Angelca Škufca

* 20. december 1932, Spodnje Brezovo (Višnja Gora), † 9. november 2020

(ob obletnici) Angelca Škufca je od leta 1992 ogrevala naše Ognjišče s svojimi zgodbami. »Imam kar precej znancev, ki mi povedo, da ob prejemu Ognjišča najprej pogledajo, če je v njem kaj mojega, kar z veseljem preberejo. Nekateri me tudi okregajo, da so moje zgodbe prekratke.« Kdor jih bere, sam pri sebi reče: “Ja, res je, tako je naše življenje!” Njene pripovedi so pričevanja evangeljske zvestobe v malem. »Vsaka zgodba ima resnično jedro, marsikaj pa spremenim. V vsako zgodbo pa položim nauk, čeprav nevsiljivo, a kdor želi, ga lahko najde.« V Ognjišču je bilo objavljenih okoli sto petdeset njenih zgodb, z njimi je napolnila dve knjigi: Šopek cvetja in trnja (1997) v založbi Cistercijanske opatije Stična in Božji mlini (2002) v naši založbi.
Rodila se je v družini s štirinajstimi otroki (sedem let starejši brat Stanislav je bil duhovnik). Ko je imela tri leta, sta jo vzela k sebi teta in stric, ki sta bila brez otrok. Zanju je skrbela do njune smrti v hiši, ob kateri je bil mlin. Zaradi vojne je imela samo štiri razrede osnovne šole, rada je brala in se ob tem ‘šolala’ za ljudsko pisateljico. Veliko je trpela zaradi šibkega zdravja. Kadar ji je bilo hudo, se je zatekla v Stično k patru Simonu Ašiču, ki je bil njen duhovni voditelj. Govoril ji je: »Angelca, do prihodnjega ovinka! Zdaj si tam, kjer te Bog potrebuje, kjer te hoče imeti. On bo pokazal, kako naprej.« Večer življenja je preživela v domu za starostnike, od koder se je preselila v nebeški dom večne mladosti. Angelca, hvala ti! (sč)

njena zadnja zgodba je bila objavljena v novembrskem Ognjišču 2020

“Bomo šli kmalu v nebesa?”

»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***
Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***
Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 48-49

pripravlja Marko Čuk