Nadškof Alojz Uran

* 22. januar 1945, † 11. april 2020

(* ob obletnici) Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto. Ob srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Perkom  je spremenil odločitev. Po romanju na Brezje se je vpisal na teologijo ter bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1970 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.

Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu. V začetku devetdesetih je tudi sodeloval pri začetkih izgradnje vseslovenskega cerkvenega e-omrežja. ki so ga na kratko poimenovali VRNET; zaživelo je leta 1994 in se pozneje prelilo v rkc.si.

Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK. Prvega septembra istega leta je tudi podpisal enega zelo pomembnih dokumentov v času vodenja ljubljanske nadškofije: odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Njegova zasluga je tudi, da je nadškofija sprejela odločitev o novogradnji prostorov za osnovno šolo in vrtec. Niso vsi delili njegove vizije, a pokazalo se je, da je poleg gimnazije širitev dejavnosti na osnovno šolo in vrtec pomembna za prizadevanje Cerkve pri vzgoji in izobraževanju otrok.

Kakor je sam povedal, ga je vodenje nadškofije zelo obremenjevalo – tako zelo, da je načelo njegovo zdravje. »Čutil sem veliko težo; kako je danes težko biti odgovoren za neko veliko skupnost, ko nazadnje, posebno kot nadškof, ostaneš čisto sam – samo z Bogom, saj se določenih stvari ne moreš z nikomer pogovoriti, ampak se moraš sam odločati. To so bili stresni momenti, ki so povzročali tudi zdravstvene težave s srcem.«
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, za katera je sam dejal: »Verjetno, da je bila potrebna tudi v mojem osebnem izkustvu ta izkušnja neke negotovosti, neke bolečine, nekega notranjega stanja težkih trenutkov. In tako sem tudi jaz čutil, da je to Božja previdnost; in če to z vero vzameš, če zaupaš, Gospod že ve, kaj dela. Gotovo ima nek načrt, ki ga jaz ne razumem, ampak zaupam, da bo on to izpeljal v dobro. Vse je Bog vključil v svoj večji načrt in danes sem hvaležen tudi za tista leta, ki so bila mogoče najtežja v mojem življenju.« Tudi takrat je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest in se spomniti ležanja na tleh ob posvečenju, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.

Po vrnitvi v Slovenijo se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

Nadškof Alojz Uran je bil zvest prijatelj Radia Ognjišče, pogosto je romal z njimi, se udeleževal radijskih počitnic ter pripravljal kateheze.
Bil je tudi naš »radijski škof«. Spremljal nas je od začetka, posredoval Božji blagoslov ob mnogih pridobitvah, spremljal romarje in počitnikarje, pripravljal nagovore, prijazno mahal na našem skupnem dvorišču ... Kadarkoli je nadškof Uran vstopil v našo radijsko klet je zasijalo sonce, prinesel je žarek veselja, dokaz, da je Bog Ljubezen in, da dela po ljudeh. Njegovo močno orodje je bil. (Jure Sešek)

S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi pri Ognjišču. Zelo je bil povezan z romanjem bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga vsako leto pripravlja Ognjišče. Lahko rečemo, da je tam delal vse: najprej je kot bogoslovec vozil in prenašal stole za romarje. Od leta 1980, ko je postal župnik v Šentvidu, pa je v župniji organiziral zbiranje stolov za romarje in prevoz na Brezje, od leta 1981 pa je na Brezjah vsako leto (do leta 1992, ko je bil imenovan za pomožnega škofa) vodil petje v pripravi na mašo in med njo. Takole se je sam spominjal tega sodelovanja z Ognjiščem na Brezjah:
Že v prvih letih sem bil v organizacijskem odboru romanja bolnikov in invalidov. Spominjam se, kako smo »nabirali« stole, skrbeli za organizacijo, parkirne prostore… Veliko stvari je bilo treba postoriti! Predvsem sem pa na tem romanju z velikim veseljem vodil petje. Saj sem vodil petje tudi na drugih srečanjih, a videti invalide in bolnike, kako so, kljub težavam bolezni, skušali sodelovati, je bilo nekaj posebnega. To mi je dajalo vedno novih moči. Tudi od tu poznam veliko ljudi, ki me po različnih krajih Slovenije ustavljajo in govorijo: »Joj, kako lepo je bilo takrat na Brezjah!« (Alojz Uran)
Pri odločitvi za duhovništvo so imele Brezje odločilno vlogo. Pri Mariji Pomagaj sem kot maturant prosil za razsvetljenje, da bi se prav odločil. V svoji notranjosti sem čutil glas: »Nikjer ne boš naredil toliko dobrega, kakor če boš postal duhovnik«. To je bilo potem odločilno za nadaljnje delo. Že doma sem se naučil biti pozoren do človeka in mu skušal pomagati. Tako sem se kot duhovnik začel kmalu srečevati z bolniki. Vse ljudi iz domače vasi - verne in neverne, borce ali kogarkoli sem povabil na novo mašo. Zato sem imel do vseh dostop in so se potem lahko, zlasti starejši, spravili pred smrtjo z Bogom in s Cerkvijo. Mislim, da sem se prav prek Ognjišča, prek Predala dobrote začel ·srečevati z bolniki v širšem krogu. Obiskovali smo bolnike, jim vozili pakete, prinašali Miklavža. To sem nadaljeval tudi kot župnik v Šentvidu. Ko sem prihajal na romanje na Brezje, so me nekateri že poznali, z drugimi pa sem se tam spoznal.
Zame je bilo vedno izredno lepo doživetje in spodbuda. Ko vidiš nekoga, ki je telesno močno prizadet, pa uzreš njegov pogled, kako nosi življenje v sebi, si misliš: »Jaz sem zdrav, pa včasih tečen in nemogoč!« Mislim, da so za zdrave ljudi bolniki velika 'terapija' proti slabi volji ali naveličanosti. Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku. Takrat je bila to zame rešitev. Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje. (Ognjišče 2/1993)

4. septembra 2005 je kot ljubljanski nadškof metropolit vodil somaševanje ob praznovanju 40-letnice Ognjišča v Postojni, na katerem se je pred Postojnsko jamo zbralo okrog 10.000 vernikov. Pri zahvalni maši je nadškof Uran poudaril, da se tudi Cerkev na Slovenskem zaveda pomembnosti poslanstva, ki ga opravlja Ognjišče, posebej je omenil skrb za male ljudi, za "naše preizkušane brate", ki v reviji tudi dobijo besedo.Opozoril je na probleme našega časa, ki deloma izvirajo tudi iz enostranskega načina obveščanja ...
"Prepričan sem, da človek ni bil nikoli tako globoko prestrašen kot je danes, pod vplivom enostranskega predstavljanja resnice. To ne pomeni, da ni res, kar nam je sporočeno, ampak to ni vsa resnica, ni celotna podoba življenja. V življenju je veliko več lepega in dobrega kot pa slabega." Prav verski mediji imajo zato, po prepričanju nadškofa, izrednio pomembno nalogo pri oblikovanju celovitega pogleda na življenje. "V veliki zmedi pogledov in vrednot ima prav krščansko oznanilo zgodovinsko vlogo, saj besedo življenja in upanja nujno potrebujemo za preživetje," je še povedal nadškof Uran ob 40-letnici Ognjišča.

Tudi ko je postal škof in kasneje nadškof, je rad sprejel povabilo in vodil somaševanje na romanju invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezjah. Prvič že v leta 1993 na "srebrnem" romanju, ob nadškofu metropolitu dr. Alojziju Šuštarju in še šestih naših škofih. - Romarsko mašo za invalide in bolnike pri Mariji Pomagaj je prvič vodil leta 1995, ko se je zbralo nad 10.000 njenih ljubljenih otrok in je Radio Ognjišče romarsko slavje prvič ponesel v slovenske domove. - Med somašniki je bil tudi leta 1998 ob tridesetem romanju, ki ga je vodil nadškof dr. Franc Rode. - Leta 2005 pa je romarsko mašo za okrog 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in spremljevalcev vodil že kot nadškof. »Tu se počutimo doma,« je pozdravil množico. - Romanje je vodil tudi na jubilejnem romanju leta 2008, ko je bil na obisku v Slovenijji milostni kip Fatimske Gospe, maša pa je bila prvič na preurejenem trgu pred baziliko. - Leta 2010 je bil ob bolnikih, invalidih in ostarelih kot upokojeni ljubljanski nadškof  in romanje imenoval “mali evharistični kongres” za bolnike, invalide in trpeče, kot odmev na slovenski evharistični kongres, ki je dober teden poprej potekal v Celju in se ga ‘udeležila’ tudi milostna podoba Kraljice Slovencev.

Dvakrat je bil tudi gost meseca v našem Ognjišču, prvič februarja leta 1993, ko je postal ljubljanski pomožni škof, .. in nazadnje leta 2004, ko ga je papež imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Služenje nadškofa Urana je bilo po besedah nadškofa Zoreta v duhu škofovskega gesla, ki si ga je izbral: »Da, Oče!« Živel je poslušnost Očetu, ki se jo je učil od Gospoda Jezusa Kristusa.

Gospod nadškof, hvala vam za vse!

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. "Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!"; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. "Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli

• Doma so nas vzgajali: tvoje življenje ima smisel samo, če boš na svetu naredil čim več dobrega.
  
• Spominjam se očeta, ki je pokleknil sredi hiše in molil ...Vedno, ko mi je bilo v življenju težko, je vstala pred menoj ta podoba ... In mislim, da je tu tudi odgovor, zakaj sem izbral za škofovsko geslo: "Da, Oče".
  
• Doma sem bil vajen očetu reči: Da, ata.
  
• Mama me je spodbujala: »Mariji se priporoči, Marija je mama. Marija te pozna in te ima rada.« Pri njej sem opazil  to gotovost, da sem se tudi jaz navzel preproste  in zaupne molitve k Mariji.
  
• Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku ... Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje.
  
• Že doma sem spoznal, kako nekaj lepega je, ko nekomu narediš dobro ali mu nakloniš lepo besedo, pa ti tega ne more vrniti. Dolgo časa nisem vedel, kje bo moje mesto, da bi to lahko uresničil, vendar vem, da Bog uslišuje tako iskanje in take prošnje. V gimnazijo sem hodil s kolesom. Do Bežigrada sem lahko zmolil en rožni venec. Vse to mi je pomagalo oblikovati neko željo, kje bi lahko storil čimveč dobrega.
  
• Zavestno sem se trudil spoštovati vsakega človeka, posebej tistega, ki je kakorkoli prizadet in potreben večje pozornosti. To je lahko tudi klošar ali pijanec. Včasih sem si v srečanju s temi ljudmi, ki so mi pripovedovali svojo zgodbo, dejal: Če bi jaz rasel v takih razmerah kot je on, Bog ve, kakšen bi bil!
  
• Ne gre drugače, kot da, ko gledaš nazaj, da živiš ta trenutek in se pripravljaš tudi naprej. Zdi se mi, da je Božja zvestoba v preteklosti, ki sem jo vedno čutil, tisto zagotovilo za sedanjost, da si radosten.
• Skozi vse različne preizkušnje to predstavlja tudi zagotovilo in upanje za prihodnost. Božja zvestoba v preteklosti je upanje za prihodnost.

pripravlja Marko Čuk