Janez Svetokriški

* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

(* ob obletnici) Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je s svojim Svetim priročnikom dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu “gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva” (Mirko Rupel).

Na podlagi njegove lastnoročno napisane zaobljube z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da "je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov ... in opravil leto noviciata", je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). kar potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom.
Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem - tri leta filozofije in štiri leta teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, 'najvzišenejšo službo v Cerkvi', so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!
Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

'Sveti priročnik', njegovo življenjsko delo
Sveti priročnik obsega pet zvezkov - nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta.

Njegove pridige kot učbenik
Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec 'ozračja', ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali 'naslov', kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. ...  Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. ... Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, "kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust". Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Odlomek njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju.

»Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

 pripravlja Marko Čuk