Akademik Kajetan Gantar

Kajetan Gantar, lit. zgodovinar, klasični filolog, prevajalec, urednik, akademik - * 11. oktober 1930, Ljubljana, † 16. junij 2022

Rodil se je leta 1930 v Ljubljani. Otroška leta je preživljel v Celju, kjer je bil oče Kajetan gimnazijski profesor. Ko so očeta ob začetku vojne aretirali gestapovci, je mali Kajetan odšel k stari mami v Ljubljano. Po končani osnovni šoli ga je teta vpisala na Škofijsko klasično gimnazijo, kjer se je ogrel za klasične jezike ... Po letih težkih preizkušenj sta z očetom leta 1945 odšla čez Ljubelj, bila poldrugo leto po begunskih taboriščih in se srečno vrnila k svojim ...Kajetan je po maturi (1950) študiral klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado in leta 1954 diplomiral.»Viharnim dramatičnim časom so sledila leta zasilnega pristanka na trdih tleh. Leta mučnega, poniževalnega privajanja na obstoječe stanje, leta izmuzljivega prilagajanja razmeram …« je zapisal o času svojega strokovnega dela.

Od leta 1962 pa do upokojitve je na filozofski fakulteti ljubljanske univerze predaval grško in rimsko književnost, generacije študentov je navduševal za grščino in latinščino ter svet, ki ga razkrivata. Njegov svet je bila antika, grška in latinska književnost, ki ji je posvetil življenje. Kot izredno plodovit publicist in prevajalec je doma in v tujini objavil več kot sto strokovnih člankov (filoloških razprav in študij) ... Poslovenil je in s tehtnimi študijami opremil mnoga antična filozofska in literarna dela (Aristotela, Homerja, Horacija ... Avguština in druge velike klasike) in prevodom klasičnih del napisal tudi uvodne besede in opombe. Priredil in posodobil je tudi nekaj prevodov velikega prevajalca Sovreta. Za svoje prevajalsko delo je prejel "njegovo" nagrado. Sodeloval je pri prevajanju Svetega pisma: za standardno in jeruzalemsko izdajo je prevedel Apostolska dela in tri grške knjige Stare zaveze (Esterino, Juditino in Tobijevo).
Veliko prijateljev je imel tudi med pesniki svoje generacije. V znanstvenem svetu je bil cenjen in spoštovan klasični filolog in dolgoletni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To našo najvišjo znanstveno ustanovo je zastopal na raznih kongresih, da si je pridobil veliko prijateljev. Leta 2010 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju klasične filologije, 2022 pa tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju prevajalstva.
Na pobudo svojih najbližjih je po sedemdesetem rojstnem dnevu začel pisati spomine. Leta 2005 je izšel prvi del (Utrinki ugaslih sanj), leta 2011 drugi (Zasilni pristanek), v katerem napoveduje, da “še ni rekel zadnje besede”. Napoved je uresničil lani - s tretjo knjigo Penelopin prt ... ki ga tke on, in je njegovo življenje: “ko bo do kraja dokončan, bo čisto zares treba dati temu zemeljskemu početju dokončno slovo” je zapisal in se leto zatem tiho poslovil.

Leta 2001 je bil Kajetan Gantar tudi gost meseca v Ognjišču, z Božom Rustjo sta se pogovarjala o odnosu krščanstva do poganske kulture. Njegove besede so nam  lahko - tudi več kot  dvajset let po tem - v spodbudo pri soočanju naše vere s sodobnim poganstvom, v katerem živimo.

več:
B. Rustja. dr. Kajetan Gantar. Moja vera je pripomogla k odločitvi za študij klasičnih jezikov. (Gost meseca), v: Ognjišče 4 (2001), 8-12.

njegova razmišljanja

• Poudarek prve knjige spominov je na ugaslih sanjah. Ugasnile so namreč sanje o tem, kako si bodo ob koncu vojne pri nas sovražne sile v znamenje sprave segle v roko in se pobotale ... Ugasnile so tudi moje mladostne ambicije in sanje o tem, kako bom nekoč postal slaven pesnik ali pisatelj. Toda nemesto ugaslih sanj se je uresničilo marsikaj, česar niti v najlepših sanjah nisem pričakoval.
• Oče mi ni bil le mentor in svetovalec v literarnih, jezikoslovnih in drugih znanostih, ampak s svojim etičnim čutom in s svojo pokončno držo svetilnik v vsakdanjem življenju.
• Klasični tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje.
• Pravi kristjan ima vizijo odrešenja. Zanj je Bog gospodar našega življenja. On nam ga je podaril. In to je ločnica med krščansko in pogansko miselnostjo.
• Osebno sem globoko prepričan, da so daleč najpomembnejši delež k izgradnji slovenske države, k tisti svobodi in demokraciji, ki jo uživamo danes, prispevali ravno slovenski duhovniki, ki tudi v dobi enoumja in diktature niso klonili.

pripravlja: Marko Čuk