Virgil Šček

sv Terezija iz Kalkute(ob obletnici) Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila "Sedejeve šole", s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki - spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:
Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

več:
ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43.

nekaj Ščekovih misli:

  • Edini, ki lahko pomagamo slovenskemu življu, smo mi, duhovniki. To pa ni samo naša naloga, temveč tudi naša velika dolžnost. Zato naj nihče ne drži križem rok.
  • Kmete je treba organizirati v skupnosti, v neke  vrste zadruge, kjer se bo odpravilo vsako oderuštvo ...
  • Delo je sestavni del človekove osebnosti, človek, ki dela ima pravico do vseh dobrin, da more živeti človeka vredno življenje. Zato zahtevamo za delavca več pravic in tudi splošno socialno zavarovanje.
  • Sedanjost tiči globoko v materializmu, ki obvladuje življenje večine ljudi. Mnogim, premnogim je materializem pridobivanje denarja in uživanje. Materializem  praznuje nasploh zmagoslavje v javnem življenju, v šolstvu, znanosti, umetnosti, politiki ... A hkrati ni bilo še nikoli toliko žalosti, toliko nesreč,  toliko bolnih ljudi ...
  • Katoličanu vera ni problem, ampak je luč življenja za sedanji čas in večnost (...) Posoda te vere pa je Cerkev. Razbij to posodo in vsebina se razlije in razsuje (...)
  • Želimo si, da bi narodna oblast Cerkvi priznala ne le svobodo izvrševanja obredov, marveč tudi pravico do širjenja nauka z vsemi sredstvi, ki jih nudi moderna tehnika.
  • Verujem trdno vse, kar me je mati učila. Ljubil sem slovenski narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo našega naroda. Nikdar nisem goljufal, lažnivo obljubljal. (...) (Virgilove zadnje besede na podobici - njegova duhovna oporoka)

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ko preprost boš, tih in dober kot otrok, / spoznal boš svet v vse lepši, v vse bolj nežni zarji, / spoznal boš svet, kot so spoznavali ga stari.

(Srečko Kosovel)
Sreda, 10. August 2022
Na vrh