Jurij Souček

V 95. letu starosti je umrl dramski, filmski in TV igralec Jurij Souček, ki je v svoj igralski opus zbral več kot 150 vlog na gledaliških odrih (Antigona, Martin Luter, Kdo se boji V. Woolf?, Učna ura, Arhitekt ...), v filmih (Ne čakaj na maj, Čisto pravi gusar ...). Oblikoval je več kot 500 radijskih vlog, uveljavil se je tudi kot režiser ter nastopal v TV-igrah in oddajah za otroke in risankah (pujska Pipi in Melkijad, Flik v Čebelici Maji, Škrip, Palček Smuk, Miškolin, dedek Bedenko, sosed Vratovinc, palček David, 

Leta 2005 je spregovoril tudi za revijo Ognjišče, takole se je predstavil v rubriki Moj pogled:

Spomin seže zelo daleč, verjetno še v voziček. Rodil sem se kot orjaški otrok (5 kilogramov) in strahotno len in se mi najbrž ni dalo hoditi. Spomnim se nekega rumenega zidu in odpadlega ometa. Zelo zgodaj sem začel brati, ko sem imel štiri leta, in nisem hodil, ampak me je mogla mama nositi, sem že bral napise »mesarija« »frizerija«, in sem že zganjal neke vrste cirkus, ker sem to vsem bral. Otroštvo je bilo veselo, bil sem pa zelo malo doma, neprestano sem hodil ven pohajat. Mama je na okno pritrdila zvonec od kolesa in me klicala na kosilo. Ko sem pojedel, sem že drvel nazaj k sosedom.

Rojen sem v Ljubljani, moja starša sta bila Čeha. Doma so govorili jezik, ki ni bila ne češčina ne slovenščina. Starši so me poslali v češki vrtec, tja sem hodil popoldan, v šoli in družbi, pa sem govoril slovensko. Ko sem bil star dvanajst let, sem se odločil, da ne bom spregovoril več češko. To je bil za družino velik šok. Je pa nerodno, ker še do danes težko rečem, »mi Slovenci«, ker po krvi nisem Slovenec, čeprav, seveda, od vedno tu živim in sem zaveden. Imam brata, ki je drugačne nature, kot sem jaz, ki imam veliko domotožje, on pa že dalj časa živi v Švici.

V osnovni šoli sem bil odličnjak, same petke in zlata knjižica mestne hranilnice. Ker sem znal brati že od prej, sem osnovno šolo »prešprical«. Potem sem obiskoval poljansko gimnazijo, malo maturo pa sem zaključil na bežigrajski. Nato pa sem se vpisal na za trgovsko akademijo, čeprav je bila to bolj očetova želja kot pa moja. Tam sem diplomiral, s tem, da sem obljubil profesorjem, da se ne bom mešal v trgovske posle. Z veseljem se obljubil, ker sem že razmišljal o igralski akademiji. Na igralsko akademijo sem šel dvakrat, najprej kot igralec, in sem jo tudi končal, potem pa sem še enkrat vpisal režijo, priznali so mi dva letnika, potem sem pa obiskoval do absolventskega staža, diplome pa nisem delal.

Leta 2004  sem praznoval petdeseto leto igranja v Drami. Nekateri pravijo, da je igralstvo grd poklic. Je in ni. Nikoli mi ni bilo žal, da sem bil igralec. Na neki način te igralstvo prečisti: vse negativne travme lahko na odru izživiš. To je prednost poklica. Živiš na očeh javnosti, zaradi tega ni potrebno biti narcisoiden, kajti ko neko stvar narobe razumeš, ti to publika hitro pove. Če imaš srečo, da imaš glas, dar, nekaj sreče, da si v dobrem ansamblu… Je pa veliko tudi zelo grenkih trenutkov. Vse, kar se sedaj v politiki doživlja, smo v teatru že zdavnaj izkusili. Prav iste stvari! Nekoč sem padel v hudo, osemletno krizo, ampak sem se tudi pobral. Če so me ne desni dol potisnil, sem pa na levi ven pogledal in obrnjeno… Ves čas pa sem bil prisoten na radiu in televiziji, delo je bilo težje, kot danes, bilo je pa lepo, ker sem imel veliko prijateljev. Ni bilo napetosti in grde konkurenčnosti.

Moji konjički so vse, kar je povezano z morjem. Kot igralec med letom skorajda nimaš prostega časa in moraš biti zdrav in si ne smeš zlomiti noge, kar se lahko zgodi na smučanju; poleti pa si dva meseca prost. Takrat sem se izživel: morje, barke, plavanje, potapljanje, morska hrana. Rad pa imam tudi življenje, družino, violino, opero in svoj poklic ... Ne maram pa umazanije, hrupne glasbe, mraza, mokrega vremena, mučiteljev živali, telefona .... potovanj

več:
M. Turk, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2005), 36-38.

nekaj njegovih misli

• Umetniško prehranjujem že kake štiri generacije. Skozi vsa ta leta smo, zlasti na začetku, veliko delali tudi zastonj, iz ljubezni in samo zato, ker se nam je zdelo prav, da so stvari narejene.
  
• Na radiu imam zabeleženih več kot petsto nastopov v raznih igrah. Moj glas je značilen in poseben, kar je po eni strani lepo, po drugi strani pa ni v redu, ker me takoj vsi prepoznajo.
  
• Pri risanki pa moraš videti te figurice in imeti takoj vtis, kako ta živalca govori, kako živi. Prek slike se moraš vživeti v avtorja risanke, da se lahko vživiš v določen lik. In seveda ne smeš podcenjevati otrok. Prvi vtis je zelo pomemben.
  
• Nagrade vsekakor niso merilo uspešnosti. Koliko ljudi je prezrtih! Enostavno zaradi tega, ker nimajo nikogar, ki bi jih predlagal. Popularnost pa je eden takih znakov. To, da te ljudje radi vidijo, da so veseli, če si v njihovi družbi ali da doma povedo, koga so srečali. To pa je priznanje in po takem si rečeš, nisem zastonj na svetu. Ko čutiš, da si drugemu človeku nekaj dal s tem, kar si počel in da je on to odnesel s seboj.
  
• V mojem življenju je nekaj ljudi, ki jih nikoli ne bom pozabil! Ti so v nekem smislu spremenili mojo življenjsko pot in me zaznamovali. To so lahko zelo preprosti ljudje, domači, morda kak profesor… Ker so tako bistveno vplivali na mojo življenjsko pot, pa si vsaj z moje strani zaslužijo nagrado za življenjsko delo.
  
• Največji življenjski dosežek ... to, da te imajo ljudje radi. Moraš pa iti skozi veliko faz in doživel sem tudi, da so me neizmerno sovražili. Mislim, da nisem nepošten, če rečem, da so me takrat, v nekih časih krize drame, sovražili po krivici. Starejši ko postajaš, bolj si obrusiš zobe, manj grizeš in ugriz ne boli toliko. Dolg jezik pa sem imel vedno in ga imam še zdaj.

 pripravil Marko Čuk