Papež za družino, ki temelji na zakonu med možem in ženo

Sedanjemu papežu nekateri pripisujejo tudi stališča, ki jih ni nikoli zagovarjal. Tako govorijo, da želi izenačiti zakon med možem in ženo z istospolnimi skupnostmi. Res je, da si sedanji papež prizadeva za spoštovanje vsakega človeka, a to nikakor ne pomeni, da izenačuje zakon in istospolne skupnosti.

Pred dobrimi tremi leti je kardinal Jorge Mario Bergoglio (papež Frančišek), tedaj buenosaireški nadškof napisal pismo dr. Justu Carbajalesu, predsedniku sveta za laike v argentinski škofovski konferenci. V Argentini so tedaj sprejemali zakon, ki bi pravno izenačil istospolne skupnosti in zakonsko zvezo med možem in ženo. Prišlo je do številnih demonstracij proti temu zakonskemu predlogu. Pred eno od takih manifestacij pod naslovom 'Za življenje in družino', ki jo je organiziral omenjeni urad škofovske konference, je kardinal Bergoglio napisal pismo podpore dr. Carbajalesu. Omenjeno pismo prikazuje papeža kot razumevajočega človeka velike širine, a tudi velikega zagovornika družine, ki temelji na zakonu med možem in ženo. Nekaj odlomkov iz tega pisma:

»... Ta pobuda ni uperjena proti nikomur, ker res ne želimo soditi tistih, ki mislijo ali čutijo drugače kot mi ... vendar nedvoumno mislimo, da ne moremo imeti za enako tisto, kar je različno, in da je pri sožitju v družbi nujno sprejemati razlike. Samo bistvo človeka teži po skupnosti, ki jo sestavljata mož in žena, in v kateri se oba trudita za vzajemno uresničitev, za pozornost in skrb za naravni način, ki vodi v prokreacijo – rojevanje. To daje zakonu velik družbeni pomen in njegov javni značaj. ... Zakon je temelj družine in je družbena celica, ki je pred katerimkoli zakonodajalcem in je celo pred samo Cerkvijo. Iz tega izhaja, da bi sprejetje takega zakona, o katerem govorimo, pomenilo resnično veliko antropološko nazadovanje.

Ne! Zakon enega moža in žene ni isto kot skupnost dveh oseb istega spola. Dobro razlikovati ne pomeni diskriminirati, ampak ravno nasprotno – pomeni spoštovati ... V času, ko se tako poudarja vrednoto kulturne in družbene različnosti, je zares protislovno minimalizirati temeljno človeško različnost. Oče in mati nista isto. Ne moremo učiti prihodnjih rodov, da je pripravljati projekt družine, ki jo razumemo kot zavezo trajne zveze med enim možem in eno ženo, popolnoma enaka bivanju z osebo istega spola. Skrbno pazimo, da se nam ne zgodi, da bi s tem, ko vztrajamo pri priznavanju pravic, ki jih zahtevajo odrasli, ne pustili ob strani prvenstveno pravico otrok, da računajo na vzorec očeta in matere, da imajo očeta in mamo – kajti otroci morajo imeti prednost pred vsemi drugimi.«