Nova svetnika nam govorita

zanimivosti-05-2014g

Sv. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohujšala nad njim, nad njegovim križem; ni ju bilo sram bratovega mesa, ker sta v vsakem trpečem človeku videla Jezusa. Bila sta pogumna moža, polna Svetega Duha, in sta pričevala Cerkvi in svetu o Božji dobroti, o njegovem usmiljenju (papež Frančišek)

Nekaj misli sv. Janeza Pavla II.:

Nam kristjanom ne sme veliko pomeniti, ali je kdo bolan ali zdrav; končno je pomembno edino to: ali si pripravljen po svoji vesti in veri v vsakem življenjskem položaju ter s svojim zares krščanskim zadržanjem uresničiti dostojanstvo, ki ti ga je podelil Bog ali pa hočeš to svoje dostojanstvo s površnim in neodgovornim življenjem, z grehom in krivdo pred Bogom, izgubiti (papež Janez Pavel II.)

Človek ne more živeti brez ljubezni Sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez smisla, če ni v njem ljubezni, če ne najde ljubezni, če ljubezni ne izkusi in si je ne prisvoji, skratka, če ljubezni ni deležen.

Bog se je približal. Med nami je. Rodil se je v Betlehemu ... Čeprav nas od njegovega rojstva loči dva tisoč let, je vedno pred nami in vedno hodi spredaj. Moramo "hiteti za njim" in ga skušati "dohiteti"... Po Kristusu je Bog izrazil svoje veselje nad človekom. Človeka se ne sme uničiti, ni dovoljeno človeka poniževati, ni ga dovoljeno sovražiti.

Trpljenje je tudi poziv k izpričevanju človekove moralne veličine, človekove duhovne zrelosti. Kristusovi mučenci in spoznavalci v različnih dobah so nam to dokazali s svojo zvestobo besedam: »Ne bojte se tistih, ki vam umorijo telo, duše pa vam ne morejo umoriti«.

Mož je poklican, da kot tisti, ki daje božjemu očetovstvu samemu vidnost in živ izraz na zemlji, zagotavlja skladen razvoj vseh članov družine.

Od vsake preizkušnje, v kateri zmagamo, je navsezadnje odvisen moralni red. Vsaka izgubljena preizkušnja pa rodi nered.

Cerkev se zaveda svoje posebne obveznosti, da izoblikuje duhovnost dela, ki je sposobna vsem ljudem pomagati, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem odrešenjskem načrtu glede človeka in sveta.

Govorica križa in smrti je dopolnjena z govorico vstajenja. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja.

Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi resničnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.

Praktičen zgled in živo pričevanje staršev je temeljna prvina in nenadomestljiva osnova vzgoje za molitev. Le če oče in mati molita skupaj s svojimi otroki in izpolnjujeta s tem svojo kraljevsko duhovništvo, prodreta globoko v njihova srca in zapustita tam sledove, ki jih dogajanja poznejšega življenja ne bodo mogla izbrisati.

Če je v nas moč božjega Duha, je v nas tudi močna vera v človeka – vera, upanje in ljubezen: neuničljive so in po njih smo pripravljeni pričati za stvar človeka pred vsakomer, ki mu je ta stvar zares pri srcu, ki mu je ta stvar sveta, ki ji želi po najboljši volji služiti.

Marija je bila res združena z Jezusom. Evangeliji niso ohranili dosti njenih besed. Tiste pa, ki so ohranjene, nas vodijo k njenemu Sinu in njegovi besedi. V Kani Galilejski je govorila najprej s svojim Sinom, potem pa rekla služabnikom: »Kar koli vam poreče, storite.« Isto sporočilo ima danes za nas

Tudi kadar je ista žena mati več otrok, je njen osebni odnos do slehernega od njih značilen za materinstvo v samem njegovem bistvu. Vsak otrok je namreč rojen na edinstven in neponovljiv način, in to velja tako za mater kakor za otroka. Vsakega otroka enako obdaja tista materinska ljubezen, na kateri je zgrajena otrokova vzgoja in zorenje v človečnosti.

Kristus nas uči marsikaj ... Uči nas ponižnosti pred Bogom, pred ljudmi in pred vesoljem. Toda njegov nauk izključuje občutek manjvrednosti in občutek večvrednosti, saj se taki občutki ne ujemajo ne z resnico ne z ljubeznijo.

Kristusovo vstajenje nam je razodelo 'slavo prihodnjega veka' in obenem potrdilo 'povišanje križa': tisto veličastvo, ki je vsebovano v Kristusovem trpljenju samem, veličastvo, kakršno je v človekovem trpljenju pogosto odsevalo in še odseva kot izraz njegove, duhovne veličine.

Marijina vera, ki zaznamuje začetek nove in večne zaveze Boga s človeštvom v Jezusu Kristusu, ta njena junaška vera 'prehiteva' in 'gre pred' apostolskim pričevanjem Cerkve ter ostane navzoča v srcu Cerkve skrita kot posebna dediščina božjega razodetja.

Cerkev, ki nenehno premišljuje celotno Kristusovo skrivnost, z vso gotovostjo vere ve, da je odrešenje na križu vrnilo človeku na zunaj njegovo dostojanstvo in njegovemu bivanju na svetu smisel.

Kako naj se otroci razvijajo v ljubezni do človeških in krščanskih vrednot, če so postali sirote v moralnem pogledu, ker ni vzgojiteljev in vzornikov?

Družina je prva in temeljna človeška skupnost. Ona je življenjski okvir, je ozračje ljubezni. Življenje vsake družbe, naroda ali države je odvisno od družine, če je le v resnici pravi življenjski okvir in ozračje ljubezni.

Pred Križanim v nas človek, ki je udeleženec odrešenja, prevlada nad človekom, ki hoče biti zagrizen sodnik božjih sodb v svojem življenju in v življenju človeštva.

"Novo Marijino materinstvo", porojeno iz vere, je sad "nove" ljubezni, ki je v polnosti dozorela v njej pod križem, na temelju njene udeleženosti pri Sinovi odrešenjski ljubezni.

Bog je vedno na strani trpečih. Njegova vsemogočnost se razkriva prav v dejstvu, da je svobodno sprejel trpljenje.

Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahteven do samega sebe, sme zahtevati ljubezen drugih, kajti ljubezen je zahtevna.

Družina pripada najbolj izvirni in sveti dediščini človeštva! Kar namreč ogroža družino, ogroža človeka.

Ljubezen ni sanjarija: človeku je dana kot naloga, ki jo mora izpolniti s pomočjo božje milosti.

Otroke potrebujemo, ker nas vodijo k Bogu, k božjemu kraljestvu. Tu mislimo lepoto tolikih otrok, predvsem pa bolnih otrok, ki so še posebno lepi.

Ni dvoma, da duhovnik, skupaj z vso Cerkvijo, potuje s svojim časom in je pazljiv in dobrohoten, hkrati pa kritičen in buden poslušalec tega, kar zori v zgodovini.

Življenje je zaupano človeku kot zaklad, ki ga ne sme zapraviti, kot talent, s katerim mora gospodarno upravljati.

Ljubezen obsega tudi človeško telo in telo je deležno duhovne ljubezni.

Zvestobo lahko imenujemo doslednost, ki traja vse življenje.

Materinska ljubezen obdaja vsakega otroka na isti način: na tej ljubezni temelji njegova vzgoja in zorenje v človečnosti.

Bog zaveze je zaupal življenje vsakega človeka drugemu človeku, njegovemu bratu, po zakonu vzajemnosti dajanja in prejemanja, darovanja samega sebe in sprejemanja drugih.

Drevo križa ob večnem cvetenju rodi vedno nove sadove odrešenja in zveličanja. Zato verniki gledajo zaupljivo na križ.

Marijo najdemo ob vznožju križa. S svojim pogumnim dejanjem je slika in predujem poguma vseh žena vseh časov, ki pomagajo vsem pokolenjem dajati Kristusa.

Zakon - podobno kot duhovništvo - zahteva ponižno velikodušnost in medsebojno zaupanje, ki prihaja iz globljega vira in ne samo iz človeškega čustva.

Vse življenje Device in Matere je zaodeto v gotovost, da ji je Bog blizu in da jo spremlja s svojo previdnostno dobrohotnostjo. Tako je tudi s Cerkvijo.

Lepota je ključ do skrivnosti in klic k presežnosti. Povabilo k okušanju življenja in k sanjam o prihodnosti.

Glasba opozarja na to, da je vera tudi stvar veselja, ljubezni in svete spoštljivosti.

Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.

Ni mogoče živeti na poskus, ni mogoče umreti na poskus, ni mogoče ljubiti na poskus.

Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih.

Prek molitve se Bog razodeva predvsem kot usmiljenje, torej ljubezen, ki gre naproti trpečemu človeku, ljubezen, ki podpira, dviguje, vabi k zaupanju.

Evangelij Božje ljubezni do človeka, evangelij dostojanstva človeške osebe in evangelij življenja so en sam in nedeljiv evangelij.

Marsikomu pomeni svoboda pravico, da dela, kar hoče, svetnikom pa daje moč, da iz ljubezni in odpovedi delajo tudi to, kar jim ne ugaja.

Človek je duhovnik stvarstva. Kristus je zanj potrdil tako dostojanstvo in poklicanost.

V dobi, v kateri slovesno razglašajo nedotakljive pravice človeka in javno potrjujejo vrednoto življenja, isto pravico do življenja v dejanju zanikajo in teptajo, zlasti v najbolj značilnih trenutkih življenja, kot je rojstvo in umiranje.

Stopati skozi prizore rožnega venca ob Mariji pomeni napotiti se v 'Marijino šolo', da bi spoznali Kristusa, prodirali v njegove skrivnosti in razumeli njegovo oznanilo.

Svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.

Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.

Molitev krepi trdnost in duhovno povezanost družine ter ji daje deležništvo pri božji 'trdnosti'.

Z vstajenjem je Kristus razodel Boga usmiljene ljubezni prav zato, ker je sprejel križ kot pot k vstajenju.

Bog daje človeku pomoč, da izpolni, kar mu nalaga, četudi se mu zdi, da je neizvedljivo. V tem je skrivnost vsakega božjega klica.

Marija živi z očmi, uprtimi v Kristusa, in napravi vsako njegovo besedo za svojo.

Otrok je dar bratom, sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja.

Božič je povabilo, da pomislimo na svoje rojstvo v stvarnosti čisto posebnih okoliščin vsakogar.

Nihče ni tako kakor Mati Križanega izkusil skrivnosti križa, vznemirljivega srečanja presežne božje pravičnosti z ljubeznijo: tega "poljuba", s katerim je usmiljenje poljubilo pravičnost.

Čeprav je ista žena mati večih otrok, njeno osebno razmerje z vsakim izmed njih označuje materinstvo v njegovem bistvu.

V zgodovini odrešenja je krščanski zakon verska skrivnost. Družina je skrivnost ljubezni, ki neposredno sodeluje z božjim ustvarjalnim delom.

Vsako življenje, tudi najbolj nepomembno za ljudi, ima v Božjih očeh večno in neskončno vrednost.

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge.

Kristus je odrešil vsakega človeka brez izjeme. Z vsakim človekom brez izjeme je Kristus povezan, tudi če se človek tega ne zaveda.

Že na začetku svojega duhovniškega poklica sem bil prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi.

Ne samo, da se človekovega življenja ne sme uničiti, ampak ga je treba z vso ljubečo pazljivostjo varovati; življenje najde svoj polni smisel v sprejemanju in darovanju ljubezni.

Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava. Vernik pa je v moči krsta postavljen za pričevalca tistega nadnaravnega upanja, ki je opora na človekovem romanju po zemlji.

Živeti po vesti pomeni živeti po zakonu lastne narave in obrnjeno, živeti po tem zakonu pomeni živeti po vesti; seveda po pravi in nepristranski vesti, torej po vesti, ki pravilno razbira vsebino zakona ki ga je Stvarnik zapisal v človeško naravo.

Evangelij poudarja, da je človek bitje za življenje. Človeka Bog kliče, da bi bil deležen božjega življenja. Človek je bitje, poklicano k veličastvu.

Zahtevati pravico do splava, do uboja otroka, evtanazije in jih razglašati za zakonite, je isto kot pripisovati človeški svobodi sprijen in gnusen pomen: namreč absolutne oblasti nad drugimi in proti drugim. To pa je smrt prave svobode.

Svoboda ne pomeni samovolje. Človek ne sme storiti vsega, kar more in kar se mu poljubi. Ni svobode brez vezanosti. Človek je odgovoren sam zase, za sočloveka in za svet. Odgovoren je pred Bogom.

Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom.

Vse življenje Cerkve je potopljeno v odrešenje in diha odrešenje. Da bi nas odrešil, je Kristus prišel na svet iz Očetovega naročja, je za človeštvo sam sebe žrtvoval na križu.

 

nekaj misli sv. Janeza XXIII.:

Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v božji luči vse, kar se dogaja na svetu.

Ne utrne se solza iz naših oči, ne izvije se vzdih iz našega srca, ne da bi Bog odgovoril.

Iščite radost v tem, da vnašate povsod pečat iskrenosti, poštenja in da se izogibate vsake laži in pretiravanja, da bo mogel iz vašega življenja kipeti nenehen val žive vode, ki bo vse dvigal do večnega življenja.

Marija, ti bereš v mojem srcu, da bi rad spoznal resnico, da bi rad bil dober, da bi rad bil v življenju moder in pravičen, močan in potrpežljiv, da bi rad bil vsem brat.

Moj osebni mir, ki napravlja vtis na ljudi, je v temle: biti pokoren, kot sem bil zmeraj, in si ne želeti, da bi prosil za daljše življenje, kot mi je odkazano. Pričakujem sestro smrt preprosto in veselo, tako, kot mi jo bo Bog poslal

Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.

Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.

Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo naših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu pa se pravi, delati pokoro, pustiti se bičati in bičati se tudi sam.

Ob luči Jezusovega vstajenja nam oživi spomin tudi na naše umrle. Medtem ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z nami v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.

Gospodova potrpežljivost nam zagotavlja vsakršen blagoslov. Tedaj se Gospod združi z nami, je v nas. Četudi položi na naša ramena malo svojega križa, nam ga on pomaga nositi, z odpovedjo, z ljubeznijo.

Gledati se moramo, ne da bi se izzivali; srečevati se, ne da bi se drug drugega bali; zabavati se, ne da bi se osramotili.

Izven božje volje zame ni nič zanimivega. To je skrivnost mojega življenja in zaman bi iskali drugih razlag.

Hvalimo Boga za njegovo odrešenje in prizadevajmo si biti ponižni, čisti in vdani v božjo voljo tako, kakor je bila ponižna, čista in vdana Marija.

Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.

Treba je zaupati v Gospoda. Včasih se pusti čakati, toda vedno odgovori.

Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene.

Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.

Vedno živim v soncu. Sonce je zvesto: včasih se navidez skrije, pa brž znova zasije še svetleje kot prej.

Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost.

Vedno govori raje manj kakor več, in boj se, da ne bi povedal preveč.

Vse, kar ni Božja volja, je domišljija, je muhavost, je narava. Treba jo je hoteti in iskati v vsem in zato se boriti, moliti in čakati. Osvojimo jo počasi, dan za dnem.

Moja skrivnost je zelo preprosta: dati vse, ne ohraniti ničesar.

Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.

Kdor je voditelj, mora delati, dati delati, pustiti delati, vse usklajevati.

Danes si ne bo prizadeval spraviti v red nikogar razen samega sebe.

Pustiti dober vtis tudi v srcu slabega človeka se mi zdi dobro dejanje ljubezni, ki bo ob svojem času prineslo blagoslov.

Življenje, ki mi ostane, naj bo vesela priprava na smrt.

Biti vedno zaposlen in nikoli se predati naglici, to je košček nebes na zemlji.

Zavest moje majhnosti in mojega niča mi je vedno delala dobro družbo in me ohranjala ponižnega in mirnega.

Danes hočem biti srečen ob zavesti, da sem ustvarjen zato, da lahko osrečujem druge, vse ljudi.

Ena najbolj pogostih utvar je v tem, da se nastanimo tu doli, kot da smo večni gospodarji peščice zemlje, na kateri stojimo.

Kakor tečejo vse reke v morje, tako se vse naše solze izlivajo v Božje srce.

Umetnost vseh umetnosti je: oblikovati samega sebe v novega človeka.

Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.

Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.

Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.

Pripravil Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristjan se prepušča lastni vesti, da ga vodi, in ne more drugače; istočasno pa ne opušča vzgoje vesti, ko stori vse, da bi bila njegova vest prav oblikovana.

(Tomaš Špidlik)
Nedelja, 16. Februar 2020
Na vrh