4. marec

LETA 1678 ROJEN ANTONIO VIVALDI

04 03 1678 Antonio VivaldiITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT IN MOJSTER ITAL.GLASBE ZA GODALA († 1741)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov ... Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev ...

 

LETA 1844 ROJEN JOSIP JURČIČ

04 03 1844 Josip JurcicMOJSTER NAŠE POLJUDNE POVESTI IN ZAČETNIK SLOVENSKEGA ROMANA († 1881)

Vsak povprečno razgledan Slovenec, ki mu knjiga ni tuja, bo vedel, da je prvi slovenski roman Deseti brat, ki ga je leta 1866 napisal Josip Jurčič, doma z Muljave pri Krki na Dolenjskem. Dasi je dočakal komaj 37 let, je zapustil prav lepo število povesti, ki jih še danes z veseljem vzamemo v roke. Najbolj sta priljubljeni povesti Jurij Kozjak; njegov knjižni prvenec (1864), Sosedov sin (1868).

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2014) 3

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.
  • Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
  • Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.
  • Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona - človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
  • Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo!
  • Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.

 

LETA 1852 UMRL NIKOLJ VASILJEVIČ GOGOLJ

04 03 1852 Nikolaj Vasiljevic GogoljRUSKI PISATELJ (* 1809)

Ob imenu ruskega pisatelja Nikolaja Gogolja nam najprej pride na misel njegov roman Mrtve duše (1842), satirično-groteskna podoba razmer v takratni plemiško-tlačanski Rusiji. Zelo znana je njegova satirična drama Revizor. Mnogim bralcem pa se je priljubil s svojo zgodovinsko povestjo Taras Buljba, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili že leta 1910.

nekaj njegovih misli:

  • Najsrečnejši je vedno človek, ki vedno in pošteno izvršuje svojo dolžnost, pa naj bo kjerkoli in karkoli ... Neizmerno srečen je tisti, ki sprejema svojo srečo od Boga, pa naj bo na kateremkoli mestu in v kateremkoli poklicu.
  • Razlog mojega srečanja s Kristusom vidim v njegovi razlagi človeške duše, kakršne nihče drug ni sposoben.

 

LETA 1872 ROJEN JOSIP TOMINŠEK

04 03 1872 Josip TominsekŠOLNIK, SLAVIST IN PLANINEC († 1954)

Že kot šolar v Gornjem Gradu in dijak v Celju je veljal za nekaj izrednega. Po maturi je v Gradcu študiral celo vrsto predmetov: slavistiko, klasično filologijo, primerjalno jezikoslovje, pedagogiko in arheologijo, za povrh se je usposobil še za pouk telovadbe. Deloval je v raznih krajih kot profesor, sestavljal je učbenike, od otroških let je bil zapisan planinstvu. Preplezal je vse alpske vrhove, o planinstvu je veliko pisal. Do pozne starosti je aktivno gojil vrsto športov.

 

LETA 1879 ROJEN JOSIP MURN ALEKSANDROV

04 03 1879 Josip MurnPESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

»Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 3

nekaj njegovih verzov:

  • Če tepe te usoda, skloni tilnik više! / Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, / obup, brezdelica in mrak s teboj - / a sam najhujši si sovražnik svoj.
  • Ali rojen sem si v blagor, / srečen bil spočetek moj? / Sebi, soljudem koristen /tek skončam kedaj jaz svoj?
  • Magari bodi berač, vladaš pa lahko ko kralj, samo da se kralja v resnici tudi čutiš!
  • Enaka sva, veter! Kot tebe, tako / življenje drvi me brez meje, / vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje.
  • Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko, kaj si in kdo da si. Velik človek je predvsem gotovo tudi velik umetnik...
  • Pravo umetnost imenujem najvišjo in najčistejšo - nečistega umetnika si niti misliti ne morem.
  • Glej, v srcu je mojem noč zla, / noben žarek v njem ne vztrepeta, / in jezero misli prečrnih / v njem prostora ima. // Ah, čuj me, Devica Marija, / usliši mi prošnjo to: / v tem srcu tak temnem presvetla / naj luč zopet bo.

 

LETA 1895 ROJEN FRANCE MAGAJNA

17 09 1971-France-MagajnaSADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK († 1971)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

 

LETA 1901 ROJEN JANEZ JANŽEKOVIČ

04 03 1901 Janez JanzekovicDUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo. Glavna dela dr. Janeza Janžekoviča, so izšla v šestih knjigah Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Za svoje najboljše delo pa je imel knjigo Smisel življenja, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1966. V njej ta duhovnik in modrijan poudarja: smisel življenja je postati res dober človek.

... več o njem si preberite v članku iz Ognjišča 3_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Kdor sune Boga od sebe, zavrže vse in se usmeri proti grozljivemu, votlemu niču.
  • Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi. Ali se zavedam ta velike resnice? Tudi tisti ali tista, ki ju ne morem videti, sta božja otroka, prav kakor jaz.
  • Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali.
  • Pred vsako daritvijo, posebej še pred obhajilom, si pokličimo v spomin Jezusove besede: »Goreče sem hrepenel po trenutku, ko bom večerjal s teboj.«
  • Človek ima pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.
  • Beseda Bog ni nikakršna čarobna beseda, ki bi sama od sebe imela zveličaven učinek. Odločilno je, kaj komu ta izraz pomeni in kako vpliva na vernikovo življenje.
  • Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.
  • Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.
  • Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!
  • Marsikak vernik tako razseka svoje življenje na dvoje: en del posveti verskemu življenju v ožjem pomenu, ostali čas pa preživi, kakor da ni Boga.
    več:

 

LETA 1928 UMRL FRANJO VILHAR

04 03 1928 Franjo VilharSKLADATELJ, PIANIST, ORGLAR IN ZBOROVODJA (* 1852)

Franjo Serafin Vilhar je osnovno izobrazbo dobil na gradu Kalec pri Knežaku, kjer ga je učil Fran Levstik. Proti volji očeta Miroslava se je vpisal na orglarsko šolo v Pragi. Kot glasbenik je deloval v raznih mestih v Vojvodini in na Hrvaškem, nazadnje v Zagrebu, kjer je vodil zbor v cerkvi sv. Marka. Uveljavil se je tudi kot skladatelj. Njegov opus, ki spada v glavnem v hrvaško glasbo, presega 300 skladb, v katerih je uporabil ljudske napeve, ki jih je nabiral v krajih svojega službovanja.

 

LETA 1938 ROJEN dr.TONE WRABER

04 03 1938 Tone WraberBOTANIK IN PROFESOR († 2010)

Sin znanega botanika Maksa Wraberja je botanične gene podedoval. Oče pa je bil tudi sicer razgledan človek in doma zlasti v klasičnih jezikih. Podobno je bilo s sinom Tonetom, ki je poudarjal, da je tudi ljubezen do klasičnih jezikov podedoval, saj je bila mama profesorica latinščine in grščine. Po klasični gimnaziji je diplomiral na Biotehnični fakulteti v Ljubljani (1961), doktoriral pa na univerzi v Trstu (1972) ter se izpopolnjeval na Mednarodni postaji za sredozemsko in alpsko geobotaniko v Montpellieru. Po različnih službah je od leta 1968 deloval na Biotehnični fakulteti, in je bil od leta 1990 redni profesor za sistematsko botaniko. Napisal je okoli 160 znanstvenih člankov ter veliko poljudnoznanstvenih člankov in knjig. Kar triintrideset let je bil v uredniškem odboru prirodoslovne revije Proteus in osem let njen urednik, s članki je sodeloval tudi pri njem in pri Planinskem vestniku. Vedno mu je predstavljalo izziv, da strokovna spoznanja posreduje v poljudnih člankih in knjigah širši javnosti.

... več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2008) 5

njegove misli:

  • Večkrat razmišljam, da je neverjetno, da bi se raznovrstnost, ki je v naravi, razvijala po izboru, po poskusu. Nekako naključno. Preprosto se mi zdi, da to ni verjetno.
  • Gotovo človek prispeva k poslabšanju okoljskih razmer, vendar jaz mislim, da so glavni vzrok teh sprememb kozmični, ne pa samo CO2.
  • Slovenija ima 20 tisoč kvadratnih kilometrov in na tej površini je število rastlinskih vrst večje kot kje drugje.
  • Ena umetniška razstava velja z prvovrstno kulturo. Pa ni samo to kultura! Tudi dejstvo, da se človek ukvarja z rastlinami in živalmi je kultura.

 

LETA 1976 UMRL JOŽE PETERLIN

04 03 1978 Joze PeterlinPROFESOR, IGRALEC, KRITIK, DRAMATURG IN UREDNIK (* 1911)

Doma na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi, gimnazijo obiskoval v Novem mestu in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1941 je tam diplomiral iz slavistike, bil nekaj časa knjižničar v NUK-u in tajnik teološke fakultete. Zelo ga je zanimalo gledališče, in ker je bil tudi zelo nadarjen amaterski igralec, je nadaljeval s šolanjem na igralski šoli in postal član radijske igralske skupine v Ljubljani. Ob koncu vojne je preko Koroške prišel v Italijo in v Trstu na Radiu Trst A nekaj časa vodil spored in dramatiko, kasneje pa poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Radijska igralska skupina, ki jo je ustanovil, je pripravila številna izvirna slovenska dramska besedila, na novo je dramatiziral slovenska literarna dela ter prevajal, sam je tudi pisal dramska besedila in neutrudno vodil kulturno dogajanje v Trstu in okolici. Pomagal je pri oblikovanju Ljudskega odra v okviru Slovenske prosvete, bil urednik pri Mladi setvi in nazadnje pri Mladiki. Leta 2012 so 47. študijske dneve Draga posvetili njegovemu spominu (ob 100 letnici rojstva) in prvič podelili Peterlinovo nagrado zaslužni osebnosti, ki se za svoje prostovoljno delo na področjih kulture, gledališča, vzgoje mladih in/ali publicistike opira na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh