• Junij 2020

    Junij 2020

    priloga

    Čudoviti svet čebel

    gost meseca

    dr. Jože Marketz, celovški škof

    tema meseca

    Glasba nas spremlja in zaznamuje

    Preberi več
  • Maj 2020

    Maj 2020

    priloga

    Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu

    gost meseca

    dr. Jurij Gorjanc, kirurg in gorski reševalec

    moj pogled

    dr. Žiga Turk

    Preberi več
  • April 2020

    April 2020

    priloga

    Veličastni Rafaelo, 500 let po smrti

    gost meseca

    dr. Mihael Toman

    moj pogled

    mag. Ivan Simič

    Preberi več
  • Marec 2020

    Marec 2020

    priloga

    Tartinijevo in Wolfovo leto

    gost meseca

    dr. Jože Možina, zgodovinar

    na obisku

    Višja šola za gospodarske poklice v Rožu

    Preberi več
  • Februar 2020

    Februar 2020

    tema meseca

    Ledena doba

    priloga

    Začetniki slovenske knjizne ilustracije

    gost meseca

    dr. Matjaž Zwitter, onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

03. Čez tisoč samo bolnikov in invalidov

3. romanje: 21. avgusta 1971

Brezje RIBS 1971Romarska 'mladika' se je prijela! V avgustovski številki Ognjišča je bil objavljen oglas, v katerem je bilo zapisano: »V tem mesecu bomo, tako kot zadnja leta, organizirali ROMANJE INVALIDOV IN BOLNIKOV na Brezje. Ta izraz solidarnosti s tistimi, ki jih je trpljenje bolj zaznamovalo kakor nas, postaja počasi že tradicija vse večjega obsega.«

Romanje je bilo 21. avgusta 1971. Poročilo v Ognjišču pove: »Računamo, da je bilo letos na Brezjah čez tisoč samo bolnikov in invalidov in ne dosti manj spremljevalcev. Ker so bili romarji iz najrazličnejših krajev, mest in vasi cele Slovenije, bi bilo praktično nemogoče oskrbeti toliko prevozov, če se na našo prošnjo in prošnjo župnikov ne bi v posameznih župnijah javili vozniki–prostovoljci. Ti so peljali bolnike in invalide svojega ali sosednjih krajev. Precej je bilo tudi kombijev in avtobusov. V imenu vseh romarjev smo dolžni zahvalo tem požrtvovalnim prostovoljcem in seveda župnikom, ki so si povečini sami vzeli skrb za organizacijo prevoza romarjev. To dejanje je še toliko bolj hvalevredno, ker so skoraj vsi to storili brezplačno. Na Brezjah smo bili priče čudovitih prizorov bratske solidarnosti.

Tolika množica seveda ni mogla v cerkev. Zato so reditelji takoj na začetku prosili spremljevalce, ki bolnikom niso nujno potrebni, naj bi počakali zunaj. Bolj ko se je ura pomikala proti enajsti – uri skupne slovesne maše – manj prostora je bilo v cerkvi tudi za bolnike in invalide. Prihajali so novi in sicer težki invalidi na vozičkih. prost je bil samo še bogoslužni prostor okrog oltarja, kjer so bili pripravljeni sedeži za škofa in duhovnike, ki bodo z njim somaševali. Najtežjim invalidom nismo mogli dati zadnjih prostorov v cerkvi, saj je bil to njihov dan: zapeljali smo vozičke tik do oltarja in na rdeče oblečene stole za škofe in mašnike posadili invalide. Res da se bogoslužje ni moglo vršiti tako slovesno kot bi se sicer, toda Kristusova evharistična žrtev je bila še bolj živa, ker so se lepih mašnih oblačil dotikali zveriženi udi invalidov. Škof in somašujoči duhovniki so se umaknili na oltarne stopnice.

Romarji so dobili v roke spored z besedilom vseh pesmi, ki so jih peli med bogoslužjem. Ljudsko petje je močno donelo iz grl nenavadnih romarjev Mariji v pozdrav. Romanje je vodil mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. V pridigi je po mikrofonu donel njegov spodbujajoči glas, da so ga lahko slišali tudi tisti, ki so bili zunaj cerkve in v kapeli na dvorišču – tisti, ki slovesnosti niso mogli videti. Škof je govoril o vrednosti trpljenja v Kristusovi luči.

Po obhajilu, ki so ga duhovniki delili kar po cerkvi, so redarji romarje na vozičkih in tiste, ki so jih nosili na stolicah, pa še tiste, ki niso bili v klopeh, razporedili v krogu pred cerkvijo. Škof je med petjem litanij z Najsvetejšim v rokah blagoslavljal bolnike. Tako se vrši blagoslov bolnikov z Najsvetejšim v Lurdu. Marsikatero oko se je orosilo ob pogledu na toliko trpečih, zbranih na tem svetem kraju. To je bil 'živi rožni venec trpljenja'. Ko se je procesija končala in je škof izpred oltarja še enkrat podelil blagoslov z Najsvetejšim, so romarji zapeli znano, večno mlado pesem 'Marija, skoz' življenje'.

Težko so se romarji ločili od cerkve, da bi se zatekli v bližnje gostilne, kjer je bilo zanje pripravljeno kosilo. Razvezali so se jeziki, sklepala so se nova poznanstva in prijateljstva.

Vozniki so spet z vso potrpežljivostjo spravljali svoje invalide v vozila. Mnogi so si domov grede ogledali še kakšno zanimivost, v srcu pa so vsi nosili spomin na lepe prizore, ki so jih doživeli ta dan, namenjen materinskemu pogledu Marije Pomočnice, ki je trosila obilje tolažbe in milosti v trpeča srca teh svojih preizkušanih otrok. (Franc Bole)

... se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Zgodovina romanja invalidov

Zajemi vsak dan

Kdor je modrega srca, sprejema zapovedi, kdor je bedastih ustnic, se ugonablja. Kdor hodi v popolnosti, hodi varno.

(Pregovori)
Torek, 2. Junij 2020
Na vrh