24. september

LETA 1136 - USTANOVLJEN SAMOSTAN V STIČNI

24 09 1136-ustanovljen-samostan-SticnaBele menihe je na Slovensko poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem (na današnji dan) pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod "opatovo palico" je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).

... več o Stični v prilogi 04_1998, o sv. Bernardu v rubriki pričevalec evangelija 08_2011

... nekaj misli sv. Bernarda

Iz molka prihaja vsa moč. V molku se potopimo v Očetovo naročje in se hkrati z njegovo večno besedo spet pokažemo. Počivati v božji brezdanjosti pomeni zdravilo za zmedo sveta. Božji mir pomiri vse.

Če nehaš hoteti, da bi bil boljši, nehaš biti dober.

Obilje modrosti iz tvojih ust prihaja na tri načine: če priznavaš svojo grešnost, če iz srca poješ hvalnice Bogu, in če je tvoja beseda spodbuda za druge.

Človek, ne vprašaj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi On. Iz tega, kar je On prestal zate, spoznaj, kako te ceni.

Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če ne bi prišei on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji.

Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o božjih kakor človeških stvareh ... Očisti izvirek, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje.

... še več misli sv. Bernarda

 

LETA 1501 ROJEN GEROLAMO CARDANO

24 09 1501-Gerolamo-CardanoITALIJANSKI MATEMATIK, ASTRONOM, ZDRAVNIK, ASTROLOG († 1576)

Cardano je bil sin prijatelja Leonarda da Vincija. Študiral je medicino, sprva kot zdravnik ni bil priljubljen, kasneje so ga cenili predvsem na dvorih. Prvi je opisal trebušni tifus. Kasneje je učil po ita univerzah in bil nekaj časa tudi prvi astrolog v Vatikanu. Njegovo glavno matematično delo (Velika umetnost) v katerem je objavil kubne enačbe za reševanje korenov, ki nosijo po njem ime ... Izumil je tudi številčno ključavnico, kardansko obeso in kardansko gred (kardanski zglob). Objavil je dve enciklopediji naravoslovja.

 

LETA 1541 UMRLPARACELSUS

24 09 1541-ParacelsusŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC (* 1493)

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. Pomagal je raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami, spoznal pomen fizikalnih in kemičnih temeljev vsega živega sveta, kar je tedanjo medicino postavilo na popolnoma nove temelje. Na svojem potovanju je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji in prvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojav merkurializma, zastrupitev z živim srebrom), ustavil se je tudi na Ptuju ... Upodobljen je tudi v samostanski lekarni v Olimju.

 

1620 ROJEN JOŽEF RABATTA

24 09 1620-Jozef-RabattaLJUBLJANSKI KNEZOŠKOF (1683)

Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. Svojim duhovnikom je dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

 

LETA 1900 UMRL FRANČIŠEK LAMPE

24 09 1900-Francisek-LampeDUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, PISATELJ IN UREDNIK (* 1859)

"Ko sem bil še mlad, sem si vedno želel, da bi iznašel tak znan­stveni sestav, da bi strmel nad njim ves svet. Sedaj pa vidim, da je najlepše na svetu bližnjemu izkazovati dobroto." Tako je nekoč svojim najbližjim zaupal dr. Frančišek Lampe, ustanovitelj revije Dom in svet, utemeljitelj slovenskega filozofskega izrazoslovja, razlagalec zgodb Svetega pisma, voditelj dijaškega sirotišča Marija­nišče. Spominjamo se ga ob obletnici njegove prezgodnje smrti.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 09_2000

njegova misel

 

LETA 1927 ROJEN FRANCE ŠPELIČ

24 09 1927-France-SpelicDUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA († 2012)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje ... Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega 'evangelija', kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

misel:

Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.

 

LETA 1862 UMRL ANTON MARTIN SLOMŠEK

24 09 1862-Anton-Martin-SlomsekŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI (* 1800)

Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862. Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.

"Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano... Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino," je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. "Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti," je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II..

... več o blaženem Slomšku v prilogi 09_2009 - Blaženi Slomšek in dve obletnici

... v rubriki pričevalec evangelija 09_2007; o njegovem delu za edinost

... sedem prošenj materam in očetom

nekaj njegovih misli:

+ Dveh reči ne odlagaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja. Za današnji dan vemo, da ga imamo; ali še jutri doživimo, ne vemo.

+ Tri reči imej vedno pred očmi: oko božje, ki vse vidi, uho božje, ki vse sliši, in pa tiste bukve, v katera Bog vse tvoje dejanje piše.

+ Nezadovoljni ljudje sami ne vedo, kaj hočejo... Otrokom vse dovoliti, pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni.

Iz dobre šole pridejo boljši časi, iz slabe pa slabši, kajti časi so taki, kakršni so ljudje.

+ Temeljno ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.

+ Vsak stan ima svoje veselje pa tudi svoje trpljenje. Le dve reči človeka osrečita: zvestoba in zadovoljnost.

+ Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.

+ Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke.

+ Napuh človeku glavo napihne, da ima sam sebe za več, kakor je: omami ga, da sam sebe preveč časti in druge premalo.

+ Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo; pa tudi tisti, ki prejete dobrote hvaležno spoznajo in drugim ne zavidajo.

... več misli blaženega Antona Martina Slomška

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Spominjamo se

Zajemi vsak dan

Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo.

(Lukov evangelij)
Sreda, 28. Oktober 2020
Na vrh