Avtor: Benjamin

dr. Stanislav Slatinek

Napisal Benjamin na 29. maja 2014. Objavljeno v Gost meseca.

Smo vratarji, ki odpiramo vrata in vabimo vse ljudi v cerkev.
— dr. Stanislav Slatinek

Med znamenji časa je papež Frančišek prepoznal tudi krizo družine. Zato je za naslednje leto sklical škofovsko sinodo na to temo. Kriza družine temelji na krizi zakona. Tudi pri nas propade veliko zakonov in zaradi tega se številni kristjani znajdejo v novem položaju. Kako naj se v takih trenutkih obnaša kristjan in kako reševati krizo zakona, smo se pogovarjali s cerkvenim pravnikom dr. Stanislavom Slatinekom.

Knjiga Izgubljeni prstan – kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom obravnava danes pereč problem zakonskega življenja, zlasti razpada zakonov. Je bil to vzrok, da si se lotil pisanja te knjige?

Moja osrednja misel je bila, kako bomo v Sloveniji odgovorili na prihajajočo sinodo o družini. S kolegi na cerkvenem sodišču in drugimi pravniki smo se pogovarjali, ali imamo kakšen predlog, s katerim bi šli naproti sinodi. Prebral sem veliko člankov in opazil sem, da papež v svojem učenju daje pomembno mesto družini. Moja prva knjiga Zakon, ki ga ni bilo, je pošla. Ponudili smo jo tudi strankam na cerkvenem sodišču. Številni so me spraševali po njej in lani sem se lotil nove izdaje, ki je neke vrste naslednica prve. Je pa tudi osvežena z novimi primeri, saj so v njej vsi primeri, ki jih dajem iz življenja, novi. Primere si shranjujem, zlasti tiste, ki so bolj zanimivi. Vedno pa za knjigo spremenim podrobnosti, da se nihče ne more prepoznati. Prav tako jih ne morejo prepoznati sosedje ali sorodniki. Pazim seveda, da ostane osnovna poanta.

Slep in gluh redovnik opravlja svoje poslanstvo

Napisal Benjamin na 18. maja 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Cyril Axelrod, redovnik redemptorist iz Južnoafriške republike (JAR), je bil rojen gluh, a ni prenehal z duhovniškim poslanstvom tudi takrat, ko je kot odrasel začel izgubljati še vid. Pravijo, da kot edini duhovnik na svetu svojo službo opravlja kljub temu, da ne vidi in ne sliši. Je pa tudi bojevnik proti nekdanji rasistični politiki v JAR. Organiziral je šole za gluhe in naglušne, ne glede na barvo njihove kože. Zaradi tega je imel težave z oblastmi. Danes pa je duhovnik za tiste, ki so gluhi in slepi kakor on.

Gluhonemi redovnik je bil rojen v družini pravovernega Juda v Pretoriji. Bil je gluh in oče ga je poslal v katoliško šolo, ki je bila edina v mestu, kjer so se lahko šolali gluhi otroci. Katoliška šola je naredila svoje in Cyril se je spreobrnil v krščanstvo, poklicanost v duhovniško službo pa je začutil med študijem v ZDA. Vrnil se je v rodno Pretorio in začel študij v redemptorističnem semenišču. Njegovo poslanstvo je bilo pastoralno delo z gluhimi. Ko so ga v začetku sedemdesetih let posvetili v duhovnika, je bil eden redkih popolnoma gluhih duhovnikov na svetu.

Po delu v JAR je šel v misijone v Azijo, kjer se je tudi ukvarjal u gluhimi osebami. Po 9 letih redovništva je zvedel, da ima bolezen (Uschev sindrom), zaradi katere postopoma izgublja vid. Ta bolezen je bila zanj velika preizkušnja vere. Takrat pa se je spomnil, kako ga je oče še kot dečka vodil na obiske v dom, kjer so živeli gluh i in slepi. Opazil je njihovo veselje, kljub številnim omejitvam, ki jim jih je prineslo življenje. Ta spomin mu je dal moč in vdanost, da je sprejel svoj križ.

»To je bila tudi priložnost, da okrepim svojo vero in zaupanje v Boga, kljub vsem težavam, ki sem jih izkusil v življenju. Kot gluh in slep redemptorist imam poslanstvo, da ustvarjam razmere upanja in vere, v katerih bodo gluho-slepi spoznali Božjo ljubezen s pomočjo ljudi, ki vidijo in uživajo v komunikaciji z njimi.«

P. Cyril danes komunicira z dotikom roke z drugo roko. Živi v Veliki Britaniji in se je srečal z več papeži, pred nedavnim tudi s papežem Frančiškom.

Orgle pojejo z nami

Napisal Benjamin na 15. maja 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ne morem si predstavljati nedeljske in praznične maše brez orgel, ki ob vstopu duhovnika pred oltar mogočno zadonijo. Potem pa spremljajo petje zbora ali tudi ljudsko petje. Zanima me, od kdaj imamo po naših cerkvah orgle in kakšni so cerkveni predpisi glede njih. (Cirila)

Orgle so na zahodu sprejeli v cerkev že v 7. stoletju in jih rabili za intonacijo in preprosto spremljavo petja. Današnjo obliko so dobivale postopoma od 15. stoletja dalje. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju pravi: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim stvarem« (B 120). Cerkveni dokument Splošna ureditev Rimskega misala (2000) določa, naj bodo orgle “na primernem kraju, da bodo zares v pomoč pevskemu zboru in ljudstvu pri petju in jih bodo zlahka vsi slišali, kadar nanje samo igrajo”. Običajno so orgle na pevskem koru nad vhodom v cerkev, ponekod pa tudi blizu oltarja. Omenjeni dokument dalje naroča, naj “v adventnem času orgle uporabljamo s tako zmernostjo, kakor pristoji značaju tistega časa, da ne bi vnaprej označevali polnega veselja Gospodovega rojstva. V postnem času se smejo orgle in druga glasbila oglašati samo za podporo petju. Izjema pa so 4. postna nedelja, slovesni prazniki in prazniki”. (sč)

Katoliški radio – hit v muslimanskem Bangladešu

Napisal Benjamin na 11. maja 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Radio Veritas (Resnica) Asia je ime mednarodne radijske postaje, ki ima svoj sedež na Filipinih in oddaja v več jezikih. Zanimivo je, da je najbolj poslušana njena izpostava v Bangladešu, ki oddaja program v bengalskem jeziku in kjer je kar 99 odstotkov njenih poslušalcev muslimanov.

Radijska postaja sodeluje z Azijsko škofovsko konferenco in se je je že prijel vzdevek ‘azijski misijonar’ in ‘glasnik azijskega krščanstva’. V Bangladešu jo redno posluša 33 milijonov ljudi. Moramo pa se zavedati, da v tej državi s 150 milijonov prebivalcev katoličani predstavljajo samo 0,6 odstotka prebivalstva. Poslušalci so dejali, da je poslušanje Radia Veritas spremenilo njihovo življenje na bolje in jih je spodbudilo k večji družbeni in duhovni zavzetosti. Radio ima bogat informativni program, v katerem obravnava aktualne teme iz gospodarstva in politike, pa tudi družinsko tematiko in problem položaja žensk v družbi (smo v muslimanskem okolju). V duhovnem programu je poleg katoliških duhovnih vsebin prostor tudi za literaturo drugih verstev, zlasti islama in budizma.

Ali se moramo najprej spovedati in dobiti odvezo, da lahko pristopimo k obhajilu?

Napisal Benjamin na 10. maja 2014. Objavljeno v Pisma.

Sem praktičen vernik in za vsak prvi petek grem k spovedi. Večkrat pa opazim, da nekateri čakajo med mašo v vrsti za spoved, potem gredo iz vrste k obhajilu in se vrnejo nazaj ter čakajo za spoved. Ko sem nekoč enega od znancev, ki je naredil podobno, vprašal, če je to v redu, mi je odgovoril, da je pravzaprav vseeno, da je važno, če gre k spovedi, obhajilo pa mu da moč, da bi se bolje spovedal in da je dragemu Bogu gotovo vseeno. Kot iskren vernik sem prepričan, da se moramo grehov spovedati, dobiti odvezo, zmoliti pokoro in šele potem lahko prejmemo evharistični kruh. Vem, da lahko gremo k obhajilu, tudi ko nimamo smrtnega greha, toda ko potrebujemo spoved, pomeni, da imamo tudi večje grehe … ali pa hodimo k spovedi prepogosto in samo za to, da se s spovednikom pogovarjamo?

Lojze

Vaš zapis je večplasten in zato bo takšen tudi moj odgovor. Na svoje osrednje vprašanje ste že sami odgovorili. Ko ‘potrebujemo spoved’, lahko gremo primerno k obhajilu le po obhajanju zakramenta sprave. Seveda v primeru, da to pomeni, da smo v velikih ali smrtnih grehih. Torej takšnih, ki povsem prekinejo naš odnos z Bogom; ali kot smo navajeni katekizemsko reči, kadar izgubimo posvečujočo milost. V takšnem stanju, če bi še povsem neskesano prejeli sveto obhajilo, bi bil to tudi božji rop; torej še novo veliko grešno dejanje, ponižanja Boga. Učenje Cerkve pa je bilo vedno tudi jasno, da nam tudi smrtne grehe odpusti popolno kesanje, če v doglednem času ne moremo do zakramenta sprave. Popolno kesanje pa je tisto, ko nam ni žal za storjeni greh zaradi kazni zanj, ali ker smo spoznali, da je greh dejansko zlo sam v sebi, ampak zaradi tega, ker smo prizadeli Božjo ljubezen. V takem primeru bi torej smeli tudi brez zakramenta sprave prejeti sveto obhajilo. Je se pa seveda potrebno tega greha potem čim prej spovedati pri prvi možni spovedi.

Glede vašega ‘znanca’, ki je stopil iz vrste pri spovednici, predno je prišel na vrsto za obhajanje zakramenta sprave, in odšel k obhajilu, naj malo pomodrujem, ker pač njegovega dejanskega stanja ne poznam ne jaz in ga tudi vi niste videli v dušo. Če je torej ta vaš znanec bil brez velikega greha in svetega obhajila po sveti maši ne bi mogel prejeti, potem je naredil povsem prav, saj se je že zaradi priprave na spoved iskreno kesal in je bil zato primerno pripravljen na sveto obhajilo. V drugačnem primeru, če bi bil obremenjen z velikim grehom, pa bi njegovo dejanje ne bilo primerno, saj je imel očitno možnost obhajanja zakramenta sprave.

Zato je seveda prav, da ljudi, ki jih vidimo v vrsti pred spovednico, niti onih v vrsti za obhajilo, ne sodimo in ne obsojamo, saj jih ne poznamo v srce. Bolje jih je v vsakem primeru v srcu blagoslavljati.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Zanimiva je vaša opazka o morebitni ‘prepogosti spovedi’. Če je vse normalno, bi o prepogosti spovedi ne mogli govoriti. Samo v primeru skrupuloznosti srečamo prepogosto spovedovanje, ki je za tega človeka škodljivo. Sicer pa poznamo primere svetnikov, ki so obhajali ta zakrament izredno pogosto, celo vsak dan. In verjetno niso imeli smrtnih grehov. Tudi zadnji papeži nam javno pričujejo, da hodijo tedensko ali na dva tedna k spovedi. Tudi vso zgodovino Cerkev priporoča redno in pogosto spoved. Če za redno spoved velja nekako mesečna spoved, potem je pogosta vsekakor še kdaj vmes. Zakaj takšno priporočilo Cerkve? Zato, ker Cerkev pojmuje spoved mnogo širše kot zgolj »očiščenje grehov«. Najprej je zakrament sprave, kot vsak zakrament, bogoslužje Cerkve. Torej dejanje bogočastja, slavljenja in češčenja Boga zaradi njegove velikonočne skrivnosti, ki je tudi razlog odpuščanja grehov. Seveda je pogoj za spoved tudi izpoved grehov, vsaj majhnih, ki jih nobenemu človeku gotovo ne zmanjka. Še posebej, če vemo, da je lahko greh tudi opustitev dobrega, ki bi ga mogli storili. V skrajnem primeru, nas uči izkušnja duhovnega življenja Cerkve, je dovolj, da se izpovemo že izpovedanega greha, če res ne bi našli nobenega aktualnega. Vse to kaže na resnico, da Cerkev v zakramentu sprave vidi neprimerno veliko več, kot zgolj odstranitev krivde in nekaterih kazni za greh. V tem zakramentu namreč Bog poleg odpuščanja grehov nakloni spovedancu tudi povsem konkretno milost, torej duhovno pomoč; tisto, ki jo potrebuje pri premagovanju svojih slabosti in skušnjav na področju, kjer je bil v preteklosti slaboten in je grešil.

In še ena vaša ugotovitev je vredna premisleka: tista o spovedi “samo, da se s spovednikom pogovarjamo”. Resnično, zakrament sprave ni postavljen za duhovne pogovore; še manj za kakšne druge klepete. Za to poznamo v Cerkvi duhovne pogovore v okviru duhovnega spremljanja ali vodenja. A kljub temu je kdaj pri obhajanju zakramenta sprave potrebno kaj več besed od zgolj nekaj temeljnih duhovnih spodbud ob izpovedanih grehih. Kajti spovednik mora priti pri grehih tudi do lastne sodbe o njihovi teži in pomenu v življenju spovedanca. To pa v nekaterih primerih ni povsem preprosto in zahteva nekaj več pogovora. Pri pogosti spovedi pri istem spovedniku pa je le-ta tudi prilika za minimalno duhovno spremljanje te osebe in zato lahko tudi kdaj steče kakšen pogovor ne le o grehih, ampak tudi o drugih vidikih duhovnega življenja. Res pa da to ni najbolj primerno, da se dogaja v času bolj množičnih spovedi. Za takšne primere je dovolj časa ob navadnih dnevih, ko kdaj po več dni sploh ni nobenega spovedanca, duhovnik pa v spovednici čaka in moli za zaupane mu vernike.

Marjan Turnšek

Ljubenske potice

Napisal Benjamin na 2. maja 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

V osrčju Zgornje Savinjske doline leži kraj Ljubno, ki zadnja leta slovi po čisto posebnem običaju, ki spremlja cvetno nedeljo. Tamkajšnji ljudje nosijo k blagoslovu butare, ki jim rečejo potice. Te so prav posebnih figuralnih oblik, ‘navadnih’ skoraj ni več. Vsaka je posebna, unikatna, v obliki simbolov iz verskega, vsakdanjega in kmečkega življenja (monštranca, klobuk, ovčka … vse to iz sedmih vrst zelenja).

Naša sodelavka Karolina Vrtačnik, ki piše rubriko Življenje nas uči, je o tem napisala knjigo z naslovom Ljubenske potice. Ta je izšla v formatu A4, ima trde platnice in 120 strani vsebine na visoko kakovostnem sijajnem papirju. Je zelo lepo oblikovana in prinaša poleg besedila še več sto fotografij potic od leta 1912 pa do danes. Ob izidu je cena znižana na 25 evrov, naročiti jo je mogoče na številko 040 45 98 45.

»Živimo skupaj, razumemo se in se imamo radi«

Napisal Benjamin na 1. maja 2014. Objavljeno v Pismo meseca.

Prisrčno vas pozdravlja vaša dolgoletna bralka. Spominjam se, da sem se komaj naučila brati, pa sem že iz meseca v mesec čakala na Ognjišče in nadaljevanke s slikami, ki so me takrat najbolj privlačile. Z leti sem seveda začela brati Ognjišče od začetka do konca in še vedno ga berem, čeprav jih imam že nekaj čez trideset.
Moram reči, da sem z odobravanjem brala vaše odgovore na pisma in probleme mladih vernih ljudi. Nikoli pa se nisem oglasila s svojimi problemi ali vprašanji. A zgodilo se je tudi to, da bi želela prebrati vaše mnenje oziroma nasvet, kako naj živim naprej.
Naj se predstavim: Ime mi je Metka, imam nekaj čez trideset let, za seboj pa neuspel zakon z alkoholikom. Groženj in ponižanja med ločitvenim postopkom je bilo toliko, da imam ‘zlomljene živce’. Seveda sem bila poročena cerkveno, saj izhajam in verne družine, in kljub vsem težavnim preizkušnjam v mojem kratkem življenju, sem,mislim, še vedno verna.
Ločitev me čustveno ni prizadela, saj moža nisem mogla imeti več rada. Prav tako mislim, da ni prizadela otroka, saj ima na očeta samo slabe spomine. Takoj ko sem dala vlogo za razvezo, nama je mož začel groziti, da naju bo ubil. Maltretiral naju je cele noči, zato so mi moji zlati starši predlagali, naj prideva z otrokom domov k njim. Tja mož ni upal prihajati, zato sva imela toliko miru, da sva si lahko oddahnila in začela živeti svoje življenje brez moža in očeta.
Kmalu pa sva z otrokom spoznala fanta, ki naju je vzljubil tudi midva njega. V dvojini govorim zato, ker sem vedno imela otroka s seboj in to je želel tudi on. Pomagal nama je, da sva se zopet smejala in pozabila na nekatere strašne ure v najinem življenju ( na primer: mož je pijan opolnoči prišel v spalnico k nama z nabrušenim bajonetom in ob meni prerezal posteljo v dolžini pol metra, ali ko je prišel s kolegom in puško z daljnogledom in naju hotel ustreliti).
Z novim fantom smo se lepo razumeli in postali prijatelji. Tudi on je iz številne družine, ki je verna. Tako so tudi njega vzgojili. Njegovi starši so seveda zelo prizadeti, ker si je njihov sin našel ločenko. Nisva jezna, ker naju obsojajo. Moj sedanji fant pravi: »Če te bodo hoteli kdaj bolj spoznati, te bodo imeli radi, vendar vem, da potrebujejo čas.« Njegova mama mu je postavila ultimat: ali ona ali jaz. Fant se je odločil za naju. Vendar pa gre vsak teden domov na obisk ali kaj pomagat. Nasprotno pa mislim, da naju moji starši razumejo. Vem, da jim ni vseeno, ker sta globoko verna, a trudita se, molita in se žrtvujeta, predvsem pa nas imata rada in sta srečna, ker vidita, da sva tudi midva z otrokom srečna. Vem, lažje nas razumeta kot fantovi starši, saj sta bila mnogokrat priča zaničevanju, grožnjam in ponižanje s strani mojega bivšega moža. Vesta, da sem veliko pretrpela, zato me skušata opravičiti pred Bogom in svojo vestjo. Mislim, da sta prava kristjana. Tudi sama se trudiva, da bi bila takšna, a na žalost se bojim, da sem to možnost že zapravila.
Tako sedaj živimo skupaj, razumemo se in se imamo radi. Vsi trije si želimo, še enega našega otročička. Ob nedeljah gremo k maši, čeprav se ne počutimo najbolje. Ljudje lahko rečejo: »Glej ju, hinavca, v cerkev hodita pa na koruzi živita. In kaj naj storiva? Naj zaradi videza nehava hoditi v cerkev, da ne bova hinavca, otroka pa vzgajava brez vere? Vem, da je na tisoče tudi takšnih družin. Naj se pri dobrih tridesetih odločim, da bom, zaradi videza ali zaradi cerkve živela sama z otrokom? Naj rečem fantu, ki naju ima srčno rad: »Tako te imam rada, da nočem biti s teboj, poroči se z drugo, bodi srečen z njo«. Pravzaprav sem mu to že velikokrat rekla, a pravi, da mu z otrokom pomeniva več kot vse drugo in, da bo z mano ostal. Verjamem mu, ker je resen in odgovoren človek, kar z vsem svojim bitjem dokazuje, da mu res pomeniva največ.
Tako, vidite, nastane problem. Kolikor vem, Cerkev ne dopušča takšnega razmerja, a kaj naj bi mlada človek lahko storila? Kako naj živiva, “da bo volk sit in ovca cela”? Mislim, da ne gre. Zato vas prosim, oče urednik, da mi poveste, kaj vi mislite o tem:
Vidim, da je veliko takih primerov pri nas in po svetu, saj je vedno več ločitev in ponovnih porok oziroma ponovnega skupnega življenja brez porok. Takšno je, vidite, naše življenje. Upam, da nas ne boste preveč obsojali, Preveč je že ljudi, ki to delajo.

Metka

Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali tvoje pismo, dvakrat premislili, predno vaju bodo obsojali kar počez, po videzu. Res je, da bi bila lahko mnogim za zgled. Zato tudi naš novi papež toliko poudarja, naj ne sodimo prehitro, naj ne sodimo po videzu. Takoj bo kdo pripomnil: »A vi kot duhovnik smete dopuščati kaj takega?« Res je, Cerkev ne dopušča ločitve zakona, ki je bil veljavno sklenjen. Toda obstajajo izjeme. Cerkev je namreč preko cerkvenih sodišč za mnoge zakone, ki so bili na videz veljavno sklenjeni, po proučevanju dokumentov in zaslišanju prič ugotovila, da so bili v resnic neveljavno sklenjeni, in jih je razglasila za nične. Ko so ločitve bile redke, se to niti ni poglobljeno proučevalo. Sedaj pa je potrebno, da tudi to postane bolj jasno. Navadno je pomanjkljiva svobodna volja (namen) ali izključevanje otrok, kar pa je osnovni namen zakona. S tem seveda rešimo problem samo v določenih primerih, ki pa, kot kaže niso tako redki, kot smo doslej mislili.

Papež o zakonu velikokrat govori in hotel je, da bo letos škofovska sinoda o družini. Gotovo bodo ob poglobljenih razpravah najboljših strokovnjakov s tega področja odkrili nove vidike in poglobili razumevanje problemov s tega področja.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Predvsem pa je že sedaj jasno, kar je papež že večkrat poudaril, da tisti, ki so ponovno civilno poročeni, niso kristjani drugega razreda. Res je, da ne morejo pristopati k spovedi in obhajilu, lahko pa naredijo v Cerkvi veliko dobrega, zlasti pri vzgoji lastnih in tujih otrok, pri dobrodelni dejavnosti (karitas), pri sodelovanju v dejavnosti, kot je cerkveno petje, pomoč in svetovanju pri ekonomskih zadevah župnije, pomoč na področju, kjer so sami bolj strokovnjaki. Žalostno je, da mora duhovnik skrbeti za opremo cerkve, vzdrževanje, zbiranje finančnih sredstev … ko so za to v župniji mnogo bolj sposobni ljudje.

Napačno je prepričanje, da se civilno poročeni nimajo pravice s tem ukvarjati. Nasprotno, dobrodošli so. Če že ne morejo prejemati zakramentov, so lahko na drugih področjih bolj aktivni. Glede verske vzgoje velja, da morajo biti otroci še bolj vključeni v župnijsko življenje, bolj vestni pri verouku, bolj na razpolago za ministriranje, cerkveno petje, pomoč potrebnim, ostarelim …

Bog se ne da prekositi v dobrotljivosti, čim več mi naredimo zanj, tim več bo on naredil za nas. Tako tudi bo dal takim ljudem in njihovim družinam veliko več milosti, tudi ob zadnji uri in v preizkušnjah. Zato bi moralo biti prav v takih družinah še več molitve, verskega branja, duhovnih vaj, odprtosti za kanale milosti …

Čeprav je tvoj položaj tak, da ga trenutno ne moreš rešiti, ker bi naredila še večjo škodo, ne izgubljaj zaupanja. Bog te ima rad, rad ima tvojo družino in jo bo varoval.

oče urednik Franc Bole

Predor/prodor v ž /Življenje

Napisal Benjamin na 30. aprila 2014. Objavljeno v Za začetek.

Dobrodošel v majniški številki revije s pridihom velike noči – tistega obujenega Ž/življenja, ki ga v teh dneh oznanja tudi stvarstvo v svoji rasti in razcvetu. Sicer pa … Kaj ni sleherna številka Ognjišča velikonočna – v poslanstvu buditi/krepiti življenje? In spodbude, ki nam jih prinaša, mar niso najbolj pomembne/potrebne za temeljno poslanstvo slehernega izmed nas? Razbrati svojo poklicanost in jo živeti! Ne mislim le na poklic; mislim na temeljno poklicanost: uresničiti se kot človek v vseh razsežnostih svoje osebnosti …

Prav k temu nas je vabil Bogdan Žorž. V naših najbolj osebnih/družinskih/družbenih doživljanjih in iskanjih nam je bil odličen svetovalec. Kot je znal pri svojih vzponih na vršace slediti znamenjem, ki vodijo na vrhove, prav tako je odlično razbiral znamenja časa in ob njih usmerjal naše (predvsem samo-vzgojne) poti k vrhovom osebnega uresničenja. Pogumno, jasno in glasno je opozarjal na stranpoti, ki so najprej z večjo lagodnostjo privlačne, a te v nadaljevanju speljejo v osebno/medosebno/družbeno strmoglavljenje. Bil je ‘živa riba’, ki je iz zmedenosti in zato kalnosti usmerjal k bistrinam – k izvoru. Novica, da je prestopil prag večnosti, me je dosegla v četrtek (6. marca) sredi gora naše dežele – po maši v Solčavi.

Ljudje so se razšli. Ostal sem sam. Z mislijo na Bogdana sem stopil na pokopališče, da bi na domu telesne smrti, ki bo nekoč tudi dom mojega telesa, potrdil v sebi vero, da je po vstalem Kristusu življenje močnejše od zemeljskega konca. Zdrznil sem se. Na zadnjo steno pokopališke kapele so bili prislonjeni stari odsluženi kovinski križi. Pred sedemdesetimi, osemdesetimi leti so bili postavljeni na grob ljudi, ki so danes pozabljeni – grobovi in ljudje. In še bolj sem se zdrznil ob spoznanju, da bo čez leta čas zabrisal tudi spomin name in moj grob.

Vendar pa se v teh velikonočnih dneh soočamo z grobom, ki ne bo nikoli pozabljen, njegova pomembnost se s stoletji ne zmanjšuje. Bolj ko ljudje utrujeni in razočarani strmimo v svoj križ in zemeljski konec, bolj se zaziramo v tisti grob, ki je predor/prodor v ž/Življenje. Resnična (od)rešenjska zgodovina se je pravzaprav začela nekega jutra, ob zori nedelje, ko je žena po imenu Marija Magdalena kot brez uma tekla od tistega groba in sporočila učencem: »Grob je prazen! Gospod je vstal! Videla sem ga!« Od tistega jutra je krščanstvo eno samo sporočanje. Ta novica, ta aleluja, gre od ust do ust: »Kristus je vstal! Resnično je vstal!« In novici ni in ne bo mogel nihče odvzeti verodostojnosti, saj jo potrjuje v neštetih ljudeh notranje izkustvo odrešujočega srečevanja z vstalim Jezusom. Uresničuje se njegova obljuba, da nas ne bo nikoli zapustil. Čeprav je Bog zagoneten za spoznanje, je fantastičen v izkustvu.

Grob Bogdanovega, pa tudi mojega in tvojega telesa bo kmalu pozabljen, naša življenja pa se s tem ne bodo izgubila v nič. Pesnik Edvard Kocbek je zapisal: »Več sem od pozabljenja, več od zanikanja, neskončno več od niča. Nikoli ne bom nehal biti. Nikoli.« Po Kristusu, s Kristusom, v Kristusu je predrta meja časa in prostora, smrti ni več, vstali smo v ž/Življenje! – Naj ga v vas budijo tudi razmišljanja tokratne številke Ognjišča.

Karel Gržan

Urednikova beležnica maj 2014

Napisal Benjamin na 30. aprila 2014. Objavljeno v Beležnica.

Velika noč je največji krščanski praznik, obenem pa poseben praznik Ognjišča, saj je prav na ta praznik leta 1965 izšla prva številka naše revije. Tudi zato prihaja ta mesec Ognjišče k vam teden prej kot običajno, da bi vam praznično branje obogatilo praznovanje.

Poleg velike noči to številko zaznamuje tudi priprava na razglasitev dveh papežev za svetnike, ki bo 27. aprila. Tako bomo v prilogi lahko izvedeli več o življenju papežev Janeza XXIII in Janeza Pavla II. ter o tem, kaj so o njima govorili njuni sodelavci. Obenem vam na str. 16 predstavljamo nekaj knjig o novih svetnikih. Dve govorita o Janezu Pavlu II., ena pa o sv. Favstini Kovalski, glasnici Božjega usmiljenja. To je za svetnico razglasil papež iz Poljske, sam pa je bil razglašen za blaženega in za svetega na drugo velikonočno nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja. Imamo še omejeno število izvodov knjige Modrost srca o Janezu XXIII.

Za veliko noč smo vam pripravili posebno ponudbo. Številni poslušalci z veseljem vsak dan prisluhnite radijski rubriki Biser za dušo in radi sežete po knjigah iz zbirke Zgodbe za dušo, iz katere berejo razmišljanja na radiu Ognjišče. Ob veliki noči vam ponujamo, da si posebej ugodno nabavite knjige iz zbirke Zgodbe za dušo: Vsi, ki boste kupili tri katerekoli knjige iz te zbirke, boste četrto, najcenejšo, dobili v dar! Ne zamudite ugodne priložnosti in po ugodni ceni naročite knjige zase ali za svoje prijatelje! Oglejte si ponudbo knjig v posebnem katalogu, ki je dodan tej številki.

Maj je Marijin mesec in mesec šmarnic. Priporočamo vam dve knjigi s šmarničnimi razmišljanji. Eva Slivka je napisala ‘šmarnice za mulce’ – Zakaj pri nas ni tako – 31 duhovitih in duhovno bogatih pripovedi, ki v zgodbah opisujejo, kako današnji mladi rod doživlja vero in kako jo zna braniti pred drugimi. Zanimivo branje za otroke, ki pa bo obogatilo cele družine. Druga je knjiga z 31razmišljanji Božja Mati Marija je izpod peresa Nataše Govekar. Opisuje nebeško Mater, kakor je upodobljena v mozaikih p. Marka I. Rupnika, ki je vodil letošnji radijski misijon. Duhovno poglobljenim razmišljanjem ob podobah je dodan tudi DVD s slikovnimi animacijami Rupnikove umetnosti.

Tokratnemu prazničnemu Ognjišču je dodana priloga s ponudbo naših knjig – Knjižna ponudba Ognjišča za pomlad 2014. V njej so poleg novejših knjig predstavljene tudi knjige in paketi za krst, obhajilo in birmo. Naj ponovim že povedano misel, da je duhovna knjiga ali lepa podoba z verskim motivom odlično darilo ob prejemu zakramentov. Morda bo prav naše darilo spodbudilo mlado družino k bolj zavzetemu verskemu življenju. Odlično kombinacijo duhovnih knjig in podob predstavljajo že izdelani paketi, ki so, vsaj pri krstu (sveča, belo oblačilo), tudi zelo praktično zasnovani in lep spomin na prejem zakramentov.

Pa še eno zanimivo novost bi vam radi predstavili – knjiga v obliki blazine: Hvala za mehko blazino, namenjena je otrokom. Tem bodo starši zvečer lahko prebrali igrive verze večerne molitve, ki jih je napisala Berta Golob. Otroci bodo lahko potem dali blazino pod glavo in sladko zaspali. Domiselna novost za malčke, ki bo staršem pomagala otrokom približati molitev. Ob tem vam pa vam ponujamo še posebno ugodnost: kdor kupi knjigo v obliki blazine, dobi samo za 2,50 € dve zabavni knjižici v nepremočljivi torbici Kdo vse je v barki (sedaj redna cena 8,90 €).

Božo Rustja

odgovorni urednik

“In ne vpelji nas v skušnjavo”

Napisal Benjamin na 28. aprila 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Težko razumem prošnjo očenaša “In ne vpelji nas v skušnjavo”. Bog nam vendar hoče dobro in nas ne bo ‘zapeljeval’, da bi storili kaj slabega. Kaj torej hoče ta prošnja povedati? (Milan)

Skušnjava pomeni preizkus vrednosti in stanovitnosti koga, ga speljati od pravih vrednot in ga privesti v greh. Skušnjava je človekova preizkušnja; našega Očeta prosimo, naj nas ne »vpelje« vanjo. Grški izraz za to pomeni “ne dovoli, da pridemo v skušnjavo”, “ne daj, da podležemo skušnjavi”. Bog nas ne skuša za zlo (Jak 1,13). Ločiti moramo med preizkušnjo, ki nam daje rasti v dobrem, in skušnjavo, ki vodi v greh, ter med biti skušan in privoliti v skušnjavo. »Ta prošnja nas združuje z Jezusom, ki je premagal skušnjavo s svojo molitvijo. Prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti do konca« (Kompendij KKC, 596). Janez Janžekovič to prošnjo povzema: »Slab sem. Zato se zatekam k tebi, Oče. Popolnoma zaupam vate. Iskreno te prosim, ne dopusti, da bi zašel v okoliščine, ki bi me vsega zmedle.« (sč)

Avtor: Benjamin

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing