Avtor: marko

Otroštvo v objemu staršev

Napisal marko na 26. avgusta 2021. Objavljeno v zgodbe.

Bila sem majhna punčka, na glavi sem imela klobuk, na katerem so bile zataknjene značke. Klobuk je bil last sosedovega fanta, ki nam je pomagal pri spravilu sena. v roki sem držala vetrnico, ki mi jo je naredil oče, poleg loka in lesenih puščic pa piščalke so bile to naše edine igrače. Vesel in razposajen otrok sem bila. Življenje me je spremenilo. Ostali so samo spomini na srečno otroštvo v objemu staršev.
Dobro se spominjam, da mi je tata kupil punčko, lepo, čudovito punčko, ki je zaprla oči, ko si jo polegel, v svoji trmi sem jo vrgla na tla in oči se niso več zaprle. Potem sem žalostno zrla v punčko in ničesar več nisem mogla spremeniti. Bilo mi je hudo, saj sem s svojim dejanjem prizadela starše. Nobena od sester nikoli ni dobila punčke, denar je bil potreben za preživetje in za orodje, ki bi olajšalo delo na kmetiji.
Starši so bili zelo delavni. Tata je pozimi ob suhem vremenu sekal grmičevje in napravljal butare za kurjavo v kmečki peči. Vedno pa je napravil tudi velik kup vejevja. Na predvečer prvega maja, ko so po hribih zagoreli kresovi, je tata rekel: »A gremo prižgat kres?« Z navdušenjem smo jaz in moje štiri starejše sestre odšle z njim. Ko je prižgal naš kres, so se plameni dvigali visoko v nebo in zdelo se nam je, da je naš kres največji! Včasih je prišel tudi kdo od sosedov, da nas je bilo pri kresu več. V spoštovanje praznika dela in v naše veselje smo kres zakurili vsako leto.
»Kaj pa mama?« me boste vprašali. Ona je vedno delala in delala. Napletla nam je nogavic, rokavic, šalov in kap ter toplih jopic, nakvačkala nam je celo odeje, s katerimi nas je zvečer pokrila za sladki spanec, skrbno je vodila gospodinjstvo. Iz posnete smetane je izdelovala maslo. Njena skrb so bili prašiči. Redno jih je krmila, da so bili pozimi lepo rejeni za zakol, imeli smo tudi male prašičke, ki so bili nam otrokom v veliko veselje, veliko dela je imela v pripravi na praznike.
Za božič je iz krušne peči zadišalo po poticah, za veliko noč po belem kruhu, ki smo ga skupaj z drugimi dobrotami odnesli k žegnu.
Občutili smo toplino domačega ognjišča, mamin objem in vso ljubezen, ki sta nam jo izkazovala mama in tata. Seveda smo že kot otroci morale delati. Mlajše smo pasle živino, starejše pa so grabile seno, žele ječmen, oves, pšenico – prijele so za vsako delo na kmetiji.
Ob prostem času pa smo se rade igrale kuhinjo, v zavetju grma smo postavile nekaj večjih in manjših desk, ki so nam služile kot miza in stoli. V pločevinki od paradižnikove mezge se je kuhala juha, v drugi je bila trava za solato. Štedilnik nam je bila opeka, iz gline smo oblikovale potičke in hodile druga k drugi na obisk. To so bile naše igrice, srečne, vesele v zbirki naših spominov.
Ob nedeljah smo odhajali v eno uro oddaljeno Bukovo, v gumijastih škornjih, velikokrat s premrzlimi prsti na nogah, smo vsako nedeljo šli k maši v cerkev svetega Lenarta, v naših srcih je bila živa vera. ki je ostala v nas.
Iz otrok smo odraščale v dekleta in ena za drugo odhajale od doma. Ustvarile smo si družine in zaživele svoje življenje. Občasno smo prihajale domov, kjer sta mama in tata ostala sama. Prišel je dan, ko je zbolel tata. Odpeljali so ga v bolnišnico in iz nje se ni več vrnil domov. Bila sem še mlada in njegov odhod v večnost me je močno prizadel. S svojimi solzami ga nisem pustila oditi. Pogrešala sem ga. Prav kmalu, samo devet mesecev za njim, je odšla še mama. Občutek, da sta skupaj v nebesih, me je umiril. Dom mojih otroških spominov sameva, vendar je lepo obnovljen s trudom mojih sester. Tam so tudi nekdanje poti in stezice, predvsem pa spomini, zapisani za vedno v naših srcih.

PREZELJ, Vida. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Zakaj si šel ven?

Napisal marko na 25. avgusta 2021. Objavljeno v zgodbe.

Med dolgimi kilometri vožnje na morje so si trije vnuki preganjali čas z branjem, pripovedovanjem starih šal, z ugibanjem, s kakšno hitrostjo vozijo nasproti vozeči avtomobili, in s prerivanjem, ki se je nekajkrat končalo z glasnim kričanjem in mahanjem rok.
»Kako boste pa letos spali?« je hotela babica preusmeriti njihovo pozornost. Že nekaj let, odkar je najmlajša začela hoditi v vrtec, odhajajo takoj po končanem pouku na počitnice v skromno hišico na otoku. In zadnje leto so se le težko dogovorili, kje bo kdo spal. V otroški sobi, ki ni ravno velika, sta samo dve postelji, zato je prva leta tretji spal na dodanem jogiju na tleh med posteljama, ko pa so že nekoliko zrasli, je dedi od nekje privlekel pograd in problem je bil začasno rešen.
»Zgoraj na pogradu je slab zrak in obupno vroče!« se je pritoževal Tin, zato ga je naslednje leto zamenjal Tevž. Ko bi morala tretje leto na pogradu spati najmlajša, Ana, se je temu odločno uprla, ker da ne prenese višine. Tako vztrajna in nepopustljiva je bila, da si je izborila stalno lastništvo nad posteljo nasproti pograda.
»Kaj pa če bi letos eden od vas spal v novi sobi?« je povprašal dedi, »res je ločena od stanovanja, ampak saj ste že veliki in samostojni.«
Vsi trije so si hoteli priboriti prostor v novi sobi in prepir se je nadaljeval.
»Se boste pa izmenjavali,« je predlagala babica.
Bili so navdušeni. »Vsak bo spal dve noči,« je predlagala Ana.
Po kratkem prepiru so se dogovorili, da bo Tevž, ki je najstarejši, spal prvi, nato Tin in za njim Ana. Tevž je takoj po prihodu začel urejati novo sobo, Tin pa mu je pomagal, saj ga bo kmalu zamenjal. Po dveh dneh je Tin predlagal, da bi naslednjo noč prespala oba s Tevžem, da se malo privadi. Zvečer pa se je, preden je odšel v novo sobo, dolgo obotavljal in se kar ni mogel odpraviti.
»Ključ našega stanovanja imaš, mi ga bomo pa vzeli iz ključavnice, tako da boš lahko kadarkoli prišel k nam,« sta mu rekla babi in dedi. Tin je rekel samo lahko noč in pogumno odšel.
Babi je šla v otroško sobo k Tevžu in Ani, da so skupaj pomolili, dedi pa k Tinu. Ko mu je dedi podal roko, jo je vnuk nekaj časa zadržal v svoji, nato pa še enkrat rekel lahko noč in se zvil v klobčič.
Dedi kar nekaj časa ni mogel zaspati. Še vedno je čutil stisk Tinove roke. Pa ga je za kakšno uro le premagal spanec. Ko se je prebudil, je odšel v otroško sobo, da vidi, če sta Ana in Tevž dobro pokrita, nato pa še ven k Tinu. Vrata nove sobe so bila zaklenjena, zato je pogledal skozi okno. Vse v sobi je bilo temno, da je zaznal samo obrise omar in postelje. »Gotovo je že zaspal, saj Tin hitro zaspi,« je pomislil.
V dnevi sobi se spomni, da je pozabil vzeti tableto proti pritisku. Medtem ko je iskal zdravila, je nekaj zaropotalo za njegovim hrbtom. Na dvosedu je spal v klobčič stisnjen Tin, pokrit z veliko brisačo za na plažo.
Dedi ga je nekoliko začudeno pogledal. »Saj si me skoraj prestrašil,« reče in šele tedaj v poltemi opazi Tinov resni obraz in oči, ki ga vprašujoče gledajo.
»Bi raje spal tukaj v dnevni sobi?« ga vpraša.
Tinu se je razlezel nasmeh čez cel obraz. Nič ne reče, samo prikima.
»Kavč bova skušala raztegniti, da boš vsaj nekoliko udobno spal,« predlaga dedi.
Tin po svojih močeh pomaga in kmalu je nastala postelja. Iz nove sobe prineseta posteljnino.
Tin zleze pod odejo. Čez čas vpraša: »Dedi, zakaj si šel ven?«
»Pogledat sem šel, če dobro spiš. Pa skozi okno nisem videl nič.«
»Samo zato si šel?« je kanček dvoma v njegovem glasu.
»Samo zato,« prikima dedi. Tin vrže odejo s sebe in se mu vrže v naročje. Objame ga in se stisne k njemu. Ničesar ne reče, le stisk je tako močan, da dedi začuti, kaj mu hoče vnuk povedati.
»Ti moj zlati fant,« reče dedi s toplim glasom in ga dvigne v naročje kot majhnega otroka.
Za nekaj trenutkov se čas ustavi.
»Tako, zdaj pa hitro zaspi,« reče dedi, Tin pa zleze pod odejo in se zopet zvije v klobčič. Ko ga dedi pokriža na čelo, Tin ujame njegovo roko in je kar nekaj časa ne spusti.
»Mirno zaspi,« mu reče dedi in ugasne luč.
»Dedi,« reče Tin tiho, »zdaj lahko tudi ti mirno zaspiš.«
Nič mu ne odgovori, da ga glas ne bi izdal.
Kadarkoli je v naslednjih dneh Tin poklical dedija, je imela ta beseda neki čisto poseben zven. Morda sta to slišala samo Tin in dedi. Ampak to niti ni tako pomembno. Nekaj se je med njima spremenilo. Morda za dan ali dva, morda za tri ali še dlje. Tako drobnih stvari se ne da meriti. Morda so celo preveč pomembne, da bi jih merili z dnevi.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Umetnost ozdravitve

Napisal marko na 22. avgusta 2021. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Fabio Rosini nas v svoji novi knjigi vabi na osebno potovanje k duhovni in čustveni ozdravitvi. Svojo osebno pripoved o umetnosti ozdravitve začne z analizo poročila o krvotočni ženi iz Markovega evangelija, ki se Jezusa, vir ozdravitve, dotakne in mu po svoji ozdravitvi pove “vso resnico”. Na tem potovanju s tremi etapami – diagnostiko, ozdravitvijo in ohranjanjem zdravja – nas usmerja z vprašanji, na katera naj bi iskreno odgovorili pred Božjo usmiljeno ljubeznijo. Najbogatejši vir na poti pa je Rosinijeva življenjska zgodba – zlasti izkušnje z boleznijo, s katero se ta rimski duhovnik bori že veliko let.

Živeti zdravo pomeni ohranjati vero v besedo odrešenja, ki nam je bila oznanjena, vedno znova obrezovati svoje srce in se dotikati Kristusa, kadar nam je dana ta milost.

Rosinijeva knjiga je zelo praktičen pripomoček za očiščevanje srca, za urjenje v tišini, za poslušanje besede in za osebno pričevanje, ki more pritegniti sodobnega človeka. (Andrea Monda)

Prelistajte:

Naročite knjigo

Če želimo ozdraveti, moramo najprej prepoznati bolezenske znake: zmote in strahove, zaradi katerih trpimo in povzročamo trpljenje drugim. Še bolj pomembno pa je poiskati njihove povzročitelje. Kmalu nam je tudi jasno, da so bile doslej naše terapije neučinkovite in celo škodljive in moramo – če želimo resnično ozdraveti – nehati živeti v utvarah in se zanašati samo na človeško pamet. Prepoznati moramo svoje malike (povezane z ugodjem, kopičenjem imetja, raznimi načrti, projekti, pričakovanji, tekmovalnostjo, družbenimi omrežji …), v življenju razlikovati in ločevati dobro in slabo in zahrepeneti po ozdravitvi in osvoboditvi.

Kje se začne ozdravitev? Najprej je treba prisluhniti oznanilu o Jezusu, ki v nas vzbudi gorečo željo, da bi se ga dotaknili z vero in z njim vzpostavili osebni stik. Samo tako lahko iz njega izvabimo zdravilno moč oziroma Življenje, ki nas preraja. Naše slabosti niso nekaj, česar bi se morali znebiti, zakopati v zemljo …, ampak nekaj neprecenljivega, ker nas učijo ponižnosti in usmiljenja. Ozdravitev je nasprotje bolezenskega stanja: če smo prej zaradi hudičevih laži in prevar živeli v strahu ter obupovali nad seboj in svojo zgodovino, zdaj na svoje življenje gledamo z upanjem in hvaležnostjo. Zavedamo se Božje potrpežljivosti, usmiljenja in drugih milosti, ki so nas duhovno ozdravile. Če smo Bogu hvaležni za vse prejeto dobro, lahko ljudem povemo »vso resnico«.

Končni cilj tega potovanja pa je umetnost ohranjanja pridobljenega zdravja z zdravim načinom življenja, ki je v stalnem nadzorovanju samega sebe, prizadevanju za notranji mir in ponižnem sprejemanju svojih slabosti. Ozdravljeni bomo takrat, ko bomo na vse ljudi okoli sebe gledali z usmiljenjem in jih imeli za boljše od sebe; ko se ne bomo več imeli za nezmotljive in bomo lahko mirno priznali svoje napake; ko nas ne bo več strah zavrnitve in ne bomo več prosjačili za naklonjenost drugih, ker bomo vedeli, da je edini vir naše sreče Božja ljubezen.

Duhovno zdravje temelji na veri v odrešenje, v veselo novico, ki se je v vsakem od nas utelesila na svoj način; naša ozdravitev izvira iz luči, ki sveti v globini srca in razblinja uničujočo temo sugestij. Ta luč je Sveti Duh, ki nas odpira usmiljenju, ljubezni in zaupanju ter nas uči hoditi za Gospodom.

Knjiga Umetnost ozdravitve je povabilo na pot zdravega življenja … da bi sneli masko “dobrega kristjana” in sprejeli evangeljski izziv, ki od ljudi ne pričakuje udobne vere, ampak takšno, ki temelji na “osebnem odnosu”. Jezus se ne zadovolji s čudežem, ampak želi ozdravljeno ženo videti iz oči v oči. Na tem temelji tudi slog papeža Frančiška, ki opominja, da je bistvo krščanstva srečanje z Nekom, ki nam prihaja naproti, da bi nas objel ter tako ozdravil vseh ran; od nas pričakuje samo to, da mu svobodno in ustvarjalno odgovorimo.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Ob deveti uri

Napisal marko na 17. avgusta 2021. Objavljeno v zgodbe.

Jerica je bila hči verne družine v hribovski vasi s prelepim razgledom po okoliških hribih in dolinah. Že kot otrok je občudovala cerkve in kapelice, posejane tam okoli. Rada je poslušala glas zvonov. Kmalu je za vsakega vedela od katere cerkve prihaja. Tudi v njihovi vasi so imeli majhno cerkev, posvečeno Mariji, Kraljici rožnega venca. Nekajkrat na leto je bila v njej sveta maša. Takrat sta jo z mamo skrbno počistili in okrasili. Med tem opravilom ji je mama pripovedovala, kar je kot preprosta kmečka žepa sprejela od svojih staršev in si je zapomnila od nedeljskega popoldanskega nauka v cerkvi. Veliko je vedela tudi iz knjig, ki jih je, posebno v zimskem času, ko je bilo zunaj manj dela, rada brala, tudi naglas, da je poslušala vsa družina.
Kadar je ura v zvoniku dopoldne odbila devet, je vedno, pri vsakem delu, za hip zastala in molila k Svetemu Duhu.
»Mama, kaj je to, da vedno moliš ob deveti uri?« jo je nekega dne vprašala Jerica, ker ni videla nikogar, ki bi redno molil ob devetih dopoldne. Molili so angelovo češčenje ob zvonjenju opoldne in zvečer.
»Jerica, saj si slišala v cerkvi, da so po bili po Jezusovem vstajenju in vnebohodu apostoli z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje in združeni v molitvi pričakovali obljubljenega Svetega Duha. Na binkoštni praznik ob deveti uri se je Sveti Duh prikazal v podobi plamenov nad glavami apostolov in Marije. Zato se ob deveti uri spomnimo prihoda Svetega Duha s prošnjo, da bi razsvetlil tudi nas,« ji je razložila mama. Jerici se je to vtisnilo globoko v srce. Od svoje mame je prevzela to pobožno navado. Kjerkoli je bila in kakršnokoli delo je opravljala, se je za trenutek ustavila in prosila: “Pridi, Sveti Duh, bodi gost moje duše.”
V dekliških letih je Jerica večkrat šla na duhovne vaje, ki so jih pripravile redovnice v svojih hišah. Med njimi se je počutila prijetno, srečno in blaženo. “Kamor se ozrem, čutim prisotnost Svetega Duha,” je spoznala. In obhajala jo je misel, da bi se redovnicam pridružila.
Začela je resno razmišljati o odhodu v samostan in bila je že skoraj odločena za ta korak. Nekega dne pa je spoznala Naceta, ki je v njej prebudil veliko ljubezen in željo po družinskem življenju. Molitvi k Svetemu Duhu ob deveti uri je dodajala prošnjo, naj jo razsvetli, da se bo prav odločila, po kateri poti naj gre v življenju. “Ne vem, če je prav, da se Bogu darujem samo na pol,” je razmišljala. Kmalu je v svoji notranjosti zaslišala jasen glas, da ni poklicana v redovno, ampak v družinsko življenje.
Poročila se je z Nacetom. Po poroki sta željno pričakovala otroka, pa ga dolga leta nista dočakala. »Z vajinim zdravjem je vse v redu,« so jima zagotavljali zdravniki po pregledih.
»Je že Božja volja, da ostaneva sama in svoj čas, ki ga imava na razpolago veliko več kot starši z otroki, posvetiva Bogu, Cerkvi in ljudem.« Bila sta res dejavna člana župnijskega občestva, priskočila sta na pomoč, kjer je bilo potrebno.
Ko sta že skoraj opustila misel na potomce, se je pod srcem Jerice nepričakovano oglasilo novo življenje. Bila sta presrečna in Bogu sta se zahvaljevala za ta izredni dar. Jerica je vsak dan ob deveti uri molila k Svetemu Duhu. Tudi Nace se ji je zdaj pridružil in občudoval predanost svoje žene.
Prišel je čas poroda. Nace je odpeljal svojo Jerico v porodnišnico in prosil babico, da mu sporoči, ko bo otrok rojen. Skrbelo ga je, ker Jerica ni bila več mlada in že na pragu možnosti materinstva. Dobil je sporočilo: »Danes ob deveti uri ste dobili krepkega, zdravega sina. Čestitam! Oba z mamico sta v redu!«
»Ob deveti uri? Neverjetno! To je dar Svetega Duha in odgovor na vse molitve moje drage Jerice ob tej uri. Hvala, Sveti Duh!« se je zahvaljeval, ko je šel v cvetličarno po velik šopek rdečih vrtnic, Jerici najljubših rož, ki ga je prinesel v porodnišnico ob prvem obisku.
»Kako si lepa, Jerica! Sreča ti sije iz oči, materinska sreča!« je dejal in pobožal svojo ljubljeno ženo. Vzel je v naročje težko pričakovanega otroka, solze sreče in veselja so mu kar same tekle po licih.
»Vidiš, Bog je izpolnil najino dolgoletno željo in uslišal najine molitve. Ko je prvič zajokal najin sin, sem se zahvalila Svetemu Duhu z majhno zamudo po deveti uri. Poslala sem mu pozdrav in mu posvetila najinega Jožefa. Počutim se kot svetopisemska Ana, ki je prav tako dobila sina Samuela po dolgih letih in ga posvetila Bogu,« je Jerica vsa iz sebe govorila Nacetu.
Ko je Jožef odrasel in končal osnovno šolo, je staršem dejal: »Čutim, da me Bog kliče, da postanem duhovnik.« Jerica in Nace sta od sreče zajokala, objela svojega sina in mu dala starševski blagoslov. Od takrat sta ga še bolj goreče spremljala z molitvijo, da bi dosegel cilj in postal dober duhovnik.
Prišel je dan mašniškega posvečenja in nove maše. Njuna sreča je dobila zlato krono.
»Gospod mi je naklonil milost, da sem postala mati, moje materinstvo je dopolnil s tem, da je sina poklical v svojo službo. Tolikšne sreče si niti v sanjah ne bi upala prositi Boga.«
»Draga žena, to je odgovor Svetega Duha na tvoje molitve ob deveti uri. Tudi meni je odgovoril na moje molitve s tem, da sem dobil ženo – verno, dobrotljivo, potrpežljivo, skromno in Bogu vdano,« je ganjeno izpovedal Nace.
»Lepo bi bilo, da bi Jožef imel novo mašo v domači fari ob deveti uri,« je prišlo na misel Jerici. »Tako bi se ob uri Svetega Duha zahvalil Bogu za milost duhovništva.«
Tako se je tudi zgodilo, saj je bila tudi zanj, ne le za njegove starše, posebno za mater, deveta ura na poseben način posvečena. Kot duhovnik je posnemal svoje starše: kadar je le mogel, se je ob deveti uri s kratko molitvijo priporočil in zahvalil Svetemu Duhu.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 80-81.

Ljuba moja sveta Helena!

Napisal marko na 16. avgusta 2021. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Legenda pripoveduje, zgodovina pa se tega ne trudi preveč ne potrditi ne zavreči, da si prav ti odkrila ostanke Jezusovega križa, ko si kot cesarica – mati prvega, tako zvanega “krščanskega cesarja” Konstantina, romala po svetih krajih.
V videnju ti je bilo razodeto, kje je zakopan Jezusov križ in ko so kopali temelje za cerkev, ki bi stala na kraju križanja, so dejansko izkopali ne enega, ampak kar tri križe. Vse tri križe … bi moral reči, saj mi je dobro znana evangeljska zgodba o levem in desnem razbojniku. A ker bi bilo rahlo nespodobno, da bi častili razbojniški križ, četudi se je vsaj desni razbojnik izpričano spreobrnil, se je ‘pravi’ križ moral dodatno izkazati s čudežem, in je tako, kot pripoveduje legenda, ozdravil umirajočo ženo, ki se ga je dotaknila.
Tudi ti, ljuba moja sveta Helena, si v svojem življenju izkusila tri križe.
Če sledimo reku: »Kdor se poroči, se v križe položi!«, izkopljemo tvoj prvi križ.
Menda si bila gostilničarka, ko se je vate zaljubil rimski častnik Konstancij Klor in te vzel za ženo. Ime Helena pomeni svetleča, lesketajoča, in brez dvoma je taka morala biti tudi tvoja zunanja podoba. Hočem reči, ljuba moja sveta Helena, da te ni odlikovala zgolj notranja lepota, ki jo vsekakor gre pripisovati bodoči svetnici, ampak tudi ali predvsem zunanja, da si lahko prevzela Konstancijevo srce. Žal pa le-ta v svoji ljubezni ni bil preveč ‘konstanten’, saj te je, ko se je začel vzpenjati po karierni lestvici, zamenjal za mlajšo. Prilezel pa je visoko … zelo visoko. In ko je bil leta 306 kot cesar zahodnega dela rimskega cesarstva na pragu smrti, je – morda zaradi slabe vesti – za naslednika določil sina, ki ga je imel s teboj: Konstantina.
Sin te je takoj poklical k sebi na dvor, ti zgradil palačo in te obsul s častmi. Kot novopečeni cesar je kristjanom, za razliko od svojih cesarskih predhodnikov, ki so le-te preganjali, dal popolno svobodo, saj je pred pomembno bitko na nebu prebral “Hog signo vinces” – V tem znamenju boš zmagal! – kar se je tudi zgodilo, ko je na vojaške ščite dal naslikati križ, ki ga je videl na nebu. Kljub temu, da tvoj sin zaradi naštetih dejstev velja, kot sem že rekel, za prvega krščanskega cesarja, pa je sam vendarle živel nezgledno in pogansko.
Kot pravi rek: »Z otroki je križ!«, in tako si, ljuba moja sveta Helena, ki si se spreobrnila in dala krstiti, v svojem sinu odkrila svoj drugi križ. In ta križ so za teboj objeli in ga še vedno objemajo premnogi starši vse do današnjih dni, in v današnjih dneh še posebej! Ko otroci, če že ne svetniškemu, pa vsaj krščanskemu, in če žene krščanskemu, pa vsaj dobremu zgledu staršev navkljub, gredo po svoje in lomastijo skozi trnje stranpoti.
A če objameš in si v veri in z ljubeznijo naložiš še tretji, ‘pravi’, torej Kristusov križ, je lažje, in ohranjaš tleče upanje. Konec koncev, se je tudi tvoj sin, ljuba moja sveta Helena, na smrtni postelji vendarle dal krstiti. Kar si verjetno, že iz nebes, pri Bogu izprosila ti.
Zato te, poleg tega da ti želim obilo žegna ob tvojem godu, prosim, da tega žegna izprosiš tudi za nas in naše otroke! Da bomo kot starši skrbni in vztrajni. Da se ne bomo prehitro zadovoljili zgolj z “nedeljsko vero” naših otrok, ali pa prehitro obupali. Kako drugačna bi utegnila biti zgodovina sveta, ko bi “prvi krščanski cesar” bil tudi ‘pravi’ krščanski cesar?! In kako drugačna bi bila podoba današnjega sveta, ko bi vsi, še posebej pa starši, sledili tvojemu svetlečemu in lesketajočemu zgledu, ljuba moja sveta Helena, in ne objeli zgolj prvih dveh križev, ki jih ‘izkopljemo’ v življenju, ampak tudi in predvsem tretjega. Pravega!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 98.

sv. Helena (18. avgust)

Napisal marko na 16. avgusta 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Zgodovinar Evzebij poroča, da je cesarica Helena po krstu živela tako zgledno, kot da bi jo poučeval in vodil Jezus sam. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gostilničarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor, poročila sta se v Naissusu (današnjem Nišu v Srbiji) in leta 274 se jima je rodil sin Konstantin, ki ga je Konstancij določil za svojega naslednika. Konstantin je svojo mater Heleno vzel k sebi na dvor v Trier v sedanji Nemčiji in ji podelil naslov cesarice. Leta 312 je v znameniti bitki pri Milvijskem mostu premagal Maksencija in naslednje leto dal krščanstvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst. Ko je bila že v letih, je romala v Sveto deželo in ostala tam dve leti. Cesar Konstantin je dal na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgraditi veličastno cerkev božjega groba. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ in s tem najdenjem legende povezujejo sveto Heleno, zato jo upodabljajo z Jezusovim križem v rokah. (sč)

Sv. Heleni je pri nas posvečenih 16 cerkva: 6 žup. in 10 podr. – V LJ nadškofiji stojijo tri: žup. v Hotiču (1) in Sv. Heleni – Dolsko (2) (Kamnica), podr. pa v Gradu (6) (Cerklje na Gor.) – V KP škofiji sta dve ž. c.: na Premu (3) in v Zagorju na Pivki, (4) p. c. sta v Podpeči (7) (Predloka) in Podbeli (8) (Sedlo). – Tudi NM škofija ima štiri ‘Helenine’ cerkve, vse so podr.: v Dragi (Bela Cerkev), na Belčjem Vrhu (9) (Dragatuš), na Mirni (†† Mirna na Dol.) in v Zemlju (10) (Podzemelj). – V MB nadškofiji sta sv. Heleni posvečeni dve p. c.: v Podpeci – na Pikovem (11) (Črna na Kor.) in na Graški gori (12) (Šmiklavž/SG). – Tudi v CE škofiji najdemo dve cerkvi sv. Helene: žup. je v Loki pri Zid. mostu,(5) podr. pa v Javorju (13) (Slivnica/CE). – V MS škofiji pa stoji žup. cerkev sv. Helene na Pertoči. (spodaj) (mč)

Pertoča

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99.

Dragocena starost

Napisal marko na 24. julija 2021. Objavljeno v Priloga.

(ob 5. svetovnem dnevu starih staršev) »Sveti Duh tudi danes v starih vzbuja misli in besede modrosti. Njihov glas je dragocen, ker poje slavo Bogu in varuje korenine ljudstev. Stari nas spominjajo, da je starost dar in da so stari povezovalni člen med raznimi rodovi, da mladim posredujejo izkustva življenja in vere. Stari starši so tolikokrat pozabljeni … Ne pozabimo tega bogastva, da ohranimo korenine in posredujemo življenje naprej. Zato sem sklenil ustanoviti dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali v vsej Cerkvi vsako leto četrto nedeljo v juliju (letos 23. julija), v bližini godu svetih Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev.« (papež Frančišek po molitvi angelovega češčenja v nedeljo, 31. januarja 2021.)

“STARČEK JE NOSIL OTROKA”
Papež Frančišek je povedal, da je zamisel o dnevu starih staršev in ostarelih v njem dozorela ob premišljevanju evangeljske pripovedi o Jezusovem darovanju v templju, ki se v izročilu krščanskega Vzhoda imenuje Praznik srečanja. Ob tej priložnosti namreč Simeon in Ana, dve priletni osebi, srečata otroka Jezusa. Krhka starostnika ga razglašata svetu kot luč v razsvetljenje narodov in o njem govorita vsem, ki pričakujejo izpolnitev Božjih obljub. Simeon vzame Otroka v naročje: Otrok in starček, kot simbola začetka in konca zemeljskega življenja, se vzajemno podpirata. Vzhodna bogoslužna himna ta prizor povzame: “Starček je nosil Otroka, Otrok pa je podpiral starčka”. Upanje izvira iz srečanja dveh krhkih oseb, Otroka in starčka, da temu našemu svetu, ki poveličuje uspešnost in moč, dopove, da Gospod razodeva veličino v majhnosti in moč v nežnosti.
Nedelja starih staršev in ostarelih se pridružuje dvema drugima, ki ju je ustanovil papež Frančišek: nedelji Božje besede (četrta januarja) in svetovnemu dnevu ubogih (druga nedelja novembra). Ubogi, Sveto pismo in ostareli so prednostne vsebine njegove papeške službe, ki nakazujejo tudi prihodnost Cerkve. Prvo nedeljo starih staršev in ostarelih, katerega geslo je: »Jaz sem s teboj vse dni«, bomo obhajali 25. julija 2021. Papež Frančišek bo daroval 24. julija večerno mašo za ostarele. Naroča in želi, da bi to slavje, ki je vključeno v leto družine, pripravili v vseh škofijah in vseh župnijah. Geslo tega dneva je potrdilo bližine, ki jo mladi in ostareli lahko podarjajo drug drugemu. Papeževa velika želja je, da bi okrepili dialog med generacijami. »Narod, ki ne skrbi za stare starše in z njimi ne ravna lepo, je narod, ki nima prihodnosti. Zakaj nima prihodnosti? Zato, ker izgublja spomin in si tako ruje lastne korenine. Vi ste odgovorni, da v sebi ohranjate te korenine žive z molitvijo, branjem evangelija in z deli usmiljenja. Tako bomo ostali živa drevesa, ki tudi v starosti prinašajo sad. Najlepše v življenju družine je ljubkovati otroka, zlasti če ga ljubkujeta dedek in babica.«

“STAROST: NAŠA PRIHODNOST”
Papeška akademija za življenje je 9. februarja 2021, deset dni po papeževi napovedi ustanovitve svetovnega dneva starih staršev in ostarelih, objavila dokument “Starost: naša prihodnost. Položaj ostarelih po pandemiji”, ki povzema papeževe misli o tej šibki in pogosto pozabljeni skupini človeške družine. Ostareli so bili od pandemije najbolj prizadeti. Med prvim valom je bilo največ umrlih v domovih za ostarele. V mnogih deželah je napredek medicine in urejena zdravstvena oskrba ob drugih dejavnikih pripomogla k sobivanju kar štirih rodov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bo leta 2050 nad dve milijardi ljudi, starih nad 60 let. Treba je omogočiti, da bi stari ljudje to posebno obdobje življenja preživljali v okolju, ki jim je domače, z navajenimi prijateljstvi. Družina, dom, domače okolje predstavljajo za vsakogar najbolj naravno izbiro. Nesporno je, da so nekoč številčno močne družine uspele poskrbeti za oskrbo starejših družinskih članov v okviru lastnega doma. Danes, ko so družinske skupnosti ‘ožje’ zaradi zmanjšanega števila članov in zaradi zaposlenosti aktivnih članov izven doma, je to praktično nemogoče. Potrebne so ustanove za ostarele, prilagojene njihovim potrebam. V naši družbi pogosto prevladuje misel o starosti kot ‘nesrečnem’ obdobju življenja, v Svetem pismu pa starost pomeni blagoslov. »Starost ni bolezen,« pravi papež Frančišek, »ampak je privilegij. Osamljenost zna biti bolezen, toda z dejavno ljubeznijo, z bližino in duhovno tolažbo jo lahko ozdravimo.« Med desetimi Božjimi zapovedmi ima posebno težo četrta: “Spoštuj očeta in mater”. Spoštovati v hebrejščini pomeni priznavati vrednost neke prisotnosti: tistih, ki so nas rodili za življenje in nam posredovali zaklad vere. Dokument navaja tudi misel 94-letnega zaslužnega papeža Benedikta XVI., izrečeno mladim leta 2012: »Ni mogoča prava človeška rast in vzgoja brez rodovitnega stika s starimi, kajti že sama njihova navzočnost je kot odprta knjiga, v kateri lahko mladi rodovi najdejo dragocene smernice za svojo življenjsko pot.« Skrb za ostarele narekujeta iskrena ljubezen in dobrota ter spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. »Star človek ni tujec,« pravi papež Frančišek, »star človek smo mi: prej ali slej, vsekakor neizogibno, četudi si ne mislimo. In če se ne naučimo ravnati dobro z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«

POVABILO MLADIM
Papež Frančišek je 26. julija 2020, sredi pandemije, nagovoril mlade: »Mlade bi rad povabil, da odprejo svoja srca starim, zlasti najbolj osamljenim, v domovih in ustanovah za ostarele, tistim, ki že mesece in mesece niso videli svojih najdražjih. Dragi mladi, vsak od teh starih je vaš nono! Ne pustite jih samih! Uporabite domišljijo ljubezni! Pokličite jih po telefonu, pošljite jim sporočila, pošljite jim objem!« Papež, ki tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, se ostarelih pogosto spominja in poudarja njihovo nenadomestljivo vlogo v družini in družbi. So zakladnica modrosti in spomin, ki zagotavlja prihodnost. Korenine te njegove ljubezni segajo v njegova otroška in mlada leta v domači družini, katere »dobri duh« je bila nona Rosa, stara mati po očetovi strani. »Prvo krščansko oznanilo sem prejel prav od te žene, moje none! To je čudovito! Prvo oznanilo doma, v družini. Ob tem pomislim na ljubezen tolikih mater in starih mater pri posredovanju vere otrokom in vnukom.« Pomanjkanje zgodovinskega spomina je po papeževih besedah velika napaka naše družbe. »Ne more se vzgajati brez spomina. Pripovedi ostarelih so zelo dobre za otroke in mlade, saj jih povežejo z zgodovino, ki jo je živela tako družina kot skupnost kot država … Njihove besede, njihove nežnosti ali samo njihova navzočnost otrokom pomagajo spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, ampak so dediči dolge poti.« Ena od lepih lastnosti ostarelih je večja odprtost za Boga. Družba bo napredovala, če bo znala spoštovati znanje, modrost ostarelih. »Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana prav za to … Velikokrat so ravno dedki in babice tisti, ki zagotavljajo posebnih vrednot na svoje vnuke. Mnogi lahko pritrdijo, da ravno starim staršem dolgujejo začetke svojega krščanskega življenja.« Važno je, da se stari starši srečujejo z vnuki in da se vnuki srečujejo s starimi starši.

KAJ JE STAROST?
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1999, na pragu svojih osemdesetih let, na vrstnike “vseh jezikov in kultur” naslovil prisrčno PISMO STAREJŠIM. Iz njega objavljamo nekaj izbranih misli. »Kaj je starost? Včasih jo imamo za jesen življenja. Obstaja velika povezanost med človekovim življenjskim ritmom in ciklusi v naravi. Vsako obdobje ima svojo lepoto in svoje naloge. Višja starost je v Božji besedi močno cenjena, tako da je dolgo življenje znamenje Božje naklonjenosti … V preteklosti so starejše zelo spoštovali, danes je pri nekaterih narodih starost spoštovana in pravilno cenjena, pri drugih pa veliko manj, zaradi miselnosti, ki postavlja na prvo mesto neposredno korist in človekovo storilnost. Zaradi takega odnosa je tretje in četrto obdobje pogosto podrejeno in se še sami starostniki sprašujejo, ali je njihovo življenje koristno. Prišlo je celo tako daleč, da z vedno večjo vztrajnostjo predlagajo evtanazijo kot rešitev v težkih primerih … Za narode, ki jih je dosegel svetopisemski vpliv, je bila stoletja Božja zapoved Spoštuj očeta in mater dolžnost, ki jo sicer vsi priznavajo. Iz polnega in doslednega izpolnjevanja te zapovedi je izšla ljubezen otrok do staršev, hkrati pa je bila poudarjena močna vez, ki obstaja med rodovi. Kjer to zapoved ohranjajo in zvesto izpolnjujejo, tam ostareli vedo: ni nevarnosti, da bi jih imeli za nekoristno in odvečno breme. Spoštovati starejše pomeni trajno dolžnost do njih: sprejemanje, pomoč, upoštevanje njihovih dobrih lastnosti. Koliko ljudi najde razumevanje in tolažbo starejših, pa naj bodo zdravi ali bolni, vendar morejo še vedno vliti pogum z ljubeznivim nasmehom, tiho molitvijo in s pričevanjem trpljenja, ki ga prenašajo s potrpežljivo vdanostjo.« To je s svojim zgledom potrdil on sam, ki je od bolezni in starosti ves nebogljen, ponavljal: »Dokler in kakor Bog hoče!«

Velik vpliv starih staršev na vnuke in druge
Stari starši – in sploh stari ljudje – imajo veliko večji vpliv na življenje mlajših rodov, kakor mislimo. Piše in govori se o odločilnem vplivu javnih občil na ljudi; ti verjetno res precej vplivajo na to, kaj kupujemo, kaj med seboj klepetajo ali koga volimo. Ko pa je treba izbrati nekoga, ki mi ostaja trdno v spominu kot človek, ki je imel name blagodejni vpliv in mu je uspelo usmerjati svoje življenje tako, da mi je vzor, so na prvem mestu stari starši. Stotine študentov mi je napisalo spis o tem; in stotine ljudi v srednjih letih ter upokojencev, ki so se usposabljali za prostovoljce.
Ti opisi starih staršev in drugih starejših ljudi odkrivajo njihovo pristno ljubezen do vnukov in drugih otrok, njihovo sproščeno milino, umirjenost, notranjo duhovna trdnost v osnovnih človeških vrednotah, vživljanje v drugega in sodoživljanje z njim, nežno pozornost za njegove potrebe … Mladi in odrasli so ob tem odločno zapisali, da je to tudi njihov življenjski ideal.
Vlogo starih staršev v sožitju današnje družine in družbe zelo malo raziskujejo. Med redkimi knjigami o tem sta Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (Bogdan Žorž, 2006) in prevod knjige avstrijske strokovnjakinje Helge Gürtler Otroci imajo radi stare starše – priročnik za življenje z vnuki (2013); oba avtorja sta bila v času pisanja teh knjig tudi sama stara starša. V poglavju Otroci imajo dve stari mami in dva stara očeta sem v knjigi Sožitje v družini (2017) obširno povzel tudi njuna spoznanja.
Podoba starih staršev in starih ljudi, ki so mlajšim vzor za njihovo življenje, je sončna stran človekovega zorenja v starosti. V oči pa enako bije tudi senčna. Študentom psihoterapije in drugih poklicev, ki se šolajo za delo z ljudmi in za ljudi, dajem leto za letom tudi nalogo, da temeljito opišejo starega človeka, ki se slabo stara, ki je težaven sam sebi in drugim, ki bi potreboval temeljito pomoč, da bi se preusmeril in kakovostno zorel v zadnji tretjini svoje življenjske poti.
Tudi med temi spisi prevladujejo stari starši. Študentje jih opisujejo spoštljivo, s sočutnim občutkom, z ljubeznijo in bolečino, pa najsi še živijo ali opisujejo pokojne stare starše. Ne pišejo, da bi ti starajoči se ljudje imeli slab odnos do njih. Govorijo o tem, kako so zagrenjeni in črnogledi v samem sebi, kako jamrajo in kritizirajo, kako obujajo stare zamere in tragiko v svojem življenju, zlasti pa o tem, kako hočejo vse narediti sami in si ne pustijo pomagati, kako hočejo vse vedeti in ne dajo nikomur nič prav.
O življenjski poti v senčno starost starih staršev govorita tudi Žorž in Gürtlerjeva v zgoraj omenjenih knjigah. Pri enem in drugem je glavno poglavje o dobrih starih starših, eden in drugi pa imata tudi obsežno poglavje o različnih vrstah starih staršev, ki ne zorijo, ampak v svojo škodo in škodo bližnjim gnijejo – če uporabimo to sadjarsko prispodobo, ki je bila ljuba tudi pesniku Gradniku, da je zapel: »Ko odpadem, naj odpadem zrel!«
Vzgojno poslanstvo staršev je, da prenesejo na svoje otroke temeljne socialne vrednote in dobre navade, zlasti delavnost, poštenost, zmožnost za sočutje z drugimi, oliko in podobne. Stari starši in sploh stari ljudje, ki igrajo zadnjo tretjino svoje življenjske tekme, pa s tem, kar so in kakor živijo, utrjujejo v odrasli in v mladi generaciji bivanjsko trdnost: življenje je smiselno, vredno si je prizadevati za dobro in lepo, kljub vsemu pešanju moči verujem in zaupam v resnico in življenje. Dokaz, da o prenosu vrednot iz roda v rod odločajo stari ljudje, so ruske babuške. Skozi tri generacije so bile vzgajane v ateizmu, na starost pa so vnukom prenesle pravoslavje, ki so ga v svojem otroštvu doživljale pri svojih babuškah.
Danes nas mrzlična dirka, da bi stari ljudje v aktivnosti konkurirali mlajšim, rine v tem hujšo praznoto, čim bolj pešamo. Ob materialni varnosti, znanju in dolgem življenju, ki jih uživamo, kakor še noben rod starih ljudi pred nami, pa imamo tudi možnosti za sproščeno, vedro in poglobljeno starost, ki je ni imel še noben rod pred nami. To dediščino lahko zapustimo odraslim otrokom in vnukom – grela jih bo še v njihovi starosti.
prof. dr. Jože Ramovš

ČUK, Silvester. Dragocena starost. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 42-47.

Tomaž Kempčan

Napisal marko na 23. julija 2021. Objavljeno v V spomin.

* 1380, Kempen, Nemčija † 25. julij 1471, Zwolle, Nizozemska

Hoja za Kristusom – peti evangelij

(*ob obletnici) Sveti Frančišek Saleški je o Duhovnih vajah sv. Ignacija Lojolskega dejal, da “so rodile več spreobrnjenj kot je črk v knjigi”. Podobno velja za knjigo Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana, ki je nastajala pred dobrimi petsto leti. »Do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila poleg evangelija najbolj brana knjiga med katoličani,« je zapisal Ivan Platovnjak v spremni besedi novega slovenskega prevoda izpod peresa Janeza Zupeta (Celjska Mohorjeva družba, 2011). »Velja tako rekoč za peti evangelij. Samo Sveto pismo je prevedeno v več jezikov, še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje.« »Zanimivo je, da v tako dolgem času ni moglo priti do jasnega sklepa, kdo je avtor Hoje za Kristusom,« piše dalje Platovnjak in poudarja: »Končno to tudi ni tako zelo pomembno. To delo je bilo in bo velik Božji dar Cerkvi in človeštvu. Negotovost glede avtorja na svoj način govori o tem, da ni sad zgolj človeške modrosti, temveč predvsem Božje modrosti in ljubezni do človeka.« Na splošno velja za avtorja Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan, avguštinski kanonik v nemškem mestu Kempen, asketski pisec Tomaž Hemerken, ki se je rodil okoli leta 1379, umrl pa je 25. julija 1471. Ob 550-letnici njegove smrti se je povsod poživilo zanimanje za Hojo za Kristusom, ki jo je dr. Janez Janžekovič imenoval “nesmrtna” knjiga.
Latinski izvirnik nosi naslov De imitatione Christi (Posnemanje Kristusa). Dokler je bil Kristus telesno navzoč, so pisci evangelijev z izrazom “hoditi za Kristusom” označili “življenje z njim”; po njegovem vnebohodu pa postane hoja za Kristusom “posnemanje Kristusa”, vsebina Hoje za Kristusom obsega štiri dele, ki jih imenujejo kar “knjige”. Prva knjiga nosi naslov Uvajanje v duhovno življenje in predstavi najbolj temeljne razsežnosti kristjanovega duhovnega življenja; kar šest poglavij se nanaša na samostansko življenje (označena so z zvezdico *). V drugi knjigi so predstavljene Spodbude za notranje življenje, ki govorijo o osebnem odnosu z Jezusom. Tretja knjiga z naslovom Notranja tolažba govori o vztrajni hoji za Kristusom tudi v času preizkušenj. Četrta knjiga nosi naslov Pobožna spodbuda za obhajanje in prejemanje svete evharistije, v njej so zbrana besedila, ki govorijo o evharistiji. Vsa besedila so polna svetopisemskih navedkov iz Vulgate, zato imajo še večjo težo in ostajajo aktualna.
Zgodovino prevodov Hoje za Kristusom v slovenščino je predstavil dr. Marijan Smolik. Prvi, ki ga je iz latinskega izvirnika opravil jezuit Andrej Ivankovič leta 1659, je ostal v rokopisu. Leta 1719 je bil natisnjen prevod, ki ga je iz nemščine pripravil novomeški kapucin p. Hipolit. Leta 1745 je izšel prevod z naslovom Tomasha Kempensarja bukve gorenjskega duhovnika Franca Mihaela Paglovca (glavnega prevajalca). Do leta 1807 so izšle štiri izdaje. Janez Zalokar, spiritual v ljubljanskem semenišču, je leta 1820 svojemu prevodu dal naslov Hoja sa Kristusam, ki se je uveljavil. Novo izdajo z molitvenikom so leta 1872 pripravili mariborski bogoslovci. Leta 1888 je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala 42.000 izvodov te knjige v prevodu Andreja Kalana z naslovom Hodi za Kristusom. Njegov prevod je pregledal in dopolnil Aleš Ušeničnik. Z naslovom Hoja za Kristusom je izšel leta 1920, 1941, večkrat je to izdajo ponatisnila po vojni Celovška Mohorjeva družba. »Po mojem štetju bi torej Hoja bila slovensko natisnjena vsaj sedemnajstkrat v dobrih tristo letih.«
Leta 2011 je pri celjski Mohorjevi družbi izšel prevod Hoje za Kristusom v dvojezični (študijski) in žepni izdaji. »Novi prevod izkušenega prevajalca Janeza Zupeta nagovarja s svojo svežino … želeti je, da si bo novi prevod utrl pot med slovenske bralce, da bodo knjigo vzeli v roke, jo molitveno brali in ob njej meditirali. Tako se bo znova uresničil njen namen – pomagati nam pri hoji za Kristusom v moči Svetega Duha in obroditi obilo sadu« (Ivan Platovnjak).

ČUK, Silvester. Hoja za Kristusom – peti evangelij. (Pričevanje) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 91.

nekaj misli Tomaža Kempčana

Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.

Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.

Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a sebe zanemarja. Kdor sam sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel.

Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se in naj bodo drugi kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj!. (Tomaž Kempčan)

Madeži

Napisal marko na 19. julija 2021. Objavljeno v Iskrica.

K neki ženi je prišla na obisk prijateljica. Ko sta pili kavo, je svoji obiskovalki pripovedovala, kako neurejena je njena soseda. »Poglej samo njeno perilo, ki se suši na vrvici. Vidiš temne črte in lise na njenem perilu?« Prijateljica je nejeverno stopila k oknu in dolgo gledala na sosedni vrt. Potem se je obrnila in rekla: »Draga moja, perilo tam zunaj je popolnoma čisto. Črte in temni madeži so na šipi tvojega okna!« (sč).

Ljuba moja sveta Marjeta!

Napisal marko na 19. julija 2021. Objavljeno v S svetnikom na TI.

V nebeškem zboru se vas je nabralo svetih Marjetic za kar lep pušeljc: sveta Marjeta Antiohijska, če začnem pri tebi, pa sveta Marjeta Škotska, sveta Marjeta Marija Alakok, sveta Marjeta Ogrska, sveta Marjeta Kortonska, sveta Marjeta niže Ptuja in še in še in naj končam, da me ne bo zaneslo v pretiravanje.
In priznam, da ne vem in da se mi ni dalo brskati in raziskovati, katera od svetih Marjet se je pri vseh Šmarjetah, ki jih poznamo, pri nas Slovencih, najbolj prijela.
Kdor bi na hitro in površno bral tvoj življenjepis, ljuba moja antiohijska Marjeta, bi lahko prišel do zaključka, da gre za zgolj in pač samo za še eno žalostno pubertetniško zgodbo. S tragičnim koncem.
Človek gre v življenju, če ima srečo, skozi štiri življenjska obdobja: otroštvo, puberteto, odraslost in starost. Zakaj pravim, če ima srečo? Preprosto zato, ker ni vsem dano dočakati vseh štirih obdobij.
Pravijo, da sta vsem ljudem skupna rojstvo in smrt. A mene ta stavek užalosti, celo užali, kajti mnogi ne doživijo niti otroštva, ko jih v imenu svobode in odločanja o lastnem telesu umorijo še pred rojstvom. In če se niso rodili, potem jih tudi usmrtiti ni mogoče, temveč se jih zgolj odstrani … Kot madež z obleke … Kot drobtine kruha z mize … In jim tako ne odrečemo zgolj življenja, temveč tudi status in dostojanstvo človeškosti. In oprosti, ljuba moja sveta Marjeta, če se mi te zgodbe zdijo še neprimerno bolj tragične od tvoje žalostne pubertetniške zgodbe.
Mnogi ljudje ne dočakajo starosti, drugi spet nikoli do kraja ne odrastejo, pa čeprav so po letih blizu Metuzalemu, in ostanejo zataknjeni v večni puberteti. Doživeti vsa štiri življenjska obdobja je torej milost in privilegij.
Kot pripoveduje legenda, ljuba moja sveta Marjeta, si bila ob času svoje smrti stara petnajst let. Na vrhuncu pubertete torej. Prišla si v spor z očetom, kar je spet značilna pubertetniška zadeva, ko se najstnik zaletava v bolj ali manj pravilno postavljene ograje s strani svojih staršev, preizkuša trdnost teh ograj, še bolj pa trdnost starševskih živcev, ko vedno znova najde način da pod ograjo, preko nje, skozi ali mimo pride na drugo stran, kjer je pregovorno trava zmeraj bolj zelena, v primeru pubertetnika, pa ga morda zanima zgolj trava. Ki je čisto slučajno na drugi strani.
Piše, da te je imel oče neskončno rad. Kar je spet dokaj značilno: hčerka je očetova princeska, perla … in tudi ti si bila perla, že po imenu. Kajti Marjeta pomeni biser. A oče je ta biser vrgel svinjam, kajti dal te je vreči v ječo, ko je zvedel, da si se dala krstiti … Pa smo spet pri pubertetnem obdobju, ko se mnogi starši odrečejo svojim otrokom, ker je le-ta zavrgel njihove ideale. Le da ti, ljuba moja sveta Marjeta, nisi zavrgla zgolj idealov, ampak idole, kajti tvoj oče je bil pogan. Poganski svečenik celo.
Da kljub vsemu nisi bila tipična najstnica, pa pričuje podatek, da te je v ječi menda strašil hudič pod podobo zmaja, ti pa si ga z božjo pomočjo ukrotila in vpela v verige. Le redki so najstniki, ki znajo krotiti brbotajoče hormone in jih držati na verigi.
Prav tako redki so najstniki, ki se svojim staršem upirajo iz pravih in pravilnih razlogov, še bolj redki pa so starši, ki zanjo v vseh teh situacija pravilno odreagirati. Na žalost mnogi ponavljamo žalostni vzorec tvojega očeta, in svojim otrokom zaklepamo vrata in jim natikamo verige.
Ljuba moja sveta Marjeta. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga obilno razlij na starše in njihove pubertetniške otroke, da bo čim manj zgodb, kot je bila tvoja.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 98.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing