Tokratna tema meseca je malce »drugačna« – namenjena je mladim in njihovim staršem. Za spodbudo, da bomo kritični in dejavni kristjani v družini in v družbi. Vsi – vi mladi in mi »starci«.
Zakaj Rastem s knjigo
Javna agencija za knjigo Republike Slovenije (JAK) od leta 2009 izvaja nacionalni projekt Rastem s knjigo. Namen projekta je spodbujanje osnovnošolcev in srednješolcev k branju mladinskega leposlovja slovenskih avtorjev. Izvedba projekta sega v leto 2006 (takrat pod okriljem Ministrstva za kulturo in sprva le za osnovne šole). JAK projekt izvaja v sodelovanju s splošnimi knjižnicami, srednjimi šolami in osnovnimi šolami (tudi s prilagojenim programom), zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter osnovnimi in srednjimi šolami v zamejstvu (Avstrija, Madžarska, Italija).
Cilji projekta so poleg spodbujanja mladih k branju slovenskega mladinskega leposlovja tudi promocija domačih ustvarjalcev mladinskega leposlovja, dvig bralne motivacije in obiska splošnih knjižnic ter motivacija založnikov k vključevanju sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino.
Vsako leto s pomočjo javnega razpisa strokovna komisija izbere dve slovenski mladinski deli, eno za sedmošolce in eno za dijake prvih letnikov. Ti prejmejo vsak svoj izvod izbrane knjige ob organiziranem obisku najbližje splošne knjižnice, na katerem se s knjigo in njenim avtorjem podrobneje seznanijo. Poleg tega na šolah med letom s sofinanciranjem Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in Društva slovenskih pisateljev potekajo srečanja učencev in dijakov z avtorji izbranih knjig.
Osnovnošolci in srednješolci tako pogosto dobijo v dar kakovostne knjige, kot sta deli Avtobus ob treh in Gremo mi v tri krasne avtorice Nataše Konc Lorenzutti. Hkrati pa – z namenom (ali izgovorom), da bi otroci več brali – podarjene knjige pogosto razburjajo starše (pa tudi učitelje slovenščine in knjižničarje). Tudi letos je tako, saj izbrano delo Jaz sem Andrej (Vinko Möderndorfer) zaradi prizorov spolnosti in normaliziranja spolnosti med osnovnošolcema ni primerno čtivo za prav vsakega 12-letnika.
Izpostavljamo problematiko normaliziranja osnovnošolske spolnosti, ki jo prinaša knjiga
Jaz sem Andrej. Letos jo bodo sedmošolci (12-letniki) dobili v dar »od države«. Vstopanje v spolni odnos ob koncu osnovne šole je opisano kot povsem normalno. Kaj je projekt Rastem s knjigo? Zakaj je normaliziranje spolnosti problem? Kako lahko starši postopamo?
SPOLNOST BREZ ODGOVORNOSTI oz. JAZ SEM ANDREJ
Mladinski roman Vinka Möderndorferja Jaz sem Andrej je zgodba devetošolca Andreja, ki se po ločitvi staršev z mamo preseli v mesto, kjer je doma njegova zabavna, malce prismuknjena babica. V knjigi so dobro prikazani problemi in bogastvo medgeneracijskega sobivanja: vnuk – mama – babica, ločitvena stiska, muke ob Andrejevem srečevanju in sobivanju z novimi partnerji obeh staršev, mučno vključevanje v novo okolje. Andrej na novi šoli spozna Sonjo, s katero sta dolgo prijatelja. Sonja Andreju pomaga pri matematiki, oba se v šoli zelo trudita. Niti sama ne vesta, kdaj prijateljstvo preraste v zaljubljenost. Takoj po prvem poljubu (ko uradno postaneta par) sledi tudi prvi »poskus« spolnega odnosa. Ne uspe jima najbolje. A kot pravi njun učitelj matematike, je ponavljanje mati modrosti. Zato Andrej zahteva, da mama odide od doma, ko Sonja pride k njemu. Babica pa ga v spolnost celo spodbuja. Otroka v knjigi poskusita tudi s pornografskim filmom, ugotovita, da na spolnost ne vpliva dobro. V drugo jima gre bolje, kar je opisano takole:
Po poljubu se je vse odvijalo samo od sebe. Sploh ne vem, kdaj sva se slekla. In nisva zlezla pod odejo. /…/ Vse se je dogajalo počasi, brez nervoze. No, mogoče je bil opravek okrog kondoma nekakšen zadrževalni trenutek, drugače pa je bilo zelo lepo. Sicer še nisem bil čisto zadovoljen, ampak vaja dela mojstra in ponavljanje je mati modrosti, kot večkrat reče naš Mumija.
V Cobissu je izpostavljeno, da je delo primerno za 14 let stare otroke. Knjiga ni vulgarna. Težava pa je v normaliziranju osnovnošolske spolnosti, ki je predstavljena kot nekaj povsem običajnega in dobrohotnega. O odgovornosti, ki jo spolnost prinaša, v knjigi ni besede.
Literarno delo ni le ogledalo družbe, je predvsem njen gradnik. Knjige iz projekta Rastem s knjigo s svojo dostopnostjo oblikujejo ne le generacijo sedmih razredov letnika 2021/22, ampak tudi njihove vrstnike, prijatelje, brate in sestre. Vse, ki jo bodo v naslednjih letih brali za domače branje in se z njimi ukvarjali še na Cankarjevem priznanju (kjer morajo sodelovati, če se želijo potegovati za Zoisovo štipendijo).
Otroci so pri 12 letih zelo različno razviti. Prihajajo iz različnih okolij: nekateri o spolnosti nekaj že vedo, a bodo vseeno prvič brali kaj »žgečkljivega«. Drugi vedo, kar so slišali na sistematskem pregledu v 6. razredu. Tretji spolnost poznajo iz filmov in interneta in si jo že predstavljajo kot zabavo. Nekateri se bodo ob knjigi hahljali, drugi se bodo počutili prisiljene, sram jih bo in bodo knjigo odložili (če ta ne bo obvezno čtivo za domače branje). Ti občutki niso »nepotrebno kompliciranje«, niso »malenkost«, ampak jih je treba vzeti zares.
KAJ LAHKO NAREDIMO DOMA?
- Knjigo najprej preberite starši. Seveda je pri nešteto opravilih to včasih težko. Za knjigo Jaz sem Andrej boste potrebovali približno dve uri. Tako kot otroku ne dovolimo, da gleda internetne in televizijske vsebine, ki so zanj neprimerne, oz. ga poskušamo pred njimi po svojih močeh zaščititi, to naredimo tudi s knjigami. Žal knjige že dolgo niso več le vir znanja. Otroku povejmo za svoje dvome in ga spodbudimo, da še prej prebere knjige, kjer so zdravi odnosi resnična vrednota (Moj Bog, tukaj Ana, Anamarijin dnevnik, Čudo, 35 kil upanja …).
- Če presodite, da je vaš najstnik dovolj zrel za branje knjige (ali če je že prišel v stik z njo pri svojih vrstnikih), mu vnaprej povejte za prizore o spolnosti. Lahko jih prebere sam ali pa jih preberita skupaj (po tiho, da ne bo še bolj neprijetno). Pogovarjajte se. Pogovor poskusite usmeriti tako, da bo otrok sam odkril, zakaj je s spolnostjo dobro počakati.
Depresija pri mladostniku je spolno prenosljiva bolezen. Najstniki, ki so spolno aktivni, so v veliki nevarnosti, da bodo zboleli za depresijo. (M. Meeker)
- Če otrok izrazi, da mu je ob branju neprijetno oz. ga je sram, ga ne silite. Razložite mu, da je sram koristen. Zakaj je Bog naredil, da je človeka sram? Ker ga je hotel zaščititi. Sram ni kompliciranje in ni rezultat nezrelosti. Sram je semafor, ki nam pove, da na nekaj še nismo pripravljeni. Je naravno varovalo. Naj otrok ve, da starši njegove občutke jemljemo zares.
- Nič ni narobe, če je ob branju in pogovoru malce neprijetno tudi nam staršem. Dragi najstniki, spolnost je del intimnosti, in ko govorimo o nečem, kar je najintimnejše, se izpostavimo – izpostavimo svoje srce in telo. Pa ne zato, ker je spolnost nekaj, ob čemer je pač treba zardevati. Starši si želimo, da bi vam jo znali in zmogli predstaviti tako, da boste začutili njeno lepoto, veličino in odgovornost. Zato nam je včasih težko.
- Knjiga Jaz sem Andrej ni primerna kot izhodišče za prvi pogovor o spolnosti. Med starši se pojavlja argument, da se doma marsikje ne pogovarjajo o spolnosti in bo knjiga lahko dobro izhodišče za pogovor o tej tematiki. A o spolnosti se pogovarjajmo že z manjšimi otroki (ne šele pri 12 letih). V kakšnem obsegu? Toliko, kot zmorejo razumeti. Vsekakor pa naj poudarek prvega pogovora ne bo na anatomiji, pač pa na vrednotah. O odgovornosti, ki jo prinaša spolnost, se v družini lahko pogovarjamo že veliko prej. V vrtcih se majhni otroci srečujejo z različnimi stiskami svojih vrstnikov in z njimi sočustvujejo.
Dolžnost starša (in pravica otroka) je, da je zaščitniški do svojega otroka! Otrok lahko razume, da smisel pravil, ki jih postavijo starši, ni v tem, da bi se najstnik sramoval svojega telesa, ampak da bi ga spoštoval.
- Primer: Otrok ob vrstniku, ki ga je zapustil eden od staršev, z njim sočustvuje in izrazito doživlja krivico. Če se z malim otrokom pogovarjamo o takih zgodbah in občutkih, jih bo kot osnovnošolec znal povezati z odgovornim vstopanjem v spolnost in bo v »čakanju« videl smisel.
- Za pogovor o spolnosti s starejšimi otroki pa izberemo film/knjigo, ki vrednoti spolnost kot del celote odnosa med možem in ženo in Bogom. Intimnost para ni samo seks, ampak je iskreno skupno življenje v zaupanju, predanosti, podarjen čas, je skupno doživljanje. Včasih prinese kakšen nesporazum, a vse v spoštovanju telesnega in duhovnega sveta drugega.
KAJ LAHKO SPREMENIMO?
- Starši povejmo problem (pišimo učiteljicam, izpostavimo na svetih staršev), še preden se knjiga uvrsti na sezname domačih branj in bralne značke. Številne razmišljujoče učiteljice in knjižničarke bodo knjige vsaj do konca šolskega leta zadržale v knjižnicah, takrat pa jo bodo s primernim obvestilom predale tistim otrokom/staršem, ki jo bodo želeli.
- Če je knjiga že na seznamu za domače branje, starš še vedno lahko za svojega otroka zahteva zamenjavo. V primeru knjige Elvis Škorc, genialni štor so bili starši z argumenti uspešni
- Pripravimo dopis za JAK in argumentirajmo svoja stališča.
- Spodbudimo šolo, da organizira predavanja za starše na temo prezgodnje spolnosti.
SPOLNI ODNOSI V NAJSTNIŠKIH LETIH
Strokovnjaki so si enotni, da imajo spolne zlorabe v otroštvu številne negativne posledice. Te so lahko čustvene, vedenjske, pojavijo pa se lahko tudi motnje osebnosti. Znanstvena in strokovna literatura pogosto omenja rizične in zaščitne faktorje. V obširnem pregledu metaanaliz so avtorji v članku Risk and Protective Factors for Personality Disorders, ki je bil objavljen v vrhunski reviji Frontiers in Psychiatry (sept. 2021 – link), med drugim ugotovili, da so spolne zlorabe v otroštvu pomemben negativni napovedni dejavnik za večjo pojavnost osebnostnih motenj.
Iz strokovne oz. znanstvene literature pa lahko beremo tudi o vplivu spolnih odnosov v zgodnjem mladostništvu oz. otroški dobi. Ob vse pogostejšem propagiranju tovrstnih vedenj je nujno opozoriti na izrazito negativne posledice, ki jih (pre)zgodnji spolni odnosi prinašajo. Tako lahko v članku, ki ga je objavil Reis s sod. (2020), beremo, da zgodnji spolni odnosi predstavljajo pomemben faktor rizičnosti za kasnejšo uporabo prepovedanih drog, delikvenco, nasilje v partnerskih odnosih, depresijo, anksioznost in motnje hranjenja.
Ugotovljena je bila tudi povezanost med zgodnjimi spolnimi odnosi in menjanje partnerjev kasneje v življenju, večjo pojavnostjo spolno prenosljivih bolezni, nenačrtovanimi nosečnostmi in splavi (link).
.
Zdravnici Lara A. S. in Abdo H. N. (2015) sta v metaanalizi ugotovili, da je nizka starost ob prvem spolnem odnosu povezana z bolj rizično spolno prakso v kasnejših letih. Dekleta, ki imajo prvi spolni odnos pri 14 letih ali manj, imajo večjo verjetnost za pojav depresije, imajo manjšo samozavest ter celo večjo pojavnost raka materničnega vratu. Kaže se, da so zgodnji spolni odnosi pogostejši pri dekletih, ki imajo nižjo izobrazbo, nižji družbeno-ekonomski in kulturni status, kjer so starši manj prisotni oz. so ločeni in kjer je odsoten religiozni vidik. Mlade ženske, ki so spolne odnose preložile na kasnejša leta, kažejo boljše psihološko in fizično zdravje. Avtorici zaključita, da bi bilo na podlagi znanega smiselno uvajati izobraževanje na tem področju (link).
Stroka je enotna, da imajo zelo zgodnji spolni odnosi že sami po sebi veliko negativnih posledic, zato priporoča primerno izobraževanje in spodbujanje k preložitvi spolnih odnosov na višjo starost.
Ljubeči spolni odnosi v odrasli dobi zelo bogatijo partnerski odnos, po drugi strani pa lahko za otroke in mladostnike tovrstne vsebine predstavljajo čustveno nasilje, če niso podane starosti primerno. Prezgodnji spolni odnosi dveh otrok oz. mladostnikov imajo negativne posledice, zato bi morale šole zavzeti določeno zaviralno stališče do vsebin, ki k tovrstnim spolnim odnosom aktivno spodbujajo.
mag. Iztok Cukjati
SMO KRŠČANSKI STARŠI FANATIKI, KI NASPROTUJEMO VSEMU, KAR JE POVEZANO S PREZGODNJO SPOLNOSTJO?
Meg Meeker v knjigi Močni očetje, močne hčere (Ognjišče 2020) svoje medicinsko znanje in izkušnje (podprto s številnimi obsežnimi študijami) posveča prav prezgodnji spolnosti. Večina staršev obupno želi verjeti, da izpostavljenost vsebinam, ki so napolnjene s spolnostjo, ne bo škodovala njihovim otrokom. »Kot pediatrinja jim lahko povem, da se motijo. /…/ Najstnice mi ves čas govorijo, da mislijo, da morajo imeti spolne odnose, da bodo sprejete, zanimive, zaželene in izkušene. Tega ne verjamejo zato, ker bi bile pač najstnice. To verjamejo zato, ker jim to že od malih nog naprej na ogaben način govorijo revije, filmi, glasba in televizija. /…/ Ko prvič poskusijo spolnost – pa ne nujno spolni odnos –, so zelo razočarane. Zaradi razočaranja mislijo, da je z njimi nekaj narobe, saj vsi drugi pravijo, da je lepo. Zato znova in znova poskušajo in kmalu čustveno otopijo. Nagon pravi, da je prišlo do intimnosti z drugo osebo, um pa začuti, da nista izmenjala ljubezni, da ni bilo čustvene globine. Zato postanejo zmedene glede ljubezni, saj pride do spolnosti, preden pride do ljubezni.« (Meg Meeker, Močni očetje, močne hčere, Založba Ognjišče 2020)
ELVIS ŠKORC, GENIALNI ŠTOR
Spomnimo še na knjigo Elvis Škorc, genialni štor, ki je bila del projekta Rastem s knjigo 2019/20, uvrstila se je na sezname domačih branj, letos pa je obvezno čtivo učencev, ki se uvrstijo na tekmovanje za državno Cankarjevo priznanje – tudi in še posebej tistih, ki se potegujejo za Zoisovo štipendijo. Resda so otroci v devetem razredu že zrelejši, pa vseeno: ali je resnično prav in normalno, da morajo za pridobitev štipendije brati najsočnejše kletvice?
Mladinski roman pisateljice Janje Vidmar Elvis Škorc, genialni štor je zgodba o osmošolcu, ki se v svojem obdobju odraščanja sooča z bolj ali manj običajnimi izzivi. Mučijo ga odvečni kilogrami, razredna nepriljubljenost, zaljubljenost v devetošolko in ločitev staršev. Med iskanjem svojega mesta v svetu »ušpiči« marsikatero neumnost in se zaplete v mnoge težave. O njih pripoveduje v prvi osebi, in sicer svojemu še nerojenemu bratcu (za katerega se nazadnje izkaže, da je sestrica).
Pripoved je razdeljena na poglavja s kratkimi duhovitimi naslovi: Bajs, Genij, V riti … Kdo bi se jim mogel upreti in kdo ne bi želel izvedeti, kako globoko bo Elvis še zabredel? Pripetljajev je v knjigi toliko, da jo je težko odložiti, saj bralca vleče v branje že sama radovednost, kako se bo razpletlo.
KDO JE TOREJ ELVIS ŠKORC?
Zase pravi, da je povsem običajen fant z nekoliko preveč kilogrami (vendar ne zavaljen!), nepriljubljen in neopažen (razen takrat, ko se iz njega norčujejo sošolci). Je bister, uspešen v šoli, čeprav kdaj tudi »šprica« pouk. Je čustven, na trenutke tudi rahločuten. Kadi, preklinja, gleda pornografske filme, posluša rock glasbo, kdaj izmakne kak evro iz domače blagajne in načrtuje pobeg od doma.
Ali je tipičen osmošolec, s katerim se najstnik lahko poistoveti?
KAJ JE V KNJIGI V REDU?
Pripoved vključuje več problematik iz sveta odraščanja. Ena od njih je otrokovo doživljanje ločitve staršev. Elvisovo prehajanje čustev iz jeze v razočaranje pa iz občutka krivde v neobvladljivo žalost je avtorica dobro predstavila na mnogih straneh v knjigi. Njegova razdvojenost med očetom in mamo je morda srž vseh težav, ki se dogajajo večinoma nesrečnemu osmošolcu, čeprav to na prvi pogled bralcu ni vidno. Jasno pa je, da Elvis v vrtincu vseh svojih življenjskih preizkušenj vsaj nekoliko dozoreva.
Avtorica se dotakne tudi medvrstniškega nasilja. Elvisu, s katerim skuša fizično obračunati nekaj njegovih sošolcev, nepričakovano priskoči na pomoč »razredni hulk« Kris, sošolec, ki v razredu uživa vsesplošno strahospoštovanje. Čeprav vzrok njegove pomoči na prvi pogled izhaja iz koristoljubja (izposoja Elvisovih stripov), ni mogoče spregledati njegove naklonjenosti »razrednemu štoru«. Presežek običajne drže mladostnika, ki se noče vmešavati v težave drugih, je v knjigi vreden pohvale.
PROBLEMATIKA KNJIGE
Kar uvrstitev knjige v sedmi razred postavi pod vprašaj, je jezik. Seveda je avtoričin namen približati se mladim popolnoma jasen, vendar se zdi, da s količino kletvic vendarle nekoliko pretirava. Tudi »sočnost« kletvic bi bila še za roman za odrasle pretirana. Res je, veliko osnovnošolcev preklinja, pa vendar ne vsi. Zgovorno in najbrž še bolj problematično je tudi, da v delu preklinjajo odrasli (mama, oče, celo babica), ki naj bi predstavljali zgled in imeli določeno mero samodiscipline. Poleg tega so nekatere slengovske besede znane le omejenemu krogu mladih (najbrž v urbanih okoljih), zato jih tisti otroci, ki iz tega okolja ne izhajajo, preprosto ne razumejo.
Kot nekaj običajnega za to starost je predstavljena tudi pornografija, avtorica pa s pomočjo svojega junaka poda tudi idejo, kako oglede pornografskih strani prikriti pred odraslimi (z odpiranjem lažnih profilov). Ko Elvisova mama odkrije njegovo neizbrisano zgodovino, mu sicer naloži teden dni brez telefona in televizije, vendar mu v isti sapi obljubi nov računalnik. Posledice neodgovornih dejanj so torej precej ublažene, morda so taka dejanja celo nagrajena, kar preseneti še Elvisa samega.
V knjigi je mestoma prisoten nekoliko prikrit posmeh do krščanstva, kar še posebej krščanskemu bralcu ne uide.
PEZDIR KOFOL, Marjetka in ŠERGON, Polona (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 11, str. 53-57.
Slavni irski dramatik George Bernard Shaw, se je malo pred smrtjo pogovarjal z nekim novinarjem. Ta ga je vprašal: »Gospod Shaw, v življenju ste se srečali s številnimi znanimi ljudmi. Spoznali ste kronane glave, svetovno znane pisatelje, igralce in druge umetnike … Če bi vam bilo dano še enkrat živeti in bi lahko izbirali, katera od teh osebnosti bi radi bili?«
Sugestije me navdajajo s strahom pred neuspehom in družbeno zavrnitvijo: da me ne bodo sprejeli, cenili in upoštevali. V izogib temu se zatekam k strategijam za pridobitev naklonjenosti – z govorjenjem in obnašanjem, ki se mi zdi všečno in sprejemljivo z vidika drugih. V upanju, da si bom tako ohranil njihovo naklonjenost in pobegnil iz svoje osamljenosti, sem se pripravljen pretvarjati in duhovno poplitviti.
* 2. september 1928, † 21. april 2021
* 2. maj 1721, Ljubljana † 24. januar 1784
Ko je Bog sedmi dan končal delo stvarjenja, je razglasil praznik.
Gospod, stopil si v temine smrti.
Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj …
TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.
Umetna drevesa iz mahu
KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.