Avtor: Marko

Svoj pogled na športno pot, uspehe in garanje je predstavila trenutno najboljša slovenska tekačica na smučeh in lanska športnica leta v Sloveniji Anamarija Lampič. Pogovor sva opravila kar na daljavo, saj se je Anamarija nahajala v Oberstdorfu, kjer se pripravlja na prihajajoče svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju. Glede na to, da je trenutno vodilna šprinterka sezone, je gotovo v ožjem krogu kandidatk za zlato medaljo.

– V enem izmed vaših pogovorov sem zasledil, da je bil v času odraščanja tek na smučeh za vas igra. Kdaj ste se začeli zavedati, da gre pa sedaj za resno stvar?
Sčasoma dobiš v dobi odraščanja občutek, da se stvari spreminjajo. Ko dosežeš nivo svetovnega pokala in vidiš, da si lahko dober, se začneš zavedati, da bi ta igra, ta hobi lahko postal tudi poklic. Takrat začneš še bolj verjeti v svojo odločitev, še raje počneš stvari, ki te peljejo po tej poti.
Čeprav gre za resno stvar, si želim še zmeraj to jemati tudi kot igro. So seveda trenutki, ko ni lahko, si pa res želim trenirati in tekmovati čim bolj sproščena in uživati v tem športu.

– V kolikšni meri se je skozi leta spremenil vaš pogled na smučarski tek?
Na začetku je bilo vse vezano na igro, na druženje, in sem komaj čakala, da bom šla na trening, se družila s prijatelji na ta način.
Nato skozi odraščanje dobiš vpogled v sistem, se naučiš reda, spoštovanja … Spoznaš, da je šport poln različnih stvari. Pametno je treba pristopati k treningu, pri tem uporabljati glavo, poslušati svoje telo ter prepoznavati signale, ki jih pošilja po treningih.
Potem je seveda tekma nekaj drugega kot trening. Na tekmah se pokaže prava slika. Spoznaš, da so ob tebi tekmovalke, ki imajo zelo veliko treme in enostavno ne morejo dati vsega od sebe, druge so bolj sproščene in vidiš, da jemljejo tekme tudi precej zlahka ter so mogoče zato tudi uspešnejše … Potem je pri moji paradni disciplini, šprintu, kar nekaj specifičnih situacij – več kontakta, tudi konflikta, krajša proga, strategija … Z leti pridobiš na izkušnjah in že približno veš, kako katera nasprotnica tekmuje, in tudi podlagi tega lahko potem načrtuješ svojo taktiko za tekme.

– Kaj vam šport daje – glede na to, da od vas tudi marsikaj terja?
Najprej mi šport daje svobodo. V športu lahko uresničujem svoje sanje in zdi se mi, da mi daje občutek, da živim polno življenje. Sploh si ne predstavljam, kako bi reagirala in kako bi živela, če bi kar naenkrat ostala brez teka na smučeh.

– Če se vrnem k prvemu vprašanju: smučarski tek kot igra, v užitek tako rekoč … Kdaj smučarski tek ni užitek?
Za zdaj še nikoli nisem prišla do trenutka, ko bi mi bilo smučarskega teka zadosti, ko ga ne bi več marala. Priznam, da pride kak slab dan, ko me pride lenoba, zunaj je npr. slabo vreme in se mi je zelo težko spraviti ven. Niso pa seveda to situacije, ko bi podvomila v svoje ukvarjanje s tem športom ali bi ga imela že zadosti.

– Nasploh se mi zdi, da živimo v času, ko se v veliki meri poudarja užitek. Vsi bi uživali – kje pa je zavest o tem, da je treba tudi garati, potrpeti, kdaj pa kdaj trpeti …?
Strinjam se s tem razmišljanjem in tudi zase vem, da bo čas za uživanje prišel, ko bom še kaj dala skozi, ko bom še kaj dosegla. Zavedam se, da če želim dobre rezultate, moram tudi veliko vložiti. Za to bo šlo veliko ur in garanja, je pa seveda to vse poplačano, ko dosežeš rezultat ali mesto, ki si si ga zastavil. Takrat tudi kaj hitro pozabiš na vse trdo delo, ki si ga vložil v to. Se pa popolnoma strinjam, da brez garanja, načrtnega dela in vztrajanja ni nič.

– Šport je v sodobnem času velikokrat usmerjen v spektakel, išče se šov, vendar pogosto na plečih športnikov, ki postajajo sodobni gladiatorji. Se kdaj doživljate v taki vlogi?
Zaenkrat tega v večji meri ne doživljam, seveda pa zaznavam, da so na sporedu tudi tekme, kjer je proga načrtovana zelo selektivno; ali so tako težke, ali imajo profil proge tak, da je pisan na kožo določenim tipom tekmovalk ali tekmovalkam določene države, in tako ostale tekmovalke ne moremo zraven. Ravno pri skandinavskih tekmah se to zazna, ko profil prog daje vtis, kot da so želeli s težavnostjo zagotoviti večjo selekcijo.

– Biti med najboljšimi na svetu je za marsikoga tudi breme. Se vas to dotakne? Se v zvezi s tem obračate tudi na kakšno pomoč?
Zase bi rekla, da sem zelo sproščena oseba, tudi med tekmami. Tudi ne prebiram raznih člankov ali komentarjev na spletnih straneh o sebi. Vem, da z boljšimi rezultati ljudje od mene tudi čedalje več pričakujejo, vendar s tem nisem obremenjena. Tekačica na smučeh sem najprej zase, saj mi je ta šport všeč in v njem uživam.
Ko je govora o kakšnih športnih psihologih, bi najbolj izpostavila vlogo svoje družine, ki je zame zelo pomembna in mi stoji ob strani. K temu štejem tudi fanta, s katerim sva že nekaj časa skupaj, in njegovo družino – to je zame pomembno okolje, kjer smo odprti drug do drugega in jim povsem zaupam. Zdi se mi, da sem tudi zaradi tega glede psihološke pripravljenosti tako trdna in močna. To mi povsem zadošča.

– V svetovnem vrhu ste že nekaj sezon. V kolikšni meri ste pri svojem napredku še odvisni od mnenja trenerja, strokovnega štaba, in v kolikšni meri vam je že prepuščena svoboda glede vašega dela?
Z vsakim letom napreduješ in kot tekmovalec moraš najprej največ o sebi vedeti sam. Sam moraš presoditi, kdaj se dobro počutiš, kdaj bi bilo intenzivnost treninga dobro spustiti, kdaj jo dvigniti … Nujna je zelo dobra komunikacija med trenerjem in tekmovalcem. Tudi tukaj je pomembno zaupanje – zdi se mi, da potem ni težav.
Lahko pa imaš velike težave, če trenerju ne zaupaš, mu zamolčiš kakšno opažanje, svoje stanje, če ni komunikacije, če ni dopolnjevanja … Sama se že zelo dobro poznam, pa še zmeraj odkrivam finese, ki lahko vplivajo na formo, na pripravljenost, na rezultat. Je pa dobro imeti ob sebi dobrega trenerja, saj je šport kompleksen, veliko je različnih načinov, kako se lahko trenira, na kaj v določenem delu dati poudarek, tudi telo se lahko povsem drugače odzove na enak trening v eni ali drugi situaciji. Lovimo malenkosti, ki pa na koncu veliko prinesejo.

– Pri teku na smučeh se veliko govori tudi o servisu in mažah in kako lahko to vpliva na končni rezultat. Koliko ste vi vpeti v delo servisa in v kolikšni meri se ukvarjate s tem delom vašega tekmovanja?
Dejstvo je, da je pri uspehu veliko odvisno tudi od opreme. Verjetno tako tekmovalci kot tudi mediji premalo poudarjajo, kako pomemben člen predstavlja servis smuči. Navijači in gledalci seveda vidijo v ospredju samo tekmovalce, vendar je v ozadju kopica ljudi, ki na vseh prizoriščih delajo od jutra do večera, testirajo podlage, maže, temperature, lastnosti snežne podlage, se ukvarjajo z drsnostjo, z oprijemom in so po cele dneve brez toplega obroka v tistih svojih kabinah. Vsega tega se ne vidi, je pa treba to izpostaviti. Gre za tako široko delovno področje, da je težko na hitro predstaviti in povedati, kaj vse servis počne in kako pomembno vlogo ima. Se pa to zelo pozna pri dobro pripravljenih smučeh, na prav vsakem odrivu.

– Če prihaja do večjih razlik pri tej tehnični plati, se postavlja vprašanje, zakaj se to področje ne uredi sistemsko, da bi vsi tekmovalci uporabljali enake maže. Gotovo bi bilo to bolj pošteno.
Dejstvo je, da tisti, ki imajo več denarja, ga lahko tudi več namenijo v delo servisne ekipe. Pri servisnih ekipah so zelo velike razlike med državami. Največje države imajo lastne tovornjake in skorajda laboratorije, naši serviserji pa so v običajnih kontejnerjih.
Kljub vsemu se včasih kar čudim, kaj vse sčarajo naši serviserji, in pogosto se tudi večje reprezentance sprašujejo, kako je Slovencem spet uspelo pripraviti tako hitre smuči. Nazadnje se je to dogajalo v Švici v okviru novoletne tekaške turneje, ko se je videlo, da smo imeli boljše smuči tudi od take velesile, kot je recimo Švedska. Ob tem bi rekla, da je manj včasih tudi več.

– Čutite v tem tudi odvisnost svojega uspeha od še koga – v tem primeru servisa? Vas to moti?
To vzamem in sprejmem kot del športa. Če bi pogledali čisto objektivno, se tudi jaz ne počutim ob vsaki tekmi stoodstotna in ne zmorem dati vsega od sebe, pa je lahko takrat material vrhunsko pripravljen. In ti je takrat seveda hudo. Enako se zgodi, da je kdaj tudi smučka nekoliko počasnejša, kot bi si jaz želela, sama se pa počutim odlično in si predstavljam, da je to dan za vrhunsko uvrstitev.
Dejstvo je, da nihče nikogar ne krivi za to, kar se zgodi. Vsi se trudimo, vsi delamo po najboljših močeh. Dovolj je, da vsi vemo, koliko dela vlagamo in kakšni so naši cilji.

ANAMARIJA LAMPIČ O SEBI:

Rada imam: svobodo, hrano, druženje, zabavo
Ne maram: prepiranja, kreganja

Priljubljeno:
Knjiga: Priznam, da bolj malo berem.
Film: Harry Potter, akcijski filmi – všeč mi je film Mr. & Mrs. Smith, tudi fantazijski filmi.
Aplikacija na telefonu: Instagram.
Šport: Rada spremljam vse zimske športe, najprej biatlon, ker je deloma povezan s tekom na smučeh, tudi smučarske skoke, smučanje; v drugih letnih časih rada gledam nogomet, seveda kolesarstvo … Lahko rečem, da nasploh rada spremljam šport in navijam tudi za slovenske športnike.

Kaj vam pomeni družina?
Največ na svetu, saj je to prostor, kjer se lahko domačim zaupaš, jim lahko poveš, kar čutiš, kaj se ti dogaja … Za našo družino se mi zdi, da smo zelo povezani, in mi zelo veliko pomeni, da imamo posluh drug do drugega.

Kaj vam pomeni vera?
Vera mi kot pojem pomeni, da v nekaj verjameš.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Zame je ta poklic vrhunske športnice najprej ena svoboda in res uživam v tem, kar delam. Nobene stvari, ki je vezana na smučarske teke in ki bi prispevala k mojemu napredku, se mi ne zdi težko narediti. Včasih se tudi vprašam, kaj bo potem, ko bom zaključila z vrhunskim športom …

ERJAVEC, Matej.”Šport mi daje svobodo” (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 41-43.