Avtor: Marko

eksorcist tržaške škofije

“Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju”

»Pozdravljeni v vstalem Kristusu,« tako p. Rozo pogosto pozdravlja svoje poslušalce. Eksorcista in organizatorja duhovnih seminarjev, ki bo pri Ognjišču izdal CD z duhovnimi nagovori, smo povabili, da nam spregovori za velikonočno Ognjišče.

– V svojih nagovorih velikokrat nagovarjate poslušalce: »Predragi bratje in sestre v vstalem Kristusu.« Zakaj svoje poslušalce tako pozdravljate?
Zame je Kristusovo vstajenje najlepša stvar naše vere. Jezus je zares vstal in to je izvir našega smisla življenja pa tudi našega upanja. Osebno me zelo nagovarjajo besede sv. Pavla: »Če Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera.« Jaz obstajam samo v vstalem Kristusu, ki me je odrešil. Zato bi rad vsem ljudem spregovoril o Jezusovi zmagi nad smrtjo.

– Ljudi nagovarjate tudi na duhovnih obnovah in seminarjih, ki se jih je, dokler ni bilo epidemije, udeleževalo veliko ljudi. Oblikovali ste tudi poseben način nagovarjanja.
Najsi so bile duhovne obnove na Hrvaškem, v Sloveniji ali kjerkoli v Evropi, povsod so približno enako potekale. In več let sem imel te duhovne obnove. Prvi del dneva je bil posvečen razlagi Božje besede, nekakšna kateheza. Prepričan sem, da je Božja beseda nekaj najmočnejšega, kar imamo v Cerkvi. K človeku želim pristopiti z Božjo besedo in mu v njej ponuditi ključ za njegova vprašanja in vse njegove ‘sužnosti’. Prihajalo je več ljudi, ki še niso slišali za Kristusa ali za razlago Božje besede. Morda so o vsem tem slišali, a na napačen način. Ljudje ‘se najdejo’ v Božji besedi in imam lepa pričevanja o tem. Drugi del je srečanje z Jezusom v evharistiji, ko imamo češčenje Najsvetejšega. Pri češčenju Jezusa, ki je med nami, molimo za ozdravljenje. V molitvi odpiramo svoje rane, svoje probleme pred Bogom. Češčenje je trajalo kakšne tri ure in poudarjal sem veliko Božje usmiljenje. Sledili so osebni blagoslovi ljudi. V posebnih cerkvenih časih smo delili tudi zakrament bolniškega maziljenja. Najprej smo ljudi pripravili na prejem tega zakramenta. Ob koncu dneva je bila evharistija – maša. Ves dan je bila priložnost za spoved. Nekateri ljudje so prepotovali tudi do 800 km, da so prišli na duhovno obnovo. Običajno je duhovna obnova trajala en dan, včasih pa cel konec tedna. Tudi v Sloveniji imamo tri molitveno-svetopisemske skupnosti: v Štepanji vasi, Vipavskem Križu in v Starem trgu.

– Ali ste sedaj v času epidemije te seminarje preselili na splet ali socialna omrežja?
Sedaj prenašamo mašo ob četrtkih (tudi češčenje in molitev za ozdravljenje) in ob nedeljah. Kmalu bomo ponudili prenos maše tudi preko zooma. Lahko spremljajo naš YouTube kanal, kjer so vse kateheze in predavanja.

– Ste tudi eksorcist tržaške škofije. Torej delujete v razviti družbi. Mnogi ljudje bi dejali, da v tej družbi ljudje ne verjamejo več v hudega duha. K vam pa hodijo mnogi ljudje. Zakaj je tako?
Ljudje povsod potrebujejo iskreno srečanje z Bogom. Služba eksorcista je zelo zahtevna in razumem nekatere škofe, ki neradi zaupajo to službo duhovnikom, toda je zelo potrebna. Človek je danes obremenjen z velikim zlom. Živimo v času krize vere in to je glavni razlog za delovanje zla. Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju. Prav tako opažamo, da je v krizi Cerkev in cela družba, zlasti družina. Ker ni prave vere, človek, ki je duhovno bitje in hrepeni po duhovnosti, posega po negativnih stvarnostih. Omenil sem že, da so za nas pomembni sodobni mediji (pomislimo na internet), a istočasno so ti mediji odprti za vse negativne stvari. Otroci in mladi imajo dostop do določenih internetnih strani, tudi starih knjig, ki govorijo, kako klicati duhove. Tako vstopijo v ozračje okultizma in magije. Mnogi starši niso tako pazljivi, da bi obvarovali otroke pred temi vplivi. K meni prihajajo starši, katerih otroci so zašli v satanistične sekte. Danes poznamo take primere po celem svetu. Ljudje, ki nimajo vere, ki ne hodijo v cerkev ali se ne srečujejo z duhovnikom, z lahkoto padejo v to negativnost. Vsak dan sprejmem nekaj ljudi, ki so na različnih ravneh obremenjeni s temi negativnimi stvarnostmi in lahko rečem, da se s prstom dotikam obstoja zla.

– Kaj pa primeri, da si ljudje samo mislijo, da so obsedeni, pa gre za psihične težave ali bolezni?
Poklicani smo, da sodelujemo s psihologi in psihiatri in da ne stavimo vsega v isti koš. Treba je človeka opazovati. Za to je potrebno več srečanj, da spoznamo človeka. Ne smemo takoj opraviti obreda eksorcizma. Nekateri ljudje so krhki ali slabotni in treba je biti moder in ravnati tako, da pomagamo človeku. Ne gre zato, da bi ‘ponavljali’ prizore iz nekaterih filmov, ki govorijo o eksorcizmu. Ko vidim, kako nekatere starše pa tudi odrasle ljudi izredno obremenjuje to, potem res iščeš način, da bi jim pomagal. Zato je treba veliko molitvenih skupin, ki molijo v ta namen. Potrebni pa so tudi sodelavci, tudi taki, ki bodo na znanstveni način pomagali, da bomo sprejemali te ljudi s takimi problemi in težavami.

– Kot enega glavnih razlogov za delovanje hudega duha ste omenili pomanjkanje vere. Najbrž so še drugi. Tu mislim na razpad zakonov in družin, da ni več zakramentalnega življenja …
Vsekakor vidim prvi razlog v pomanjkanju vere. Drugi razlog pa je v razbitih družinah, kakor ste omenili. Ni več zaupanja in pogovora v družini. Zato ima današnji človek polno ran in ranjen se umika v samoto, zapira se pred drugimi. Bog pa je že na samem začetku dejal, da ni dobro za človeka, da je sam. Če ni dobro, je v osamljenosti navzočnost zlega duha in njegovega delovanja. Bog je troedin in je skupnost. Kjer je družina, kjer je Cerkev, satan ne more tako delovati. Deluje, a ne tako močno.
Dalje je razlog pomanjkanje starševske ljubezni. Kjer ni ljubezni, je sovraštvo ali brezbrižnost. Oboje pa predstavlja odprta vrata za delovanje hudega duha. To povzroča globoke rane, hudi duh pa vstopa prek ran. V evangeliju beremo o Belcebubu, poglavarju hudih duhov. Farizeji so Jezusu celo očitali, da s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. Kako so bili zaslepljeni! Boga so obtožili, da deluje v imenu zla! Belcebub pomeni kralj muh, to je povezano z duhom lenosti in omrtvelosti, ko je človek brez volje do življenja in nima smisla življenja. Tudi danes je mlad človek zaprt. Poglejte samo, kaj je naredila pandemija! Slišimo, kako so mnogi mladi v tem času ‘na tleh’. Človek se mora uresničevati v življenju, medtem ko ga satan pritiska k tlom, duši. V takem položaju človek, zlasti mlad, ne vidi več smisla svojemu življenju. To pa postanejo odprta vrata, kjer satan močno deluje. Človeka ‘postavi’ v osamljenost in potem se ta ukvarja s samim seboj in ne vidi izhoda. To je ‘nemi duh’, ki ga omenja Sveto pismo, ko ni več komunikacije med ljudmi. To opažamo v odnosih med možem in ženo, v družini med otroci in starši …
Pred kratkim sem doživel neljub prizor. S prijatelji sem bil v restavraciji. Blizu nas je sedela družina pri večerji. Toda njeni člani so ves čas gledali vsak v svoj mobilnik. Niso se pogovarjali med seboj! Zame je bil to strašen prizor in obenem podoba naše družbe: satan ruši odnose. Na tem primeru vidimo to hladnost, to indiferentnost, nezanimanje za druge! Zato še bolj razumemo, zakaj je zdravilo evharistija in skupnost, v kateri jo obhajamo! Satan pa vleče ljudi od Boga in od sočloveka.

– Mnogi ljudje pa danes ne obiskujejo več maše, ne hodijo k spovedi … Ni zakramentalnega življenja.
Jezus pravi: “brez mene ne morete ničesar storiti”. Zakramenti so nezamenljivi ‘kanali’, po katerih priteka Božja moč. Pri spovedi nam Gospod odpušča grehe in nas ozdravlja. Satan je “tožnik naših bratov”, pravi Božja beseda. Danes mnogi ljudje trpijo zaradi občutka krivde. Vsakodnevno se srečujem s takimi ljudmi. Človeka ne more nihče rešiti tega občutka, zato je Jezus ustanovil zakrament odpuščanja – spoved. Ta je tudi zakrament ozdravljenja: Bog ti odpušča. Odpusti tudi ti sebi. Bog te ljubi, ljubi tudi ti sebe. Mi lahko ljubimo, ko doživimo Božjo ljubezen. Odpuščanje grehov me vodi k Gospodovi mizi, k obhajilu. Dovolite osebno doživetje. Ko sem začutil Božji klic, naj osnujem novo redovno skupnost, sem tudi začutil klic, da se postim. Štiri deset dni nisem jedel. Živel sem samo od evharistije. Doživel sem, da Bog zdravi. Sv. Leopold Mandić je dejal: Jezus je zdravnik in zdravilo.
Seveda so potrebna tudi zdravila. Zgovoren je dogodek iz Jezusovega življenja, ko ozdravi slepega človeka. Vzame zemljo in jo pomeša s slino ter mu ozdravi oči. Torej od zemlje vzame to, kar je koristno (zdravila), in združi s svojim Božjim delovanjem. Lep primer sožitja, do katerega mora priti pri posamezniku in v vsem človeštvu. Potrebna je ‘slina’, kot znamenje Božjega in potrebna je zemlja, kot znamenje zemeljskega, človeškega. Oboje!

– Torej zagovarjate jemanje zdravil in ne pritrjujete nekaterim, ki pravijo, da jih ni treba jemati?
Seveda. So primeri, ko ljudem svetujemo, naj jemljejo zdravila, ker so tako krhki. Če neki človek tri mesece ne more spati, morda nekaj časa celo jesti, potem je logično, da ima to posledice na njegovo psiho in telo. V tem primeru so zdravila nujna. Pomagajo, da si ljudje opomorejo. Nekateri ljudje so psihično tako krhki, da ne moremo pri njih opraviti eksorcizma. Najprej si morajo opomoči. Zato je treba usklajeno delovati in jemati zdravila ter potem opraviti eksorcizem. Včasih smo morali celo leto moliti za nekega človeka, da smo mu lahko pomagali. Zame so zdravila nekakšen most, da uskladimo telo in duha. Če povem s primero: most, da oseba preide na drugi, varen breg.

– Morda imajo ljudje predsodek do eksorcizma, tudi zaradi nekaterih filmov, ki jih prikazujejo. Toda dejstvo je, da eksorcizem ni lahka stvar. Včasih poteka mučno, težko … Nekatere ljudi ta mučnost celo moti (mislim, na vpitje, ki ni prijetno za poslušanje). Vendar je boj proti zlu težka stvar …
Tri leta sem že uradni eksorcist tržaške škofije. Bil sem tudi najmlajši med njimi. Nekateri verniki so mi naravnost dejali, da nekateri škofje ne želijo niti slišati za eksorcizem, drugi se tega boje … Poznamo dežele, kjer ni eksorcistov. Toda evangelij nam govori o obstoju satana, ki ogroža življenje ljudi. Mnogi se bojijo reakcij, na primer krikov itd. Na drugi strani se pa vprašam, kako da se ne bojimo, da so naše psihiatrije prepolne? Da toliko mladih ljudi v svoji notranjosti vpije od strašne bolečine? Mnogi so zaprti v svojih stanovanjih, kjer nihče ne sliši njihovega vpitja in nimajo komu povedati, da jim je zelo težko. Zato je naloga Cerkve, da priskoči na pomoč. In Jezus je dal Cerkvi nalogo in poslanstvo. Zato so prvi eksorcisti škofje, ki to nalogo poverijo določenim duhovnikom. Nismo si mi tega zaslužili, ampak nam je naloga zaupana. Ne smemo se bati, saj nam Jezus zagotavlja, da je svet premagal. Tudi satana.

– Eksorcizem je torej odgovor na stisko ljudi?
K meni prihajajo ljudje, ki mi govorijo, da že več mesecev niso spali, ker so obsedeni. Kako jim ne bi pomagal? Menim, da bi lahko ustvarili centre, kjer bi sodelovali duhovniki, psihologi in psihiatri in bi ljudem v stiski pomagali na holističen (celosten) način. Če gre za probleme duše, psihiater ne more pomagati, tam lahko pomagajo samo zakramenti. Sv. Pavel v pismu Solunčanom govori o duši, duhu in telesu in tako govori o treh človeških dimenzijah.

– Zanimivo, da ste ustanovili tudi svojo redovno skupnost. V Cerkvi obstaja že veliko redov. Zakaj ste vi ustanovili svojo skupnost in kakšna je njena posebnost?
Nisem jaz ustanovil nove skupnosti, ampak je Bog daroval milost Cerkvi (po meni), da je bila ustanovljena. Zato to ni moja zasluga, ampak Božji dar. Naša skupnost širi pobožnost prečistih Marijinih rok. Ta pobožnost je bistveno povezana z ozdravljenjem in osvobajanjem ljudi. Očitno je Bog videl, kje se nahaja človeštvo in Cerkev, zato je daroval to milost Cerkvi. Če povem s primero: Bog nam daje neki plamen in mi ga po Božji volji darujemo naprej ljudem, ki imajo odprto srce za to. Kdor sprejme plamen, mu ta odpira oči, čeprav ga bolijo oči, ko mu ta plamen pomaga. Potem pa prejemnik daru reče: Poglej, bil je dan, mi pa nismo nič videli. Bog nam je dal poslanstvo in trenutno smo v skupnosti trije duhovniki in dva študenta. O Marijinih prečistih rokah, ki posredujejo milost, smo izdali nekaj knjig v različnih jezikih. Tudi v slovenščini.

– Zanimivo je vaše poreklo. Izhajate s Kosova iz katoliške enklave Janjevo. Gre za hrvaško katoliško župnijo, ki je ves čas ostala katoliška sredi muslimanskega sveta.
Janjevo je hrvaški kraj, najstarejša hrvaška enklava izven Hrvaške. Prvič je omenjeno leta 1303. Takrat je tam že obstajala katoliška župnija. Tja so se naši predniki priselili iz Dubrovnika. Janjevo leži nad rudnikom plemenitih kovin. Iz tega kraja je izšlo veliko duhovnikov in redovnic. Tam sem preživel otroštvo, po osnovni šoli sem se preselil v Zagreb. Znani frančiškanski pater Zvjezdan Linić je pri nas imel duhovno obnovo in že dvanajstleten sem se navdušil za posvečeno življenje. Od takrat sem ostal v stalni povezanosti z njim. Bil je moj duhovni voditelj do njegove smrti. Postal sem duhovnik in nikoli nisem obžaloval, da sem se za to odločil.

– V Janjevu so delovali tudi slovenski duhovniki. Ali je med ljudmi še živ spomin nanje?
Duhovniki so se menjavali. Bili so frančiškani, nekaj časa slovenski salezijanci. V mojem otroštvu pa je bil tam duhovnik Janez Osvald, ki še živi v mariborski nadškofiji. Deloval je kakšnih dvajset let in pustil pečat župniji in župljani so ga zelo cenili. Tudi mene je pripravljal na zakramente. Delovale so tudi Marijine sestre in Sestre sv. Križa. Nekatere slovenske cerkvene pesmi so one prevedle v hrvaščino, peli pa smo jih po slovenskem napevu. Še danes so mi domače in ko jih slišim, se spomnim na dom.

– Ne samo iz vaše župnije, tudi iz vaše družine je več duhovnih poklicev. Med drugimi je tudi sedanji mostarski škof Petar Palić.
Da, njegov ded in moj oče sta brata. Poleg njega imam še več bratrancev in drugih sorodnikov, ki so duhovniki in seveda imamo nekaj redovnic. Bogu sem hvaležen, da je toliko klical v naši družini. Sedaj imamo celo škofa v Mostarju. Sedanji škof je bil prej generalni tajnik Hrvaške škofovske konference, pa generalni vikar škofije Dubrovnik, nato pa škof na Hvaru.

– Nekateri pravijo, da ga je Sveti sedež imenoval za mostarskega škofa, kamor spada tudi Medžugorje, zato ker prihaja od drugod in naj bi neobremenjeno gledal na napetosti v škofiji.
Zaradi številnih nalog, ki jih je prej opravljal, pozna stanje v hrvaški Cerkvi. Zato menim, da ga je papež Frančišek imenoval za škofa v Mostarju. Kolikor ga poznam, je moder mož in ne bo ‘vlekel’ kakšnih hitrih potez. Zdi se mi, da je bil za ta prostor, kjer že zelo dolgo obstajajo napetosti, on primeren kandidat. Ker pa je Sveti sedež že prej začel reševati problem Medžugorja, ki je v zadnjih desetletjih postalo svetovni fenomen, in je za ta romarski kraj imenoval svojega posebnega delegata, je škofu Petru olajšal delo.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 6-10.

Pri Ognjišču je izšel CD z duhovnimi nagovori p. Roza z naslovom Na dlaneh Besede, Premišljevanja v luči Evangelija. P. Rozo pravi, da zdaj živimo v posebnem času. »Zaradi epidemije mnogi ljudje ne morejo priti v cerkev in tako ne morejo do vsebin, ki bi se lahko dotaknile njihovega življenja. Zato sem menil, da bi mogli ljudje v času, ko so doma in so velikokrat za računalniki, slišati Božjo besede s pomočjo sodobnih medijev. Imam odzive ljudi, ki pravijo, da poslušajo meditacije in jim te pomagajo pri njihovi verski rasti. Pravijo, da poslušajo zgoščenke, ko potujejo, drugi ko gredo na romanja … Tudi na podlagi te pozitivne izkušnje želim, da bi vsi lahko, tudi prek sodobnih medijev, prišli v stik z evangeljskim sporočilom.«
Načrtno izbrani odlomki
»Izbral sem odlomke da bo poslušalec ob njihovem poslušanju naredil korake k Luči. Na zgoščenki so štiri meditacije, ki nakazujejo pot rasti in pot zorenja, pot svetosti in pot ozdravljenja. Vse meditacije so pripravljene na osnovi Božje besede.
Prva meditacija nosi naslov Ali si na poti življenja in blagoslova ali … Meditacija nam govori o svobodni volji. Jezus nam ponuja rešitev, da se uvrstimo v povorko, procesijo življenja. Kajti naše življenje je potovanje, procesija. V našem času živi veliko ljudi v zmedi. Ne ve, kaj je resnica, ne ve, kje je smisel življenja in ne pozna veselja. Ko pred seboj vidimo Jezusa in gremo po njegovi poti, stopamo v življenje.
Druga meditacija ima naslov Klic na pot svetosti in ozdravljenja. Danes mnogi ljudje iščejo odgovore v različnih ideologijah, sektah, verstvih … Kjer je pomanjkanje vere, tam cvetita praznoverje in malikovanje. Nekateri fanatiki nudijo določene rešitve, od zdravja naprej. V Cerkvi imamo v evharistiji, v zakramentih, v Božji besedi in odprtosti Sv. Duhu ‘vitamine in zdravila’. Mi želimo biti sveti, ker ja naš Bog svet in ustvarjeni smo po Božji podobi. Obenem želimo biti zdravi. Kaj vse ljudje naredijo za to. Pomislite na diete in razne kure ali najrazličnejša prehranska dopolnila! Izključujejo pa svetost in Duha. Ne moremo ga izključiti, ker je sestavni del naše biti. Svetost in zdravljenje sta v sožitju, harmoniji. Podobno kot imamo dve očesi, dve ušesi, dve roki … Človek mora to harmonijo uravnotežiti v sebi. Pri tej spremembi v življenju se vključimo v zakramentalno življenje, prisluhnemo Božji besedi in se vključimo v skupnost.
Tretja meditacija je povezana z Zahejem, ki mu je Jezus dejal: “Danes želim prebivati v tvoji hiši”. Zahej je bil bogat in uspešen. Obenem je imel globoko željo, da bi videl Jezusa. Predstavlja vsakega od nas. V ljudeh je globoko hrepenenje: Želimo videti Jezusa, želimo videti Boga. Zahej zelo načrtno ravna: predvidi pot, kjer bo šel Jezus, spleza na drevo, ker je bil majhen … Podobno imamo mi svoje težave in svoje komplekse … V tej meditaciji govorim o tem, da lahko vsi pridemo do Boga, če to želimo. Bog bo prišel tja, kjer smo, tudi če se povzpnemo na drevo. Tu pride do resničnega srečanja z Jezusom, ki ima srce za nas, ki ima čas za nas. Tako se človek ne izgublja v raznih ideologijah ali praznoverju, ampak se sreča z Jezusom, njegovim obličjem. Gospod Jezus želi v Zahejevo hišo, želi v njegovo intimnost. Želi pa tudi k nam. Želi biti blizu človeku. Zato želim, da bi se vsak človek resnično in v preprostosti srečal z Jezusom. V takem srečanju se človek spremeni, postane nova stvar.
Četrta meditacija nosi naslov: Hči, tvoje vera te je rešila. V srečanju, v poslušanju Božje besede in zakramentalnem življenju pridem do izkušnje, da je Bog moj Odrešenik. Ta Bog mi je daroval vero. Ta je prekrita z različnimi negativnimi izkušnjami, stranpotmi itd. Kot je Jezus dopustil bolni ženi, da prosi zase in za svojo hčerko. Jezus jo potrdi kot osebo. Tudi nas Jezus potrjuje in smo mu dragoceni. Ne gre za to, da bi mi samo molili in prosili, Bog pa naj opravi svoje. Ne, tudi mi moramo narediti korak k Bogu, da se srečamo z njim. Bog nas potem potrjuje. Mnogi ljudje imajo danes napačno podobo Boga. Toda njemu smo vsi dragoceni. Je podoben soncu, ki sije na vse.
Te štiri meditacije pomagajo, da odkrijem lepoto odnosa z Bogom. Na zgoščenki je tudi pesem mojega prijatelja, slovenskega duhovnika Aleka Zwiterja z naslovom Jonova balada. Tudi Jona beži od Boga, na koncu pa le pristane na Božjo ponudbo. Božja beseda vsakega prej ali slej doseže.«

nekdanji pastor

“Sprejetje krščanstva me je stalo izgona iz domače hiše”

Večkrat občudujemo Božje delovanje v zgodovini. Božje delovanje pa lahko občudujemo tudi v življenju tokratnega gosta meseca Izeta Veladžića, ki je kot muslimanski najstnik spoznal Kristusa, postal binkoštni pastor in se v zrelih letih pridružil katoliški Cerkvi. Seveda se za temi skopimi oznakami skriva ogromno zanimivih, presenetljivih, pa tudi bolečih dogodkov, po katerih je Bog na nenavaden način vodil njegovo življenje.

– Izhajate iz Bosne in vaša družina je prišla v Slovenijo, kjer je našla drugi dom. Kako se spominjate svojih otroških let v muslimanski družini?
Iz Bosne so me dobesedno prinesli. Z družino smo prišli na slovensko obalo leta 1959 in sicer prav zaradi mene. Bil sem prvi otrok. Nekako v prvem razredu osnovne šole sem zbolel za TBC (tuberkulozo). Tega nihče ni opazil, dokler se nisem nekoč zgrudil. Takrat zdravila za to bolezen še ni bilo. V tistem času je Jugoslavija prejela antibiotik iz programa UNRA. S tem zdravilom so najprej zdravili otroke. Po prvi terapiji so me poslali na zdravljenje v Bračak na Hrvaškem. Tam sem se nekako izlizal. Zdravnik je staršem svetoval, naj se preselimo nekam na morje, da se moje zdravje nekoliko utrdi. Moj oče je bil v Dekanih pri Kopru eno leto prostovoljno graničar (obmejni stražnik) in je lahko ostal tu. V okolici je opravljal priložnostna dela. Tako so se starši odločili za Slovenijo, za nas takrat sanjsko deželo. Starša sta toliko bolj pazila na moje življenje, ker jima je po mojem rojstvu umrlo več otrok v zgodnji dobi.

– Koliko ste bili vzgojeni v veri? Ali so takrat muslimanske družine iz Bosne svoje otroke vzgajale v veri?
Oče je vojna sirota. Malo pred koncem vojne so mu očeta ubili (dobesedno zaklali) sosedje, ki so bili druge vere. Pri štirinajstih je odšel od doma, saj je bila mati vdova z osmimi otroki. V nekem rudniku je raznašal vodo za rudarje. Kot vojak je bil graničar in kuhar. Potem se je javil za prostovoljstvo na italijanski meji. Takrat so zavezniki premikali mejo proti Debelemu rtiču. Pripovedoval nam je, da je prišlo tudi do spopadov. Ampak o tem se ni govorilo. Marsikateri graničar se ni vrnil živ domov.
Že v ‘rudniškem obdobju’ so ga v zaščito vzeli ‘tovariši’. Reven mlad fant brez prave izobrazbe zanje najbrž ni bil težak plen. Postal je prepričan partijec. ‘Verjel’ je v to, kar so ga učili. Zato jaz nisem hodil k verouku. V domači džamiji sem bil samo dvakrat, ko so ženske pele pesmi v čast Mohamedovi materi. Kakšne posebne vernosti med muslimani na vasi ni bilo.
Pod turško tiranijo so bili ljudje prisiljeni menjati vero glede na oblast. Bili so nekakšni “kriptopravoslavci” (skriti pravoslavci). Znali so se vesti kot muslimani in kot pravoslavni. Tako so se izognili preganjanju. V Bosancih je bilo vedno močno prepričanje, da je Bog samo eden. Ljudje različnih ver so znali živeti v sožitju. Ko so naši ljudje prišli v Slovenijo, so popolnoma opustili versko življenje. Še eno doživetje. Enkrat na leto so se muslimani zbirali v Kopru. Tudi jaz sem šel tja in opazil, kako pred telovadnico, kjer je bilo srečanje, moški preklinjajo in prostaško govorijo. Potem naj bi vstopili v telovadnico in molili. Meni se je to priskutilo in sem še to minimalno ‘versko prakso’ opustil.

– Srečali ste se s krščanstvom. Kako je do tega prišlo?
Srečanje je bilo prav nenavadno. Nekje med sedmim in osmim razredom osemletke smo šli na šolski izlet k Sv. Urhu pri Ljubljani. Cerkev je bila oblepljena s fotografijami zelo nebratskega ravnanja v bratomorni vojni oz. revoluciji. Slabi fantje so bili kristjani, domoljubi pa mladi revolucionarji. Domov smo se vrnili jezni kot sršeni in že naslednji dan se nihče več ni opredeljeval kot vernik. Tudi jaz ne. Ko je učiteljica vprašala, kdo hodi v cerkev in k verouku, je samo ena sošolka odgovorila, da obiskuje verouk, čeprav so ga tudi drugi.
Takrat sem na revijo Tovariš naslovil prošnjo, da mi kdo od bralcev pošlje kakšno lepo razglednico, da se malo razgledam po svetu. To je prebral binkoštni pastor Mihael Kuzmič in mi poslal razglednico Osijeka, zraven pa še Evangelij po Janezu in nekaj drobnih tiskovin. Radoveden kot sem, sem se takoj lotil branja. Ko je prišel na vrsto Evangelij, je bilo že poletje. Torej preberem do polovice, do starih, zarjavelih sponk. Med branjem me prešine misel (trinajstletnika!), da je to sveta knjiga in bi jo moral prebrati na kolenih. Torej pokleknem poleg stola in preberem do konca. Nekako sem imel v podzavesti, da se morajo muslimani, preden vzamejo Koran v roke, skopati. Tako spoštujejo svoje svete spise.
Jezus je naenkrat postal moj heroj in Winnetuja nisem potreboval več. Zaslutil sem, da je branja verjetno še več, zato sem odšel k župniku v Hrvatine pri Kopru in ga prosil, ali mi posodi Sveto pismo. Najprej me je prepričeval, da to še ni zame, ker gotovo ne bom ničesar razumel, na koncu pa je le popustil in mi ga posodil. Tako sem spoznal še evangeliste Mateja, Marka in Luka. Janeza sem bral nenehoma. Jezus mi je bil všeč. Mlad, moder, odločen. In vsakomur je povedal svoje. Tudi jaz bi bil tak. Minevali so tedni in jaz sem bil vse bolj Jezusov.

– Zanimivo, da vas islam ni pritegnil.
Nisem se hotel identificirati z islamom, ker so tukajšnji muslimani nudili zelo slabo podobo vernikov. Na slovensko obalo so prišli po vojni iz svojih porušenih vasi in marsikdo naravnost s paše. Bili so agresivni, z domačini in tudi med sabo so se tepli. Skoraj ves moški svet je bil vdan pijači in kockanju. Iz številnih družin so prihajali glasovi o nasilnih očetih ter o pretepenih materah in otrocih. Govorica je bila prostaška, polna kletvic. Bil sem trdno odločen, da bom živel drugače. Za silvestrovo sem na povabilo ljubljanskega pastorja šel k njim. Imeli smo skoraj celonočno bogoslužje. Posebno sem užival v pesmih, ki so jih peli skupaj in posamično. Domov sem se vrnil drugače razpoložen. Ko me je mati zagledala, je takoj dejala: “Ti si postal kristjan!” Avgusta naslednje leto sem se dal naskrivaj krstiti in zaradi tega sem bil izgnan iz domače hiše. Ko sem končal šolo in prinesel domov zelo lepo spričevalo, to očeta ni zanimalo, ampak mi je samo dejal, naj naslednji dan zapustim hišo. Starše sem kasneje še obiskoval, domov pa nisem vrnil za stalno nikdar več.

– Postali ste binkoštnik. Nekoč ste dejali, da bi postali katoličan, če bi prej spoznali katoličane?
Postal sem kristjan. Takrat nisem vedel, kakšne so razlike med krščanskimi ‘bratranci’. Nikdar nisem rad govoril, da sem binkoštnik. Zame je bilo pomembno to, da sem Jezusov. Katoličane sem poznal, samo podoba o njih je bila taka, kakršno so mi naslikali “evangelizatorji revolucije”. Nezaupanje do katoliške Cerkve sem nosil v sebi vsaj še trideset let.

– Gotovo je pri spreobrnjenju v krščanstvo pomembna še ena stvar: družina, oziroma vaša žena, saj je bila članica binkoštne Cerkve.
Moja žena je v tej skupnosti odraščala od zgodnjega otroštva. Jaz sem odhajal v Prekmurje z mladimi iz ljubljanske skupnosti. Tam sva se spoznala. Veliko Mure je moralo preteči, da sva se videla tudi s fantovskimi in dekliškimi očmi.

– Niste se pa samo pridružili krščanstvu, ampak ste postali tudi binkoštni pastor.
Že zgodaj sem začel govoriti s prižnice, kakor smo mi temu rekli. Velikokrat sem pričeval o svojem spreobrnjenju. Sem se pa zelo bal, preden sem javno nastopil. Zavedal sem se, da moram odgovorno govoriti, ker so moji poslušalci verni in bodo moje besede vzeli zares. Po dolgih letih pridiganja in ko se je skupnost binkoštnikov na obali povečala, smo poiskali prostore in ‘pristali’ v Izoli. Gospodovo večerjo pa so morali imeti pastorji, ki so prihajali iz Prekmurja. Kar pa je bilo za starejše naporno, zato so potem za pastorja izbrali mene, da smo lahko obhajali Gospodovo večerjo.

BINKOŠTNIKI
Binkoštna cerkev je v bistvu binkoštno gibanje, ne Cerkev. Tudi med seboj so bratje govorili o gibanju. Dejansko so bili evangeličani, med katere se je odpravil ameriški pridigar, madžarskega rodu. Ta se je na poti k sorodnikom na Madžarsko mimogrede ustavil v Veščici pri Murski Soboti. Od tam je bila njegova žena. On je odšel naprej k svojim, ona pa je ostala pri svojih. Svojim evangeličanskim sestram je povedala o novem duhovnem gibanju, ki naj bi bilo obnovitev delovanja Svetega Duha, kot je zapisano v Apostolskih delih (2,4). Bilo je leto Gospodovo 1933. Kmalu so se novi binkoštniki ločili od Evangeličanske cerkve in šli na svoje.

– Pozneje ste začeli opozarjati na nevarnost sekt. V čem vidite njihovo nevarnost za današnje krščanstvo?
Sekte ali ločine v tem času lahko primerjamo s Covidom. Ustanovitelji in voditelji so pogosto zanesenjaki, ki jih vodita domišljija in napuh! Nekateri izkoriščajo lahkoverne. S podaniki ravnajo, kakor se jim zahoče. Ljudi oropajo osebne svobode, pa tudi imetja. Sam sem postal pozoren, ker so se vedno znova ‘zaletavali’ med vernike, da bi jih odvlekli v svoje ‘varstvo’. Mislim, da sem imel tudi nekaj daru za ‘prepoznavanje’. Moj prvi vtis je bil vedno pravilen. Sprva sem jih mirno sprejemal, potem sem se zamislil in sem takim ljudem takoj dal vedeti, da sem jih prebral in nisem dovolil, da bi se pogovarjali z našimi ljudmi. Sekte so sovražno naravnane proti Cerkvi. Cilj njihovega delovanja je razdiranje Cerkve.

– Je to ‘sektaštvo’ navzoče tudi pri ‘tradicionalnih’ Cerkvah?
Sektaštvo najdemo povsod. Ljudje podobnih interesov se pač zbirajo v majhni skupini in zahtevajo, da jih upoštevajo. Skrbi me podtalno delovanje znotraj Cerkve, ko si recimo nekdo domišlja, da ima posebne darove in pod krinko ne vem kakšne posvečenosti vara ljudi – jih, kot pravi, ozdravlja, izganja hudiča (bolje reči ‘zganja hudiča’), ali preprosto vedežuje. Včasih gre celo za okultna dejanja. O tem se v Cerkvi ne govori, razen morda v bolj strokovnih krogih.

 

IZET VELADŽIČ (1952)
izhaja iz Bosne, kjer je bil rojen v okolici Bihaća v družini z muslimansko tradicijo. Leta 1959 se je družina preselila v Slovenijo, kjer je opustila še to tradicijo. Osnovno šolo je obiskoval na Koprskem, nato pa končal še trgovsko in poslovodsko šolo. Kot najstnik je prišel v stik s krščanstvom, se krstil pri binkoštnikih in postal tudi njihov pastor. Poleg službe pastorja je opravljal različne zaposlitve. Kot pridigar je nastopil v različnih binkoštnih skupnostih v Italiji, v vseh državah nekdanje Jugoslavije, na Švedskem, kjer je nekaj časa tudi živel, na Slovaškem, Češkem, Belgiji …. Stalno se je izobraževal in prebral je veliko komentarjev Svetega pisma bodisi protestantskih, anglikanskih, katoliških in pravoslavnih.
Pozneje se je približal katoliški Cerkvi in končno tudi vstopil vanjo. Je poročen in z ženo Ido imata dva sinova in dva vnuka. Ko sem ga vprašal, kako želi, da ga predstavim, je nekoliko v šali dejal, da kot dolgoletnega naročnika Ognjišča in kot diplomanta štiriletne katehetko-pastoralne šole in dveletne biblične smeri te šole v Ljubljani. »To šolanje mi je najbolj koristilo, da sem lahko preveril svoje znanje pri nekom, ki je zares kompetenten,« je označi to svojo izkušnjo.

 – Počasi ste se bližali katoliški Cerkvi. Ko smo poslušali vaše nastope in predavanja, smo lahko občudovali, kako poznate Sveto pismo, katoliško Cerkev, kako berete knjige, ki izhajajo pri katoliških založbah in kako pozitivno gledate na katolištvo. Kako je potekalo to vaše približevanje Cerkvi?
V Cerkev so me ‘zrinili’ prav moji binkoštni bratje. Začelo se je zaradi slabih, nekulturnih medsebojnih odnosov. Vsa tako imenovana srenja “biblijskega krščanstva” se vere uči zgolj iz Svetega pisma. Prepričani so, da jih uči Sveti Duh. Tako vsaka misel, ki se nekomu porodi med branjem, že sodi v “razodetje”. Vsak dan se pojavljajo novi nauki. Mene je zmotilo to, da se niti z dvema ne morem pogovarjati o isti zadevi. Vsakdo ima svoje ‘razodetje’ in gorje človeku, ki mu ne bi prikimal. V hipu iz brata nastane ne-brat. Iz prijatelja ne-prijatelj. Drugo boleče spoznanje je bilo, da ni nobenega spoštovanja avtoritet. Verniki so se do svojih starešin vedli preveč “po domače”. Mene je motilo, ko me je nekdo namesto pozdrava sunil v rebra. Šlo je tako daleč, da sem se bal srečanja z njim. In sem rekel: Si predstavljaš katoliškega duhovnika, ki gre skozi cerkev k oltarju, spotoma pa ga sune v rebra kdor koli hoče? Ali pa da sredi maše nekdo vstane in zakriči: “To ni tako!” Dejali so mi: “Ti hočeš biti kakor katoliški farji?” In tako se je začelo. Govorili so, da sem simpatizer katolištva in celo katoliški vohun! Primerno temu so se do mene vedli. Začelo se je dogajati, da so me neki dežurni “varuhi čistega nauka” (beri 45.000 naukov) dnevno opozarjali na nevarnost katoličanov. Bilo mi je že vsega dovolj. Lahko sem se jih otresel samo tako, da smo se razšli. V glavnem so bili ikonoklasti. Češčenje Marije je veljalo kot malikovanje. Ne vidijo, da so sami “bibliolatri” – malikovalci Svetega pisma. ‘Biblija’ je Božja beseda … Resnica, da je Jezus živa Božja Beseda, je ušla našim mislim. In tudi to, da je Božja Beseda – Oseba, ne pa knjiga.

– Končno ste dejansko postali katoličan. Tudi tukaj sta delala skupne korake z ženo. Kaj je dokončno odločilo, da ste se odločili za ta korak?
V bistvu sem ostal kristjan. Jaz nisem zgolj prestopil v katoliško Cerkev, ampak sem nadaljeval svojo hojo za Kristusom v družbi, ki mi odgovarja. Takoj po upokojitvi so se naše binkoštne skupnosti polastili tisti, ki so jo ves čas spodkopavali. V slabih dveh mesecih je postala nasprotje tistega, v kar sem jaz vložil svoja najboljša leta. Z ženo Ido nisva mogla tega gledati. Bila sva deležna celo javnih žalitev. Enkrat sva se komaj vrnila domov. Jokala sva celo pot, tako da nisem videl ceste pred sabo. Doma sva še dolgo jokala. Oba sinova sta prišla k nama in sta naju držala za roko, dokler se nisva do konca izjokala. Potem sva začela zahajati v okoliške cerkve naokoli: Markovec, koprska stolnica, Semedela, Strunjan. Hudo je, da po petdesetih letih služenja nimaš več kam v cerkev. Želel sem živeti v skupnosti s kristjani, imeti kam iti, skratka nekam pripadati. Sreča, da sem poznal skoraj vse duhovnike na slovenski Obali in širše, zato ta sprememba ni bila težka, kot je bilo hudo biti zavržen od svojih.
Po tolikih letih sem vsega vajen. Lahko brez težav grem v katero koli cerkev. Če ne bi bilo tega poznanstva s katoličani in tukaj ne bi bilo katoliške cerkve, bi se udeležil pravoslavne liturgije. Tiste moje binkoštne cerkve, v kateri sem zaživel krščanstvo, ni več. To je zdaj New age, novi gnosticizem, to je odpadništvo, najmanj pa krščanstvo.

– Vaš korak je seveda toliko bolj nenavaden, ker danes številni ljudje kritizirajo Cerkev, papeža, škofe in duhovnike …. Kako ste vi sprejeli te kritike? Kako vplivajo na vas?
Že zgodaj sem spoznal, da so povsod tako dobri kot slabi ljudje. Na vse ugovore proti Cerkvi sem poiskal odgovore že prej in sem postal apologet (zagovornik) Cerkve. Kar nekaj družinam in posameznikom, sem svetoval, naj se vrnejo v svojo cerkev. Že dolgo sem govoril, da mi (binkoštniki) nismo nič boljši od katoličanov niti niso katoličani nič slabši od binkoštnikov. Idealne Cerkve po merilih puritancev ni. Zdi se, da je Jezus zadovoljen s tako Cerkvijo. Ne smemo pozabiti, da smo kristjani kljub slabostim vendarle močni v Kristusu. Naše slabosti so použite v Gospodovi smrti in vstajenju. Ne moremo pričakovati, da bodo neverni ljudje to razumeli, saj tudi kristjani komaj sledimo Božjim skrivnostim.

– Kako pa odgovarjate tem kritikom katoliške Cerkve?
Odgovarjam, da pač še niso videli hudiča. Naj opazujejo življenje v ločinah in bodo spoznali, da je katoliška Cerkev rajski vrt.

– Sedaj ste član katoliške Cerkve in jo vidite ‘od znotraj’. Kaj pa bi ji danes svetovali kot njen član, ki jo ljubi? Kaj vas moti in kaj vam je v veselje?
Prej sem mislil, da vem o katoliški Cerkvi veliko. Zdaj spoznavam, da ne vem skoraj nič. Ne razlikujem praznikov in postov in vsega običajnega življenja. To spremlja moja Ida. Njeni starši so bili sprva katoličani in oni so ohranili nekaj tradicije. Jaz sedim in gledam.
O nasvetih bi težko govoril. Kaj pa naj svetuje nekdo, ki je življenje preživel nekje na stranskem tiru krščanstva? Imam pa nekatere izkušnje, ki jih drugi katoličani nimajo, tudi duhovniki ne. O tem bi lahko kaj povedal. Naj omenim samo eno: Že dalj časa opažem, da se katoličani ne znajo braniti. Nasprotniki postavljajo zmeraj ista vprašanja. Nanje bi lahko naštudirali standardne odgovore, da bi vsi odgovarjali enako.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 6-10.