On hodi z menoj in me blagoslavlja
iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €
Vsako blagoslovljeno življenje ima svojo vrsto, svoj ‘kroj’. Da bi lahko varno hodili naprej, se moramo naučiti prepoznavati stalne, ponavljajoče se milosti v svojem življenju.
Ko imam pred seboj dokaze, da Bog zvesto in ob pravem času posega v moje življenje, lahko mirno, brez tesnobe uresničujem svoje prioritete in čakam na Njegov naslednji obisk.
Vsi moramo prepoznati edinstvene milosti, ki nam jih daje Bog, in hoditi po poti, ki nam jo kažejo.
Gospod Jezus pravi:
»Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi okrog podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«
Dan označuje pot svetlobe in dobrih del, ki jih je Bog naredil z nami, pa tudi konkretnih priložnosti za odrešenje, ki nam jih ponuja v naši zgodovini. Noč pa označuje vse tisto, kar ni “po naši vrsti”, kar ni naše, ne glede na to, ali je dobro ali slabo.
Pri očenašu pravimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Ne prosimo ga za kruh na splošno, ampak za svojega.
Uživati svoj kruh je pot blagoslovljenega življenja.
Dobro se ne dogaja po naključju in, ponovimo, Bog svojih milosti ne daje zaman.
Zato sprejmimo njegove darove in hodimo po čudoviti poti, ki nam jo je začrtal.
Če hodim po “svoji” poti, me kar nese naprej, če pa hodim po poti, ki ni “moja”, se spotikam in padam.
Po poti, ki ni “moja”, hodim sam, a se kmalu utrudim in naposled omagam.
Če pa v poslušnosti Bogu hodim po “svoji” poti, On hodi z menoj in me blagoslavlja. …. (konec 5. poglavja)
izbira in pripravlja Marko Čuk
Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.
Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)
Poglobimo se v sporočilo petega dne; življenje “po njih vrstah”. Tu gre za moje konkretno življenje, ki ga moram spoštovati in ceniti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi vred.
* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana.
Zadnje čase je v različnih medijih veliko prispevkov na temo duševnih stisk in duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Klinični centri, pišejo, že dolgo niso več kos izrednemu povečanju hospitalizacij. Beremo: »V zadnjem času sprejemajo samo otroke in mladostnike, ki si hočejo vzeti življenje. Teh je vse več. V UKC Maribor, kamor prihajajo predvsem mladi s Štajerskega in iz Prekmurja, so jih prejšnji mesec v urgentni ambulanti pregledali 246. To je 83 odstotkov več kot marca leta 2020, ko so jih pregledali 134.« Dr. Hojka Gregorič Kumperščak, pedopsihiatrinja v UKC Maribor, je povedala: »Otroci pripovedujejo, da se starši doma prepirajo in pretepajo, da mora posredovati policija. Nekatere smo čez velikonočne praznike vrnili domov, a so se zaradi nemogočih razmer predčasno vrnili v bolnišnico. Več je samomorilnih misli, poskusov samomora, odvisnosti od računalniških iger in motenj hranjenja.«
Vso potrebno opremo za potovanje torej že imamo. Naše življenje je že blagoslovljeno, moramo ga samo sprejeti. In potem se lahko končno odpravimo iskat to, kar je … razmišljajmo o stvareh, ki smo jih doslej prejeli in si jih zapisujmo. Seznam bo vedno daljši. Pomembno je, da si ga večkrat preberemo, o njem premišljujemo in se pogovarjamo z Bogom v molitvi. To ne bo koristilo le nam, ampak tudi tistim okoli nas.
Sv. Sigismund je bil burgundski kralj; leta 516 je nasledil svojega očeta, umrl je leta 524. Skrajšana oblika njegovega imena je Žiga.
Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. 
Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige 
»Prepričan sem in tudi nekatere statistike govorijo tej trditvi v prid, da je tudi med mladimi prav veliko takih, ki naravnost hrepenijo po duhovno bogati, človeško prepričevalni in umetniško dovršeni stvaritvi, kakršna se nam najpogosteje ponudi v obliki knjige,« je v Ognjišču oktobra 1983 zapisal Marijan Brecelj v svoji zanimivi prestavitvi ekslibrisa – umetniško oblikovanega znamenja lastništva knjige. »Bil je eden zadnjih goriških enciklopedistov, saj je živel od knjig, za knjige in sredi knjig,« so zapisali tisti, ki so ga dobro poznali, ko je sestra Smrt pred dvema letoma zaprla knjigo njegovega življenja. V slovensko, posebej primorsko kulturno zgodovino se je zapisal kot bibliograf, publicist, pesnik, prevajalec, urednik in domoznanec. Talente, ki jih je prejel v zibelko, je s svojo čebeljo marljivostjo ohranjal in bogatil. Tudi najbolj dragocenega – dar vere v duhu sv. Frančiška.
V rojstnem kraju je dokončal pet razredov italijanske osnovne šole, šolanje je nadaljeval v Gorici. V deških letih je bil njegov dobrotnik in vzornik Josip Fon, do leta 1934 župnik v Ajdovščini, potem pa v Vipolžah. Drugi razred je obiskoval v Castelleriju pri Vidmu, kamor se je zaradi vojne umaknilo iz Gorice malo semenišče. Septembra 1947 je postal dijak novoustanovljene gimnazije v Šempetru pri Gorici. Dejavno se je vključeval v dijaško delovanje predvsem kot mlad literarni ustvarjalec. Po maturi leta 1951 se je odločil za študij slavistike na univerzi v Ljubljani, toda po šestih semestrih je študij opustil. Že med študijem si je ustvaril družino. V zakonu z Marjetico Bolčina se jima je rodilo pet otrok, dve hčeri in trije sinovi. V upanju, da bo študij dokončal, se je leta 1954 zaposlil v novogoriški študijski knjižnici in bil njen prvi strokovni delavec. Ustrezno izobrazbo si je pridobil z lastnim študijem in z obiskovanjem tečajev v NUK. »Kot katoliški izobraženec je znal na svojem delovnem mestu ohranjati in braniti svoje nazore, razumevati drugače misleče« (Branko Marušič). Dejavno se je vključil v župnijsko življenje na Kostanjevici, kjer je nad petdeset let skrbel za samostansko knjižnico. Leta 1959 se je za nekaj mesecev zaposlil v knjižnici v Kopru, vrnil se je v knjižnico v Novi Gorici, ki je dobila nove prostore in novo ime Goriška knjižnica. V njej je služboval kot knjižničar in vodja študijskega oddelka do leta 1978, potem pa je bil zaposlen vse do upokojitve (1990) v knjižnici Goriškega muzeja s sedežem v gradu Kromberk.
