Avtor: Marko

Pred leti sem kot mati dveh majhnih otrok čez noč ostala brez varstva. Bili so časi, ko si moral otroka skorajda še v trebuhu prijaviti v čakalno vrsto za vrtec. Torej, ostala sem brez varstva: mama mi je sporočila, da v ponedeljek ne bo več prišla čuvat moji deklici. Obupana sem v petek popoldne sedela na klopci pred hišo in opazovala deklici, ki sta se po dvorišču podili za žogo. Alenka, starejša, je žogo brcala, dveletna Barbara pa je bolj capljala za njo. Bil je sončen jesenski dan, kakršnih je v Ljubljani bolj malo, in bil bi čudovit tudi zame, če me ne bi mučile skrbi, kako v ponedeljek v službo.
Pogled mi je odtaval nekam daleč, potem pa je obstal na skupini otrok, ki so prečkali cesto. Pogledala sem bolj natančno in videla, da sta na začetku in koncu te otroške skupine redovnici. Skočila sem pokonci in odhitela k vratom dvorišča, zapahnila vrata in stekla k tisti skupini. Redovnici sta me prijazno pozdravili. Ko sem razložila, za kaj gre, sta mi povedali, kam se lahko obrnem za pomoč. Vrnil sem se na dvorišče, spravila deklici v hišo, jima rekla, da pridem brž nazaj, ter hišo zaklenila.
Odpravila sem se tja, kamor sem bila napotena. Nadvse prijazno me je sprejela mati prednica. Ko sem ji razkrila svojo težavo, mi je rekla: »Le pripeljite svoji punčki v ponedeljek zjutraj.« Čeprav sem ji iskreno povedala, da nisem verna, da nisem krščena, tudi moji hčerki ne, da sem otrok oficirja, komunista, ki mi kot otroku ni dovolil niti pogledati proti cerkvi. Ko sem nekoč v prvem razredu osnovne šole po pouku šla z ostalimi otroki k verouku, je oče imel veliko težav v službi, jaz pa rdečo zadnjo plat. Mati prednica me je razumevajoče poslušala, vendar vse to ni nič vplivalo na njeno odločitev, da sprejme moji deklici v skupino otrok, ki jih varujejo.
Vsa srečna sem ju v ponedeljek zjutraj peljala tja. Čisti, prijetni, topli prostori so me navdušili. Prostore pa niso ogrevali samo radiatorji, ampak tudi topla srca, nasmeh na prijaznih obrazih, polnih ljubezni. Pomirjena sem odšla v službo.
Minila je jesen, nastopila je zima. Nova oblačila in obutev, ozimnica, kurjava … in z možem nisva vedela, kako bova shajala z najinimi dohodki. Šla sem do prednice in jo prosila, če mi lahko odložijo plačilo za en mesec, ter obljubila, da bom naslednji mesec poravnala dolg za dva meseca. Poslušala me je ter z nasmehom na ustnicah rekla, da ni problema.
Ko sem naslednji mesec, sredi decembra, dobila plačo, sem takoj po službi odhitela na banko, dvignila potrebni znesek, ga skrbno dala v kuverto in odšla po deklici.
Potrkala sem na vrata prednice in ji izročila kuverto z opravičilom zaradi zamude in z iskreno zahvalo. Pozdravila sem jo in šla proti vratom. Tedaj pa me je ona poklicala nazaj in stopila k meni ter rekla: »Gospa, naj vam zaželim vesel božič.« Mislim, da sem zardela od sramu, da se tega nisem spomnila sama. Stegnila je desnico proti meni, z drugo roko pa mi je stisnila v dlan kuverto z denarjem za dva meseca. Z nasmeškom je prikimala mojemu začudenju in še enkrat ponovila: »Vesel božič!«
Še danes, po tolikih letih, mi solze zameglijo oči, ko se spomnim na to čudovito doživetje.
Čez nekaj časa ste bili ob pomoči ene od redovnic, ki je (v civilni obleki) prihajala k nam na pripravo, moji deklici krščeni. Njun krst je bil nekaj lepega, svečanega. Plečnikova cerkev v Šiški je bila zasedena do zadnje klopi, iz množice so sijale oči dobrih sester. Pater, ki je krstil moji punčki, je postal družinski prijatelj. V molitvenikih, ki sta ju dobili v dar ob krstu, je bilo z velikim črkami napisano: KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

SLAVI, (zgodbe), Ognjišče (2021) 1, str. 77.

Francoski publicist Jean Pasqualini, sin francoskega očeta in kitajske matere, je preživel sedem let v nekem delovnem taborišču na Kitajskem skupaj s kitajskim katoliškim redovnikom trapistom, ki mu je bilo ime Hsia. Samo zato, ker je bil duhovnik, je bil obsojen na “dvajset let prevzgoje z delom”. Bil je slaboten, vendar je junaško delal in prenašal celo težja bremena kot mlajši in močnejši taboriščniki. “Kdo mu pomaga?” so se spraševali sotrpini. “Bog,” so odgovarjali sami. “Kadar Jang (poveljnik taborišča) ne gleda, stopi Bog z nebes in nosi breme namesto starega Hsia.”
Ta redovnik je bil prijet potem ko so vojaki njegov samostan požgali in vse redovnike pobili. »Ne bi ostal pri življenju, če bi Bog ne imel z menoj posebnih načrtov,« je povedal Jeanu, o katerem je zvedel, da je poleg njega edini katoličan v taborišču. Rad bi se z njim pogovarjal o Bogu, rad bi molil z njim, toda če bi poveljnik to zvedel, bi dal oba ustreliti.
Za božič je stari Hsia nagovoril Jeana, da sta med odmorom odšla v vodni jarek. Jean je stražaril, Hsia je maševal.
»V naslednjih trenutkih sem prestal tisoč smrtnih strahov,« je povedal Jean. »V vsakem zavijanju vetra sem slišal kričanje stražarjev. Nenadoma pa me je obšlo nekaj čudovitega, nekaj, kar je bilo močnejše od strahu, in vleklo me je proti jarku. Kar sem videl tam, je bilo tako silno, da sem po štirih letih prvič pozabil na krutega Janga in na jetništvo in se spomnil vere v nekaj, kar je več kot samo ostati pri življenju. Tam spodaj v izsušenem jarku je pater Hsia daroval mašo. Njegova cerkev je bila pusta severnokitajska ravan, njegov oltar zmrznjen kupček zemlje. Namesto mašne obleke je nosil obrabljeno jetniško uniformo, za kelih mu je služila obtolčena emajlirana skodelica. Iz nekaj grozdnih jagod, ki jih je skrbno hranil ves čas, je iztisnil nekaj vinu podobnega, iz prgišča pšeničnih zrn, ki jih je bil skrivaj vzel ob žetvi, je pripravil nekakšno temno pogačo – hostijo. Na Hsijevem oltarju ni bilo sveče, namesto te je ob gričku – oltarju gorel majhen ogenj. Zavijanje severnega vetra, je bila glasba in zdelo se mi je, da trepetajoči plamen nosi starčevo molitev naravnost v nebo in jo veter raznaša na vse štiri strani neba.
Naenkrat sem zahrepenel, da bi s Hsijem delil njegovo silno vero. Nikjer na svetu, sem pomislil, ne more biti tako pretresljive maše, niti v najlepši katedrali sveta. Od tega občutka pretresen sem na njegov pozdrav Dominus vobiscum zapel odgovor Et cum spiritu tuo. Hsia ni bil videti presenečen; ohrabrujoče mi je prikimal in zapel: Ite, missa est! In že skoraj pozabljeni besedi Deo gratias! sta mi kar sami privreli z ustnic. Maša je bila končana. “Upam, da bo Gospod razumel, da ga nočemo žaliti in bo to ubogo mašo sprejel,” je rekel Hsia.
Nisem mogel govoriti. Njegov strah – ne pred tem, da bi ga ustrelili, ampak pred tem, da ne bi žalil Boga, mi je jasno pokazal, kar mi je hotel stari duhovnik v teh mesecih, kar sva se poznala, povedati: samo preživeti, samo borba za goli obstanek, kot se zanj bori tudi žival in vse živo, za človeka ni dovolj. Človek potrebuje nekaj višjega, za kar živi, potrebuje vero.
In rekel sem: “Bog bo že razumel, o tem sem prepričan, pater Hsia!”«
»Hvala ti, Jean. Bog naj te vedno varuje!«
In prvič v štirih letih sem trdno verjel, da me bo Bog res varoval.

Ognjišče (2021) 1, str. 25.