Ludwig van Beethoven
Leto 2020 je tudi Beethovnovo leto ob 250-letnici rojstva tega glasbenega velikana. Osrednje slovesnosti (okrnjene zaradi virusa) so bile v Bonnu, kjer se je rodil, in na Dunaju, ki si ga je izbral za svoj drugi dom. Veličina Ludwiga van Beethovna je v njegovi izjemni glasbeni vsestranosti, saj je s svojim obsežnim opusom posegel na vsa glasbena področja. Najbolj je poznan po svojih devetih simfonijah, ki so si tako različne med seboj in je vsaka po svoje mojstrovina zase. Že pred tridesetim letom je začutil, da mu nepopravljivo peša sluh, tisti čut, ki bi moral biti pri glasbenikih najpopolnejši. Sprva ga je zajel obup, kot je izpovedal v svoji heiligenstadtski oporoki (1802), potem je zbral pogum: »Zgrabil bom usodo za vrat, ne bo me spravila na tla!« Svoje največje mojstrovine je ustvaril, ko je bil že popolnoma gluh. »Beethoven je imel v zgodovini glasbe bolj odločilno vlogo kot katerikoli drug posameznik (tudi Bach pri tem ni izjema). Treba je samo primerjati njegova prva dela z njegovimi zadnjimi, pa spoznamo, kako je v njegovem času napredovala glasbena umetnost – in v dobršni meri ravno zaradi njega. Skratka, glasbeno umetnost je napravil sodobno« (David Ewen).
OTROK GLASBENE DRUŽINE
Ludwig van Beethoven se je rodil 16. decembra 1770 v Bonnu v glasbeni družini flamskega izvora. Njegov ded je bil glasbeni ravnatelj pri nadškofu in volilnem knezu v Kolnu, njegov oče Johann pa je bil na istem dvoru glasbenik in pevec. Od sedmih otrok so preživeli trije dečki: Ludwig, Carl in Nikolaus. Ko je oče opazil, da je Ludwig glasbeno nadarjen, ga je silil po cele dneve igrati na klavir in violino, da bi iz njega napravil čudežnega otroka. Pri sedmih letih je že uspešno nastopal v javnosti. Okoli leta 1780 ga je vzel v roke dvorni skladatelj in organist Christian Neefe, ki ga je učil popolnoma drugače in v glasbeni pouk vključeval tudi humanistične vede. Posebno dragoceno je bilo učiteljevo vztrajanje, naj komponira. Neefe je pripravil objavo prvih skladb svojega učenca: leta 1783 so izšle Beethovnove tri klavirske sonate. Ludwig je s štirinajstimi leti postal pomožni organist knežje kapele. Leta 1787 je Neefe svetoval, naj Beethoven gre na Dunaj v šolo k Mozartu, ki je bil nad njegovo nadarjenostjo zelo navdušen. Zaradi materine smrti se je moral vrniti v Bonn. Nasilni oče se je vedno bolj vdajal alkoholu in na Ludwigova ramena je padla skrb za mlajša brata. Vzdrževal ju je s polovico očetove in s svojo plačo. Njegov prijatelj in pokrovitelj grof Ferdinand Waldstein je volilnega kneza prepričal, naj Beethovnu dovoli, da gre študirat na Dunaj k Haydnu. Knez je privolil in leta 1792 je Beethoven prišel na Dunaj, ki je postal njegov novi dom.
NAJSLAVNEJŠI PIANIST NA DUNAJU
V Haydnovi šoli je ostal do leta 1794, čeprav se z mojstrom nista prav ujela. Haydna in Beethovna sta ločevali skoraj dve generaciji, pa tudi drugačni pogledi na glasbeno umetnost. Ludwig se ni maral podrejati pravilom kontrapunkta, raje je imel svobodno domišljijo. Svoja dela je posvečal osebnostim, kot so bili grof Waldstein, knez Lichnowsky in nadvojvoda Rudolf, ki so bili njegovi pokrovitelji in so ga vabili na svoje domove. Ustvaril si je ime kot pianist in slovel je po izvrstni improvizaciji. »Zelo ga občudujejo zaradi hitrosti igranja in vsakogar osupne, kako z lahkoto obvlada najtežavnejše dele,« so poročali časniki. Baron Domanowitz, ki je pripadal najvišjemu plemstvu, se je odločil, da bo skrbel za mladega glasbenika in je pri tej odločitvi vztrajal kljub temu, da se je Beethoven izkazal osornega, nehvaležnega. Zaradi svojega vihravega značaja se je na Dunaju pogosto selil. Ko mu je bilo petindvajset let, je bil najslavnejši pianist na Dunaju, ne pa še dovolj znan kot skladatelj. Na svojem prvem javnem koncertu v Burgtheatru 29. marca 1795, na katerem je v korist vdov umetnikov igral svoj novi klavirski koncert, je osupnil poslušalce z divjo virtuoznostjo. Vedno bolj se je uveljavljal kot skladatelj. Pisal je predvsem za klavir. Beethovnovo umetniško dejavnost na splošno delimo na tri obdobja. Prvo, ki se končuje okrog leta 1800, je njegovo učno obdobje, v katerem se še drži Haydnovega in Mozartovega načina izražanja, vendar se je že takrat uveljavljala njegova lastna, močna osebnost. Proti koncu prvega obdobja je začel odkrivati zvočne možnosti velikega orkestra in porodila se je njegova Prva simfonija, napisana leta 1800. Za glasbo je čutiti neprestan psihološki trud, napetost in sprostitev, senco in svetlobo. Njegova glasba je izraz njegove osebnosti. Bil je republikanec, imel se je za enakega plemstvu. »Jaz sem kralj!« je vzkliknil v globokem prepričanju, da so vsi ljudje enaki. Bil je samozavesten, utelešen ustvarjalni jaz. »S kom naj se bojim primerjati svojo moč?« je napisal že zgodaj na svoji ustvarjalni poti.
MOREČE ODKRITJE, “HEILIGENSTADTSKA OPOROKA”
Že leta 1796 je Beethoven začutil prva znamenja strašne bolezni, najhujše za glasbenika – gluhote, ki je neustavljivo napredovala. Zdravnik je ugotovil, da je bila ta gluhota posledica vnetja notranjega ušesa. Zajela ga je huda osebna kriza. Živel je sam, zanemarjen, neobrit, prav v tem času je čutil potrebo po ljubezni in željo po lastni družini. Prave družice ni mogel najti; ali se je zaljubil v ženske, ki so bile poročene ali iz višjega družbenega sloja, kakor grofica Giulietta Guicciardi ali Theresa von Brunswick, ki ji je pisal neodposlana pisma. Najhujši obup ga je zajel poleti 1802. Umaknil se je na podeželje, v Heiligenstadt pred vrati Dunaja. Svojima bratoma je napisal dolgo pismo, znano kot Heiligenstadtska oporoka, v katerem opisuje svoje brezupno stanje.
»Za moja brata Carla in (prazen prostor) Beethoven. O človeka, ki me imata za sovražnega, trmastega in ljudomrznika ali pa me za takega razglašata, kakšno krivico mi delata, saj ne poznata skrivnega vzroka tistega, kar se vama le zdi. Moje srce in moj duh sta bila od otroških let za nežno čustvo dobrohotnosti. Vedno sem bil pripravljen narediti kaj velikega, toda pomislita vendar, da me je pred šestimi leti popadlo neozdravljivo stanje, ki so ga nespametni zdravniki poslabšali. Iz leta v leto so me tolažili, da se mi bo izboljšalo, me varali, nazadnje pa so me prepričali, da bo bolezen trajna (zdravljenje utegne trajati leta ali pa je celo nemogoče), čeprav sem se rodil z ognjevitim, živahnim temperamentom in bil dojemljiv za razvedrila v družbi, sem se moral zgodaj umakniti in živeti osamljen. Če sem hotel kdaj preko tega, o kako grdo me je potisnila nazaj dvakrat žalostna usoda mojega slabega sluha; in vendar nisem mogel reči ljudem: Govorite glasneje, vpijte, jaz sem gluh! Kako naj bi tudi priznal slabost tistega čuta, ki bi moral biti pri meni popolnejši kakor pri drugih, čuta, ki je bil nekoč kar najpopolnejši, tako popoln, kakor ga imajo ali so ga imeli le redki v moji stroki. (…) Zame ni v človeški družbi nobenega veselja več, nobenega razumnega pogovora. Le kolikor je nujno potrebno se lahko vključim v družbo, živeti moram kot izobčenec. Če se približam kakšni družbi, me zajame neka silna plašnost, ko se izpostavljam nevarnosti, da bi opazili moje stanje. Tako je bilo tudi v tej polovici leta, ki sem ga preživel na podeželju, ko so moji pametni zdravniki zahtevali, naj kar se le da pazim na svoj sluh. Večkrat me je obšla želja po družbi in se dal zapeljati. Toda kakšna sramota, ko je nekdo, ki je stal poleg mene in je od daleč slišal piščalko, jaz pa nisem NIČ slišal, ali je nekdo slišal PETJE PASTIRJA, jaz pa spet nisem nič slišal. (…) Taka doživetja so me spravila skoraj do obupa in malo je manjkalo, da si nisem sam končal svoje življenje – samo umetnost, samo ona me je zadrževala. Oh, zdelo se mi je nemogoče zapustiti svet, preden dovršim, kar sem si zastavil. (…) Želim vama vse dobro in ne pozabita me popolnoma po moji smrti. To sem si od vaju tudi zaslužil, ker sem v življenju pogosto mislil na vaju, da vaju osrečim. In bodita srečna! Heiligenstadt, 6. oktobra 1802. Ludwig van Beethoven.«
“ZDAJ ZAČENJAM ZNOVA!”
Naglušnost je pripeljala do drugega obdobja. »Zdaj začenjam znova,« je zapisal takrat. Premagal je obup in v zavesti, da mora še veliko povedati, je res začel znova. Iskal je možnosti, da bi kljub gluhoti mogel nadaljevati svoje ustvarjanje. »Kar mi leži na srcu, moram izraziti, moram napisati!« Omislil si je slušalo: nekakšno kovinsko trobento – tanjši konec je prislonila na klavirsko tipko, trobilo pa na svoje uho. Samo v letih 1803 in 1804 je napisal številna dela, s katerimi je bila glasbena oblika povzdignjena na najvišjo točko dotedanjega razvoja. Njegov notranji boj se kaže v številnih delih iz naslednjih let. To so predvsem njegove simfonije, ki jih bomo predstavili kasneje, njegove skladbe za klavir in njegova edina opera Fidelio. »S tem delom sem si pridobil mučeniško krono.« Delal in predeloval je nadvse natančno, eno od arij je predelal nič manj kot osemnajstkrat! Zgodba opere izhaja iz pripovedi o junaškem prizadevanju žene Leonore, ko je v času francoske revolucije rešila moža iz zapora. »Beethovnu je bila Leonora simbol prostosti, ki reši Florestana teme njegove celice in ravno tako izpusti vse ostale jetnike. Ena najlepših strani v operi – in tudi v vsej operni literaturi – je prihod jetnikov iz celice na sonce. Pojejo hvalnico svobodi, ki je Beethovnova najmočnejša demokratična izjava« (David Ewen). Prva izvedba 20. novembra 1805 je doživela neuspeh. Razočaran nad tem se je Beethoven vrnil pisanju instrumentalnih del. V tem času je Beethoven že užival gmotno varnost, ker so ga podpirali bogati pokrovitelji, med njimi nadvojvoda Rudolf, njegov nekdanji učenec. Po njegovi zaslugi je skladatelj prejemal letni dohodek 4000 goldinarjev. Leto 1809 je bilo za Dunaj težko: pred mestnimi vrati je bila francoska armada, avstrijski dvor je zbežal, nasilje je vladalo v mestu. Zaradi odsotnosti plemstva je bil Beethoven prikrajšan za vir dohodkov. Bal se je tudi, da bo topovsko obstreljevanje še poslabšalo njegov pojemajoči sluh.
NAJVIŠJI VZPON IN ZATON
Po letu 1817 je prišlo Beethovnovo tretje in zadnje obdobje, obdobje devete simfonije, Misse solemnis, zadnjih klavirskih sonat in godalnih kvartetov. »V teh delih postaja Beethoven videc in mistik, svet gleda v glasbi, ki se ne drži ne ustaljenih oblik ne sloga,« je zapisal David Ewen. Njegovih devet simfonij in Misso solemnis predstavljamo posebej, tukaj bi omenili sonato v cis-molu, znano pod imenom ‘V mesečini’. Posvetil naj bi jo grofici Giulietti Guicciardi, ki jo je vzljubil in je gojil misel, da bi se z njo poročil, pa naj bi njen oče to onemogočil. Pa je to bolj legenda. Omenjamo jo tudi v zvezi z vatikansko poštno znamko z žigom prvega dne izdaje, s katero bodo obeležili 250-letnico Beethovnovega rojstva, ki se je bomo spominjali 16. decembra 2020. Na znamki je skladateljeva podoba, v ozadju pa zvezdnato nebo s polno luno, v levem zgornjem kotu je Beethovnov podpis, pod njim pa del notnega zapisa Sonate v mesečini. Beethovnova zadnja veličastna dela so neke vrste oporoka in pesem slovesa. 
Leta 1818 je popolnoma oglušel in je bolj ali manj opustil nastopanje v javnosti. Še vedno pa je hodil na sprehode po podeželju in si mrmral nerazumljive besede. Z očmi je spremljal let ptic, ni pa mogel slišati njihovega petja. Leta 1825 se je njegovo zdravje poslabšalo, vendar je še pisal zadnje kvartete. Nameraval je uglasbiti Goethejevega Fausta in skiciral načrte za deseto simfonijo. Ko je nečak Karl, za katerega je očetovsko skrbel, skušal narediti samomor, je bil pretresen, saj je čutil, da se bliža konec. Za nekaj časa je šel s Karlom na deželo, a je zbolel. Ko se je vračal na Dunaj, je staknil pljučnico, ki so ji sledili hudi napadi ciroze. Obležal je v skromni sobici starega benediktinskega samostana. Prijatelje, ki so ga obiskovali, je prosil, naj mu igrajo na klavir in pojejo. Beethoven ni mogel slišati glasov, a je rekel: »Naj jih vsaj VIDIM peti!« Po dolgem trpljenju je 27. marca 1827 umrl. Njegovi prijatelji so mu pripravili skromen pogreb, vendar se ga je udeležila številna množica, okoli 10.000 ljudi.
DEVET SIMFONIJ
Med Beethovnova največja in najbolj znana dela spada njegovih devet simfonij, o katerih David Ewen pravi, da “stojijo mogočno kot edinstven in neuničljiv spomenik v orkestralni glasbi; vse, kar je nastalo v podobni obliki, je ob njih majhno”. Na kratko bomo povzeli njegovo predstavitev v knjigi Enciklopedija glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1973). Prva simfonija (1800) je včasih deležna ohlapne oznake, da je ‘mozartovska’, vendar se velikan Beethoven začenja nemirno premikati. Drugo simfonijo je Beethoven napisal leta 1802. Takrat je bila hladno sprejeta, danes nas pa tako kot v prvi, privlači njena preprostost in sončni lesk. Med drugo in tretjo simfonijo, znano pod imenom Eroica, je Beethoven napravil ogromen korak v umetniški izpopolnitvi. Sprva jo je hotel imenovati ‘Bonapartejevo’, ker je v Napoleonu videl rešitelja vseh zatiranih, ko pa se je okronal za cesarja, je iztrgal list s posvetilom: »Vidim, da ni nič drugega kot navaden človek!« Eroica je nastajala v letih 1803–1804 in je bila prvič izvedena decembra 1804 pod skladateljevim vodstvom in mu je bila od vseh njegovih simfonij najljubša. Četrta simfonija se je rodila jeseni 1806. Zadnji stavek je izliv radostnega smeha. Glavni motiv prvega stavka pete simfonije je sam Beethoven opisal z besedami: »Tako trka usoda na vrata.« S tem ključem imamo to simfonijo za glasbeni opis Beethovnovega boja z gluhostjo, ki mu jo je namenila usoda. Velja povedati, da so pod nacizmom podjarmljene dežele med drugo svetovno vojno ta uvodni motiv sprejele kot simbol zmage: v Morsejevi abecedi je črka V (victory = zmaga) označena s tremi pikami in črto, kar približno ustreza Beethovnovemu motivu. Zlepa noben skladatelj ni ljubil narave globlje kot Beethoven. Hodil je na dolge sprehode po prelepi okolici Dunaja in se tam v samoti počutil eno z vesoljem. Svoje odzive na čuda narave izpoveduje v šesti simfoniji, imenovani Pastoralna. Drugi stavek, ‘Prizor ob potoku’, je glasbena podoba žuborenja vode ob spremljavi pojočih slavcev in kukavic. To simfonijo je Beethoven napisal na deželi pri Heiligenstadtu poleti 1808. Sedma simfonija je nastala v letih 1811–1812. Tretji stavek je eden najbolj posrečenih izrazov nezadržane veselosti, ki je je bil zmožen samo Beethoven. Osma simfonija, nastala leta 1812, spominja, da je imel nesrečni Beethoven tudi srečne trenutke, saj je polna igrivosti in dobre volje. Deveta simfonija pomeni najvišji polet Beethovnove domišljije v simfonični obliki. Že od leta 1793 je želel uglasbiti Schillerjevo odo An die Freude (Radosti), ki je izražala njegove lastne misli o bratstvu med ljudmi. Dela se je resno lotil šele leta 1823. Simfonijo je končal pozimi 1823, partitura je bila v celoti napisana spomladi 1824. Prva izvedba je bila 6. maja 1824 v dvornem gledališču Pri Koroških vratih.
Beethoven, ki je bil že tako gluh, da ni mogel slišati niti ene note od vse te glasbe, je vztrajal pri zahtevi, da bo dirigiral sam; člani orkestra so se dogovorili, da se ne bodo menili zanj, temveč gledali koncertnega mojstra in dirigenta zbora. Beethoven je stal kot na samotnem otoku in dirigiral toku svojih harmonij z nadvse čudnimi kretnjami. Tako je na primer velel pianissimo tako, da je pokleknil in stegnil roke k tlom; pri fortissimu pa je potem planil pokonci kot sproščen, sprožen lok – videti je bilo, kot bi prerasel svojo višino – in široko razprostrl roke. V zadnjem stavku je Beethoven dirigiral počasneje od tempa, ki so ga vzeli izvajalci, tako da je še vedno dirigiral zadnje takte, ko je bila skladba že končana. Ena od solistk je potem mojstra nežno prijela za roko in ga s solzami v očeh obrnila proti občinstvu, ki ga je viharno pozdravljalo, a ga ni mogel slišati.
MOGOČNA “MISSA SOLEMNIS”
Sad zadnjih skladateljevih let je latinska maša Missa solemnis, ki obsega pet delov: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus in Agnus Dei. Ima mogočno zgradbo in vsebuje nekaj najbolj izpovedne Beethovnove glasbe. Na prvo stran je zapisal: »Von Herzen – möge es zu Herzen gehen« (Od srca – da bi šlo do srca). Mašo je pisal tri leta. Trije deli so bili prvič predstavljeni na Dunaju 8. maja 1824. O Beethovnovem prispevku k cerkveni glasbi naj nas na kratko pouči priznani muzikolog dr. Edo Škulj. Kakor je samo enkrat poskusil z opero, tako je tudi samo enkrat posegel na polje oratorija. Ustvaril je delo Kristus na Oljski gori, ki pa je zaradi neprepričljivosti besedila zelo redko na sporedu. Bolj pomembni sta njegovi maši. Če imajo nekateri njegovo mašo v C-duru za konvencionalno delo, pa je toliko bolj veličastna njegova druga maša v D-duru, imenovana Missa solemnis. Mašo mu je naročil njegov učenec nadvojvoda Rudolf, ko je postal nadškof v Olomoucu. Skladatelj je uporabil tradicionalne oblike od preprostih spevov do veličastnih fug ob sklepu Glorie in Creda. Nekateri menijo, da še nobenega Benedictusa ni uvedel tako goreč simfoničen uvod in da Agnus postane glas človeštva v prošnji za notranji in zunanji mir. Za nekatere glasbene strokovnjake je Beethovnova Missa solemnis najlepše cerkveno glasbeno delo 19. stoletja.
ČUK, Silvester. Ludwig van Beethoven. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 46-53.
Najprej se vam zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da ga boste dali v branje in morda nanj naročili tudi svoje vnuke. Vaša teta, ki vam je prinesla Ognjišče, je lep primer, kako lahko širimo tisk z versko vsebino. 
Zgodovina. Projekt Luč Miru iz Betlehema se je začel leta 1986. Na avstrijski televiziji ORF v studiu v Linzu so v oddaji Licht ins Dunkel (Luč v temi), namenjeni invalidom in otrokom, organizatorji v zahvalo sodelujočim namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva. Plamen je delil otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal.
“Čista, vsa brez madeža * bila si spočeta, * greh in pekel zmagala * v hipu prvem sveta.” Tako verni Slovenci opevamo slavo Jezusove in naše matere. V prvem trenutku svojega spočetja je bila “obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu”. To je kot versko resnico razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854, leta 1858 jo je potrdila Marija sama v Lurdu, ko je Bernardki na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka v prepričanju o popolni svetosti Jezusove deviške Matere. Od leta 1708 se praznik Marijinega brezmadežnega spočetja v vesoljni Cerkvi obhaja 8. decembra. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin Marijinega rojstva. (sč)
Brezmadežnemu spočetju Device Marije je na Slovenskem posvečeno 12 cerkva (8 župnijskih, 4 podružnične) in 16 kapel. V LJ nadškofiji stoji pet cerkva: v Grahovem (1), Kamniku (8), Kokri (2) in na Turjaku (3) so žup., v Škofji Loki (redovna uršulinska cerkev v Blaževi ulici – 9) je podružnična; Brezmadežni je posvečenih še (vsaj) pet kapel. – V KP škofiji je ž. c. Brezmadežne Device Marije v Šmarjah pri KP (5) in p. c. na Gradišču nad Prvačino (10) (Bukovica). – NM škofija ima dve ž. c. Marije Brezmadežne: na Studencu (4) in v Zagradcu (6), redovno cerkev (kapucini) pa v Krškem (11); imajo tudi tri kapele. – V MB nadškofiji so Brezm. Devici posvečene štiri kapele; ž. c. Marije Širje (7) (nad Zidanim Mostom) spada v CE škofijo; p. c. v Sp. Ščavnici (12) (Gor. Radgona) je edina cerkev posvečena Brezmadežni v MS škofiji, kjer stojijo še tri večje kapele: v Bučečovcih, Dobravi (Križevci), Noršincih (Ljutomer) …
Pisalo se je leto 1956. To je bil čuden čas, ki ostaja le v bledem spominu tedanjih cicibanov, danes še živečih starih gospodov in gospa. Zima se je začela že na Dan mrtvih, 1. novembra. Učitelji – tako kot drugi državni uslužbenci – niso smeli hoditi k maši. Otroci so svoje učiteljice, ki so jim pravili tovarišice oziroma tršice, kljub svoji navihanosti in nagajivosti še spoštovali in ubogali, slednjič tudi zato, ker je sicer poredkoma, a vendarle priletela kakšna facka, navito je bilo kakšno uho, dečki pa so se bali, da bodo povlečeni za ta sladke. Pouk je bil izmenoma dopoldne in popoldne. Ni bilo še nalivnih peres, kemičnih svinčnikov in flomastrov, ni bilo delovnih zvezkov, mobilnikov in računalniških tablic. Cicibani so s seboj v šolski torbici prinašali poleg nekaj zvezkov malega formata le še Računico in Prvo čitanko Venceslava Čopiča, opremljeno s čudovitimi umetniškimi risbami Toneta Kralja. Na steni učilnice je bila podoba državnega voditelja maršala Tita, ki je s strogim pogledom ves čas iznad table gledal na učence in jih spodbujal k marljivosti. Ob prihodu učiteljice v razred so učenci morali spoštljivo vstati, reditelj je stopil pred tablo in zaklical ukaz “Mirno!” ter pozdravil “Za domovino!” in ves razred je odgovoril: “S Titom naprej!” (… ja, nekakšna molitev pred poukom …) Tudi šolska malica je bila skromna: rezina črnega kruha, košček oranžnega amerikanskega sira iz konzerve in skodelica bele kave, se pravi proje ali divke z mlekom.
“Joj, kaj bo danes v razredu!” je nenadoma spreletelo staro učiteljico. Spomnila se je, da je med njenimi učenci tudi Slavko, sin glavnega miličnika, znanega po tem, da je nekaterim ljudem, ki so “hodili k maši”, povzročal težave in so se ga zaradi tega ljudje bali. Tudi ona je bila pri pouku v nekakšnem strahu, da ne bi učencem kazala svoje vernosti, saj se je zavedala, da bi Slavko doma kaj povedal. “Kaj bo, če bodo otroci govorili o Miklavžu? Kaj naj jim rečem?” Njen korak se je upočasnil, začela je premlevati svoje vedenje o sv. Nikolaju in oblikovala misel, ki jo bo, če bo potrebno, povedala učencem tako, da bo volk sit in koza cela.
Ko brskam po spominu, moram reči, da sem se v življenju od vseh ženskih imen, največkrat srečal prav s tvojim. No, srečeval sem se seveda z damami, ki so nosile tvoje ime. In priznati moram, da so bile (in so kakopak še) vse po vrsti nadvse zanimive osebe. Posebne. Ne vse in ne vedno zgolj v prijaznem pomenu te besede. A prav za nobeno od njih bi ne mogel reči, da je bila navadna in povprečna ali da je bila navadna in povprečna njena življenjska zgodba, saj sicer bi mi ne ostale v spominu.
“Za desetimi gorami in desetimi vodami …” dostikrat slišimo v pravljicah, nekdo pa si je mislil: “Za desetimi zidovi …”. Pravzaprav je za vsak primer postavil še enajsti zid … da bi ostalo na vekomaj skrito. Zgodovina ni pravljica, pa čeprav nekateri diplomirani in doktorirani zgodovinarji pripovedujejo pravljice. Nam pa pravljice dostikrat izpričujejo zgodovinsko dejstvo: da pravica zmaga. Da resnice ne zaustavi ne stolp ne zid, ne kamen ne prst. Resnica vedno najde pot do življenja.
Sporočilo knjige V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod dopolnjuje knjiga Obrisal bo solze z njihovih oči, v kateri so zbrane zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih in jo lahko naročite skupaj z novo knjigo.
Mislim, da trenutno vsi že poznamo koga od naših bližnjih ali poznanih, ki je umrl ali bil hudo bolan zaradi koronavirusa. Če slišiš, da je nekdo v eni uri umrl zaradi te bolezni, potem ne boš več govoril, da je koronavirus lažna novica, oz. da gre za neke izmišljotine. V zadnjem času so tudi v javnosti potihnili argumenti proti ukrepom, ki so jih sprejeli, potem ko se je začelo stanje v Sloveniji izredno slabšati. Ko se začne nekaj dogajati v realnem svetu, potem razne teorije zarote utihnejo. Dokler nimamo konkretne izkušnje, pa seveda izberemo tisto teorijo, ki je najbolj jasna in stvari razloži na najbolj preprost način, pa še občutek imaš, da imaš ti posebno vedenje, saj poznaš ozadje nekaterih stvari, ki ti jih sicer prikrivajo. Vsak človek pa želi poznati neko skrivnost in imeti neko posebno vedenje.
Sedanja kriza razkriva veliko ‘bolezni’ naše civilizacije. Eno od teh ‘bolezni’ si pravkar omenil – individualizem, pretirana skrb zase in za svoje ugodje, za uveljavljanje svoje svobode in svojih pravic …, premalo pa je zavesti: to, kar sem, sem zaradi drugih ljudi, ljudi, ki so mi omogočili, da sem to, kar sem. Dolžan sem skupnosti nekaj dati, ker je skupnost meni toliko dala: naučila me je govoriti, naučila poklica, uporabljam ceste in infrastrukturo … To je skupno dobro, v katerega se posameznik rodi, in ki so ga drugi ustvarili. Sklicevati se samo na svojo svobodno voljo je zato popolnoma nehvaležno do tega, kar je posameznik prejel. Sedanja kriza nam kaže, kako je pomembno, da se zavedamo, kako je vse povezano. Moje delovanje še kako vpliva na življenje ljudi in se moram zato kdaj tudi odpovedati svojim željam, da zavarujem druge. Med poletjem je bilo premalo spodbud, da bi se določena zelo tvegana dejanja omejila pri zabavah, plesih, druženjih. Številni so v preveliki sproščenosti podlegli svojim željam in tako se je virus spet začel naglo širiti.
Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.