Ljuba moja in sveta Božja Mati!
Ne zameri, če bom tole pismo, tale najin pogovor, začel bolj po domače. Če kje … če kdaj … potem se Tebi in tvojemu deviškemu ženinu Jožefu čutim blizu prav v dogodkih in trenutkih betlehemske štale. V porodni sobi. V pričakovanju. V strahu. V paniki. V blaženosti. V ganjenosti. V svetosti dogodka in trenutka rojstva.
Seveda se zavedam, da so primerjave zgolj človeške. Da se Božje rojstvo nikakor ne da primerjati s šestimi porodi, ki sva jih prestala midva z ženo. In ja, seveda: prestala jih je ona, jaz sem ji zgolj stal ob strani. Kot Jožef. Zavedam se, da je sveta skrivnost takó spočetje Božjega Sina kot Njegovo rojstvo. Saj si Mati in Devica.
Zavedam se, da po človeško omejeno dojemam Božje in Sveto. Pa vendar čutim tvojo bližino v tej štali … ki jo živim.
Ni pa nezanemarljiv podatek, ki ga ob vsem medprazničnem hrupu radi spregledamo, da je prvi dan novega leta, hkrati tudi zadnji dan božične osmine: dan, ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali in mu dali ime Jezus (glej Lk 2,21). Jezus – Božji Sin in Odrešenik – je na ta dan ‘uradno’ prevzel ime, s katerim ga je ob oznanjenju napovedal angel in je bil kot prvorojenec obrezan: posvečen Bogu!
Zato se nikar ne čudimo vsem našim ‘novoletnim zaobljubam’, tem našim dostikrat smešnim poskusom, da se malo ‘obrežemo’ in obrnemo nov list v svojem življenju. To je Božji zapis v moji notranjosti, pa čeprav na zunaj Boga nočem poznati ali ga celo zavračam. To je Božja spodbuda, da naj (vendarle) začnem na novo: naj ‘prevzamem’ ime, s katerim me Bog Oče želi imenovati in klicati, in naj sebe in svoje življenje posvetim. Bogu!
Ta dan bi se torej morali počutiti – ne glede na vse, kar smo med osmino počeli in doživeli – kot po dobro opravljeni spovedi. Zdaj pa le pomislite, s kakšnimi občutki in v kakšnem stanju se zbujamo v prvo jutro novega leta.
In prav zaradi spovednega vonja ni nobeno naključje, da je ta dan tudi “dan miru”!
Še najpomembneje pa je, da je to tvoj praznik, moja ljuba in sveta Božja Mati.
In čeprav si Kraljica – saj si dala življenje Kralju in Knezu, čeprav si Mogočna Priprošnjica – saj si svetu dala Vsemogočnega, čeprav si Bogorodica – saj si rodila Božjega Sina … si vendarle zgolj Mati!
Mati, ki svojega sina – mene torej – držiš v naročju na pragu pomembnih življenjskih sprememb in odločitev, hočeš-nočeš zavitih v kopreno strahu (glej Lk 2,22-24).
Mati, ki me obdržiš v naročju tudi za ceno lastnega strahu ob žalost in bolečino napovedujočih prerokbah (glej Lk 2,33-35).
Mati, ki me učiš, da naj vse, kar se mi godi in dogaja, ne le hranim in ohranim v svojem srcu, temveč tudi premišljujem (glej Lk 2,19). Le tako bom lahko kaj razumel. Kar pa je pogoj, da obrodim in dam sad. Trideseteren, šestdeseteren ali stoteren (glej Mt 13,23).
Ljuba moja in sveta Božja Mati. Izprosi nam obilo žegna pri svojem Sinu in ga še obilneje izlij na nas.
ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 98.
»Pozdravljena, sveta Mati, rodila si Kralja, ki vlada nebo in zemljo vse čase.« S tem pozdravom se začenja sveta maša prvi dan koledarskega novega leta, osem dni po božiču, prazniku Jezusovega rojstva. Božji Sin je postal pravi človeški otrok po deviški materi Mariji. Božje materinstvo je temelj vseh njenih odlik. Versko resnico, da je Marija prava in resnična Božja mati, je razglasil vesoljni cerkveni zbor v Efezu leta 431. Vera v Marijino Božje materinstvo je bila v Cerkvi vedno živa. Po Mariji se je izvršila tista “čudovita zamenjava”, o kateri pišejo stari cerkveni očetje: Božji Sin je postal človek, da bi ljudje postali Božji otroci. Leta 1931 je papež Pij XI. določil, naj se praznik Marijinega Božjega materinstva obhaja 11. oktobra, po koncilski prenovitvi koledarja pa je postavljen na 1. januar, ki je od leta 1968 tudi svetovni dan miru, ko “po posredovanju Kraljice miru prosimo Boga za veliki dar miru” (sv. Pavel VI.). (sč)
Na slovenskem ozemlju stoji 12 cerkva, posvečenih Božji materi Mariji; ena je žup., 11 je podr., (15 je kapel). – Edina ž. c. B. M. stoji v Kosezah – Ljubljana (1); v LJ nadškofiji pa sta še p. c. v Šinkovem Turnu (2) in na Šmarni Gori (3) (obe žup. Vodice). – V NM škofiji je cerkev B. M. na Dobravi (Dobrnič), v MB pa romarska na Brinjevi Gori (4) (Zreče). Največ cerkva (7 podr.) Marijinega Bož. materinstva je v CE škofiji: Rosulje (5) (Ljubno ob Savinji), Brezje in Lepa Njiva (6) (Mozirje), romarske v Kokarjah (7) (Rečica/Savinji), na Sv. Gorah (8) (Sv. Peter pod Sv. g.), na Čreti (9) (Vransko) in na Tinskem (10) (Zibika). Kapele so v Gradišici (11) (Brezovica – KP), na Dobravi in Dol. Prekopi (Kostanjevica/Krki – NM), v Moravcih (M. Nedelja – MS). 
Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurici Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Božja mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem, da je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. 
V njej vidimo Božjo mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo besedo in jo izpolnijo. (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)
Hvala za vaše pismo in za poglobljeno razmišljanje o človekovi odgovornosti v času pandemije koronavirusa. Strinjam se z vami, da se v kritičnih trenutkih in stiskah mnogi zatekajo k razlagam, ki iščejo krivca nekje zunaj sebe in se na tak način želijo razbremeniti svoje odgovornosti. Trenutki tesnobe, negotovosti in stiske se povečajo nagnjenosti ljudi, da verjamejo poenostavljenim in velikokrat tudi spektakularnim razlagam določenih pojavov, kot je npr. sedaj širjenje koronavirusa. Kljub zelo jasnim znanstvenim razlagam, ki vsakemu izmed nas nalaga tudi določeno mero odgovornosti za preprečevanje nadaljnjega širjenja virusa, nekateri bolj zaupajo lažnim novicam na družbenih medijih in propagandi določenih vplivnih oseb. Na žalost so tudi nekateri duhovniki, kot omenjate v pismu, na poenostavljen, samozavesten in ‘prepričljiv’ način razlagali, da je pandemija delo hudiča, ki si želi na ta način podrediti cel svet. Take razlage izražajo nevero v Boga Stvarnika in Odrešenika, ki je navzoč med nami tudi v največjih stiskah in preizkušnjah. Središče krščanske vere je, da je Jezus sprejel nase bolečino in trpljenje, in je zato navzoč tudi v naših bolečinah in trpljenju. Še več, preko tega trpljenja se odpirajo vrata v novo življenje. Bog nas torej s trpljenjem ne kaznuje, tudi ne želi našega trpljenja. Ko pa je trpljenje neizbežno, je Bog z nami v našem trpljenju in nas preko tega trpljenja odrešuje. Dogajanje okrog pandemije koronavirusa torej nikakor ni prepuščeno hudiču, ampak je Bog z nami, čeprav ne najdemo povsem jasnih in enoznačnih odgovorov, zakaj nas je doletela ta preizkušnja. Prav gotovo pa nas sedanja kriza vabi, da bolj poglobljeno premislimo o vrednotah, ki usmerjajo naše osebno in družbeno življenje ter se z večjim zaupanjem obrnemo k Bogu. Kriza je torej povabilo k osebnem in družbenem spreobrnjenju ter k veri in zaupanju v Boga.
Nekaj let nazaj sem se v Kataloniji pogovarjal z dvema izobražencema, ki ju jo strašno zanimala “via eslovena”, kot Katalonci sami imenujejo slovenski model osamosvajanja. Med drugim jima povem, da nove države ne moreš ustvarjati z 51 % na plebiscitu, niti s 60 % ne. Nova država se ustvarja z 90 % vsega volilnega telesa, oziroma s slovenskimi 88 %. Teh ‘slovenskih’ 88 % za lastno neodvisnost od Španije pa Katalonija nima. Odločenost in enotnost celotne populacije na ozemlju Katalonije je daleč od slovenske izpred trideset let.
Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval Dete in njegovo mater. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sveti Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt. Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.(papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)
Pred jaslicami se duh rad poda v čas, ko smo bili otroci in smo nestrpno pričakovali čas, ko bomo začeli postavljati jaslice. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam daje začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. 
Kjer koli in v kateri koli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
V naše jaslice imamo navado postavljati veliko simboličnih figuric. Predvsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca … Revni in preprosti v jaslicah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo bližino. Jezus, “krotak in iz srca ponižen”, se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporočilo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče.
vse predstavlja vsakdanjo svetost, veselje, ko vsakdanje stvari delamo na izreden način, ko Jezus deli svoje Božje življenje z nami 
Oddahnil se je, ko so noge začutile mehko božanje travnate preproge. Oziral se je na vse strani, a popotnikov ni bilo nikjer. Skoraj na robu travnika je majhen, preprost hlevček. Previdno se je približal in upal, da ga nihče, ki je morda v njem, ne bo opazil. Skril se je za skalo. Zdelo se mu je, da v poltemi vidi priprta vrata in za njimi dve postavi. Počasi in previdno je šel do drevesa ob hlevčku. Srce mu je začelo glasneje biti, ko je v zastrtih postavah prepoznal sveta popotnika. Jožef se je naslanjal na dolgo popotno palico ter zamišljeno gledal Marijo, ki je sedela na robu jasli. Zadržal je dih, da ju ne bi zmotil, da ne pretrgal zbranosti tega trenutka. Pa sta bila tako zamaknjena, da ga nista opazila. Naredil je še nekaj korakov in tedaj je opazil, da ima Marija v svojem naročju drobno dete, zavito v plenice. Tako čudovitega in milega obraza še nikoli ni videl.
Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico Deteta Jezusa. Bog se predstavi na tak način, kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju … Jaslice nam omogočajo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem … Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri materi, joče in se igra kot vsi otroci! (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)