Omejitve naj omogočajo ustvarjalnost
iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €
Omejitve si moramo tako postaviti, da omogočajo našo ustvarjalnost, drugače pa jo zgolj dušijo in zatirajo – Bog nas jih obvaruj! Pri opredeljevanju omejitev, ki si jih moramo sami postaviti, se pustimo voditi čutu za dobro in lepo, pa tudi strahu, da ne bi zapravljali svojih talentov. Tako bomo varni pred usodnimi napakami, ki bi jih lahko naredili.
»Namen askeze je od sle dobiti prožnost, nadzorovano gorečnost in živahno razpoložljivost. Svojo slo moramo preobražati, ne zatirati. Kadar smo “vrženi s konja”, tako kot sveti Pavel na poti v Damask, se moramo tudi mi nemudoma pobrati in Njega, ki nam je dal občutiti težo svoje človeške roke, vprašati: “Gospod, kaj moram storiti?”« (E. Mounier)
- »V naši vsepresežni, ponotranjeni in v času učlovečeni veri se moramo duhovno neprestano širiti in poglabljati. Nikoli ne smemo nečesa vnaprej zavračati ali zatirati … Zavračanje in zatiranje naše sle zavira in na koncu povsem ohromi naše psihično življenje. Tako kot ljubezen se tudi ustvarjalne sile porajajo le iz notranje odprtosti. Kdor pa neprestano zavrača, zatira in duši vse svoje vzgibe, ni sposoben pokazati drugega kot zavračanje in izmikanje. Posledica tega je tudi tista mračnjaška potrtost, ki jo vse prepogosto opažamo na ljudeh, ko prihajajo in odhajajo iz svojih cerkva in svetišč.« (Emmanuel Mounier)
V tem ključu si lahko iz ptičje perspektive ogledamo nekaj strateških ‘bojišč’ krščanskega delovanja. Družbi, ki “zavira, zavrača in tepta” vse, kar omogoča rodovitnost, moramo kristjani pomagati, da bo ponovno odkrila duhovne darove in kreposti, ter se pustila ‘obrezati’. Le tako bo vsak človek “obrodil več sadu”.
Ponovno moramo odkriti stališča, kreposti in darove, ki so jih naši krščanski predniki prepoznali v Svetem pismu in nam jih zapustili v izročilu. Med njimi so tudi pojmi, kot so razumnost, strah Božji, čuječnost in vzdržnost, ki nas ne utesnjujejo, temveč vodijo k notranjemu ozdravljenju.
Krščanska razumnost ni v tem, da voziš po avtocesti s hitrostjo petdeset kilometrov na uro, medtem ko za teboj vsi nestrpno hupajo. Pač pa, kot pravi Katekizem Katoliške cerkve, “razumnost razpoloži praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere naše resnično dobro in izbere pravilna sredstva, da to dobro izpolni”. Skratka, gre za sposobnost razločevanja, ki nam omogoča, da delamo to, kar je v naše resnično dobro …
To pomeni, da moramo prednostne naloge drugega dne vzeti za svoje in se jim pustiti motivirati, kar je tudi njihov namen.
Če sem spoznal, da je ta trenutek moja prednostna naloga diplomirati na univerzi, bom vse dejavnosti podredil temu cilju in opustil druge, ki bi ga lahko ogrožale.
Če je zdaj čas, ko sem poklican izboljšati svoj odnos z zakoncem, se bom pri vsaki ‘zunajzakonski’ dejavnosti vprašal, ali k temu pripomore ali ne. Če ugotovim, da ne, bom sebi in drugim iskreno povedal, da zanjo nimam časa. Razumnost je v tem, da vse, kar počnem, podredim svojemu cilju – da zbiram in ne razmetavam. … (se nadaljuje)
izbira in pripravlja Marko Čuk
Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.
Vstali Gospod,
Življenje je lepo, Gospod;
Kaj iščete
Poleg sprejetja omejitev pa moramo narediti še en korak naprej v procesu osebne prenove. Sami si moramo postaviti omejitve za stvari, ki se jim namesto nas ne more odpovedati nihče drug. Postaviti moramo ‘morske nasipe’, da bo lahko tako, kot pravi Bog tretji dan stvarjenja: “Zemlja naj požene zelenje: rastline, ki rodijo seme, in sadno drevje, ki po svoji vrsti rodi sad na zemlji, katerega seme je v njem.” 
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
Zavračanje omejitev razkriva našo ranljivost, negotovost, revščino, … stopnja naše odvisnosti od nečesa se kaže v tesnobi. Kdor je zaradi nečesa utesnjen, je od tega odvisen. Kaj pa izhod iz odvisnosti?
12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja.
Kako gleda na človeško omejenost Gospod Jezus … se da dobro razbrati v pripovedi o skušnjavah v puščavi. Osredotočimo se le na duhovni boj med hudičem in Jezusom – na predloge prvega in odgovore drugega. Jezus je po dolgotrajnem postu v skrajnih puščavskih razmerah povsem izčrpan, na robu človeških zmogljivosti. Sooča se s prvobitno potrebo po hrani, ki je v puščavi ni – z lakoto! Ali naj kamne spremeni v kruh!
Zgodba o Adamu in Evi, ki sta jedla prepovedani sad z drevesa spoznanja dobrega in hudega, je zgodba o zavračanju omejitev – o človekovem “ne” Bogu. Njeno temeljno sporočilo si večina ljudi razlaga povsem napačno: češ da Bog človeku prepoveduje izkustveno spoznanje dobrega in hudega zato, da bi ga ohranil nevednega in sebi podvrženega, in želi uveljaviti svojo tiransko samovoljo.Take površne in neduhovne razlage so očitno za lase privlečene.