Ljubi moj sveti Ožbolt!
Kaj ima na pragu tretjega tisočletja nek povprečen kristjan, nedeljnik … ki je, mimogrede bodi povedano, “sklenil zakon po cerkvenih določbah”, v četrt stoletja po božji volji sprejel pol ducata otrok in jih s trudom spravlja k pameti in h kruhu, ter se po svojih najboljših močeh drži tako zakonov Države kot zapovedi Cerkve, opraviti s tabo, ki si živel na vrhuncu prvega tisočletja kot kralj?
Na prvi pogled prav nič.
A vsak človek ima kaj, kar je ‘njegovo kraljestvo’, pa čeprav to seveda drugače poimenuje. Moje kraljestvo je moja družina. In jaz sem kralj … pa četudi ob takem izrazoslovju liberalne feministke dobijo rdečke. In oslovski kašelj. In peno na usta.
Ti si svoje kraljestvo, še kot otrok, po očetovem porazu izgubil. In si si ga, ko si odrasel, priboril nazaj. V vmesnem času si se spreobrnil in se dal krstiti … kar ni nepomemben podatek … pa čeprav se rdečke prevesijo v škrlatinko, če je kašelj vse hujši in pena brizga naokrog kot pri steklih lisicah.
S svojim svetlim zgledom h krstu nisi nagovoril le svoje žene in njeno družino, tasta in taščo torej ( in vsak “kralj moje sorte” ve, da znajo biti te trdnjave in okopi, kljub starosti, težko osvojljive), temveč tudi vso svojo deželo in si pridobil velik ugled tudi v sosednjih kraljestvih … pri svojih sosedih.
Nisi ždel, ovit v žamet in brokat, na zlatem tronu in se mastil s pohanimi piškami, kot smo bili o fevdnih gospodih iz mračnega srednjega veka poučeni v komunističnem izobraževalnem sistemu, temveč si nekoč, ko so se na tvojem gradu zglasili berači, ravno ko si z uglednimi gosti in svetniškim škofom Aidanom sedel pri mizi, vso hrano in srebrno posodje poklonil tem revežem, pa čeprav je kdo od gostov zavijal z očmi, ker ga je od lakote zvijalo v trebuhu. Škof Aidan pa te je menda prijel za desnico in rekel: »Naj ta roka nikdar ne strohni!« In res ni, čeprav ti je prav to roko (in še glavo za povrh) dal odsekati kruti poganski kralj Penda, ko te je premagal v bitki. Krokar, ki si ga udomačil in s katerim si na cerkvenih oltarjih največkrat upodobljen, je zgrabil odsekano roko in jo odnesel v krošnjo drevesa, ki je takoj ozelenelo in ostalo zimzeleno. Prestrašeni krokar je roko izpustil, da je padla na tla in iz zemlje je navrel studenec, čigar voda je imela zdravilno moč. Prav tako je čudežne moči zadobila zemlja, kjer si umrl in ljudje, željni čudežev in pomoči, so tako na mestu tvoje smrti skopali pravo pravcato jamo. Kar je dokaz, da ljubezen ne seže le v višine, temveč tudi v globine.
Ljubi moj sveti Ožbolt! Tvoje ime pomeni ‘Bog vlada’. Naj tudi v “mojem kraljestvu” vlada Bog: naj bom svetal zgled domačim in sosedom; naj se od moje mize nahranijo tudi naključni … berači‘, ki jih srečujem; naj se moja desnica ne utrudi in ne strohni od dobrih del. Naj bom izvir in jama brez dna v dejavni ljubezni; naj bom pravičen in veren kralj!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 114.
Sveti Ožbolt (na Koroškem, Štajerskem … Ožbalt – iz nemškega Oswald) je na Slovenskem zelo češčen, o čemer pričuje 20 njemu posvečenih cerkva. Rodil se je okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Ethelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in kraljevič Ožbolt je moral bežati na Škotsko, kjer se je zatekel v varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je v bitki pri Maserfieldu 5. avgusta 642 padel v roke poganskemu kralju, ki ga je v svojem sovraštvu do krščanstva dal strahovito mučiti, nato pa obglaviti. Njegovi zvesti podaniki so njegovo truplo položili v grobnico samostanske cerkve v Bardneyu. Kralja-mučenca je Bog proslavil s številnimi čudeži, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi na evropsko celino, zlasti v dežele Srednje Evrope. Zelo priljubljen je bil med Slovenci severno od Drave. Za svojega zavetnika so si ga izbrali savinjski splavarji, velja pa tudi za priprošnjika za lepo vreme in dobro letino. (sč)
Trpljenje prizadetih je sv. Karla močno prizadelo: bili so silno bedni, v dušnem in telesnem pomanjkanju. Čutil se je krivega za njihovo stisko in si očital lenobo, da je odlašal z nudenjem pomoči in trdno sklenil, da bo odslej svoje dolžnosti izvrševal po svojih najboljših močeh. Nato je podvojil svoje napore in se osredotočal predvsem na duhovni blagor prizadetih.
V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga ljudje nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo, snežilo ali pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnavali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je gluh, zato v cerkvi ni mogel razumeti ne pridige ne petja in ne slediti skupni molitvi. Nekoč ga je srečal novi sosed, se mu predstavil in izrekel nekaj vljudnih besed. Ko je ugotovil, da ga starček zelo težko razume, ker slabo sliši … ga je na glas od blizu vprašal: »Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa tako slabo slišite in ne razumete molitev? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?«
Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem? Na to vprašanje je v reprezentativni raziskavi nad 50 let starih prebivalcev Slovenije vsak tretji (31,87 %) odgovoril, da nič. To pomeni, da četrt milijona od 750.000 prebivalcev Slovenije, ki smo te starosti, v ničemer ne doživlja življenjskega veselja, radosti in navdušenja – živijo in se starajo v duševni, socialni in duhovni puščobi.
Po drugi svetovni vojni je v Evropi in v ZDA nastopila izjemno delavna generacija. Bila je sposobna velikih žrtev, gnalo jo je upanje, iz vojnih ruševin je dvignila gospodarsko napredno in demokratično družbo, ki je kmalu postala vzgled celemu svetu. Zatem je nastopila bolj izobražena generacija, zaznamovana s spolno revolucijo in drogami, fizično delo ji je postalo vse bolj tuje, težko delo so namreč začeli opravljati stroji in poceni delovna sila iz tretjega sveta, v vzgojni teoriji je zmagala permisivnost. Po letu 2000 se je permisivna generacija že začela izčrpavati, nastala je nekakšna postmoderna praznina, ki jo je zapolnila potrošniška stihija z revolucijo mobilnih telefonov na čelu ter ideologija politične korektnosti vključno s t. i. snežinkarstvom (snowflake generation – rod brezkrvnih, krhkih in občutljivih). Zdaj smo na pragu tretje generacije, ki bo, kot kažejo trendi in dogodki iz velikega zahodnega sveta, manj votla, manj snežinkasta, bolj radikalna, morda celo surova in tolerantna do nasilja.
Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem:
Leta 2020 smo obhajali stoletnico dveh dogodkov, ki sta bistveno vplivala na življenje Slovencev na naši zahodni narodnostni meji. Gre za požig (13. julija 1920) Narodnega doma, mogočne palače, osrednjega sedeža slovenskih ustanov in organizacij v Trstu in za sklenitev Rapalske pogodbe med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo 12. novembra 1920. Spomniti bi se morali sicer tudi stoletnice koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 na severni meji.
Tako Rapalska pogodba kot koroški plebiscit sta odločala o državni pripadnosti ozemelj, ki so bila od davnine poseljena s Slovenci in na katerih so se razvila kulturna, družbena, gospodarska, politična središča, ki so bila zelo pomembna za slovenski narod. Ker jih je takrat od glavnine odtrgala nova državna meja, poleg tega pa so se znašla v zelo nenaklonjenem okolju, je to negativno vplivalo na ves razvoj našega naroda.
Ko danes razmišljamo o teh obletnicah in o položaju Slovencev v sosednjih državah, moramo vedno imeti pred očmi dejstvo, da smo vsi deli istega naroda in da je bil naš razvoj skupen do leta 1918. Izjemi sta bili dve. Beneška Slovenija je bila od leta 1420 pod Beneško republiko, po polstoletnem avstrijskem premoru pa je že od leta 1866 znotraj meja italijanske države. Slovenci v Prekmurju in Porabju pa so bili v madžarskem delu dvojne monarhije. Drugače pa smo od oblikovanja modernih narodov prek protestantske reforme, kmečkih puntov, razsvetljenstva in pomladi narodov do konca prve svetovne vojne kljub razlikam med posameznimi pokrajinami skupno rasli z istim knjižnim jezikom, z obče spoštovanimi pesniki in pisatelji, s sorodnimi verskimi, kulturnimi, socialnimi in političnimi gibanji.
Da večinoma ne razlikujeta med pripadnostjo narodu ali državi, pa je eden izmed izvirnih grehov italijanske družbe in politike. Ko se je sredi 19. stoletja rojevala Kraljevina Italija z združevanjem izredno različnih ozemelj od Sicilije in Sardinije preko Apeninskega polotoka do Alp, je pisatelj in politik Massimo d‘Azeglio (1798–1866) izjavil: “Ustvarili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.” To, da so namesto enakopravnosti in pluralizma dolgo prevladovali centralizem, alergičnost na različnosti, na drugačne izkušnje in jezikovne posebnosti, odklanjanje deželne in krajevne avtonomije, še danes zelo tepe Italijo.
Že v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske je narodnostna napetost, zlasti v Trstu in Istri, naraščala zaradi različnih političnih interesov Italijanov in Slovencev. Vodilni sloji prvih so si želeli priključitve k Italiji, medtem ko so bili Slovenci zvesti avstrijskemu cesarju; ko je čas dozorel, pa so si želeli skupnega življenja z vsemi Slovenci v zvezi južnoslovanskih narodov. Slovenska skupnost v Trstu in Gorici se je nezadržno krepila, kljub temu, da je bila diskriminirana. Zlasti šole v mestih si je morala graditi in financirati sama. Gospodarsko je rasla, kar je vzbujalo ne le tekmovalnost, temveč odkrito sovražnost, ki se je izražala v nacionalizmu in šovinizmu. Leta 1910, ko je Ljubljana štela slabih 42.000 prebivalcev, je avstrijski popis prebivalstva pokazal, da živi v tržaški občini 56.916, v mejah današnje občine Gorica pa 8.454 Slovencev.
Nasilno poitalijančevanje se je pod fašizmom stopnjevalo: od spreminjanja imen, priimkov in krajevnih imen prek ukinitve vseh slovenskih šol, društev in bank do prepovedi slovenščine v javnosti, selitve javnih uslužbencev v notranjost Italije in kazenskih ukrepov proti vsem, ki so se upirali: internacija, zapor, smrtne kazni … Celo trije škofje so morali zapustiti svojo službo, ker so branili svoje vernike slovenske in hrvaške narodnosti: Andrej Karlin in Alojzij Fogar v Trstu ter Frančišek Borgia Sedej v Gorici. Skladatelja in cerkvenega zborovodja Lojzeta Bratuža iz Gorice so prisili izpiti mešanico strojnega olja z železnimi opilki in je sredi muk umrl 16. februarja 1937, uporni narodnjaki so svoje akcije plačevali z življenjem (ustrelitev štirih bazoviških junakov pred 90 leti – 6. septembra 1930, petih obsojencev na II. tržaškem procesu 15. decembra 1941 in še drugih). Iz slovenskih in hrvaških krajev pod Italijo se je med obema vojnama izselilo 100.000 ljudi, od tega 70.000 v Jugoslavijo in 22.000 v Argentino.
Osrednji slovenski dom v Trstu je predstavljal trn v peti za nasilne nacionaliste. Med zborovanjem na Velikem trgu na nabrežju je vodja tržaških fašistov Francesco Giunta 13. julija 1920 naščuval množico z lažnimi vestmi, tako da je napadla ne samo Narodni dom, temveč tudi jugoslovansko delegacijo, tiskarno Edinosti, slovenske odvetniške pisarne, banke, trgovine in kavarne.
Ta zakon se zdaj počasi uresničuje, prinesel pa je nedvomno nekaj korakov naprej pri zagotavljanju pravic Slovencev v Italiji, saj je priznal Slovence v videmski pokrajini, uredil javno finansiranje društev in ustanov, izboljšal “vidno dvojezičnost” in drugo.
Svetniki ne poznate šale: ker niste za vice, ampak za nebesa. Pa mi vseeno dovoli en majhen vic, dovoli, da se pošalim.
Sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro in ga prosili za pomoč v raznih telesnih slabostih. Rodil se je leta 890 v plemiški družini na Švabskem. Starši so ga zaupali v vzgojo menihom v Sanct Gallnu v Švici, od tam je odšel v Augsburg, kjer ga je škof posvetil v duhovnika. Po škofovi smrti ga je papež hotel postaviti za njegovega naslednika, toda Urh si te odgovorne službe ni upal sprejeti, češ da je premlad. Nekaj let zatem pa je na željo vseh, ki so ga poznali in spoštovali, postal škof in obenem državni knez. Obojno službo je znal skladno izvrševati in prav v tem je njegovo svetništvo. Veliko škofijo Augsburg je vodil polnih petdeset let. Kot dobri pastir je šel med ljudi. Najbolj so mu bili pri srcu reveži, bolniki in ostareli. V zgodovino se je zapisal kot branilec svojega škofijskega mesta Augsburga ob napadu divjih Madžarov avgusta 955: sam je vodil obrambo, ‘oborožen’ samo z duhovniško štolo, svoje vernike pa je prosil, naj tiste, ki se bojujejo, podpirajo z molitvijo. (sč)
