Avtor: marko

Vnema mladih

Napisal marko na 16. januarja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Peter Millonig, ZASIDRAN V VERI, 184 strani, 17 x 24 cm, trda vezava s ščitnim oviktkom, dvobarvne fotografije, cena: 19,90 € … Prelistajte… Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je druga knjiga duhovne proze,ki se zdi korak naprej v iskanju Božjih odgovorov na pojave časa. Mogoče odseva tudi višjo stopnjo duhovne odprtosti, a zasluga ni moja – ponižno se klanjam večnemu Učitelju. On daje, kadar hoče, in On veleva, kateri misli je potrebno slediti, da bi govorica predramila speča ali otopela srca in jih napotila v smer zveličavne obljube.Zapisi naj bi pomagali razumeti globine opisanih pojavov in služili kot smerokaz na zapleteni poti do pravičnih spoznanj. Svojega prepričanja ne vsiljujem in si tudi ne bi drznil tega početi, ampak prepuščam posamezniku, da se svobodno odloči.
Bralcu seveda želim, da se odloči za Jezusa, ker je le on večen in ker smo samo prek njega večni tudi mi.Trilogija, ki se s to drugo knjigo pomembno uresničuje, stopa v slovenski knjižni svet pod glavnim naslovom, da je zasidranost v veri odrešujoče izkustvo. Vse premalo se ga zavedamo. Vera v Jezusa je sicer osebna odločitev, a življenje iz nje sodi v javni prostor. Pripadnost Bogu zahteva občestvenost, saj se Duh, ko blagoslavlja svoje stvarstvo, veseli skupnega izkazovanja ljubezni … (Peter Millonig)
Mladi, če so le zdravi, ne poznajo ovir in so prežeti z upanjem,
da je mogoče doseči prav vse.
Telo jih ne izdaja in se bliskovito obnavlja.
So čvrsti in prekipevajo od življenjske sile.
Nič jih ne utrudi, vsak napor, še tako ogromen, se zdi neznaten.
Zato menijo, da so nepremagljivi.
Živijo polnost mladega, neiztrošenega telesa.
V svet stopajo z velikimi pričakovanji in večinoma brez tragičnih izkušenj.
Torej so prepričani, da je življenje podobno veleblagovnici, kjer je mogoče kupiti sleherni izdelek, ki ga poželi srce.
Kaj vse je na voljo! se jim utrne misel ob pogledu na razkošnost ponudbe.
Lahko imajo to in ono in tretje; karkoli je razstavljeno na policah življenja, utegne biti njihovo.
Svet brez pregrad, si dopovedujejo.
Kakšna rajska izkušnja!
Starejši jim govorijo, da bodo dobro spali, če si bodo dobro postlali.
A mlade spanje ne zanima, saj je življenje okoli njih preveč mikavno, da bi počivali.
Povsod so zraven – v šoli, pri zunajšolskih dejavnostih, pri domačih opravilih.
Čim bolj so vneti za koristne reči, tem bolj si postavljajo varno prihodnost.
Kajti izkušnje, široko in zgodaj pridobljene, krepijo znanje – znanje pa je podlaga za uspešnost.
Je postlana postelja, ki daje človeku mir, posebno še, ko mu pešajo telesne moči.
Vnema mladih je dar življenja.
Pomaga človeštvu, da ne skrene s poti – s poti razvoja, mladostne svežine, preboja.
Treba jo je le pravilno razumeti, ovrednotiti, usmerjati.
V iskanje presežnega – v duhovnost, ki premaguje svet in daje najgloblji pomen vzornim medgeneracijskim odnosom.

P. Millonig, Zasidran v veri II. (Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?). Ognjišče, Koper, 2021, 106.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Molitev za zdravje v času koronavirusa

Napisal marko na 12. januarja 2021. Objavljeno v Molitev.

Slovenski škofje pozivamo vse katoličane, da v času zaostrenih epidemioloških razmer dosledno uresničujejo ukrepe za zaščito zdravja. Zelo zahtevne zdravstvene razmere v Sloveniji terjajo od vsakega od nas odgovorno ravnanje.

Zato škofje vabimo vernike, da okrepijo molitev za konec epidemije; spoštujejo vladne odloke, priporočila NIJZ in zdravstvene stroke za omejitev širjenja bolezni COVID-19; se po posvetovanju s svojim osebnim zdravnikom cepijo ter se v primeru, da imajo medicinsko oziroma primerno zdravstveno izobrazbo in niso zaposleni v zdravstvenih ustanovah (npr. upokojenci), odzovejo pozivu za pomoč v bolnišnicah.

Ob tej priložnosti izražamo naše iskreno sožalje vsem svojcem bolnikov, ki so izgubili življenje zaradi bolezni COVID-19. Škofje skupaj z vso Cerkvijo molimo za zdravje vseh hospitaliziranih in drugih bolnikov, ki se bojujejo s posledicami okužbe s koronavirusom. Vsem zdravstvenim delavcem in drugim ustanovam se zahvaljujemo za opravljeno delo v tej veliki preizkušnji, ki je prizadela naš narod in ves svet.

Pred nami je adventni čas, čas pričakovanja in priprave na praznovanje Jezusovega rojstva. Od vsakega od nas je odvisno, kako bomo lahko praznovali božične praznike. Storimo vse, kar je v naši moči, da bo epidemije čim prej konec ter bo božič dan Božje bližine vsakemu človeku

Molitev v času, ko nas ponovno stiska koronavirus

Usmiljeni Oče,
tvoj Sin se je rodil, da bi nas odrešil.
Prosimo te, podeli vsem, ki trpijo zaradi epidemije,
zdravje, potrpežljivost in moč.
V svoji dobroti tolaži bolnike in njihove svojce,
nam pa odpri oči za vsako stisko in daj,
da bomo trpečim pomagali z dejanji.
Naj tudi v bolezni, trpljenju in preizkušnjah doživljamo tvojo bližino.
Podpiraj zdravstvene delavce in vse, ki skrbijo za bolnike.
Prosimo te, naj bodo cepiva in zdravila dostopna vsem, ki jih potrebujejo.
Rajnim bratom in sestram, ki so izgubili boj z boleznijo,
nakloni večno veselje, njihovim svojcem pa tolažbo vere in pogum.
Prosimo te, naj epidemija preneha,
da bomo mogli živeti v miru in blaginji.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.
Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.
Vsi Božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

Gospod Jezus,
– usmili se vseh obolelih s koronavirusom in drugih bolnikov v naši domovini ter njihovih svojcev.
– podpiraj vse zdravstvene delavce, da bodo velikodušno skrbeli za bolnike in jim pomagali.
– prosimo te za državne voditelje in vse, ki skrbijo za našo varnost, da bodo v težkih časih modro in odgovorno služili svojemu ljudstvu.

Terapija v termah in verski tisk

Napisal marko na 12. januarja 2021. Objavljeno v Pisma.

Pred leti so mi z operacijo zamenjali obe koleni v bolnišnici, potem sem bil obakrat v Termah Zreče na terapiji. Letos sem bil operiran zaradi zamenjave kolka in zopet na terapiji v istem zdravilišču. Tako kot pred leti sem tudi tokrat obiskoval mašo v zreški cerkvi. Pri maši sem videl župnika, ki je somaševal in ga takoj prepoznal, saj je tudi on na terapijah. Pozneje sva se srečala pri večerji v jedilnici in večkrat skupaj sedela ter se zahvalila Bogu za prejete dobrote. Redno pa sva se srečevala v cerkvi pri maši, tudi med tednom.
Ko sem nekega popoldneva šel k maši, me je dohitela ženska, ki sem jo vprašal po servisu blizu Zreč, pa mi je odgovorila, da ni domačinka in da gre samo na sprehod do cerkve in nazaj. Odgovorila mi je napol v hrvaškem jeziku in odhitela naprej. Ko sem stopil v cerkev, sem jo opazil v klopi. Molila je rožni venec, kakor je tam navada pred mašo.
Poznam ljudi, tudi iz naše župnije, ki so veseli, če jim kdo podari kakšno revijo ali časopis četudi je ta star nekaj mesecev, da ga preberejo. Saj si ga sami ne morejo kupiti. Tukaj v cerkvi pa sem videl nekaj posebej zanimivega. Ko greš iz cerkve je pri vratih na desni strani kar dolga miza, na kateri je na voljo verski tisk, tudi Ognjišče ter seveda tiskana župnijska oznanila. Na levi strani vrat je prav tako velika miza, polna verskih časopisov in revij. Tudi stare številke, ki jih ljudje niso kupili ali odnesli. Ob njih pa je napis: Vzemi in beri – to je brezplačno. Kako lepo je poskrbljeno tudi za nemočne in revne, da si krajšajo dneve.
V župnijskem listu sem na zadnji strani prebral zanimive vrstice. Na kratko jih bom povzel: Vsak naj bi molil na dan toliko minut, kolikor je star. Ko sem prišel domov, sem oznanila dal mojemu sosedu, ki tudi hodi v cerkev, čez nekaj dni pa sem ga vprašal, če moli toliko, kolikor piše na listu. Odgovoril mi je, da je to veliko za vsak dan, saj ima že več kot osemdeset let. Nasmejala sva se njegovemu odgovoru. Kljub koroni sem opravil vse terapije v termah. Hvala za cerkev, kamor sem lahko hodil k maši. Hvala Bogu za zdravstveno osebje in za vse, kar nam je podarjeno.
Narte

V januarju, mesecu verskega tiska, je vaše pismo kot naročeno, saj potrjuje to, kar sem v letih študija prebral o pomenu (verskega) tiska v strokovni literaturi. V stiski, trpljenju in preizkušnji človek išče odgovore na temeljna življenjska vprašanja. Mnogi jih že prej, a v času preizkušnje jih skoraj vsi začnejo iskati. In v takem trenutku jim lahko knjiga ali časopis duhovne vsebine odpre nova obzorja in odgovori na njihova vprašanja, predvsem pa jim da spodbudo za vztrajanje in moč v težkih trenutkih. Tudi bivanje v zdravilišču po težji operaciji je običajno obdobje, ko se ljudje znajdejo sami, velikokrat negotovi, kako bo z njimi, in iščejo odgovore za svoje življenje. Zato gre vsa pohvala župniku, ki je v kraju, kjer je zdravilišče, dal na razpolago verski tisk ljudem, tudi stare številke in to celo zastonj za tiste, ki si ne morejo privoščiti, da bi jih kupili. Pred dobrim letom sem tudi sam po poškodbi nekaj časa preživel v bolnišnici Valdoltra. Imel sem precej časa za branje knjig. Podobna je izkušnja našega urednika Silvestra Čuka, ki je po prometni nesreči pred mnogo leti celo leto ležal v bolnišnici. V tem času je prebral nad sto knjig. Dejal je, da je najbolj nesrečen nepismen človek ob deževnem vremenu. Povedati je želel, da mu je v času, ko je bil priklenjen na posteljo, branje krajšalo čas. Seveda pa ni šlo samo za krajšanje časa, ampak tudi za duhovno obogatitev. Gotovo je danes drugače, saj ljudje lahko tudi v bolnišnici ali zdravilišču brskajo po internetu (tudi s pomočjo mobilnika), a tudi takrat iščejo odgovore v preizkušnji. Poleg tega jih bo to morda pripeljalo, da bodo našli knjigo, primerno zanje.
Prav zato sem, tudi na podlagi osebnih preizkušenj, v času epidemije pripravil knjigo V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod v upanju, da bo prižgala drobno luč upanja ljudem, ki so se znašli v kakršnikoli preizkušnji. Več o knjigi si lahko preberete na str. 97. To knjigo ponujamo po ugodnejši ceni skupaj s knjigo Obrisal bo solze z njihovih oči – Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih. Tudi izguba najbližjih je preizkušnja, ki ljudem ‘zamaje’ temelje življenja.
Pa še en spomin na Valdoltro. V bolnišnici sem srečal uslužbenko, ki mi je povedala, da svoj izvod revije Ognjišče, potem ko ga je prebrala, odnese v kapelo bolnišnice in si ga tam lahko zastonj vzame bolnik, ki je na rehabilitaciji. Tudi nekateri drugi bralci mi povedo, da svoj izvod Ognjišča, potem ko so ga prebrali, komu podarijo.
Prepričan sem, da so tudi v času epidemije, ki je za nas vse polna najrazličnejših preizkušenj, verski tisk in verska knjiga, pa tudi knjiga s pozitivno ali spodbudno vsebino, dobrodošla. Ljubezen najde pot tudi tam, kjer je težko. Podobno navdušenje najde nove poti. Naj omenim župnika moje rojstne župnije. V prvem valu epidemije, ko v cerkvah niso delili niti obhajila, je naročnikom Ognjišča sam nesel izvode revije na dom. Potrkal je, pomahal od daleč in s tem ljudem pokazal, da jim je vseeno blizu in misli nanje. Odveč je napisati, da so bili župljani hvaležni za ta ‘koronski’ obisk. Pa še razgibal se je med tem raznašanjem verskega tiska.
Vaše pismo je zato spodbuda, da v januarju, mesecu verskega tiska, pomislimo, kako bi tudi mi komu s pomočjo verskega tiska približali Boga in vero ter mu tako pomagali osmisliti življenje, morda prav v trenutku, ko mu je težko. Zato smo tudi tej številki pridali naročilnico, s katero lahko našo revijo naročite komu v dar in jo bo potem prejemal. Vaše darilo ga bo razveselilo kar dvanajstkrat v letu. Pomislite, komu bi lahko naročili Ognjišče. Morda komu, ki je stiski (duhovni ali materialni), morda mladi družini, osamljenemu človeku, nekomu, ki si ga ne more sam plačati. Ljubezen bo našla pot. Obenem pa najlepša hvala vsem, ki že sedaj naredite veliko za širjenje verskega tiska.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str 30-31.

Božično doživetje

Napisal marko na 9. januarja 2021. Objavljeno v zgodbe.

Pred leti sem kot mati dveh majhnih otrok čez noč ostala brez varstva. Bili so časi, ko si moral otroka skorajda še v trebuhu prijaviti v čakalno vrsto za vrtec. Torej, ostala sem brez varstva: mama mi je sporočila, da v ponedeljek ne bo več prišla čuvat moji deklici. Obupana sem v petek popoldne sedela na klopci pred hišo in opazovala deklici, ki sta se po dvorišču podili za žogo. Alenka, starejša, je žogo brcala, dveletna Barbara pa je bolj capljala za njo. Bil je sončen jesenski dan, kakršnih je v Ljubljani bolj malo, in bil bi čudovit tudi zame, če me ne bi mučile skrbi, kako v ponedeljek v službo.
Pogled mi je odtaval nekam daleč, potem pa je obstal na skupini otrok, ki so prečkali cesto. Pogledala sem bolj natančno in videla, da sta na začetku in koncu te otroške skupine redovnici. Skočila sem pokonci in odhitela k vratom dvorišča, zapahnila vrata in stekla k tisti skupini. Redovnici sta me prijazno pozdravili. Ko sem razložila, za kaj gre, sta mi povedali, kam se lahko obrnem za pomoč. Vrnil sem se na dvorišče, spravila deklici v hišo, jima rekla, da pridem brž nazaj, ter hišo zaklenila.
Odpravila sem se tja, kamor sem bila napotena. Nadvse prijazno me je sprejela mati prednica. Ko sem ji razkrila svojo težavo, mi je rekla: »Le pripeljite svoji punčki v ponedeljek zjutraj.« Čeprav sem ji iskreno povedala, da nisem verna, da nisem krščena, tudi moji hčerki ne, da sem otrok oficirja, komunista, ki mi kot otroku ni dovolil niti pogledati proti cerkvi. Ko sem nekoč v prvem razredu osnovne šole po pouku šla z ostalimi otroki k verouku, je oče imel veliko težav v službi, jaz pa rdečo zadnjo plat. Mati prednica me je razumevajoče poslušala, vendar vse to ni nič vplivalo na njeno odločitev, da sprejme moji deklici v skupino otrok, ki jih varujejo.
Vsa srečna sem ju v ponedeljek zjutraj peljala tja. Čisti, prijetni, topli prostori so me navdušili. Prostore pa niso ogrevali samo radiatorji, ampak tudi topla srca, nasmeh na prijaznih obrazih, polnih ljubezni. Pomirjena sem odšla v službo.
Minila je jesen, nastopila je zima. Nova oblačila in obutev, ozimnica, kurjava … in z možem nisva vedela, kako bova shajala z najinimi dohodki. Šla sem do prednice in jo prosila, če mi lahko odložijo plačilo za en mesec, ter obljubila, da bom naslednji mesec poravnala dolg za dva meseca. Poslušala me je ter z nasmehom na ustnicah rekla, da ni problema.
Ko sem naslednji mesec, sredi decembra, dobila plačo, sem takoj po službi odhitela na banko, dvignila potrebni znesek, ga skrbno dala v kuverto in odšla po deklici.
Potrkala sem na vrata prednice in ji izročila kuverto z opravičilom zaradi zamude in z iskreno zahvalo. Pozdravila sem jo in šla proti vratom. Tedaj pa me je ona poklicala nazaj in stopila k meni ter rekla: »Gospa, naj vam zaželim vesel božič.« Mislim, da sem zardela od sramu, da se tega nisem spomnila sama. Stegnila je desnico proti meni, z drugo roko pa mi je stisnila v dlan kuverto z denarjem za dva meseca. Z nasmeškom je prikimala mojemu začudenju in še enkrat ponovila: »Vesel božič!«
Še danes, po tolikih letih, mi solze zameglijo oči, ko se spomnim na to čudovito doživetje.
Čez nekaj časa ste bili ob pomoči ene od redovnic, ki je (v civilni obleki) prihajala k nam na pripravo, moji deklici krščeni. Njun krst je bil nekaj lepega, svečanega. Plečnikova cerkev v Šiški je bila zasedena do zadnje klopi, iz množice so sijale oči dobrih sester. Pater, ki je krstil moji punčki, je postal družinski prijatelj. V molitvenikih, ki sta ju dobili v dar ob krstu, je bilo z velikim črkami napisano: KRALJA, KI PRIHAJA, PRIDITE, MOLIMO!

SLAVI, (zgodbe), Ognjišče (2021) 1, str. 77.

… svete tri kralje

Napisal marko na 6. januarja 2021. Objavljeno v Vzemi si čas za ....

VZEMI SI ČAS ZA SVETE TRI KRALJE

Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop. Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak od nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen. Modri nas učijo, da lahko krenemo zelo od daleč, da bi prišli do Jezusa … Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne. (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)

ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.

pripravlja in izbira mč

škof Stanislav Lenič

Napisal marko na 4. januarja 2021. Objavljeno v V spomin.

(ob obletnici) Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje.
Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, bil je škofov najožji sodelavec in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo.
Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo “Blagor Gospodove črede” je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna “desna roka”, je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence. Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru.

več o škofu Stanislavu Leniču:

nekaj njegovih misli:

Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka

pripravlja Marko Čuk

škof Stanislav Lenič (1911-1991)

Napisal marko na 3. januarja 2021. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Pokojni škof Stanislav Lenič je bil najprej in najbolj dušni pastir v najboljšem pomenu besede. Po dolgih in hudih letih v zaporu je postal župnik v Sodražici, kjer ga imajo verniki in duhovniki ribniške dekanije v najboljšem spominu. Tudi ko je postal škof, je bilo njegovo največje veselje pridigovanje in spovedovanje, srečanja in pogovori z ljudmi, posebno z mladino, s ključarji, z župnijskimi pastoralnimi sveti, pevci, bolniki in drugimi ljudmi. Bil je v polnem pomenu ljudski škof, vzet iz ljudi in postavljen za ljudi. Najbolje se je počutil med ljudmi,« je ob smrti dr. Stanislava Leniča, ljubljanskega pomožnega škofa, pred tridesetimi leti napisal nadškof Alojzij Šuštar. »Škof Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je tudi sam doživel. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana. Ponovno je poudarjal, da osebno vsem odpušča in da želi, da bi prišlo v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja.«

NAMESTO V ŠOLE JE ŠEL ZA PASTIRJA
Stanislav Lenič se je rodil 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije roj. Mladkovič. Ko je imel štiri mesece, je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu; ko mu je bilo nekaj nad pet let, je umrla ljubljena mati. »Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo več šli na svoj dom,« je zapisal svojih Spominih. Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Kaplan Matej Tomazin je bistremu štirinajstletnemu ministrantu omogočil šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu, ki jo je z odliko končal in se vpisal v bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 4. julija 1937. Postal je prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče. Jeseni 1940 ga je škof Rožman poklical na škofijo za tajnika, kar je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe; prestal jih je osem, dve v samici. Ko je tam s strahom pričakoval, kako žalosten bo veliki teden, je doživel izredno milost Božje bližine. Spomladi 1955 je prišel iz zapora in škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici in tam je ostal devet let. »To so bila moja najlepša duhovniška leta.« Leta 1964 ga je nadškof Jožef Pogačnik poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja. Konec novembra 1967 je bil imenovan za pomožnega škofa, škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Bil je zvest pomočnik in svetovalec nadškofoma Pogačniku in Šuštarju. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nesrečno padel in bil priklenjen na bolniško posteljo do 4. januarja 1991, ko se je vrnil k svojemu Gospodu, ki mu je vse dni z veselim srcem služil.

ŠKOF ROŽMAN NI BIL NIKDAR POLITIK
»Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel in mnogi, tudi moji predstojniki (nadškofa Pogačnik in Šuštar), so mi že ponovno naročali, naj bi napisal svoje spomine zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana,« začenja novembra 1981 svoje (kratke) spomine škof Stanislav Lenič. V njih precej prostora odmerja škofu Gregoriju Rožmanu, s katerim je kot tajnik pet let doživljal viharne čase med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo pri nas. Poudarja, da Rožman ni bil nikdar politik. Po svoji naravi je bil človek z dobrim in mehkim srcem. Kot katoliški škof je bil Rožman odločen nasprotnik brezbožnega komunizma po načelu papeža Pija XI.: »Z brezbožnim komunizmom ne bo v nobeni stvari sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Kot človek in kristjan pa je bila njegova stalna misel: “Pomagati ljudem.” Pri tem nikdar ni gledal na prepričanje prosilca. Nekega dne je Leniču zaupal: »Po vojni me bodo najbrž obsojali, da sem sodeloval z okupatorjem. Nihče pa ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem.« In ta njegova slutnja se je uresničila. Škof Rožman je med vojno veliko ljudi rešil iz zaporov, po vojni pa je bil za plačilo obsojen. Ob koncu vojne, maja 1945, je bil trdno odločen, da svoje škofije ne zapusti, ker je imel čisto vest. Na Koroško je odšel, da se sreča z zavezniki, in bil je prepričan, da se bo kmalu vrnil v Ljubljano. Ko je škof Stanislav Lenič leta 1988 odšel v pokoj, je v javnosti (v mnogih časopisih) povedal veliko resnic in postavil na laž krivične obtožbe škofa Rožmana in Cerkve na Slovenskem med vojno.

NJEGOVA SRČNA DOBROTA JE OZDRAVLJALA
Ko je leta 1967 postal ljubljanski pomožni škof, so bile njegove glavne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za Slovence po svetu. Leničeva posebna skrb je veljala duhovnim poklicem, najprej v ljubljanski nadškofiji, kasneje pa v vsej Sloveniji. Kot predsednik Slovenskega medškofijskega liturgičnega sveta je s sodelavci poskrbel za prevode pokoncilskih bogoslužnih knjig. Po službi je bil škof, po srcu pa je ostal župnik v najboljšem pomenu: dobro je poznal razmere v vseh župnijah velike ljubljanske nadškofije, ki jih je zelo rad obiskoval ob birmovanjih in praznovanjih. Najbolje se je počutil med ljudmi in njegova srčna dobrota je takoj našla ključ do src. Med ljudmi in predvsem med duhovniki je deloval kot dobri oče, pomirjajoče in z veliko mero humorja. S tem je ozdravil številne hude rane. Škof Lenič je bil tudi odličen pridigar. S svojo slikovito govorico in ognjevito besedo je ogrel in pritegnil ljudi. Ko je bil župnik v Sodražici, je pripravil v župniji ljudski misijon in cel teden so govorili misijonarji. Ljudje so rekli: »Kdaj bo že konec tega misijona, da bomo spet slišali našega župnika!« Veliko pozornosti je posvečal Slovencem po svetu, zlasti po letu 1978, ko je bil imenovan za njihovega narodnega ravnatelja. »Moje delo je predvsem, da jih obiskujem, birmujem otroke slovenskih izseljencev, da imam na čim več krajih slovenske maše.« Obiskoval jih je zelo rad in kamor je prišel, je bil praznik. V tej službi je prehodil ves svet od Avstralije prek Evrope do ZDA in Kanade, zadnja leta se je omejil na Evropo. Udeleževal se je letnih sestankov naših duhovnikov, oskrbnikov slovenskih izseljencev. Pozorno jim je prisluhnil in jim z zahvalo za njihov trud vlival novih moči.

ČUK, Silvester. škof Stanislav Lenič (1911–1991). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 38-39.

Pretresljiva božična maša

Napisal marko na 2. januarja 2021. Objavljeno v zgodbe.

Francoski publicist Jean Pasqualini, sin francoskega očeta in kitajske matere, je preživel sedem let v nekem delovnem taborišču na Kitajskem skupaj s kitajskim katoliškim redovnikom trapistom, ki mu je bilo ime Hsia. Samo zato, ker je bil duhovnik, je bil obsojen na “dvajset let prevzgoje z delom”. Bil je slaboten, vendar je junaško delal in prenašal celo težja bremena kot mlajši in močnejši taboriščniki. “Kdo mu pomaga?” so se spraševali sotrpini. “Bog,” so odgovarjali sami. “Kadar Jang (poveljnik taborišča) ne gleda, stopi Bog z nebes in nosi breme namesto starega Hsia.”
Ta redovnik je bil prijet potem ko so vojaki njegov samostan požgali in vse redovnike pobili. »Ne bi ostal pri življenju, če bi Bog ne imel z menoj posebnih načrtov,« je povedal Jeanu, o katerem je zvedel, da je poleg njega edini katoličan v taborišču. Rad bi se z njim pogovarjal o Bogu, rad bi molil z njim, toda če bi poveljnik to zvedel, bi dal oba ustreliti.
Za božič je stari Hsia nagovoril Jeana, da sta med odmorom odšla v vodni jarek. Jean je stražaril, Hsia je maševal.
»V naslednjih trenutkih sem prestal tisoč smrtnih strahov,« je povedal Jean. »V vsakem zavijanju vetra sem slišal kričanje stražarjev. Nenadoma pa me je obšlo nekaj čudovitega, nekaj, kar je bilo močnejše od strahu, in vleklo me je proti jarku. Kar sem videl tam, je bilo tako silno, da sem po štirih letih prvič pozabil na krutega Janga in na jetništvo in se spomnil vere v nekaj, kar je več kot samo ostati pri življenju. Tam spodaj v izsušenem jarku je pater Hsia daroval mašo. Njegova cerkev je bila pusta severnokitajska ravan, njegov oltar zmrznjen kupček zemlje. Namesto mašne obleke je nosil obrabljeno jetniško uniformo, za kelih mu je služila obtolčena emajlirana skodelica. Iz nekaj grozdnih jagod, ki jih je skrbno hranil ves čas, je iztisnil nekaj vinu podobnega, iz prgišča pšeničnih zrn, ki jih je bil skrivaj vzel ob žetvi, je pripravil nekakšno temno pogačo – hostijo. Na Hsijevem oltarju ni bilo sveče, namesto te je ob gričku – oltarju gorel majhen ogenj. Zavijanje severnega vetra, je bila glasba in zdelo se mi je, da trepetajoči plamen nosi starčevo molitev naravnost v nebo in jo veter raznaša na vse štiri strani neba.
Naenkrat sem zahrepenel, da bi s Hsijem delil njegovo silno vero. Nikjer na svetu, sem pomislil, ne more biti tako pretresljive maše, niti v najlepši katedrali sveta. Od tega občutka pretresen sem na njegov pozdrav Dominus vobiscum zapel odgovor Et cum spiritu tuo. Hsia ni bil videti presenečen; ohrabrujoče mi je prikimal in zapel: Ite, missa est! In že skoraj pozabljeni besedi Deo gratias! sta mi kar sami privreli z ustnic. Maša je bila končana. “Upam, da bo Gospod razumel, da ga nočemo žaliti in bo to ubogo mašo sprejel,” je rekel Hsia.
Nisem mogel govoriti. Njegov strah – ne pred tem, da bi ga ustrelili, ampak pred tem, da ne bi žalil Boga, mi je jasno pokazal, kar mi je hotel stari duhovnik v teh mesecih, kar sva se poznala, povedati: samo preživeti, samo borba za goli obstanek, kot se zanj bori tudi žival in vse živo, za človeka ni dovolj. Človek potrebuje nekaj višjega, za kar živi, potrebuje vero.
In rekel sem: “Bog bo že razumel, o tem sem prepričan, pater Hsia!”«
»Hvala ti, Jean. Bog naj te vedno varuje!«
In prvič v štirih letih sem trdno verjel, da me bo Bog res varoval.

Ognjišče (2021) 1, str. 25.

Kje je Bog in kje sva midva? (1)

Napisal marko na 2. januarja 2021. Objavljeno v Z Besedo sva močnejša.

Z novim letom tokrat poleg lepih želja in obilo zakonskega blagoslova med vas, dragi zakonci, pošiljamo tudi novo vsebino in nov videz vam že znane rubrike. Njena novost je v poudarku na Božji besedi, ki nikoli ne razočara. Vedno je in bo »živa in dejavna« (Heb 4,12).
Konec tega meseca katoliška Cerkev zaključuje leto Božje besede, s katerim obeležuje spomin na največjega prevajalca Knjige vseh knjig, sv. Hieronima. Da to ne bi bil tudi konec poglabljanja v Besedo, pač pa vztrajanje in odkrivanje njenih zakladov, vama ponujamo tedenski razmislek in povabilo k »prevajanju« Besede v vajin zakonski odnos. Preizkusita, ali je to, kar prihaja od zgoraj, resnično »ostrejše kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

»nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil … pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil … V ljubezni nas je vnaprej določil, … nas je obdáril v ljubljenem … v kakšno upanje vas je poklical …« (prim. Ef 1,3-6.15-18)

Blagor nama, da lahko – tako kot Efežani – poslušava te Pavlove besede. Kažejo namreč pomemben preobrat v fokusu mišljenja in delovanja zakoncev: zakonski odnos se ohrani, dokler med nama o(b)staja presežni Tretji. Apostol ga imenuje Kyrios, Gospod. Nisva midva izvolila drug drugega. Nisva midva tista, ki si zasluživa (karkoli). Nisva midva, ki prva ljubiva. In nisva midva izvor upanja za drugega. Edino, kar midva lahko izbirava, je svobodna pritrditev in izročitev Gospodu (ali pa zavrnitev le-te). Praktično to pomeni, da od »egodrame« preideva v »theodramo«, torej v dramo, ki jo režira, producira in zmontira On. Midva sva zgolj igralca – glavna (in svobodna!) sicer, pa vendar zgolj to. Pomembno: izročitev ne ogroža najine svobode, ampak jo okrepi, celo omogoča.

Najin missio: V tem tednu bova drug drugemu že zjutraj z znamenjem križa na čelu pokazala, koga sva ta dan izbrala za Gospoda. Enako narediva z otroki. Bodiva dosledna, uvajava pomembno navado: znamenje križa vedno zmaga.

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2021) 1, str. 12-13.

Ljuba moja in sveta Božja Mati!

Napisal marko na 31. decembra 2020. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Ne zameri, če bom tole pismo, tale najin pogovor, začel bolj po domače. Če kje … če kdaj … potem se Tebi in tvojemu deviškemu ženinu Jožefu čutim blizu prav v dogodkih in trenutkih betlehemske štale. V porodni sobi. V pričakovanju. V strahu. V paniki. V blaženosti. V ganjenosti. V svetosti dogodka in trenutka rojstva.
Seveda se zavedam, da so primerjave zgolj človeške. Da se Božje rojstvo nikakor ne da primerjati s šestimi porodi, ki sva jih prestala midva z ženo. In ja, seveda: prestala jih je ona, jaz sem ji zgolj stal ob strani. Kot Jožef. Zavedam se, da je sveta skrivnost takó spočetje Božjega Sina kot Njegovo rojstvo. Saj si Mati in Devica.
Zavedam se, da po človeško omejeno dojemam Božje in Sveto. Pa vendar čutim tvojo bližino v tej štali … ki jo živim.
Ni pa nezanemarljiv podatek, ki ga ob vsem medprazničnem hrupu radi spregledamo, da je prvi dan novega leta, hkrati tudi zadnji dan božične osmine: dan, ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali in mu dali ime Jezus (glej Lk 2,21). Jezus – Božji Sin in Odrešenik – je na ta dan ‘uradno’ prevzel ime, s katerim ga je ob oznanjenju napovedal angel in je bil kot prvorojenec obrezan: posvečen Bogu!
Zato se nikar ne čudimo vsem našim ‘novoletnim zaobljubam’, tem našim dostikrat smešnim poskusom, da se malo ‘obrežemo’ in obrnemo nov list v svojem življenju. To je Božji zapis v moji notranjosti, pa čeprav na zunaj Boga nočem poznati ali ga celo zavračam. To je Božja spodbuda, da naj (vendarle) začnem na novo: naj ‘prevzamem’ ime, s katerim me Bog Oče želi imenovati in klicati, in naj sebe in svoje življenje posvetim. Bogu!
Ta dan bi se torej morali počutiti – ne glede na vse, kar smo med osmino počeli in doživeli – kot po dobro opravljeni spovedi. Zdaj pa le pomislite, s kakšnimi občutki in v kakšnem stanju se zbujamo v prvo jutro novega leta.
In prav zaradi spovednega vonja ni nobeno naključje, da je ta dan tudi “dan miru”!
Še najpomembneje pa je, da je to tvoj praznik, moja ljuba in sveta Božja Mati.
In čeprav si Kraljica – saj si dala življenje Kralju in Knezu, čeprav si Mogočna Priprošnjica – saj si svetu dala Vsemogočnega, čeprav si Bogorodica – saj si rodila Božjega Sina … si vendarle zgolj Mati!
Mati, ki svojega sina – mene torej – držiš v naročju na pragu pomembnih življenjskih sprememb in odločitev, hočeš-nočeš zavitih v kopreno strahu (glej Lk 2,22-24).
Mati, ki me obdržiš v naročju tudi za ceno lastnega strahu ob žalost in bolečino napovedujočih prerokbah (glej Lk 2,33-35).
Mati, ki me učiš, da naj vse, kar se mi godi in dogaja, ne le hranim in ohranim v svojem srcu, temveč tudi premišljujem (glej Lk 2,19). Le tako bom lahko kaj razumel. Kar pa je pogoj, da obrodim in dam sad. Trideseteren, šestdeseteren ali stoteren (glej Mt 13,23).
Ljuba moja in sveta Božja Mati. Izprosi nam obilo žegna pri svojem Sinu in ga še obilneje izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 98.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing