Avtor: Marko

Pogrebna sveta maša se je končala in na pokopališče bomo pospremili našo sovaščanko. Tukaj pokopališče ne objema cerkve sredi naselja, ampak je več sto metrov od cerkve, na majhni vzpetini. Pokopališče ima sijajno sončno lego, z lepim razgledom na kraj pod sabo, pa vendarle umaknjeno od vrveža in hitenja. Tukaj počiva že veliko naših prednikov in če bi nam lahko spregovorili, se ne bi pritoževali, saj je tukaj lep vsak letni čas. Pravzaprav je to darilo namenjeno nam, ki prihajamo k njim z molitvijo in lepimi spomini.
Odslej bo na njem počivala tudi pokojna sovaščanka, ki jo ravnokar spremljamo k večnemu počitku. Pred nekaj leti jih je dopolnila osemdeset, pa je bila še vsa vpeta v vsakdan in tako lepo, okusno urejena, da jih je dvajset hitro skrila.
Brskala sem po spominu in v sebi obujala vse izrečene besede pri pogrebni sveti maši. Kljub temu, da gospa ni bila javna oseba ali včlanjena v kakšno društvo, se je cerkev čisto napolnila. Gospod župnik in kasneje še njena prijateljica sta nam pred očmi naslikala vse bogastvo njenega tihega, skritega, plodnega življenja.
Po nekaj desetih metrov hoje, ko se je sprevod že oblikoval v dolgo reko, ki je vodila na pokopališče, sem za sabo zaslišala pritajen glas.
»Je bilo res potrebno, da se ji poje takšna hvala?«
»Saj so povedali samo resnico,« je tišje zašepetal drugi glas.
Čez nekaj trenutkov je spet pomisleke izrekel prvi glas: »Pa misliš, da je vse to res?«
»Seveda je res. Če ne bi bilo, tega ne bi izrekli. Le kdo bi izrekel nekaj neresničnega v kraju, kjer se vsi poznamo?«
»Tudi jaz živim v tem kraju, pa marsičesa nisem vedela. Pa sama dobro veš, da mi nič ne uide.«
»To bo verjetno zato, ker sta z možem živela v hišici, ki je bila odmaknjena od naselja, kjer so hiše tako ena ob drugi, da si sosedje lahko skozi okno gledate na štedilnik. Stike sta imela z vsemi, s katerimi sta želela. Tistih površnih, prisiljenih, pa nista iskala.«
»Poročila sta se, ko je imela ona že čez petdeset, on pa še več. Otrok nista imela. Le kje naj bi se kaj bolj videvali? K naši hiši nista nikoli prišla.«
»Vsak dan sta bila z možem pri sveti maši.«
»A, to. No, tudi jaz grem včasih, vsak dan nimam časa. Ob nedeljah sem sedela v klopi pred njo in čeprav pravijo, da je treba o mrtvih govoriti vse dobro, bom kar povedala. Samo da se je ohladilo, se je zavila v šal in nadela rokavice. Že prej mi je nerada podala roko pri pozdravu miru, potem pa sploh ne več.«
»Mogoče pa še česa ne veš. Svoja najnežnejša leta je preživela kot izgnanka in begunka po različnih vaseh okrog doma, ki sta samo še kot požgan spomenik. V teh letih je bila velikokrat lačna in mnogokrat bolna. Ko je bila stara dobrih dvajset let, so ji odkrili raka. Po hudi operaciji je komaj preživela. Ostalo je veliko posledic, ne samo zaradi odstranitve rodil, tudi na srcu in na občutljivosti imunskega sistema. Vsak prehlad bi bil zanjo že lahko usoden. Zato se je izogibala nepotrebnih stikov, sploh v jesensko-zimskih mesecih. Moža si ni iskala, saj je vedela, da ga ne more osrečiti z otrokom in tudi težkega dela na kmetiji ne bi zmogla. Šla je v šole in kasneje v službo. Poročila se je res pozno, “na stara leta in za lepše stare dni”, kot se je včasih pošalila.«
»Še ne ve, kaj vse ji je bilo prihranjeno. Otroci so ena sama skrb in strošek. Lahko je bila ta tako ohranjena, saj se je vsako noč lahko naspala.«
»Ne sodi, saj ne veš, kaj vse jo je mučilo. Vsak nosi svoj križ.«
»O, jaz bi sigurno vedela,« se je skoraj potrkala po prsih. »Pa kako se je nosila! Sedaj ko je v modi črna barva, jo je nosila skoraj celo leto.«
»Mogoče pa ne veš, da ji je umrla sestra.«
»Kaj, sestro je imela? Kako, da tega nisem vedela?«
»Mogoče si bila samo malo nevoščljiva, ko si si predstavljala njeno lepo, brezskrbno življenje, in kako dobro jima gre tam v lepi hišici, negovani in obdani s cvetjem.«
»O, da bi ti videla! Vsak dan sem od daleč opazovala. Jeseni je rože pred slano vsak večer pokrila s kopreno in jo zjutraj pospravila. Ja, čas je imela …«
»Časa je imela štiriindvajset ur na dan, kot ga imamo vsi. Samo namenila ga je drugačnim stvarem kot ti. Zato pa je lahko krasila vaško kapelico in imela rože za v cerkev. Odličen smisel za krašenje je imela. Bog ji povrni! In poleg teh rož je vsak dan pred oltar polagala tudi cvetke rožnega venca, ki ga je vestno vodila, odkar se je priselila v naš kraj. Vsak delavnik, vse praznike, vse nedelje, vedno se je pol ure pred mašo molil rožni venec. Mnogo jih je samo tukaj molilo to molitev, doma je že dolgo ne molijo več.«
»Misliš, da ne? No, včasih sem jo res slišala. Jaz pridem ponavadi zadnji hip. Vedno imam veliko dela.«
Utihnili sta. Hvala Bogu!
Upala sem, da bom sedaj v miru zmolila za pokojno, pa se je spet oglasil glas za mano.
»So pa jo res imeli radi v službi, da so po več kot tridesetih letih, odkar je bila v pokoju, še vedno prišli na njen pogreb njeni bivši sodelavci. Tudi ministrantov je bilo veliko. Seveda, če jim je pa za Miklavža pripravila darila, bila radodarna pri koledniških akcijah in še marsikje, kot je povedal naš župnik. No, kaj pa je to takega, saj sta imela lepo penzijo?«
»S penzijo je tako kot s časom: sam presodiš, kako boš z njo razpolagal.«
Zopet sta utihnili. Lahko sem zmolila desetko. Nisem je namenila pokojni, ta za mano jo je bila bolj potrebna.
Nismo bili več daleč do pokopališča. Kljub temu pa sem spet zaslišala šepet.
»Toliko časa je živela med nami, pa vidim, da je res nisem dobro poznala. Zakaj se šele na pogrebu povejo lepe stvari o človeku in se odkrijejo stvari, ki jih prej nisi videl. Če bi prej vedela vse to, kar sem slišala v cerkvi in si mi ti zdajle še ti povedala, bi nanjo gledala prijazneje.«
»Ne pepel, ki je v žari, žerjavica pod pepelom šteje. Žerjavica, to so dobra dela, to je tisto, kar šteje pred Bogom. Če bi to razkrili prej in se s tem ponašali, bi nam bilo že tukaj vse poplačano. Kaj bi potem imel človek, da bi položil pred Boga? Ponos in hvalisanje z dobrimi deli nam pokvarita značaj. In ponašati se s tem, kar si storil dobrega, je nesreča. Samovšečnost lahko človeka pokoplje, da odide pred Boga praznih rok.«
»Po smrti govoriti o njegovih dobrih delih, mu pa ne škodi?«
»Po smrti ne govori o sebi sam. O njem govori ljubezen, ki ostaja in s katero je grel ta svet. Govoriti dobro o človeku po njegovi smrti, pa je vlivanje poguma in spodbuda za mnoge in ne vpliva na pokojnika v slabem smislu. V trenutku njegove smrti so bila vsa njegova dobra dela, vsa ta žerjavica pod pepelom, že postavljena pred Boga. Pokojnemu naše besede zato niso v škodo, so pa nam v korist.«
»Življenje naše kratko je, končali bomo romanje …« so zapeli.
Končalo se je vaše romanje, draga sovaščanka, in odšli ste s tega sveta, nikoli pa ne boste odšli iz src mnogih, ki jih je prek vaših besed, molitev in dejanj, grela Ljubezen. Počivajte v miru«

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 11, str. 28-29.

Malo čez poldne sem po telefonu poklical sestrično. Že pred samoizolacijo je bila vesela vsakega klica, saj živi po moževi smrti v hiši sama, sedaj pa ji pogovori po telefonu pomenijo še veliko več. Nedelja je pa sploh dan, ko se samota še bolj občuti. Pokličem in vprašam, če je slučajno ne motim pri kosilu.
»Sem že pojedla, sedaj pa spremljam mašo po televiziji.«
»Potem te pa ne bom motil.«
»Nič me ne boš motil, saj sem danes že pri tretji maši. Se bova raje še kaj pogovorila.«
Mislim, da je bil prenos maše že kar nekaj časa mimo, ko sva se midva še pogovarjala.

***
Z ženo pripravljava zajtrk. Iz hladilnik vzamem sir in savinjski želodec.
»Danes je vendar petek!« me opozori ona.
»Ne, četrtek je,« ji rečem, ker vem, da bo danes prišla po pošti Družina.
Razumem jo. Sam sem bil v ponedeljek prepričan, da je sreda. Moral sem pogledati na koledar, da sem ugotovil, kateri dan v resnici je. Brez nedelje se teden ne konča in ne začne. Spomnil sem se pogovora pred več leti s sosedom, ki je bil v partizanih in zato pri njih niso hodili v cerkev. »Blagor vam, ki greste ob nedeljah k maši,« me je presenetil, »nedelje vam oblikujejo teden, nam pa se dnevi samo vrtijo v nedogled!«

***
Korona virus je zaprl tudi vrata naše cerkve, zato smo se vsi domači na veliko soboto za blagoslov jedil zbrali pred televizorjem v dnevni sobi. Na mizo smo postavili dve lepo pripravljeni košari in prižgali svečko. Naš župnik je na ekranu pristopil k oltarju, mi pa smo zbrano spremljali obred in glasno sodelovali. Ko je župnik pripravljene jedi blagoslovil, smo jih tudi mi pokropili z blagoslovljeno vodo. Za spomin na korona čase smo dogajanje zabeležili s fotografskim aparatom. Po elektronski pošti smo posnetke poslali sorodnikom v tujino, ki zaradi zaprtih meja niso mogli za velikonočne praznike priti domov. Čez nekaj minut smo se razveselili njihove slike: na mizi košara, pokrita z lepo vezenim prtičkom, zadaj na monitorju pa naš župnik. Sporočilo je nosilo naslov: Tako blizu, pa vendar tako daleč. Tehnika in župnikovo prizadevanje je vsaj nekoliko nadomestilo to, kar nam je vzel virus.
Po velikonočnem zajtrku se je na krožniku nabralo nekaj lupin pirhov. Spoštljivo smo jih zakopali na vrt, da bo tudi vrt blagoslovljen. Tako kot vsako leto.

***
Najstarejši vnuk je prišel k nama ves zadovoljen povedat, da je test iz nemščine pisal zelo dobro. Pisali so seveda od doma. Pred testom so morali kamero usmeriti vase in nato po celi sobi, da se je videlo, da ni prisoten nihče drug. Profesorica jim je narekovala vprašanja, dijaki pa so takoj pisno odgovarjali. Na koncu so morali s kamero vse odgovore skrbno posneti. Na začetku jim je bilo rečeno, da bodo morali na njeno morebitno zahtevo med pisanjem kamero usmeriti po sobi, vendar tega ni zahtevala.
Tudi test iz biologije so pisali podobno, angleščino pa je bil vprašan ustno. Iz drugih predmetov ima ocene še izpred samoizolacije.
»Upam, da bom lahko šel jeseni v šolo,« je vnuk zamišljeno dostavil.

***
Zetu je prijatelj po telefonu dejal: »Od sedaj, ko sem po cele dneve skupaj s svojimi otroki in delam z njimi za šolo, ne bom nikoli več rekel, da imajo učitelji previsoko plačo. In bojim se, da bodo otroci ugotovili, kako malo starši vemo in znamo, saj se moram kar naprej izgovarjati, da nisem čisto prepričan in naj raje ob prvi priliki vprašajo učiteljico.«

***
Z ženo sva šla na pogreb najinega sorodnika. Ob pokopališki kapelici so bili že zbrani najožji sorodniki. Sožalje smo si izrekli samo s pogledi, ki pa so povedali več kot stiski rok in besede tolažbe. Ob žari sta bila samo dva venčka. Nikogar ni bilo za nama, zato sva lahko dolgo molila in se poslavljala od človeka, ki sva ga spoštovala. Obred je vodil domači župnik Miran, ministranta pa sta bila vnuka. Duhovnikove besede so bile namenjene pokojnemu in nam okoli stoječim, ki so nas še bolj povezale v čutenju in upanju. Po molitvah pred vežico smo šli do groba, kjer je bila žara izročena zemlji do vstajenja. Spokojnosti in zbranosti ni motila nobena odvečna beseda … niti pogled.

JARC Janko-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2020) 07, str. 48-49.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.