sodelavka Karitas v Ukrajini
“Nekateri prostovoljci Karitas so med raznašanjem pomoči izgubili življenje”
»Vojne prinesejo veliko slabega, obenem pa se v vojnih vihrah pojavijo ljudje, ki naredijo veliko dobrega,« je ob koncu pogovora svojo izkušnjo dela pri Karitas Mira Milavec, Slovenka, ki dela v ukrajinski Karitas. V tem težkem času ji je s sodelavci uspelo pomagati številnim ljudem. Tudi s pomočjo, ki smo jo zbrali v Sloveniji. Z veseljem je spregovorila za Ognjišče, da bi nas spodbudila, “naj delamo dobro in da bi delali za mir tam, kjer smo”.
– Kako ste prišli vi v Ukrajino?
V začetku maja bo minilo tri leta, odkar sem prišla v Ukrajino. Sem članica gibanja fokolarov (Marijino delo). Ko sem končala duhovno formacijo (vzgojo) v Italiji in Švici, sem bila sedem let na Slovaškem. Takrat sem obiskala našo skupnost v Ukrajini. Nekako sem se počasi ‘privajala’ na ta del sveta. Potem se je pokazala priložnost, da bi dobila službo v Ukrajini. Pred tremi leti smo se v skupnosti odločili, da odpremo fokolar (našo skupnost) v Kijevu. Tako sem se znašla v Ukrajini.
Najprej sem delala kot prostovoljka Karitas, ker nisem znala dovolj jezika. Po nekaj mesecih sem delala še v drugi organizaciji, da bi se čim več naučila in bila bolj koristna v Karitas. Novembra lani sem se vrnila v Karitas in začela delati na projektu nasilje nad ženskami.
– V Ukrajini ste se nepričakovano znašli v vojni. Kako ste to doživeli?
Na dan, ko se je začela vojna, sem bila v Odesi, v največjem mestu na črnomorski obali s pomembnim pristaniščem. Slovensko veleposlaništvo nas je že štirinajst dni pred začetkom vojne obvestilo, naj zapustimo Ukrajino. Ne jaz in ne Ukrajinci, s katerimi sem se pogovarjala, nismo mogli verjeti, da bo prišlo do vojne. Ko pa je prišlo do razglasitve dveh ukrajinskih regij za samostojni državi, se mi je posvetilo: če je Putin sposoben narediti to, bo sposoben še česa drugega.
– Kako da ste bili na začetku v Odesi?
Ravno tisti teden smo imeli v načrtu, da se v Odesi srečamo z direktorji vseh Karitas, ki delujejo v Ukrajini. Ena od točk je bil tudi evakuacijski načrt, če bi se res karkoli zgodilo. Jaz sem podvomila v sam kraj srečanja, saj je Odesa ena od ključnih mest, ki bi ga radi Rusi zasedeli. Sodelavci pa so mi dejali, da moramo podpreti sodelavce v Odesi in odpravili smo se v to mesto. V sredo zvečer smo prišli. Prihajali so direktorji škofijskih karitas centrov, ki jih imamo po Ukrajini. Naslednji dan zjutraj so nas presenetile bombe. S svojim razumom nismo mogli dojeti, da se to dogaja! V trenutku smo se odločili, da se vrne vsak na svoje mesto. Naša skupina se je odpravila proti Kijevu.
– Če prav razumem, ste šli vi v nasprotno smer kot drugi prebivalci prestolnice. Imeli ste ‘prosto pot’?
Seveda smo imeli prosto pot, saj so ljudje bežali iz Kijeva. Kolone so bile v nasprotni smeri. Občutek je nenavaden – vsi bežijo iz mesta, mi pa gremo vanj. Kaj se bo z nami zgodilo, sem takrat premišljevala. Vozili smo se po prazni cesti. Šest ur smo potovali iz Odese do Kijeva. Vreme je bilo kakor da bo konec sveta – nenavadni sivi nizki oblaki … mesto prazno … Začeli smo razmišljati, kako naprej, kaj narediti?
Iz Mariupola so nas že pred mesecem prosili, če bi lahko pomagali spraviti na varno njihovo sirotišnico, če bi se karkoli zgodilo. Že po poti smo skušali urediti vse, kar se je pač dalo urediti. Ko smo prišli v pisarno, so začele tuliti sirene. Naša pisarna je ob rimskokatoliški katedrali, zato smo se zatekli v cerkev in počakali, da nevarnost mine. Po tistem smo se razdelili, kje bomo delovali. Dva sodelavca sta šla na Poljsko, jaz pa sem s predsednikom naše Karitas šla v Zakarpatje.
– Naenkrat ste se znašli v vojni. Nobenega usposabljanji niste imeli, kako ravnati v takih primerih … Na slovenski Karitas so povedali, da so po stiku z vami poslali tja pomoč, ki je po vaši zaslugi hitro prišla do ljudi, ki so je bili potrebni.
Res je, nobenega tečaja in usposabljanja nismo imeli za to. Morali smo se znajti. Kako s humanitarno pomočjo iz tujine, kako s konvoji … Vedeli smo, da veliko držav ni pustilo svojih ljudi v Ukrajino. Torej bi pomoči ne mogli pripeljati do nas. Zavedali smo se, da moramo zato vzpostaviti naše centre blizu meje s Slovaško, Poljsko, Madžarsko … Samo življenje ti pokaže, kaj moraš narediti. Učiš se tudi iz negativnih izkušenj. Iz različnih Karitas so nas začeli spraševati, kako lahko pomagajo. Eno je bila denarna pomoč, drugo pa pomoč v materialni obliki. Ne glede na to, da je v velikem delu Ukrajine še vedno mogoče priti do hrane, zdravil in drugih potrebščin. V delu, ki je oblegan, pa je bilo že od samega začetka hudo in je hudo še danes. Ni se upoštevalo dogovorov o humanitarnih koridorjih.
– Kako je potem prišlo do sodelovanja s Slovensko karitas?
Že prej sem bila v stiku z Jano Lampe, s katero sva že prej sodelovali. Ko je prišlo do vojne, me je poklicala in vprašala, kako lahko pomagajo. Podobno smo v naši škofijski Karitas sestavili ekipo, ki bo pomagala, da bi sodelovanje steklo.
– Na slovenski televiziji smo v začetku vojne videli, kako je pomoč Slovenske karitas prišla v Kijev. Najbrž tudi zaradi dobrega predhodnega sodelovanja in po vaši zaslugi.
Živim v državi, kjer je zelo pomembno, da poznaš ljudi in jim zaupaš. Najbrž je to pomembno povsod, pri nas pa še toliko bolj, da pomoč pride do ljudi in do krajev, kjer je najbolj potrebna. Najbrž ste videli, da do mest, kjer je bila pomoč najbolj potrebna (oblegana mesta), ni bilo mogoče, ker ni bilo vzpostavljenih humanitarnih koridorjev. Da, prvi konvoj smo uspeli poslati do Kijeva. Tam so bili ljudje izredno potrebni pomoči. Naši sodelavci v Kijevu, predvsem duhovniki, so organizirali kombije, ki so vozili do manjših mest v okolici prestolnice. Čez nekaj dni so tudi ta mesta (na primer Buča) začeli oblegati in se ni moglo več do tja. Izkoristili smo tisti trenutek in dostavili pomoč ljudem in bolnišnicam. Dostavili smo jim zdravila in sanitetni material, da bi imeli vsaj malo zalog in da se ne bi zgodilo tako kot v Mariupolu, kamor ni bilo več mogoče dostaviti pomoči. S pomočjo naših duhovnikov in sodelavcev smo bili v stiku z ljudmi. Oni so delili pomoč in po njih je pomoč prišla do potrebnih.
– Duhovniki se niso umaknili, ostali so med ljudmi. Ljudje so se morali večinoma umakniti v kleti in duhovniki so jim marsikje prinašali pomoč in hrano.
V Ukrajini Karitas ni tako organizirana kot na primer v Sloveniji. Tudi rimskih katoličanov je malo, le 1 %. Obstaja tudi grškokatoliška Karitas. Sodelavci so navezali stike z temi župnijami in spraševali, kaj potrebujejo. Potem smo do njih dostavili pomoč, oni pa naprej do ljudi. Ko so se posamezniki obrnili na nas za pomoč, smo jih usmerili k duhovnikom. Naj omenim primer mesta Harkov. Tam sem poznala fanta, s katerim sva bila na tečaju. Povedal mi je, da prostovoljci tvegali življenja, da so jim pripeljali pomoč! Prosila sem jih, če lahko pripeljejo pomoč tudi do naše Karitas. Ko so me pozneje klicali ljudje iz obleganih in bombardiranih vasi v bližini Harkova, sem jih usmerila k našim duhovnikom. Pri njih so dobili pomoč.
Veliko je krajev, ki jih duhovniki niso zapustili, ampak so ostali z ljudmi. Poudariti moram, da ne samo zaradi naših vernikov, ampak tudi pripadnikov drugih ver. V spodbudo mi je, da so v mestu Sumi humanitarno pomoč Karitas delili pravoslavni duhovniki med vse ljudi, ki so jo potrebovali. Kjer je bilo mogoče, so ljudje sami prišli po pomoč. Kjer je bilo bombardiranje zelo nevarno, so jim pomoč tudi dostavljali. To je bilo zelo tvegano, poznam prostovoljce, ki so med raznašanjem pomoči izgubili življenje.
– Razumljivo je, da so se ljudje zatekli v kleti, saj so ponekod ruski vojaki ubili vsakogar, ki so ga videli na ulici.
Žal je to res. Ljudje, ki so bili brez vode, so pogumno šli ponjo. Ukrajinci so namreč zelo pogumni. Šli so po vodo in izgubili so življenje. Ni bilo pa povsod tako. V mestu med Bučo in Černobilom so ljudje lahko šli v trgovine kupovat in ruski vojaki nisi streljali nanje. Dokler so imeli še signal, sem govorila s temi ljudmi.
– V Kijevu so delovale slovenske Marijine sestre, ki so se umaknile v Zakarpatje, kjer pomagajo beguncem. Sodelujete tudi z njimi?
Seveda. Prvi dan vojne sem najprej klicala njih, da sem zvedela, če so na varnem in kako jim lahko pomagam. Povedale so, da so na poti v Zakarpatje. Z njimi smo v stiku. Pomoč, ki prihaja preko Slovenske karitas, je namenjena tudi sestram. One so bile že prej v stalnem stiku z bolnišnicami in dobro vedo, kje je sedaj potreba po zdravilih in sanitetnem materialu.
– Kaj sedaj najbolj potrebujete?
V zadnjem času so se ruske enote umaknile iz okolice Kijeva. V tamkajšnjih krajih so bili ljudje mesec dni brez oskrbe s hrano. Trgovine so bile že po enem tednu čisto izpraznjene. Na tistem območju najbolj potrebujejo hrano. Tudi v drugih naših centrih najbolj povprašujejo po hrani. V vseh teh mestih ni vode, ni elektrike … Povprašujejo po konzervah, ki jih lahko pogrejejo. V vaseh je stanje še slabše. Ljudje se znajdejo, kot vedo in znajo. Zato zelo povprašujejo po hitro pripravljeni hrani. V drugih mestih, kjer še padajo bombe, in so ljudje v zakloniščih, nas tudi največ sprašujejo po hrani. Bolnišnice so nas prosile za oskrbo z zdravili in sanitetnim materialom. Imamo novo sodelavko, ki sprašuje bolnišnice, kaj potrebujejo in potem jim skušamo to na kakršen koli način dostaviti. Pred časom so v enem od mest bombardirali železniško postajo. Teden dni pred tem smo uspeli tamkajšnji bolnišnici dostaviti sedem palet sanitetnega materiala. Nikoli ne veš, kdaj se zapre pot, da oskrbiš ljudi in bolnišnice. Zato smo hvaležni Slovenski karitas pa tudi zdravniški zbornici in vsem, ki zbirajo zdravila in sanitetni material. Mislim, da iz Slovenije pride največ ‘medicinske pomoči’.
– Že do sedaj je vojna zahtevala precej žrtev. Srečujete se z ljudmi, ki so izgubili svoje družinske člane. Srečujete se z ljudmi, ki prihajajo z območji, ki jih je zapustila ruska vojska, ki je tam zagrešila množične poboje. Najbrž se je težko srečevati s temi ljudmi?
Osebno sem se precej pogovarjala z ljudmi ob evakuaciji. Ko se pogovarjaš s z njimi, moraš razmišljati s trezno glavo in se včasih odločati celo namesto njih. V takih trenutkih je to zelo težko. Spomnim se dneva, ko sem v petih minutah morala vzeti svoje stvari. Nisem vedela, kaj naj vzamem, kaj je najbolj pomembno. Skoraj vse moje stvari imam še vedno v Kijevu. Zato vem, da je tem ljudem potrebno res pomagati. Povedati jim moraš, kaj morajo narediti takoj, kaj pozneje … Nekaterim smo pomagali priti iz obleganih mest, vsem pa nismo mogli.
V zadnjem času se srečujem tudi z ljudmi, ki imajo svoje najbližje na bojiščih. Tri tedne sem živela s 17-letnim dekletom, katere mama je zaposlena v vojski kot medicinska sestra. Vsak dan jo je prosila: »Mama, vrni se!« Mama je na področjih, kjer potekajo boji in hčerka je v strahu, če bo preživela. Včeraj sem s to mamo govorila tudi jaz. Čudim se, kako premorejo ti ljudje tako velik pogum, takšno zaupanje. Govorila mi je: “Kmalu bo konec, vojna se bo končala in srečali se bomo” … Ko gledam novice o vojni, nisem gotova, če bo res tako.
Številni ljudje nas tudi prosijo, naj molimo zanje. Ko bombardirajo kakšno mesto ali ko potekajo boji, nas prosijo: “Molite, da moj mož ne bo umrl v bitki” … Ko sem obiskala begunske centre na zahodu, sem občudovala hvaležnost ljudi, da so ostali živi. Ne mislijo na to, da imajo domove požgane, zbombardirane … Hvaležni so, da so ostali živi!
– In ti ljudje so preživeli travmatične trenutke.
Otroci, ki pridejo iz obleganih mest na zahod, ne morejo verjeti, da se lahko sprehajajo, da je varno, ko hodijo po ulicah … Znanki psihologinji sem povedala za begunske centre in sedaj hodi tja, da jim nudi psihološko pomoč. Že prostovoljcem, ki delajo z begunci je težko, ker ne vedo, kako se pogovarjati s temi nesrečnimi ljudmi in kako pristopati k njim. Tudi tiste, ki so samo teden preživeli v obleganem mestu pod bombami, to zaznamuje. Podobno opažam tudi že pri sebi. Pri nas pogosto tulijo sirene in ta zvok povzroča v meni strah. Čeprav pri nas ni bombardiranj in bojev in ne preživljam takih strahot, kot jih nekateri že dva meseca.
– Ljudje se vračajo v okolico Kijeva. Ko se vrnejo, mnogi dobijo popolnoma porušene domove. Tako da zanje ni konec skrbi, saj se soočajo z novimi težavami.
Da, ljudje se vračajo, a ni gotovo, kaj tam najdejo in kako se bo njihovo življenje odvijalo naprej. Za Ukrajince je značilno, da se želijo vrniti na svoj dom, da želijo živeti na svoji zemlji. Večinoma se vračajo ljudje, ki vedo, da njihove hiše še stojijo. Prej se običajno pozanimajo pri sosedih.
Prvega marca bi morali odpreti karitasov materinski dom v mestu južno od Kijeva, ki so ga tudi bombardirali, a je dom ostal nepoškodovan. Vanj smo sprejeli ljudi, ki so ostali brez strehe. Tudi v notranjosti so organizirani centri, kamor se ti ljudje lahko zatečejo, če so ostali brez doma. Videla sem hiše, ki so popolnoma izropane, v zidovih so luknje od obstreljevanj, a mnogi ljudje ostajajo tam.
– Omenili ste že, da je v Ukrajini več Karitas. Vi, rimski katoličani imate svojo, pa tudi grkokatoličani. Kaj pa pravoslavni?
Imamo dve Cerkvi, dve škofovski konferenci in tudi dve katoliški Karitas. Grškokatoliška Karitas je veliko večja, ker je tudi njihova Cerkev številčnejša. Ima centre v mestih, kjer jih mi nimamo. Njihov center v Mariupolu je bil bombardiran in življenje je izgubilo nekaj sodelavcev Karitas. Ta novica nas je zelo prizadela, saj smo spoznali, da humanitarni delavci nismo zaščiteni. Že pred vojno sem bila v stikih s pravoslavno Karitas Kijevskega patriarhata. Tudi sedaj nas prosijo za pomoč. Nimajo tako razvejane mreže kakor mi, a vseeno skušajo pomagati.
– Omenili ste optimizem, ki ga premorejo Ukrajinci. Prepričani so, da bo vojne kmalu konec …
Rekla sem že, da sem bila v stiku z medicinsko sestro, zaposleno v ukrajinski vojski. Težko sem razumela, da me ona opogumlja, da bo vsega konec in da se kmalu srečamo in bo vse v redu. Takih ljudi je veliko. Sami ste opazili, koliko beguncev se vrača na svoje domove. Tudi jaz srčno upam, da bo tako, čeprav ni obetov, da bo kmalu zavladal mir. Res pa je, da je pri Bogu vse mogoče in On more spremeniti srca vseh ljudi, ki se bojujejo.
– Če bi se sedaj končala vojna, bi bilo veliko težav, veliko pomanjkanje. Zato bo tudi v prihodnosti potrebna pomoč …
Ljudje so razseljeni. Prizadete so tudi Cerkve. Ta vojna ni prinesla razdora samo med državami, ampak tudi med Cerkvami. Največja Cerkev v Ukrajini je Pravoslavna cerkev moskovskega patriarhata (pod ‘oblastjo’ moskovskega patriarha). Družine so razbite. Žene in otroci so odšli, moški so ostali. Sam Bog ve, koliko družin se bo spet združilo, koliko mož bo preživelo. Veliko stavb je porušenih. Ne gre samo za materialno porušene domove, ampak ljudje smo navezani na dom, na rojstni kraj … Jaz sem bila doma v Kijevu. In težko razumem, zakaj ne morem domov. Jaz sicer svojega doma nisem gradila, drugi ljudje pa so ga. Včeraj sem govorila z ženo iz Harkova. Zaradi bojev, ki tam potekajo, sem ji govorila, naj zapusti dom in si reši življenje. Odgovorila mi je: »Odločili smo se, da ostanemo. Imam stare starše priklenjene na posteljo. Sin je vojaški obveznik. In jaz sem tukaj doma! Kam naj grem?« Zanjo lahko molim, da bi ostala živa. Ljudje se vračajo na domove, ker hočejo biti bližnjim v oporo in jim s svojo vrnitvijo dajati upanje. Ko sem klicala ljudi, ki so ostali v okupiranih mestih, so se zahvaljevali, da smo jih poklicali, da smo z njimi in da niso sami, pa čeprav so bili fizično sami, a jim je naš klic veliko pomenil. Tudi gospa, ki sem jo poklicala v Harkov, me je ob koncu prosila, naj bi se slišali vsak dan, da ne bo sama. Človek potrebuje bližino. Tudi če je vse porušeno, bodo ljudje pripravljeni živeti v nižjem standardu kot sedaj, samo da bodo skupaj, da bodo na svojem domu in da bo zavladal mir.
– Moški, ki so vojni obvezniki, ne smejo zapuščati države. Ali ostanejo v svojem kraju ali na svojem področju in se tam bojujejo?
Moški, stari med 18 in 60 let res ne smejo zapustiti države, ne ostanejo pa vedno v svojem mestu. Odidejo tja, kjer jih potrebujejo. Že omenjena medicinska sestra je odšla na bojišče, kjer je največ ranjencev … Tudi same družine ne vedo, kje so njihovi moški, ker je nevarno govoriti o tem. Vendar je veliko ljudi v stiku s svojimi, ki se bojujejo. Čeprav v najbolj obleganih mestih telefonske linije ne delujejo (na primer na vzhodu).
– Torej vam tudi v prihodnosti ne bo zmanjkalo dela, saj bo še veliko stisk ljudi.
Dela se ne bojim. Bolj se bojim tega, kaj vse se lahko še zgodi. Želim, da bi zavladal mir in da bi se ta vojna končala. Zidove se da na novo pozidati, človeških življenj pa ne moreš obuditi. Papež Frančišek lepo pravi, naj se ne navadimo na vojno. Res se na vojno ne moreš navaditi. Na bombe se ni mogoče navaditi! Na sirene se ne moreš navaditi! Zato prosim vse ljudi, naj ne preslišimo papeževega klica in storimo vse, da se ta vojna konča. Čaka nas še veliko dela. Zlasti karitativne delavce, ki bomo morali pomagati pri obnovi. Pa ne samo pri obnovi mest, ampak tudi pri obnovi človeških življenj. V ljudeh bo ostalo veliko posledic vojne.
Mira Milavec (1980)
je doma iz Studenega pri Postojni. Po opravljeni srednji šoli v Ljubljani je študirala turizem v Portorožu in stanovala v tamkajšnjem župnišču pri župniku Francu Prelcu, njegovem bratu duhovniku Milanu in sestri Kristini. Tam je dobila prve nastavke za delo v Karitas, saj so se s to dejavnostjo ukvarjali v portoroškem župnišču. Njihova odprtost je bila Miri dobra popotnica za življenje.
Prek domačega župnika Marjana Jakopiča je spoznala duhovnost Marijinega dela. Potrebovala je veliko let, da je odgovorila na Božji klic. Ljubezen, ki jo je prejela v družini in sodelovanje v župniji ji je pomagalo pri tem. Pol leta je preživela na Irskem in spoznavala življenje Bogu posvečenih ljudi v okviru Marijinega dela. V Rimu se je udeležila pogreba svetega papeža Janeza Pavla II. in takrat so jo nagovorile besede: “Pridi in hodi z menoj.” Leta 2009 je odgovorila na Božji klic in po bivanju v fokolarinski skupnosti v Planini odšla na triletno formacijo v Italijo in Švico, od tam pa v na Slovaško in pred tremi leti v Ukrajino.
RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 6-10.
Primož in Felicijan sta bila rodna brata iz rimske okolice. V Rim sta prišla, ko se je začelo veliko preganjanje kristjanov na ukaz cesarja Dioklecijana. Poganski duhovniki so ju naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju in mučili, brata pa sta junaško vztrajala v zvestobi Kristusu. Poročilo o njunem mučeništvu pripoveduje, da sta v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo pogani, kje je njun Bog?« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj ju obglavijo. Njima na čast so zgradili baziliko na Nomentanski cesti v Rimu. V zgodnjem srednjem veku so njune relikvije prinesli tudi v Salzburg in od tam se je njuno češčenje širilo k nam in na naših tleh imata brata 33 cerkva. Najbolj znamenita je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana vsaj že v 12. stoletju, dokončana pa šele leta 1459. Krasijo jo čudovite stenske slikarije (freske). Tja so romali ne le Kranjci, ampak tudi Štajerci in Korošci. Na njun god so tam blagoslavljali ajdo. (sč)
Oče je imel tri sinove, ki jih je vsako nedeljo poslal k maši. Neke nedelje pa so namesto k maši šli na igrišče. Ko so videli, da se ljudje vračajo od maše, so se spomnili, da bo oče zvedel, kaj so storili in objel jih je strah. Najmlajši, ki mu je bilo komaj sedem let, je planil v jok:
Na naš farni pevski zbor smo bili vsi ponosni. Same prekaljene, izkušene pevke in pevci so peli v njem. Bili so že starejši, saj je zbor rasel skupaj z organistom, ki je bil že v zrelih letih, za nas otroke pa pravzaprav zelo star. Zbor je nastopal pri jutranji nedeljski maši in nekoliko okrnjen tudi pri deveti. Pred leti se je zboru pridružil naš oče. Kar nekaj časa so ga vabili v svojo sredo, saj so vedeli, da ima lep glas in da poje celo prvi tenor, ki jim ga je vedno primanjkovalo. Ko sem pri maši poslušal njihovo petje, sem očetov glas prepoznal med vsemi drugimi, čeprav ni izstopal. Tako čistega glasu ni težko prepoznati.
Neki upokojeni ladijski kapitan je kupil čoln in z njim prevažal ljudi po Sejšelskih otokih. Nekoč so bili v čolnu mladi. Ko so videli, da kapitan pred začetkom plovbe moli, so se mu posmehovali, kajti dan je bil čudovit in morje zelo mirno. Nenadoma pa je začela divjati nevihta, da je čoln premetavalo. Preplašeni mladi potniki so prosili kapitana, naj moli z njimi. Odgovoril jim je: »Jaz molim, ko je morje mirno. Ko je razburkano, se posvečam krmarjenju.«
Neki človek, ki je želel postati kristjan, je šel v Rim, a se je od tam vrnil ves razočaran. Življenje v večnem mestu ni bilo takšno, kot je pričakoval. Vendar pa se je čez nekaj tednov dal krstiti v katoliški Cerkvi. Na posmehljiva vprašanja prijateljev je mirno odgovarjal:
