dr. Jurij Gorjanc
kirurg in gorski reševalec
“Vera mi zelo pomaga v težkih trenutkih in je ne skrivam, je pa tudi ne nosim na pladnju”
Zdravnik Jurij Gorjanc je kot drugi zdravniki v času epidemije koronavirusa imel veliko dela. Na še več dela je bil pripravljen. Pa je prišlo do tega, da je moral zapustiti delovno mesto. Zakaj, boste zvedeli iz pogovora z njim, v katerem bo razkril tudi svoje poglede na delo z bolniki ter spregovoril o drugih, zlasti človekoljubnih dejavnostih.
– V teh dneh epidemije so zdravniki izredno izpostavljeni. Ti pa te dni preživljaš drugače. Si v karanteni. Zakaj?
Še pred nekaj dnevi sem bil v polnem delovnem pogonu. Zadnjih nekaj dni smo delali krepko nad 100%, saj smo zaprli vse usmerjene ambulante in bolniki, v glavnem nujni, so se stekali v splošno kirurško ambulanto. Tam smo v sredo štirje kirurgi delali skupaj z medicinsko sestro, ki je nekaj dni kasneje dobila simptome okužbe dihal in bila na testu za virus Sars-CoV-2 pozitivna.
– Kako preživljaš te dni v karanteni? Se jih da izkoristiti za dobro?
Najprej sem se dal testirati in negativen test je obetal, da ne bom zbolel in do sedaj še nisem. Upoštevanje pravil dezinfekcije in osebne zaščite se je očitno obrestovalo. Kljub temu je potrebna karantena. Štirinajstdnevni ‘prisilni’ dopust sem najprej izkoristil za počitek. Nato sem si naredil nekakšen urnik: poleg pisanja člankov tudi čiščenje stanovanja ter priprava na Veliko noč. Rad molim. Ker sem kar osemkrat boter, sem v stiku tudi z nekaterimi šolarji, ki mi po elektronski pošti pošljejo kakšno domačo nalogo, preden jo prepošljejo dalje. A ugotavljam, da sem srednješolski matematiki komaj še kos.
– V času karantene je prejšnji konec tedna izredno veliko ljudi odšlo na morje in v hribe ter se ukvarjalo z adrenalinskimi športi. Nekaj jih je pristalo na urgenci in s tem so obremenili že tako obremenjeni zdravstveni sistem. Ti si med drugim tudi gorski reševalec. Kako gledaš na tako ravnanje ljudi?
Načeloma sem kar toleranten, saj drugače ne bi mogel biti gorski reševalec in bi ljudem vedno nekaj pridigal. Vsakemu se lahko kaj zgodi. Nekaj drugega pa je trenutna situacija. Mislim, da smo Slovenci dokaj hitro dojeli, da gre sedaj zares, da moramo biti odgovorni do drugih, ne le do sebe. Resda se je to zgodilo ob prenekaterih opozorilih kolegov in včasih šele kritikah. Tudi v Gorski reševalni zvezi Slovenije so odgovorni že kak teden pred tem medijsko preventivno delovali in dejansko nismo imeli resnejšega dela do danes.
– ‘Poklic’ gorskega reševalca si ‘podedoval’, saj ima reševanje v gorah že dolgo tradicijo v vaši družini …
Pred petindvajsetimi leti sem kar nekako ‘zdrsnil’ v to dejavnost, ki mi je bila vedno sprostitev in nikoli napor. Normalno je, da kot medicinec in navdušen planinec delujem kot zdravnik tudi v gorah. Poklic zdravnika je pač poslanstvo. Tudi brat Bojan, ki je diplomiran zdravstvenik, je gorski reševalec letalec. Veliko je pomenil zgled očeta. Dodatno še spomini starega očeta, ki je bil eden od pionirjev gorskega reševanja v Sloveniji in je sodeloval tudi pri znamenitem reševanju Pavle Jesih, ki je z Jožo Čopom preplezala nov steber v severni Triglavski steni. Takrat je bilo reševanje resnično težko, mislim da veliko težje kot danes. Pred časom mi je oče podaril ‘dedijevo’ reševalno opremo, obutev in ne predstavljam si prav, kako so se v okovankah (posebni ožebljeni gojzarji) alpinisti premikali v skali.
– Si gorski reševalec letalec. Kaj to pomeni?
V slovenščini to tako definiramo. Za zdravnika to pomeni, da je helikopterski zdravnik, za medicinskega tehnika pa, da obvlada reševalne veščine, ko je treba nekoga s pomočjo elektromotornega vitla izvleči iz stene. Za sabo imam preko 600 reševalnih akcij s helikopterjem, kar ni majhno število za nekoga, ki dežura le ob nekaterih vikendih. Takrat je v gorah največ pohodnikov, alpinistov in tudi največ nesreč. Poleti delam v slovenskih gorah (dežurstva so na Brniku), pozimi pa v avstrijskih Alpah, v Matreiu pod Velikim Klekom (Grossglocknerjem) na vzhodnem Tirolskem. V zadnjih letih na račun dela v bolnišnici dežuram nekoliko manj.
– Gorski reševalec rešuje druge ljudi. S tem pa včasih postavlja v nevarnost svoje življenje. Imaš kakšen spomin na tako reševanje?
Naše delo poteka po precej ustaljenih protokolih, ki zmanjšujejo tveganje na minimum, popolnoma pa se nevarnostim ne moremo izogniti. Spominjam se reševanja poškodovane alpinistke iz pretekle sezone, ki je z odprtim zlomom roke obvisela na plezalni vrvi pod skalnim previsom. Operater na vitlu je moral odviti skoraj vso jeklenico, da sem lahko dosegel ponesrečenko. Ko sem tako lebdel kakih 70 metrov pod plovilom, je bila edina komunikacija s posadko vojaškega helikopterja prek radijske zveze; helikopterja zaradi oddaljenosti in previsa niti slišal nisem. Kasneje sem razmišljal, kako bi bilo, če bi takrat odpovedala radijska zveza. Imamo navodila tudi za takšne primere, ampak res sem bil vesel, da je vse delovalo brezhibno.
– Najbrž imaš pa tudi kakšen lep spomin, da ste se zelo trudili in potem koga rešili. In ta vam je bil povrhu še hvaležen.
Takšnih spominov je največ. Večina ponesrečenih se zaveda, kaj bi bilo, če jih helikopter ne bi prišel iskat. Dolgo bi bili izpostavljeni mrazu in vetru, tudi poleti, preden bi do njih prišli reševalci peš. Zato je veliko odvisno od izkušenj in izurjenosti pilotov, ko se odločajo, ali bodo v sumljivem vremenu poleteli ali ne. Pred nekaj tedni je na Peci v hudem mrazu potekala reševalna akcija hrvaškega državljana z zlomljeno nogo. Ta planinec je kasneje po pošti reševalcem GRS Koroške poslal velik paket z domačimi dobrotami. Še bolj kot malice smo se razveselili njegove hvaležnosti.
V Sloveniji so piloti vojaških in policijskih helikopterjev res vrhunsko usposobljeni, to lahko mirno rečem tudi na podlagi izkušenj iz tujine. Zato bi si želel, da helikoptersko reševalno službo v Sloveniji končno organiziramo na profesionalen način z namenskim reševalnim (ne-vojaškim in ne-policijskim) helikopterjem. Taka služba bi združila tako izkušene posadke iz obeh omenjenih resorjev kot tudi usposobljene zdravnike širom Slovenije. Za to pa je danes potrebno združiti moči več političnih opcij; podobno kot smo jih sedaj pri boju proti koronavirusu. Dokazali smo si, da zmoremo in znamo. Potrebno je tudi odobravanje širše javnosti, saj so bili številni dosedanji (tudi zelo dobronamerni) poizkusi, zrušeni pred ali celo že po uvedbi kvalitetne helikopterske reševalne službe.
– Gorsko reševanje je pravzaprav povezano s tvojim poklicem – si namreč zdravnik splošne kirurgije, z dodatno specializacijo iz abdominalne kirurgije. Zaposlen si v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem. Velikokrat operiraš tudi bolnike z rakom. Med njimi so nekateri raki z visoko smrtnostjo. Kako se kot zdravnik srečuješ s smrtjo? Od kod naj zdravnik jemlje moč, da bo stal ob strani bolnikom in najbrž tudi njegovim bližnjim? Vprašanje pa je aktualno tudi sedaj v času pandemije, ko v nekaterih predelih sveta ljudje množično umirajo.
Kirurgija je moje primarno veselje in v bolnišnici preživim tudi največ časa. Tudi tukaj delujemo po ustaljenih protokolih in predvsem v ekipah, t. i. timih. Pri težkih situacijah v medicini, kot je zdravljenje raka, je uspeh možno doseči samo skupaj. Pri rakih trebušne votline, dojke in ščitnice ter še nekaterih drugih tumorjih, ki jih operiramo v naši bolnišnici, ima kirurgija osrednjo vlogo.
Preživetje je v končni fazi odvisno od tega, ali bo tumor odstranjen v zdravo ali ne. To večinoma uspe, če se rak ni preveč razširil. Včasih ga lahko pred operacijo zmanjšamo s kemoterapijo in obsevanjem, zato je večina operacij uspešnih, kurativnih, kot rečemo. Takšno novico je seveda lepo posredovati bolniku in svojcem. Kadar ni tako, je težje. Srečevanje s smrtjo pa vsak od zaposlenih doživlja drugače, načeloma pa tudi tukaj nismo prepuščeni sami sebi, še manj bolnik. Vsakega bolnika obravnavamo osebno. Imamo pastoralno službo, psihologa, duhovnika, predvsem pa enega najsodobnejših paliativnih oddelkov v Avstriji, kjer delajo za to izšolani specialisti. Tudi oni se izmenjujejo, saj je to delo psihično najnapornejše.
Meni osebno vera zelo pomaga v težkih situacijah in je ne skrivam, tudi pa je ne nosim na pladnju; naj se pokaže praktično, v življenju. Upam si celo malo predrzno trditi, da je med zdravniki malo ljudi, ki ne bi bili verni, čeprav na glas tega ne povedo. V naši bolnišnici je vsak večer maša za vse zdravstvene delavce in bolnike.
Glede nove epidemije – naša bolnišnica zaenkrat ni registrirana kot primarni Korona-19 sprejemni center, saj je načrt te bolnike centralizirati v celovški kliniki, da se pandemija čim dlje drži pod kontrolo. Upamo, da bolnikov ne bo preveč; pripravljeni smo tudi na ta scenarij, saj smo kot bolnišnica z respiratorji in intenzivnimi posteljami k temu v primeru potreb obvezani.
– Kot zdravnik že skoraj desetletje delaš v Avstriji, prej pa si bil zaposlen v Sloveniji. Torej poznaš oba zdravstvena sistema in ju lahko primerjaš. V zadnjem času nekateri v Sloveniji zelo poudarjajo pomen javnega zdravstva. Ti delaš v privatni bolnišnici. Kako gledaš na oba sistema?
Omenjene ‘privatnosti’ ne čutim, tudi naši bolniki je ne. Morda jo doživljajo v pozitivnem smislu, kot nekaj več, nekaj boljšega. Bolniki radi prihajajo k nam, ker je obravnava precej osebna. Naša bolnišnica v Šentvidu ob Glini (St. Veit/Glan) je le ena od 23 bolnišnic v lasti Cerkve v Avstriji, ki preko 150 let delujejo v sistemu javnega zdravstva, po definiciji pa so zasebne, v našem primeru v lasti reda Usmiljenih bratov. Imajo koncesijo ministrstva za zdravje oz. soglasje države za delovanje, za bolnika pomeni to, da pride k nam ‘z napotnico’ kot kamorkoli drugam. Bolnišnice v lasti cerkvenih redov so v Avstriji druga najmočnejša veriga bolnišnic, takoj za osnovno mrežo zdravstva državnih zdravstvenih zavodov. Glede poudarjanja pomena javnega zdravstva v Sloveniji pa se mi kot zunanjemu opazovalcu zdi zanimivo, kaj želijo pisci s takimi časopisnimi prispevki sporočiti. Če zdravstvena ponudba bolniku ne omogoča izbire, se težko premaknemo na bolje. Paradoksalno je, da članki s takšnimi naslovi nastajajo vedno znova, obenem pa si vsak, tudi avtor takega članka zase želi dober, sodoben zdravstveni sistem, ko ga bo pač potreboval. Zdrava konkurenca je vedno prinesla razvoj in spodbudo vsem, ki so na trgu in tudi v zdravstvu je tako. Je pač treba naliti čistega vina, da uvedba konkurence-večjih možnosti na začetku stane več, ima svojo ceno. Osebno zagovarjam delovanje zdravstva kot sistema ob takem pozitivnem poslovanju, ki ne dopušča bogatenja ponudnika zdravstvenih storitev, saj to ni namen zdravstva. Odobravam delovanje takšnega sistema, ki omogoča stalen razvoj stroke, sprotno posodabljanje opreme in stimulacijo zaposlenih; v takem sistemu namreč dnevno delam in izkušam, da je možen. Na račun dobro zavarovanih premožnejših zavarovancev so ogrožene in manj premožne skupine prebivalstva zavarovane v celoti. Včasih je dobro pokukati samo čez Karavanke ali pa še kam. V Sloveniji je npr. eden od kompetentnih koncesionarjev Kirurgija Bitenc na Golniku, pa še kdo. Slovenski zdravstveni sistem je trenutno močno kadrovsko podhranjen, to se ne more spremeniti čez noč, se pa že spreminja na bolje.
Ob tem se mi ne zdi nujno, da bi morala alternativo na tem področju tudi v Sloveniji ponuditi Cerkev. Seveda s tem ne bi bilo nič narobe, nasprotno. Tako je včasih že bilo. Usmiljeni bratje so morali iz treh slovenskih bolnišnic oditi leta 1947; nekateri bratje v Avstriji se tega še spomnijo. Govorim o tem, da bi v bližini obstoječih bolnišnic ali ob njih zrasle dodatne kapacitete, ki bi omogočale hitrejši razvoj stroke, saj bi bile obstoječe strukture razbremenjene. Tako je v Švici, Avstriji, Nemčiji, ki imajo zelo dobro ogrodje javnega zdravstva, a ne trepetajo pred konkurenco na področju koncesionarstva ali celo zasebništva. Ne nazadnje je dejstvo, da se v te države, poleg ZDA, hodijo operirat in zdravit bolniki s celega sveta.
Na ta način bi razbremenili tudi oba klinična centra v dveh največjih slovenskih mestih. Ti ustanovi sta sedaj prevečkrat prisiljeni delovati kot veliki mestni bolnišnici, namen terciarnih ustanov pa je poleg rutine tudi razvoj stroke, raziskovanje. To bi bila neka strateška odločitev, ki pa ima svojo nesporno osnovo v sposobnosti slovenskih medicincev. Po desetih letih dela v Avstriji in primerjanja nekega osnovnega znanja, lahko tudi kot univerzitetni asistent mirno trdim, da zagotavljata obe slovenski medicinski fakulteti ogromno znanja in potenciala, ki morda doma še ni prišel v polnosti do izraza tudi zaradi okostenelega zdravstvenega sistema.
Če povzamem zelo na kratko: tako na zdravstvenem, kot na še kakšnem področju bi zaželel Sloveniji več medsebojne privoščljivosti. Do samega sebe in do svojega bližnjega.
– Čeprav delaš v Avstriji, pa občasno operiraš tudi v Sloveniji.
Pri Slovenskem zdravniškem društvu že enajsto leto vodim Herniološko združenje Slovenije. To pomeni skrb na področju operacij trebušnih kil pri razvoju stroke, uvedbe novih metod in izobraževanja kirurgov. Zaenkrat obstaja obojestranski interes za to, čeprav sem v tujini. Nisem sam, imam dobro ekipo. Ne nazadnje so operacije kil zelo pogost kirurški poseg, menda poleg operacij sive mrene eden najpogostejših sploh in interes za nova znanja je velik. Operacijo kile lahko naredimo zgolj kot neko rutino. Lahko pa nekemu bolniku glede na njegovo starost, spol, aktivnost naredimo tisti poseg, ki je zanj najboljši, govorimo o t. i. “prikrojenem pristopu”, pri čemer moramo obvladati več tehnik. To do neke mere velja tudi za operacije drugih organov. Sam udejstvovanje v okviru Herniološkega združenja doživljam kot priložnost, da vrnem domovini nekaj svojega znanja, ne nazadnje sem medicinsko odrasel v Sloveniji. Nove operativne metode in uvedbo sodobnih materialov, ki pridejo v Avstrijo nekaj prej kot v Slovenijo, v okviru kirurških delavnic prenašam na kolege. V zadnjih petih letih smo tako eno od laparoskopskih metod oskrbe dimeljske kile uvedli v praktično vse slovenske bolnišnice, kjer te tehnike še niso poznali. Rezultate smo objavili v mednarodni znanstveni reviji. Trenutno poteka podoben program pri zelo velikih pooperativnih kilah. V Sloveniji operiram tako ob svojih prostih dnevih.
– Del svojega dopusta preživiš kot zdravnik prostovoljec v tretjem svetu, kamor hodiš operirat. Zakaj si se odločil za to?
To je notranja potreba, ker čutim, kako mi gre osebno zelo dobro, skoraj predobro ter da v našem delu sveta živimo v nekakšnem mehurčku in imamo vse, kar želimo. V razvitem svetu z ukrepi preventive in sodobne medicine silno podaljšujemo življenje. Nič nimam proti dobri kvaliteti življenja tudi v visoki starosti, ravno nasprotno. Pa vendar velika večina ljudi na svetu ne umre pri osemdesetih, kot je povprečje v Sloveniji, temveč vsaj desetletje prej. V Afriki, kamor odhajamo na misije, pa kar petindvajset do trideset let prej.
– V tretji svet ne greš sam, ampak gredo s teboj tudi drugi zdravniki. Je med njimi zanimanje za tako humanitarno delo?
Ponavadi se začne z golo radovednostjo, ki pri nekaterih udeležencih prerase v odločitev pomagati na dolgi rok. Nekateri odnehajo, ker ne verjamejo, da res izboljšajo zdravstveno situacijo ljudi, kamor gredo. Zato, da takšna odprava dobro uspe, je potrebne veliko priprave, ki poteka praktično skozi celo leto, saj v razmerah tretjega sveta ni veliko možnosti in vse, kar tam uporabimo, moramo na podlagi številnih predvidevanj vzeti s sabo. Vesel sem vsakega zdravnika, ki se nam pridruži ali organizira svojo lastno ekipo. Z nekaj misijami gotovo ne bomo spremenili zdravstvenega sistema v Afriki, še manj razmišljanja tamkajšnjih ljudi. Osebno sem zadovoljen z majhnimi uspehi. Verjamem, da šteje osebni stik z lokalnimi kirurgi, ki jih vedno bolj načrtno izobražujemo, šteje pa tudi vsak ozdravljen posameznik. V zadnjih letih smo osredotočeni na dve bolnišnici v Tanzaniji, ki ju pomagamo opremljati. Zanimivo ob tem je tudi, da sem boljši zdravnik doma, vsaj tako čutim sam, odkar imam redno izkušnjo teh misij. Letos junija bomo omogočili eni od tanzanijskih kirurginj izobraževanje v Sloveniji in Avstriji. Novembra 2020 odhajamo na novo, že 13. misijo, če bodo globalne razmere z virusom to dopuščale.
Afriškega zdravstvenega sistema ne moremo primerjati z evropskim, zato te prosim, če lahko na kratko opišeš svoje delo v tretjem svetu.
V glavnem operiramo velike kile, zadnje leto tudi ščitnice. Operiramo tudi nujne primere (vnetja, predrtja črevesa, itd.). Številnih tumorjev, kot jih imamo v Evropi Afrika (še) ne pozna oz. jih večina bolnikov ne dočaka. V takih situacijah se odločamo tudi glede na to, ali bi bil večji poseg sploh varen glede na dejstvo, da so intenzivni oddelki v Afriki in Aziji privilegij nekaterih bolnišnic v glavnih mestih. Naše misije se osredotočajo na periferna področja, ki so bolj zapostavljena. Lokalni zdravniki nas pričakujejo že vsaj pol leta pred misijo in nam pripravijo bolnike, mi pa v tednu ali dveh, kolikor traja misija, operiramo od jutra do večera. Z bolnišnico imamo sklenjeno pogodbo glede odgovornosti in razdelitve kompetenc, pri tem nam pomagata dve krovni organizaciji, ena v Veliki Britaniji in ena v Španiji.
– Si tudi alpinist in si osvojil tudi nekaj osemtisočakov. Z alpinizmom je povezana še ena stvar v tvojem življenju. Pri smučanju z najvišje gore sveta si spremljal Dava Karničarja. Postala sta prijatelja. Najbrž te je njegova tragična smrt prizadela.
Davova nepričakovana smrt me je zelo prizadela, zelo sem ga imel rad. Ničesar ni delal na pol, vedno je bil predan, to me je pri njem fasciniralo. Zaupal mi je tudi nekatere svoje življenjske, ne le alpinistične preizkušnje. Kot zdravnik sem ga spremljal do tabora 3 (7.300 m) na zahodnem pobočju Everesta, ko je kot prvi opravil legendarni smučarski spust. Takrat sem imel tudi sam možnost za vrh, a je bilo zdravniškega dela enostavno preveč; takšna gora zahteva popoln fokus. Z leti se je nabralo dovolj izkušenj in leta 2012 sem skupaj s štirimi prijatelji stal na vrhu osemtisočaka v pakistanskem Karakorumu. Še posebej hvaležen sem vodji, žal pokojnemu vrhunskemu alpinistu Gregi Lačnu, ki je vztrajal, da vzpon opravimo brez dodatnega kisika ter da šotore in drugo opremo na goro nesemo sami. To je dalo vzponu dodatno vrednost.
– Lani si doktoriral s tezo Mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije kot napovedni dejavnik za dovzetnost omrzlin pri alpinistih, v kateri si se ukvarjal s problemom okvar zaradi mraza na prstih rok in nog. Kot zdravnik si spremljal nekatere alpinistične odprave. Torej se je tvoj doktorat ‘rodil’ iz tvojega alpinizma …
Na odpravah v visokogorje smo opazili, da so nekateri alpinisti utrpeli omrzline, medtem ko jih drugi v istih vremenskih razmerah in z enako opremo niso. Vprašali smo se, zakaj je tako. ‘Posumili’ smo, da niso vsi alpinisti enako nagnjeni k nastanku omrzlin ter razmišljali, s katerim laboratorijskim poizkusom bi to lahko ugotovili.
Vemo, da se na mrazu žile v koži skrčijo, koža postane hladna, to izkušnjo ima vsak od nas. Če z izpostavljenostjo mrazu nadaljujemo, pa se žile v koži prehodno za nekaj minut razširijo in koža se prehodno segreje. Tak ciklični vzorec ohlajanja/ogrevanja se lahko na mrazu večkrat ponovi. Pojav imenujemo MIVD (mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije). Ni popolnoma jasno, čemu človeku ta samodejni refleks služi, domnevamo da kot zaščita pred omrzlinami. Vsak posameznik ima svoje značilnosti tega refleksa, nekakšen “temperaturni prstni odtis”. Mi smo ta pojav uporabili kot merilni instrument. Vsakemu testiranemu alpinistu smo prste rok in nog za 30 minut potopili v mrzlo vodo temperature 8 stopinj Celzija in merili temperaturne odzive kože. Vrednosti posameznih meritev smo nato analizirali in medsebojno primerjali.
Doktorat je nastal iz magistrske naloge s podobnim naslovom iz leta 2011, ta pa je bila zasnovana ravno na odpravi Skieverest leta 2000; takratne raziskave smo sedaj nadgradili s petimi dodatnimi objavljenimi članki.
– Če bi moral preprostemu človeku povedati, s čim si se ukvarjal v svojem doktoratu in kakšni so izsledki, kaj bi mu dejal?
V prvem delu doktorata, poskusi so potekali na Inštitutu Jožef Stefan in v Olimpijskem centru Planica, smo se posvetili proučevanju preprečevanja omrzlin. Kot prvi smo dokazali, da so alpinisti po prestanih omrzlinah bolj izpostavljeni ponovnim omrzlinam. Z omenjenim testom MIVD lahko med alpinisti prepoznamo posameznike, ki so za nastanek omrzlin bolj dovzetni. Tem alpinistom pred udeležbo na odpravah predpišemo preventivne ukrepe, v najslabšem primeru jim moramo plezanje v Himalaji odsvetovati.
Drugi del doktorata je usmerjen v prepoznavo (diagnostiko) in zdravljenje omrzlin. Z analizo rezultatov zdravljenja alpinistov z omrzlinami v zadnjih 20 letih smo pokazali, da pri globokih omrzlinah za ohranitev prstov štejejo ure in minute. Podobno kot pri srčnem infarktu. Za zdravnike, ki se srečajo s takim poškodovancem (npr. v splošni ambulanti ali v urgentnem centru) smo izdelali konkretna navodila, kako naj ravnajo in jih strnili v t. i. protokol Planica.
JURIJ GORJANC (1971)
je doma s Prevalj na Koroškem. Leta 1996 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in leta 2004 opravil specializacijo iz splošne kirurgije. Do leta 2011 je delal v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Istega leta je na Medicinski fakulteti v Ljubljani naredil magisterij. Zdaj kot kirurg dela v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na Koroškem. Vsako leto sodeluje v zdravniški odpravi, ki gre pro bono operirat v nerazvite države.
Je član Gorske reševalne službe in zdravnik gorski reševalce letalec. Sodeluje pri reševanju s helikopterjem v ekipi na Brniku in v ekipah helikopterskega reševanja na avstrijskem Koroškem in vzhodnem Tirolskem. Na himalajskih odpravah je prišel do pomembnih spoznanj in vedenj o življenju človeka v visokogorju. Spoznanja je strnil v doktorat, ki ga je lanskega avgusta zagovarjal na ljubljanski Medicinski fakulteti. Predvsem pa o sebi pravi, da je ‘dohtar’, ki rad moli.
RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 8-13.
Naslov Pomočnica kristjanov hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, vesoljne Cerkve. God Marije Pomočnice kristjanov je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij VII., ko se je 24. maja 1814 iz ujetništva v Franciji vrnil v Rim in je to pripisoval Materi Božji, h kateri so se verni ljudje zatekali v zaupni molitvi. Kot Pomočnico kristjanov pa so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Na pomoč so jo klicali zlasti v hudih časih. Ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi je papež Pij V. naročal vernikom, naj molijo rožni venec, po zmagi krščanskega ladjevja v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je uvedel god Rožnovenske Matere Božje, v lavretanske litanije pa je uvrstil vzklik Pomoč kristjanov, prosi za nas! Ob Marijinem naslovu Pomoč kristjanov takoj pomislimo na baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ki je od leta 2000 narodno svetišče. Po ‘veljavi’ drugo svetišče Marije Pomočnice na slovenskih tleh je župnijska in romarska cerkev na Rakovniku v Ljubljani, katere varuhi so salezijanci – sinovi sv. Janeza Boska, velikega častilca Marije Pomočnice. (sč)
Marija Pomočnica, Ljubljana – Rakovnik
(ob obletnici rojstva) Ob svoji zlati maši – petdesetletnici duhovništva – leta 1996 je papež Janez Pavel II. napisal knjigo Dar in skrivnost (slovenski prevod, Salve, Ljubljana 1997), v kateri se z veliko hvaležnostjo spominja, kako je Bog vodil njegove korake, da je prišel tja, kjer ga je hotel imeti: kot duhovnika, škofa, papeža – svetnika. Posebej se zahvaljuje svojemu očetu, ki ga je s svojim tihim pričevanjem molivca na tej poti podpiral. »Nikoli nisva govorila o duhovniškem poklicu, toda njegov zgled je bil zame na neki način prvo semenišče, nekakšno malo semenišče.« 
Več je o mladosti Karola Wojtyłe povedal Jerzy Kluger, njegov sošolec in prijatelj, v pogovoru z italijanskim časnikarjem Gian Francom Svidercoschijem v knjigi Pismo judovskemu prijatelju (Ognjišče, Koper 1994). Iz navedenih knjig zajemamo dragoceno snov za to ‘slavnostno’ prilogo o tem velikem papežu, prvem Slovanu na sedežu apostola Petra, ki je dvakrat prišel k nam, da nas potrdi v veri.
Wadowice so bile v dvajsetih letih 20, stoletja podeželsko mestece, oddaljeno kakih šestdeset kilometrov od Krakova. Štelo je dobrih deset tisoč prebivalcev, od tega okoli dva tisoč Judov. Imelo je vse, kar je pomembno: osnovno šolo, moško in dekliško gimnazijo, trgovine in bolnišnico. Središče mesta je bila župnijska cerkev Marijinega darovanja. V tem mestu se je 18. maja 1920 rodil Karol Jožef Wojtyła, sin Karola, upokojenega vojaškega uslužbenca, ki so mu vsi pravili gospod kapetan, in Emilije roj. Kaczorowska, krščen je bil 20. junija. Bil je njun tretji. Prvorojenec Edmund je bil zdravnik v mestu Bielsko in ga je, zelo mladega, pobrala škrlatinka. Za njim je prišla deklica, ki je umrla, še preden se je Karol rodil. 0 svoji starših je zapisal: »Moja hvaležnost velja predvsem mojemu očetu, ki je prezgodaj postal vdovec. Nisem še prejel prvega obhajila, ko sem izgubil mater: imel sem komaj devet let. Zato se ne zavedam jasno prispevka, gotovo velikega, ki ga je ona dala moji verski vzgoji. Po njeni smrti in potem še po smrti starejšega brata sem ostal sam s svojim očetom, globoko vernim človekom. Vsak dan sem lahko opazoval njegovo življenje, ki je bilo strogo. Po poklicu je bil vojščak in ko je postal vdovec, je bilo njegovo življenje nenehna molitev. Zgodilo se mi je, da sem se ponoči prebudil in našel svojega očeta na kolenih, kot sem ga vedno videl klečati v cerkvi.« Karol je obiskoval osnovno šolo na mestnem trgu in bil vedno med najboljšimi v razredu, večinoma najboljši, vendar ni bil nikoli ‘gulež’. Igral se je s sošolci in vrstniki, vendar je znal sredi najbolj napete igre odnehati: “Zdaj se moramo iti učit.” Najboljši prijatelj in sošolec Jerzy Kluger, ki mu je Karol pravil Jurek, on pa njemu Lolek, je pogosto šel pisat domače naloge k njemu v prvo nadstropje hiše nedaleč od cerkve. Stanovanje je imelo tri prostore: dnevno sobo, spalnico in kuhinjo, v kateri je oče svojemu sinu pripravljal zajtrk in večerjo. Kosit sta oba hodila v bližnjo menzo. Karolu je bil oče in mati obenem. Do samega sebe je bil zelo strog, v odnosu do sina pa je bila strogost odveč, saj je bil Karol sam zelo vesten. Ob očetu se je naučil osebne molitve. Ko je obiskoval prvi razred gimnazije, je poučeval verouk kaplan Kazimir Figlewicz. »Po njegovi zaslugi sem se približal župniji, postal sem ministrant in na neki način organiziral skupino ministrantov.« Od tega prvega srečanja pa vse do nove maše je bil ta duhovnik njegov spovednik in duhovni voditelj. Tudi na osemletni gimnaziji je bil med najboljšimi učenci in kot tak je bil pogosto govornik na šolskih proslavah in praznovanjih. Veliko je bral, tudi zelo zahtevno čtivo. Ogreval se je za gledališče, za kar je bil izredno nadarjen. Ko je Jurek (Kluger) po tolikih letih obujal spomine na zvestega prijatelja, je dejal: »Bil je nekaj posebnega. Prvi v razredu, prvi v gledališču, prvi pri vsem. Če bi šel k firmi General Motors, bi postal njen predsednik.« Postal je veliko več …
Karol Wojtyła – Janez Pavel II. pripoveduje: »Krakovski nadškof metropolit Adam Štefan Sapieha, je obiskal župnijo Wadowice, ko sem bil gimnazijski dijak. Moj veroučitelj p. Edvard Zacher mi je zaupal nalogo, da mu zaželim dobrodošlico. Tedaj sem prvič imel priložnost biti pred tem človekom, ki so ga vsi zelo spoštovali. Vem, da je po mojem nagovoru nadškof vprašal veroučitelja, kakšno fakulteto bom izbral po maturi. Pater Zacher je odgovoril: “Študiral bo poljsko jezikoslovje.” Prelat je baje odgovoril: “Škoda, da ne bogoslovje.” V tem obdobju mojega življenja duhovniški poklic še ni bil zrel, čeprav so nekateri ob meni bili mnenja, da bi moral vstopiti v semenišče. Morda bi kdo pomislil, da je to, da mlad fant s tako jasnimi verskimi nagnjenji ne vstopi v semenišče, znamenje, da gre za druge ljubezni in posebna nagnjenja. Dejansko sem v šoli imel mnogo prijateljev in sem bil dejaven tudi v šolskem gledališkem krožku, sem imel veliko možnosti tudi za srečanja s fanti in dekleti. Vendar ni šlo za to. V tistem času sem se navduševal predvsem za literaturo, zlasti za dramatiko in za gledališče. V to zadnje me je uvedel Mieczyslaw Kotlarczyk, učitelj poljskega jezika, starejši od mene. Bil je resnični pionir ljubiteljskega gledališča in imel je velike načrte za njegov repertoar.«
Izbruh vojne je temeljito spremenil potek njegovega življenja. »Tistega 1. septembra 1939 ne bom mogel nikoli izbrisati iz spomina: bil je prvi petek v mesecu. Šel sem na Wawel k spovedi. Katedrala je bila prazna. Bilo je morda zadnjič, ko sem lahko svobodno vstopil v svetišče. Potem je bilo zaprto in kraljevski grad Wawel je postal sedež guvernerja generala Hansa Franka.« Na gradu je vihrala nacistična rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju. Kazimir Figlewicz je bil edini duhovnik, ki je smel maševati dvakrat na teden v zaprti katedrali in pod nadzorstvom nemških policajev. 
Krakovski nadškof Adam Štefan Sapieha je v tajnosti uredil semenišče blizu svoje rezidence. Tam je Karol Wojtyła skupaj s svojimi študijskimi kolegi – bilo jih je sedem – bival od septembra 1944 do 18. januarja 1945, ko je rdeča armada prodrla do Krakova in mesto osvobodila. »Tako so se dopolnila leta semeniškega oblikovanja. Prvi dve, ki sta v curriculumu (poteku) študija bili posvečeni filozofiji, sem opravil tajno, ob delu kot delavec. Naslednji dve leti, 1944 in 1945, sem vedno bolj intenzivno študiral na Jagielonski univerzi, čeprav je bilo prvo leto po vojni še zelo nepopolno. Normalno je bilo akademski leto 1945/46.« Kot semeniščnik je preživljal počitnice na raznih župnijah, kjer je ob gorečih duhovnikih imel priložnost spoznavati krščansko življenje teh občestev. Pod mentorstvom profesorja dogmatike je Wojtyła začel pisati svoje delo o sv. Janezu od Križa (1542–1591), globokega mistika, teologa trpljenja. V začetku petega leta bogoslovja je nadškof odločil, da ga pošlje v Rim, kjer bo dopolnil študije. Odšel naj bi takoj, da ne zamudi študijskega leta, vendar najbolje kot duhovnik. »Tako se je zgodilo, da sem bil posvečen v duhovnika prej kot moji tovariši. Tisto leto je bila naša skupina seveda maloštevilna, bilo nas je vsega sedem. Moje duhovniško posvečenje je bilo na nenavaden dan za take slovesnosti: bilo je 1. novembra 1946, na praznik vseh svetih, ko je liturgija Cerkve vsa usmerjena k obhajanju skrivnosti občestva svetih in se spominja vernih rajnih. Nadškof je izbral ta dan, ker sem moral odpotovati v Rim. Bil sem posvečen sam, v privatni kapeli krakovskih nadškofov. Pri obredu je bila navzoča majhna skupina sorodnikov in prijateljev.« (Oseminšestdeset let po mašniškem posvečenju je bil Karol Wojtyla uradno pridružen občestvu svetnikov, ki jih Cerkev slavi ta dan.) »Potem ko sem bil posvečen v duhovnika na praznik vseh svetih, sem obhajal ‘novo mašo’ na dan spomina vseh vernih rajnih, 2. novembra 1946. Na ta dan lahko vsak duhovnik opravi tri maše za verne duše. Daroval sem tri svete maše v kripti sv. Leonarda v stolnici. Ko sem jo izbral za kraj svojih novih maš, sem hotel izraziti posebno duhovno povezavo z vsemi, ki počivajo v tej stolnici, ki je že samo po svoji zgodovini spomenik brez primere, hotel se poudariti svojo duhovno povezanost z zgodovino Poljske. Zdi se, da ta stolnica ponavlja besede apostolske veroizpovedi: “Verujem v vstajenje mesa in večno življenje.” Ta verska resnica razsvetljuje tudi zgodovino narodov.« Sledile so ‘nove maše’ v župnijski cerkvi sv. Stanislava Kostka v Debnikih in naslednjo nedeljo v cerkvi Marijinega darovanja v Wadowicah. – V njegovem življenju je imela pomembno vlogo Marija: temu prisrčnemu odnosu smo maja 2011 posvetili prilogo “Blaženi Janez Pavel II. – ves Marijin”.
Ob ponovnem odprtju knjigarn se je v organizaciji Javne agencije za knjigo RS (Jak) v ponedeljek (11. maja 2020) začela akcija 
Pomisleki, ki jih opisujete v pismu, deloma tudi zelo ostro, nikakor niso samo vaši. Takoj po prvih ukrepih slovenske škofovske konference je k meni pristopila neka gospa in mi na spoštljiv način povedala svojo bolečino: le zakaj ni več blagoslovljene vode, ko jo potrebujemo v boju zoper hudega duha, ki tako močno deluje? Odgovoril sem ji, kar bi rad položil na srce tudi vam, da hudi duh še bolj deluje po nepokorščini. Gospa je mirno nadaljevala, da se bo v vsem držala navodil škofov. Nato sem njej in drugim svetoval, naj še naprej uporabljajo blagoslovljeno vodo. Če jo tako spoštujejo, potem jo imajo gotovo doma. Preden gredo od doma, naj se z njo pokrižajo in prosijo za Božje varstvo. Enako naj storijo, ko se vrnejo domov, ko so si umili in razkužili roke … Nasvet ji je bil všeč.
Začelo se je konec avgusta lanskega leta. Nekaj malega vročine, slabo počutje, poležavanje, vnetja po ustih. Pač običajna viroza, sem si mislil. In kakšen teden odlašal z obiskom svoje zdravnice. Zdravnica me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer mi je po nekaj urah preiskav mlad zdravnik povedal diagnozo: akutna levkemija.
»Gospod Gabrovec, skoraj, da ne morem verjeti, danes zjutraj ste opravili bris, rezultat je, da ste devetdeset odstotno pozitivni na virus … no, bomo še dodatno preverili … vendar najbolje je, da pridete v bolnišnico. Lahko tudi jutri zjutraj ali kar danes zvečer, zlasti če imate težave z dihanjem.« Nekaj trenutkov sem ostal brez besed, nakar sem zdravniku, vodji Oddelka za nalezljive bolezni glavne bolnišnice v Trstu pritrdil, da pridem še isti večer, pa čeprav ne beležim nikakršnih dihalnih težav. Zunaj se je že zmračilo. Medtem ko sem v manjši nahrbtnik stlačil najnujnejše – nekaj spodnjega prerila, pižamo in prenosni računalnik –, sem v sebi premleval zdravnikove besede istega jutra, ko je izključeval možnost, da bi bil staknil virus stoletja, zloglasni Covid-19. »Nobenih simptomov nimate, gospod Gabrovec. Ne kašljate, z vašim dihanjem in pljuči, kar slišim, ni nič narobe … Tale vaša vročina je verjetno čisto navadna gripa. Dajva vseeno opraviti bris, boste potem bolj mirni in vsi mi z vami«. Počutil sem se bil malce nerodno, pa ne da sem postal hipohonder, sem si rekel.
Bili so trenutki, ko sem začutil, da bi se lahko igra nesrečno končala. Na beli steni je viselo malo, skromno razpelo, ki pa je kot špranja v zidu odpiralo pogled v neskončnost in nedosegljivost. Nisem vajen veliko moliti in, pošteno povedano, sram me je bilo, da se na Boga obešam, niti prvič, le v trenutku največje stiske. Pa vendar sem molil. In prosil, da bi smel zapustiti tiste štiri bele zidove, cevke v žili, monitorje, ki so vsak hip merili vitalne parametre. Sebe ali Njega sem prepričeval, da nisem še pripravljen, da je veliko stvari obviselo, da nisem spravljen s sabo, z ljudmi, kaj šele z Njim. In da imam tri majhne otroke …
V koledarju je pisalo 29. februar in zopet sem bila sprejeta zaradi pljučnice na nevrološko kliniko v Ljubljani. Še vedno sem na kliniki, ker se je nova pljučnica po treh tednih zdravljenja na kliniki vrnila, a me ni strah, zavedam pa se minljivosti. Boli, vdih je boleč in predstavlja napor. Strah bi me po nepotrebnem oslabil in le škodoval. Če bi me bilo strah, ničesar ne bi storila, bi le ležala v bolniški postelji. Jezusovo sporočilo je jasno, ko je zatrdil: “Ne boj se!” Nočem biti vklenjena in nesvobodna. Kako ohraniti veselje? Vem le to, da mi ga nihče ne more vzeti. Moje veselje v bolečini postaja mir. Veselje ni žuriranje ob pivu ali soku, veselje je veselo stanje mojega srca. Veselje ni posvetno … Veselje, ki ga čutim, je veselje sv. Duha, je njegovo darilo.
Razmišljam o družini. Z Bojanom sva se nazadnje srečala v nedeljo 15. marca, z otrokoma pa 29. februarja, ko je še lahko prišel k meni na obisk v bolnišnico. Bojan ostaja doma z dvema najstnikoma in ko jih opazujem na daleč, so prav zabavni. Otroka imata posvečen čas z očetom in obratno. Midva pa sva obudila pisanja e-pisem kot v času najinega študija in nekajmesečne ločenosti, ko je Bojan ostal še tri mesece na študiju v Bostonu. Kako lepo je spet spoznavati drug drugega preko pisem, ki so sedaj po 25-ih, 16-ih letih drugačna, iskrena, zaupna in iz njih veje hvaležnost, da sva našla smerokaz v najinem skupnem sobivanju poročenosti.
Peklenšček je svetu dal covid-19, Bog pa učno uro in priložnost za poboljšanje.