Avtor: Marko

Originali ali kopije?

Napisal Marko na 13. decembra 2019. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Sredi adventa smo – in sedaj bi se moralo že kaj poznati, da zares živimo adventno sporočilo in se resno pripravljamo na božič, na praznik Kristusovega rojstva – da v nas raste božič. Ti dnevi nam nudijo posebno priložnost, ki jo velja izkoristiti sedaj, ne moremo in ne smemo jo prestavljati na april, julij ali september. Zdaj moram reči DA, saj je Bog tudi zame prav zdaj izrekel svoj veliki DA. Smem stati za svojimi mejami, smem imeti svoje meje – ker imam v Bogu brezmejnega Drugega. Njegova brezmejnost objema mojo omejenost in jo dviga k sebi. Ker je v mojem življenju Bog, sem lahko in smem biti človek z vsemi ostrinami in robovi, z vsemi močmi in slabostmi, z vsemi vzponi in padci – in z vsemi svojimi omejitvami.
Ni se mi treba izgubljati v mislih, da zmorem vse, ni se mi treba delati večje/ga kot sem, toda tudi poniževati se mi ni treba. Moj prostor je omejen in ni neskončen – toda ta prostor si lahko vzamem in smem stati za seboj in svojimi posebnostmi. To, kar je mišljeno kot poslanstvo v svobodnem duhu, lahko marsikoga tudi prestraši – in človek se odpove svoji osebni svobodi in se raje skrije za brezimno množico, da ja ne bi izstopal, samo da ne bi koga užalil in si ne bi nakopal kakšnih problemov.
Ljudje smo danes pripravljeni zatajiti svojo enkratnost, svojo pristnost in identiteto, upogniti svojo hrbtenico, da bi si pridobili vstop v navidez pomembno družbo.
Prilagajamo se, na noben način nočemo biti drugačni od drugih, nočemo izstopati, trudimo se, da ne bi koga užalili in ne bi izpadli iz določenega kroga. Tako izgubljamo svojo identiteto in tonemo v množici. Primerjamo se z drugimi in radi bi prekrili svojo pravo podobo … izgubili svoj obraz. Blaženi Carlo Acutis je rekel že večkrat slišano: “Človek se rodi kot original, umre pa kot kopija.” Podrejamo se diktatu mode, zapeljivosti reklam, počenjamo to, kar je “in”, pustimo se določati temu, kar delajo “vsi”. Postajamo takšni, kot so vsi – in se pri tem izgubljamo. Vsem se želimo ukloniti, se prilagoditi … in se pri tem izgubljamo v nič. (Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine: Božič – to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami – ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji – ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča – samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade – toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ – to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek – in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta – če le hočemo … In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam
zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj – pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / … / Gospod naj se spomni … « Tudi zase smemo prositi – …
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo … (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.
IZZIV: Na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek, kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

(se nadaljuje – poglejte vsak dan … to stran)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Tukaj sem, Bog!

Napisal Marko na 11. decembra 2019. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Čas beži in danes začenjamo devetdnevnico – bližnjo pripravo na praznik … še vedno pa nam ostaja toliko stvari, ki bi jih radi uredili, to in ono izboljšali, prestavili, popravili, kupili … Zdi pa se nam, da samo “letamo” sem in tja … da vse skupaj nima učinka, smisla … Kje naj vzamem četrt ure časa? Saj ni treba toliko, za začetek je čisto dovolj dvajset sekund: toliko kot čakam, da se zažene računalnik ali pred rdečo lučjo na semaforju, v vrsti pred blagajno … to so trenutki, ko lahko Boga povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu v srcu izpovem: “Tukaj sem, Gospod!” Morda znam na pamet vrstico iz psalma ali verz pesmi, ki mi veliko pomeni … in to ponovim v mislih. S tem se za nekaj trenutkov postavim v Božjo navzočnost, se je zavem … in za to ne rabim posvečenega prostora.

Če ima Bog v mojem življenju svoje mesto, potem je z menoj tudi pred rdečo lučjo na semaforju, med kuhanjem ali med čakanjem, da se računalnik zažene. Od mene je odvisno, če Bogu v teh kratkih trenutkih dovolim, da vstopi v moje življenje. In ti kratki trenutki so dovolj, z njihovo pomočjo zdaj na stvari gledam drugače …

Nekaj prav posebnega se mi dogaja tudi v naših vsakdanjih odnosih do najbližjih, do sodelavcev v službi … sredi teže dneva med službo in gospodinjskimi opravili, ob skrbi za otroke, … Ob vsem tem pogosto ni prostora za hudo urejenost, prav pa pride ljubeča beseda, majhna pomoč, sporočilo … misel … toliko, da se spomnimo, da ni vse tako samoumevno. Pri Bogu je prav tako kot pri naših bližnjih … potrebujemo temelj, da znamo prepoznati bližino, s pomočjo drobnih dejanj, kretenj.

Bog je ta temelj že zdavnaj položil. Tukaj je. Zame, zate in za vse ljudi, ki nimajo časa zanj. In ta minuta ali 20 sekund pri kuhanju špagetov in med likanjem, ob čakanju na računalnik ali na zeleno luč … je dovolj, da rečemo: “Bog, tukaj sem!” Še posebej v teh dneh pred božičem. In morda se bo pokazala tudi priložnost, da spet kaj naredimo za obnovo tega temelja? (Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja … Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto “izvorno človeško divjost” … v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Berem knjigo Divji božič … ne razumem takoj provokativnega naslova … pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« – ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada – skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. … Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj “nedolžno”, bolj v skladu z “logiko” vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem “na tekočem”, se neprestano primerjali s prijatelji znanci in “neznanci” … vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih – zato se se zapletamo v vezi … Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje – to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, … dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja … A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk … zato pa veliko življenjskih misli, moči …oprimkov na poti v življenje (mč)

na kratko:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubila upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš …?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom …« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem …

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda … brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi …

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek … in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa …?

četrtek 3. adventnega tedna
20 sekund traja, preden se zažene računalnik, čas pred rdečo na semaforju, čas, da testenine še enkrat zavrejo, preden ugasnem kuhalno ploščo, čas, ko v trgovini čakam na blagajni. In v teh drobnih, kratkih trenutkih lahko Boga enostavno povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu s srcem rečem: »Tukaj sem, Bog!« Morda obstaja stavek iz psalma ali pesem, ki mi nekaj pomeni, ki ju lahko v tem času izrečem v sebi.
Danes poskušam najti 20 sekund, da Bogu s srcem rečem: Tukaj sem, Bog!

(se nadaljuje)

pripravlja Marko Čuk

Decembranje

Napisal Marko na 11. decembra 2019. Objavljeno v Za začetek.

December je zadnji mesec.
Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko komu in za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker “ne vemo ne dneva ne ure” (Mt 25, 13).
In morda se prav v tem skriva razlog decembrskega veseljačenja: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnem, karkoli že počnem; da se zadnjič družim, s komerkoli že se družim; da zadnjič pijem, jem, plešem, gledam, diham, ljubim; da bo konec, jaz pa nisem še doživel, dosegel in postoril tega ali onega, nisem še opravil tega ali onega, nisem še popravil tega ali onega …
December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo.
December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo.
December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo.
December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da preglasimo vest. In strah.
December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme.
A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le ‘koledarski’ nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in pobirmani, bi se morali tega zavedati!
Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni, postal nemočen. Ko je Bog, postal človek! Ko se je Večni, podvrgel času. In prostoru.
In je ta trenutek v zgodovini tako pomemben, da smo po njem naravnali ure ter govorimo o času pred Kristusom in o času po Kristusu. No, tam kjer se človek sam sebi zdi pomembnejši in večji od Boga, govorijo … oh, pardon: govorimo še o času pred našim štetjem in o času po našem štetju. Kar je po svoje tudi lepo. In prav: Kajti pred Kristusom nisem obstajal! In šele s Kristusom sem. In lahko štejem! Ure, dneve, leta… in štejem talente… in zaklade v nebesih!
Lahko sem čudak, ki ne le da misli, ampak si celo želi, da bi ga nihče ne maral, a od tistega trenutka v zgodovini dalje ne morem več reči, da nisem ljubljen. Saj je Očetova ljubezen prekipela do te mere, da je poslal svojega edinega Sina. In sem zapisan v Božje srce in na Božjo dlan. Ljubljen.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavem, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznam, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila, kot obleči Kristusa.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da odprem oči in se prepustim Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9).
In nikoli več ne bom ne sam ne osamljen. In nikoli več me ne bo strah ne Boga ne ljudi. In ne decembra. In nikoli več ne bom rekel, da je konec.

Decêmbrati – upreti se strahu. Iti proti toku. In se ne ustaviti čisto pri vsaki stojnici!
Decêmbrati 2 (napredno) – položiti vse, predvsem sebe, v Božje roke
Decêmbranje – spoznanje, da ni konec in da ni konca.
Decêmbranje 2 (napredno) – zavedanje, da sem ljubljen Božji otrok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Otroške molitve

Napisal Marko na 10. decembra 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Ilustriran molitvenik za otroke prinaša kratke jutranje in večerne molitve, molitve pred jedjo in po njej, zahvalne molitve, klasične in dobro znane ter nove in sodobne, tudi domačih avtorjev … S pomočjo staršev ali starih staršev se jih lahko otroci hitro naučijo, potem pa z njimi ali ob slikah tudi samostojno molijo, prosijo za Božje varstvo in se Bogu zahvaljujejo …
Urednik knjige Silvester Čuk je molitve jemal iz svetovne zakladnice, iz znanih slovenskih ljudskih molitev, pa tudi iz besedil sodobnih slovenskih otroških pesnikov.

Božji otroci
se nebeškemu Očetu
z molitvijo izročajo v varstvo
in se mu zahvaljujejo.

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine:

Gospod, naš nebeški Oče,pomagaj nam da bomo
bolj dobrotljivi drug do drugega.
Jezus nam je povedal,
da ljubimo tebe,
če ljubimo svojega bližnjega.
Pomagaj nam,
da bomo ustavili vojne
in začeli ljubiti drug drugega,
kakor nas ti ljubiš.
Amen.
Joana, 11 let

Pokrižam se, preden sedem h kosilu,pri delu, učenju in razvedrilu;
zvečer se pokrižam, preden zaspim,
da v novem se jutru veselo zbudim.
Berta Golob

O Jezus, blagoslovi me,
odpusti grehe moje;
po svoji ljubi Materi
me sprejmi v srce svoje.
Naj v tvojem svetem varstvu spim,
v ljubezni tvoji se zbudim;
in zadnjo uro milost daj,
da pridem k tebi v sveti raj.
Vse dobro staršem vračaj,
v nebesih jim poplačaj.
In vernih duš usmili se,
da bodo tebe gledale.

Vse stvari Boga časte,
moli verno ga srce,
svetle zvezde svetijo,
Stvarnika oznanjajo.
ritmična pesem

Radost oznanjam, nikar se ne bojte!
Čudo neskončno nocoj se godi:
rojen Zveličar je, molit ga pojte,
v jaslicah revnih na slamci leži.
Bodi češčeno, o Dete preblago;
samo ljubezen do nas te rodi.
Matija Rant

pripravlja Marko Čuk

Drobec usode in kanček nebes

Napisal Marko na 10. decembra 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je – skupaj z družino – strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo … A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno … (pregovor)

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine:

Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (…)

Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (…)

Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!

»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.

o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«

pripravlja Marko Čuk

Zakajčki

Napisal Marko na 5. decembra 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Zakaj moram k maši? Kakšna je razlika med čudežem in čarovnijo? Zakaj se duhovniki ne poročijo? Zakaj pri obhajilu jemo Jezusa? Tudi vam otroci zastavljajo vprašanja o veri, Jezusu in krščanskem življenju, ki vas spravijo v zadrego? … in številna druga otroška vprašanja o veri …

V 27. zgodbah se preselimo v vsakdanjik slovenske krščanske družine. Glavni junak slikanice je Blaž: radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben, zato neprestano sprašuje in s hudomušnimi domislicami nasmeji vso družino. Mami in ati se trudita odgovarjati in svoje otroke voditi k Bogu … a velikokrat se znajdeta v zadregi.

5 razlogov, zaradi katerih vam bo slikanica všeč:
1. V njej so zabavne zgodbe iz krščanskega življenja, ki pokažejo, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
2. Napisana je na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam.
3. Knjiga pride prav: zgodbe so priročno izhodišče za pogovor.
4. Ob zgodbah so okvirčki (dodatna vsebina) treh tipov: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi.
5. Knjiga je lična, polna igrivih, a preprostih ilustracij.

Prelistajte

iz vsebine:

Pikast božič
Opravičilo sprejeto!
Bedanec Janez in sveti krst
Skrajšajmo post!
Postne prepovedi odpovedi
Kako se pokrižam?
Veliki četrtek in veliki petek
Pod Marijinim plaščem
Marijini in Martini otroci
Jezus in solata poskakljivka
Pogumno!
Vaje za duhove?
Svetopisemske igre
Kamen, palica in drevo
Kam gre Jezus na počitnice?
Supermoč: ponižnost
Družinska miza
Igramo se mašo
Hočem biti boljši!
Čistilna akcija
Čarodejka
Postal bom svetnik!
Po krivem obtožen
Otroška meditacija
Pismo sv. Miklavžu
Adventni dobrodelnik
Sveta noč, blažena noč!

Blaž je radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Atija in mamo zasipa z vprašanji o Bogu in Jezusu – prav Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben.

Neža je že velika. Zelo rada riše, bere in raziskuje. Ko bo odrasla, bo pisateljica. Vedno rada sodeluje v družinskih pogovorih.

Anton se še uči govoriti. Kmalu bo tudi on zastavil prvo vprašanje.

nekaj že objavljenih vsebin iz knjige

pripravlja Marko Čuk

Fulton J. Sheen

Napisal Marko na 4. decembra 2019. Objavljeno v V spomin.

* 8. maj 1895, El Paso, Illinois; † 9. december 1979, New York, ameriški nadškof, TV pridigar

(ob obletnici) Fulton Sheen je okoli leta 1950 v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu in televiziji. Rad je govoril, da je “radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš – televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas”. V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: “Bog te ljubi!” Če bi sveti Pavel, veliki “apostol narodov”, živel danes, bi oznanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. “Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu.”

21. decembra 2019 je bila predvidena slovesnost njegove beatifikacije, ki pa je bila odpovedana, ker so nekateri ameriški škofje zahtevali, naj se beatifikacijski postopek še enkrat temeljito preveri. Vzrok za to odločitev bi lahko bila tožba iz leta 2007, v kateri Sheenu očitajo, da je na položaju newyorškega škofa prikril primer spolne zlorabe. Julija 2019 je papež Frančišek priznal čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo priljubljenega škofa.

več:
ČUK, Silvester. Fulton J. Sheen. Prvi televizijski pridigar. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 28, št. 11, str. 82-83

pripravlja Marko Čuk

Slovenska Univerza praznuje

Napisal Marko na 2. decembra 2019. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) 3. decembra 1919, je s prvim predavanjem v dvorani Deželnega dvorca v Ljubljani začela delovati slovenska univerza, najvišja izobraževalna in znanstvena ustanova, ki je močan steber narodne samobitnosti. Dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek pravi, da “brez Univerze Slovenija ne bi dozorela za samostojnost”. Teološka fakulteta je bila ob pravni, filozofski, tehniški in medicinski fakulteti njena pomembna ustanovna članica, naslednica jezuitskega visokega šolstva na Slovenskem (1633–1773). Bogoslovni profesorji so bili med glavnimi pobudniki ustanovitve univerze v Ljubljani. Ko je Univerza zaživela, je bila Teološka fakulteta med vsemi najbolj celovita: imela je študente, profesorje, študijski program in tudi svoje prostore, zato je edina začela v vseh štirih letnikih. Jubilejno akademsko leto se je pričelo z mašo v ljubljanski stolnici, po maši pa so na dvorišču Teološke fakultete odkrili kip dr. Matije Slaviča, ki je bil v dveh mandatih (1932–1934; 1939–1941) rektor Univerze v Ljubljani in zaslužen za pridružitev Prekmurja Sloveniji leta 1919.

PRIPRAVLJALI SO POT
Jezuitsko višje/visoko šolstvo
Leta 1597 so prišli v Ljubljano jezuiti in skoraj dve stoletji (1597–1773) je deloval jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba. Jezuitski kolegiji so bili duhovna, verska in kulturna žarišča tedanje Evrope. Jezuiti so kot šolski red postavili odličen vzgojno izobraževalni sistem. Pri šolskem delu so se omejevali na srednje in višje šolstvo. V Ljubljani so z gimnazijskim poukom začeli takoj po prihodu. Za začetek višjih šol (studia superiora) velja leto 1633, ko so šestim gimnazijskim razredom dodali pouk moralne teologije, zatem pa še druge predmete. V formalnem pogledu so bili višji študiji v Ljubljani po vsebini enaki študiju na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih jezuitskih univerz, niso pa podeljevali akademskih nazivov. Ko je papež Klemen XIV. leta 1773 razpustil jezuitski red, je njihove šole prevzela država. Cesar Jožef II. je visokošolski študij prenesel v večja središča.

Cesarsko-kraljevi licej
V drugi polovici 18. stoletja so v Avstriji izvedli “terezijansko-jožefinsko šolsko reformo” višjega šolstva. Odločili so se za dvotirni sistem visokošolskega študija: za popolne univerze in liceje. Univerze so bile samo na Dunaju, v Pragi in Freiburgu, druge so bile spremenjene v liceje. Liceji so imeli bolj preprosto organizacijo in učno ponudbo, usmerjeni so bili v prakso. V Ljubljani se je na temeljih jezuitskega šolstva izoblikoval cesarsko-kraljevi licej. Teološka licejska stolica v Ljubljani je imela program, ki je omogočal znanstveno izobrazbo duhovnikov in zlasti pripravo na dušnopastirsko delovanje. Učni jezik je bil latinščina, le pastoralno teologijo so od vsega začetka poučevali v slovenščini. Leta 1848 so licej v Ljubljani postopoma ukinjali, od višjega šolstva je ostala le teologija kot škofijski učni zavod. Licej v Ljubljani je nedvomno vplival na prebujanje narodne zavesti in gojil je stare težnje po ustanovitvi prave univerze v Ljubljani.

Francoske “centralne šole”
V letih 1809–1813 so pri nas gospodovali Francozi. Ljubljana je bila glavno mesto Ilirskih provinc, ki so segale od Vzhodne Tirolske do Boke Kotorske. S šolskim letom 1810/11 so začele delovati “centralne šole”. Dobila jih je tudi Ljubljana in bila je prava univerza s petimi študijskimi smermi: za zdravnike, inženirje, arhitekte, pravnike in teologe. Študij je bil predviden na štiri leta, na medicini pet. Prvi letnik je bil za vse enak: filozofski študij kot uvodni študij. Centralne šole so imele pravico podeljevati akademske nazive. Na ljubljanski francoski univerzi študija ni nihče dokončal, ker je živela le tri leta, leta 1814 so Avstrijci vrnili šolstvo v prejšnje stanje.

Politični boj za slovensko univerzo
Ob marčni revoluciji 1848 se je kot del slovenskega narodnega programa začel tudi boj za slovensko univerzo. Prvi so to zahtevo aprila 1848 postavili graški Slovenci, najbolj odločno pa jo je oblikoval kranjski deželni zbor februarja 1898. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije je bila univerza v Ljubljani ena prvih točk, ki jih je bilo treba uresničiti. Med zaslužnimi za ustanovitev univerze v Ljubljani ima posebno mesto Ivan Hribar, v letih 1896–1910 župan mesta Ljubljana. Na njegovo pobudo je bil pri občinskem svetu ustanovljen Vseučiliški odsek, ki je iskal in podpiral mlade strokovnjake – bodoče univerzitetne profesorje. Dolgoletni borec za slovensko vseučilišče je bil Mihajlo Rostohar. Novembra 1918 je ustanovil Vseučiliško komisijo, ki ji je uspelo ustanoviti univerzo v Ljubljani. Njen predsednik je bil Danilo Majaron, ki je bil 22. junija 1920 proglašen za prvega častnega doktorja ljubljanske univerze.

CILJ JE DOSEŽEN: UNIVERZA JE ZAŽIVELA
Dolgoletna prizadevanja so se uresničila: Univerza v Ljubljani je zaživela leta 1919. Regent Aleksander Karadžordžević je 23. julija 1919 podpisal ‘Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani’. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta. 31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev, novembra so bili izvoljeni rektor Univerze in dekani fakultet. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež Univerze v Ljubljani, slavist dr. Fran Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. Prvi rektor novoustanovljene Univerze v Ljubljani je postal Josip Plemelj, eden najpomembnejših matematikov z začetka 20. stoletja. V prvem študijskem letu 1919/1920 je bilo na Univerzo vpisanih 942 študentov, 914 moških in samo 28 žensk. Kljub temu, da so prevladovali moški, je bil prvi doktorski naziv podeljen ženski, kar je bila redkost tudi v evropskem merilu. Prejela ga je Ana Mayer 15. julija 1920 za disertacijo ‘O učinkovanju formalina na škrob’. Med obema vojnama je ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša v tedanji Kraljevini SHS prejemala najmanj finančnih sredstev. Pri centralističnih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje. Obstoj slovenske univerze je bil večkrat ogrožen. Spomladi leta 1929, ko je bila negotovost najdaljša, je tedanji rektor dr. Milan Vidmar za protektorat prosil kralja Aleksandra I, ki je zaščito nad univerzo z veseljem sprejel, zato je do italijanske okupacije nosila njegovo ime. Kljub vsem težavam je število študentov naraščalo: v študijskem letu 1940/1941 je bilo vpisanih že 2474, število rednih učiteljev pa se je s prvotnih 18 povečalo na 90.

RAZVOJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po koncu druge svetovne vojne se je začelo novo obdobje Univerze v Ljubljani. Ustanovne članice (fakultete) so razširile svoje študijske programe. Vse več je bilo potreb po strokovnjakih in leta 1946 se je ustanovnim članicam pridružila Gospodarska fakulteta, naslednje leto še Agronomska. V šestdesetih letih je Univerzo v Ljubljani sestavljalo že devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Teološka fakulteta je bila 31. junija 1952 (junij ima samo 30 dni!) z odlokom izključena iz Univerze in je postala samo cerkvena ustanova. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. 24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko Univerzo združilo poleg dotedanjih desetih fakultet združilo še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu (zdaj v Portorožu), Višja šola za socialne delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola.
Osamosvojitev Slovenije in z njo povezane politične spremembe so prinesle spremembe tudi v visokem šolstvu. Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet decembra 1993, je omogočil preobrazbo takrat dveh univerz – ljubljanske in mariborske (nastala leta 1975) – v klasični evropski univerzi. Večji pomen je bil dan znanstvenoraziskovalnemu delu in avtonomiji univerz. Teološka fakulteta je bila kot ustanovna članica spet vključena v Univerzo. Leta 2003 je nastala še tretja javna univerza pri nas – Univerza na Primorskem. Imamo pa tudi dve zasebni univerzi: od leta 1996 univerzo v Novi Gorici (do 2006 z imenom Politehnika) in univerzo v Novem mestu (2017).

UNIVERZA V LJUBLJANI DANES
Univerza v Ljubljani je danes mednarodno ugledna akademska ustanova. Sestavlja jo 23 fakultet in 3 umetniške akademije, ki nudijo študij na vseh področjih – naravoslovje, družboslovje, humanistika, tehnika, medicina, umetnost. Univerza v Ljubljani je največja in najstarejša visokošolska ustanova v Sloveniji, na kateri študira skoraj 38 tisoč študentov (2018). Na kratko bomo po abecednem redu predstavili vse njene članice.

1. AKADEMIJA ZA GLASBO
AG (kratica) – ustanovljena 1945 (predhodnica: 1919 – Konservatorij Glasbene matice …), članica UL od 1975.
Je pedagoška, umetniška in raziskovalna ustanova, ki izvaja dva univ. študijska programa prve stopnje: glasbena umetnost s smermi vseh orkestrskih glasbil, petja, kompozicije, glasbene teorije, dirigiranja, sakralne glasbe, drugi program pa je glasbena pedagogika.

2. AKADEMIJA ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO
AGRFT – ust. 1945 (kot Akademija za igralsko umetnost …), čl. UL od 1975.
Opravlja izobraževalno, umetniško in raziskovalno delo na polju gledališča, radia, filma in televizije.

3. AKADEMIJA ZA LIKOVNO UMETNOST IN OBLIKOVANJE
ALUO – ust. 2004 (predh. 1945 – Akademija upodabljajočih umetnosti …), čl. UL od 1975.
Posveča se poučevanju in raziskovanju umetniškega ustvarjanja, oblikovanja, restavriranja in konserviranja umetniških del in teoretskih znanj z omenjenih področij.

4. BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
BF – ust. 1961 (predh. 1947 – Agronomska fakulteta …), članica UL od 1945–1949; stalno od 1954.
Njeno temeljno poslanstvo je univerzitetno, visokošolsko strokovno in podiplomsko izobraževanje. znanstvenoraziskovalno, strokovno in svetovalno delo, ki zadeva vede o živi naravi (biologija, mikrobiologija) ter kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo in z njimi povezane proizvodne tehnologije (lesarstvo, živilstvo).

5. EKONOMSKA FAKULTETA
EF – ust. 1957 (predh. 1946 – Gospodarska fakulteta …), članica UL od 1946.
Ustvarja in širi znanje, ki je za študente najboljša popotnica v svet, za gospodarstvo pa najbolj donosna naložba. Je vidna članica skupine odličnih evropskih poslovnih in ekonomskih šol.

6. FAKULTETA ZA ARHITEKTURO
FA – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), članica UL od 1995.
Velja za eno boljših srednjeevropskih arhitekturnih šol. Njeni študenti in diplomanti pod vodstvom dobrega pedagoškega kadra dosegajo zavidljive rezultate doma in v tujini.

7. FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
FDV – ust. 1991 (predh. 1961 – Visoka šola za politične vede …), čl. UL od 1970.
Največja interdisciplinarna, izobraževalna in raziskovalna ustanova v Sloveniji. Njena specifičnost so raznovrstni bolonjski programi, študente spodbuja k študiju v tujini in jim ga tudi omogoča.

8. FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO
FE – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Njena glavna dejavnost je izobraževanje elektrotehniških strokovnjakov. Izvaja tri prvostopenjske programe ter magistrski in doktorski študij. Ima razvito mrežo mednarodnih povezav in organizira znanstvena srečanja.

9. FAKULTETA ZA FARMACIJO
FFA – ust. 1995 (predh. 1960 – Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo …), čl. UL od 1995.
Ena mlajših članic UL, vendar s 50-letno tradicijo izobraževanja za farmacevtsko in kliničnobiokemijsko stroko. Njeni diplomanti se zaposlijo tako v gospodarstvu (farmacevtska industrija) kot v javnem sektorju (lekarne, bolnišnice, medicinski laboratoriji). Velik poudarek daje vključevanju študentov v raziskovalno delo.

10. FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO IN GEODEZIJO
FGG – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta, 1957 – F. za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, …), čl. UL od 1995.
Skrbi za izobraževanje iz gradbeništva, geodezije, okoljskega gradbeništva, stavbarstva in prostorskega načrtovanja. Skupna osnova vsem študijskim in znanstvenim disciplinam so naravni viri: zemlja, voda, zrak, naravni in umetni materiali.

11. FAKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO
FKKT – ust. 1994 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta; 1957 – F. za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko teh., …), čl. UL od 1994.
Goji temeljno, aplikativno in razvojno raziskovanje v kemiji, biokemiji, kemijskem inženirstvu in tehniški varnosti. Svoje dosežke v znanosti in tehnologiji izmenjuje z drugimi univerzami in znanstvenimi ustanovami doma in po svetu.

12. FAKULTETA ZA MATEMATIKO IN FIZIKO
FMF – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška in Filozofska fakulteta …), čl. UL od 1995.
Tradicija vrhunskega študija matematike in fizike na UL se je začela z ustanovitvijo Univerze ( 1919, katere prvi rektor je bil svetovno znani matematik Josip Plemelj. Danes je Fakulteta za matematiko in fiziko po kvaliteti raziskovalcev in učiteljev ena najuspešnejših fakultet UL z razvejanim sodelovanjem z inštituti in univerzami po vsem svetu.

13. FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET (PORTOROŽ)
FPP – ust. 1995 (predh. 1960 – Višja pomorska šola v Piranu …), čl. UL od 1975.
Ima vseslovenski in tudi širši značaj v dodiplomskem izobraževanju strokovnih kadrov iz pomorstva in prometa. Pomorska dejavnost doživlja velike tehnološke in organizacijske spremembe, v pomorskem prometu prihaja do vse večje uporabe informatike in avtomatizacije.

14. FAKULTETA ZA RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO
FRI – ust.1996 (predh. 1988 – Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo …), čl. UL od 1996.
Največja slovenska visokošolska izobraževalna ustanova za računalništvo in informatiko. Nastala je po delitvi dotedanje Fakultete za elektrotehniko in računalništvo na dve fakulteti, sam študij računalništva pa se je začel že leta 1973. Fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom.

15. FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
FSD – ust. 2003 (predh. 1955 – Višja šola za socialne delavce …), čl. UL od 1975.
Socialno delo se ukvarja z izjemno široko paleto ljudi, ki doživljajo različne socialne, duševne, ekonomske in druge stiske. Umeščeno je v različne javne službe, deluje pa tudi v prostovoljnih in zasebnih organizacijah, v socialnih službah, v šolstvu, zdravstvu. Fakulteta prispeva k temeljnim družbenim vrednotam in ciljem – prizadevanje za pravičnost, preprečevanje revščine in socialne izključenosti.

16. FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO
FS – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Ustvarjajo in prenašajo znanje, ki študentom in partnerjem na raziskovalnem področju omogoča konkurenčno vključevanje v mednarodno okolje. Z raziskovalnim delom so privlačni in koristni za gospodarstvo.

17. FAKULTETA ZA ŠPORT
FŠ – ust. 1990 (predh. 1946 – Zavod za fizkulturo; 1960 – Visoka šola za telesno kulturo …), čl. UL od 1975.
Glavni namen fakultete je usposabljati vrhunsko izobražene diplomante, ki bodo sposobni kakovostno opravljati svoj poklic, delovati na različnih področjih športa in prispevati h kulturi zdravja.

18. FAKULTETA ZA UPRAVO
FU – ust. 2003 (predh. 1956 – Višja upravna šola …), čl. UL od 1975.
Fakulteta z raziskovalnim in pedagoškim delom ter s povezovanjem z domačo in mednarodno prakso razvija upravno znanost. Odlikujejo jo več kot petdesetletne izkušnje s strokovnim izobraževanjem ter podiplomski in znanstveni programi.

19. FILOZOFSKA FAKULTETA
FF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Izobražuje študente in ustvarja vrhunske izobražence s kritičnim mišljenjem v humanistiki in družboslovju ter izobraževanju učiteljev s teh področij. Posebno pozornost posveča krepitvi ved nacionalnega pomena, ki soustvarjajo slovensko identiteto.

20. MEDICINSKA FAKULTETA
MF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Razdeljena je na oddelek za dodiplomski in podiplomski študij ter na odsek za splošno medicino in odsek za dentalno medicino. Pouk poteka na UL MF in javnih zdravstvenih zavodih, ki imajo status učnih zavodov. Diplomanti pridobijo naziv doktor medicine in doktor dentalne medicine.

21. NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
NTF – ust. 1995 (predh. 1919 – Filozofska in Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1995.
Fakulteto sestavlja pet oddelkov: Oddelek za geologijo, Oddelek za geotehnologijo in rudarstvo, Oddelek za tehnično izobraževanje in informatiko, Oddelek za materiale in metalurgijo ter Oddelek za tekstilstvo (od 1995 še grafična tehnika).

22. PEDAGOŠKA FAKULTETA
PEF – ust. 1991 (predh. 1947 – Višja pedagoška šola …), čl. UL od 1975.
Izobražuje ter usposablja učitelje in druge strokovne delavce za vzgojo in izobraževanje – od vzgojiteljev predšolskih otrok, profesorjev razrednega pouka do profesorjev, ki so strokovnjaki za poučevanje dveh predmetov.

23. PRAVNA FAKULTETA
PF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
PF je ena od ustanovnih članic Univerze v Ljubljani, prvo predavanje je imel njen prvi dekan Leonid Pitamic. Fakulteta izobražuje pravne strokovnjake, ki oblikujejo naše pravno okolje. V njenem okviru deluje več inštitutov.

24. TEOLOŠKA FAKULTETA
TEOF/TeoF – ust. 1919, ustanovna članica UL (izključena 1952, ponovno članica od 1992).
Med petimi ustanovnimi fakultetami je imela v novoustanovljeni Univerzi najodličnejše mesto. Leta 1952 je bila iz Univerze izključena, decembra 1992 je spet postala del UL. V študijskem letu 1993/1994 se je začel dvopredmetni študij, v Ljubljani s Filozofsko, v Mariboru pa s Pedagoško fakulteto.

25. VETERINARSKA FAKULTETA
VF – ust. 1990 (predh. 1953 – Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo …), čl. UL od 1990.
Njena temeljna naloga je kakovostno izobraževanje študentov veterinarske medicine na vseh visokošolskih ravneh. Že nad petdeset let skrbi, da so njeni študenti seznanjeni z najnovejšimi znanstvenimi izsledki veterinarske medicine doma in v tujini. Njeno delovanje je usmerjeno v pedagoško, raziskovalno in strokovno operativno delo.

26. ZDRAVSTVENA FAKULTETA
ZF – ust. 2009 (predh. 1962 – Višja šola za zdravstvene delavce …), čl. UL od 1975.
Poslanstvo Zdravstvene fakultete je, da kot vodilna srednjeevropska raziskovalna ustanova za zdravstvene vede izobražuje odlične strokovnjake ter z raziskovalnim delom ustvarja nova znanja in skrbi za njihov prenos v prakso.k

ČUK, Silvester. Stoletnica slovenske Univerze. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 46-53.

Nepripravljen na srečanje

Napisal Marko na 1. decembra 2019. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki deček v ameriškem mestu Denver je umiral zaradi raka in njegova želja je bila, da bi srečal predsednika Dwighta Eisenhowerja.
Ko so predsedniku to povedali, je sklenil, da ga obišče. S predsedniško limuzino se je odpeljal v Denver, obiskal dečkov dom. Stopil je iz avta, se odpravil do vhodnih vrat hiše in pozvonil. Dečkov oče je odprl vrata. Lepo oblečenega neznanca ni spoznal, zato ga je vprašal: »Koga pa želite?« Tedaj se je ob očetovih nogah pojavil deček in radovedno ogledoval obiskovalca, ki se je predstavil: »Sem predsednik Dwight Eisenhower in sem prišel sem, da se srečam z vašim sinom.«
Dečka je prijel za roko, ga povabil k avtu in mu ga razkazal. Povabil ga je, da sede vanj. Poslovila sta se s stiskom roke in prijateljskim objemom.
Oče je stal pri vratih ter od tam opazoval dogajanje. Pozneje je pripovedoval, da je bil na srečanje s predsednikom države nepripravljen. Na sebi je imel stare kavbojke in umazano majico. Če bi vedel za predsednikov prihod, bi se bolje pripravil, se lepše oblekel.

Mi vemo, kdo prihaja k nam, zato se v adventu dobro pripravimo na njegov prihod.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2019), 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kaj bodo rekli drugi?

Napisal Marko na 30. novembra 2019. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

3. adventna nedelja

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi. (Mt 1,18-24)

Kaj pa bodo rekli drugi? Vedno znova slišimo tesnobna vprašanja: »Sem res vse naredil, naredila prav?« Pogosto so taka vprašanja povezana s strahom, da ne bi izpolnili tujih pričakovanj in bili zato manj vredni, nesposobni, izgubljeni …

Če pa še malo raziskujemo okoliščine tega spraševanja in ravnanja, pa ugotovimo, da bi ta ali oni hotel narediti kaj tudi drugače – pa ni imel poguma

Jožefov položaj je zelo težak, težko ga danes razumemo, tudi če vemo, da bi moral po tedanjih običajih svojo nosečo zaročenko odsloviti, da bi jo moral prepustiti javnemu kamnanju … Toda on je pogumen, ne ravna tako, kot so delali tedaj vsi … On razmišlja … Premišljuje. Ne odloči se tako zaradi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku hudo užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi.

Jožef ne stori ničesar, kar bi jo osramotilo, ponižalo, ji uničilo življenje, prihodnost. Ne, on verjame angelu … tega pa lahko slišimo samo tedaj, ko imamo pogum, da iščemo in tudi najdemo svojo pot … Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil tako, da »je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot.

Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne moremo predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ali sem vedno vse naredil prav, joj, sem res vse naredil pravilno?« Jezusov oče je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno je, kaj si o tem mislijo drugi!« (mč)

* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine:

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

2. adventna nedelja
Ne bom izgubil upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda … brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi …

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek … in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se začne božična osemdnevnica: Čas, ko se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa …?

(se nadaljuje – poglejte vsak dan … to stran)

pripravlja Marko Čuk

Avtor: Marko

adventni koledar

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing