Leon Štukelj (1898-1999)
* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor
»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.
OPTIMIZEM – RECEPT ZA DOLGO ŽIVLJENJE
Pred svojim stotim rojstnim dnem je Leon Štukelj v pogovoru s Frančkom Jaukom dejal, da je “izrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Rodil se je 12. novembra 1898 v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. Sedemletnega so vpisali v deško šolo v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. Leta 1911 se je petčlanska družina preselila v Novo mesto, kjer je oče Leopold postal občinski tajnik. Svoje šolanje je Leon nadaljeval v gimnaziji, ki se je leta 1912 preselila v nove prostore z lepo telovadnico, ki je bila zanj “najlepši prostor”, ker je bil že ‘zasvojen’ s telovadbo po srečanju s telovadci novomeškega Sokola. Zadnja leta prve svetovne vojne je bil v pisarni vojnega ministrstva na Dunaju. Po vojni je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani nadaljeval študij prava, ki ga je začel v Zagrebu. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje (sestri Irma in Pola sta bili že poročeni). »Ob prejemu prve pripravniške plače sem hitel domov in ves denar položil mami na mizo.« Služboval je v različnih krajih. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.
TRI OLIMPIADE, ŠEST MEDALJ
Za telovadbo se je Leon Štukelj navdušil kot osemletni deček ob nastopu svojih vrstnikov, včlanjenih v telovadno društvo Sokol. Takoj se jim je pridružil in začel resno vaditi. »Telovadnici sem ostal zvest do pričetka druge svetovne vojne, ko sem prenehal telovaditi. V telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadba mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca.« Na višji ravni je prvič nastopil na Vidov dan leta 1919 v Novem Sadu. Na velikem mednarodnem tekmovanju v Ljubljani avgusta 1922 je zablestel v vajah na orodjih in osvojil prva mesta na bradlji, drogu in krogih ter bil prvi v skupnem seštevku posameznikov. Opozoril je svoj izjemni talent ter postal nepogrešljiv član jugoslovanske telovadne vrste. Na olimpijskih igrah v Parizu ji je priboril dve zlati medalji: na drogu in v mnogoboju. Ob svečani razglasitvi je na olimpijskem stadionu jugoslovanska zastava dvakrat zavihrala na najvišjem drogu. V domovini so telovadcem, predvsem Štuklju, priredili veličastne sprejeme. Štuklja je v svoji vili na Bledu sprejel kralj Aleksander in ga odlikoval. Na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 je vrsta osvojila bronasto medaljo, Štukelj pa bronasto v mnogoboju ter na krogih. Olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932 se jugoslovanski športniki niso udeležili. Pred igrami v Berlinu leta 1936 je Štukelj, ki je bil star 37 let, okleval, a je vendar nastopil. »Želel sem, da bi končal svoje štirinajstletno tekmovanje vsaj z eno olimpijsko kolajno in da bi se še poslednjič uveljavil v vrhu.« In res je osvojil srebrno kolajno na krogih. Na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 je ‘nastopil’ v vlogi najstarejšega živečega olimpijca.
NJEGOV POGLED V SLOVENSKO DUŠO
Na vprašanje Frančka Jauka, če je kdaj razmišljal o človeški duši, o duši Slovenca, je odgovoril: »Seveda, kako da ne. Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.« Proti koncu svojega življenjskega romanja je kot romar obiskal Sveto deželo. »Od daleč smo si ogledali Oljsko goro, bili smo na prostoru, kjer so križali Jezusa, obiskali smo prostor zadnje večerje, kjer je Juda izdal Odrešenika. Jaz sem to v tistem trenutku občutil drugače kot takrat, ko sem o teh dogajanjih prebiral v knjigi. Čeprav sem vedel za vse podatke, me je v dvorani zadnje večerje hipoma spreletelo: ovedel sem se, da se je vse to s Kristusom dogajalo tu, kjer zdaj stojim.«
ČUK, Silvester. Leon Štukelj (1898-1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 44-45
RADOST ZRELIH LET
Kot najbolj avtonomna človekova krmilna zmožnost je vest zadnja obramba pred zgrešenim usmerjanjem življenja in sožitja. Njena bolna podoba je otopela vest, ki je povezana s človekovo duhovno nerazvitostjo, zakrnelo svobodo in odgovornosti ter zmedeno življenjsko orientacijo. Vzroki za to so različni, pogost je omamljanje. Motnja v nasprotni smeri je preobčutljiva vest, ko človek muči sebe z neutemeljenimi, bolestnimi občutki krivde (škrupuloznost).
Apostola Simon in Juda sta po starokrščanskem izročilu po prihodu Svetega Duha evangelij oznanjala skupaj, zato tudi praznujeta skupaj.
Slovenija je majhna deželica … in moraš dobro paziti, kaj o kom rečeš, saj se hitro lahko izkaže, da pljuvaš v lastno skledo. Hočem reči… tako majhni smo in tako malo nas je, da smo si med seboj vsi v sorodu. Le par kolen nazaj … par komolcev med rebra … in že naletiš na bratranca!
(ob obletnici) 16. oktobra 2019 je mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl blagoslovil prodajalno s kruhom “za dušo”, kakor je sam imenoval nove prostore Slomškove knjigarne na Gosposki ulici v Mariboru. Nadškofa Cvikla namreč vsak dan med jutranjim sprehodom “v tej ulici pozdravi vonj svežega kruha” iz bližnje pekarne. 
Človek ni samo telesno bitje, ampak tudi duhovno, ki potrebuje “kruh za dušo: to so besede Svetega pisma, besede ljudi, ki so srečali Boga in se mu celostno izročili, … besede, ki človeka vodijo k molitvi in življenju po veri,” je dejal nadškof. Zato je vesel, da bodo ljudje, ki gredo po najbolj prometni ulici v Mariboru, odslej lahko zavili v prodajalno Ognjišča, saj kljub temu, da se danes zdi, da so mnogi ljudje neverni, je “po drugi strani vse več tistih, ki iščejo, tistih, ki čutijo, da je življenje, ki ga sedaj živijo, prazno in brez smisla”.
Direktor založbe Ognjišče Miha Turk je orisal zgodovino Ognjišča, ki se je začela z izdajanjem istoimenske revije, nadaljevala z založbo, pred leti pa so delovanje nagradili s “ponudbo nabožnih spominkov in darilnim programom”. Odprli so več knjigarn, pred leti pa prevzeli Slomškovo knjigarno in založbo v Mariboru. Slomškova knjigarna bo drugo leto praznovala že 30-letnico in ima za seboj lepo zgodovino. Nova stavba je precej prostorna, “zato smo vanjo preselili tudi osrednje skladišče Ognjišča, ki ima sedaj tu osrednjo logistično točko, iz katere oskrbuje stranke po vsej Sloveniji,” je še orisal poslanstvo novih prostorov v štajerski prestolnici direktor Turk. (foto in besedilo Božo Rustja)
Spoštovani g. Miha Turk, drage sodelavke in sodelavci Slomškove knjigarne in Slomškove založbe, dragi gostje in redni obiskovalci Slomškove knjigarne, vse vas prisrčno pozdravljam!
Dovolite, da na kratko predstavimo prostore, v katerih se nahajamo, po novem sta tu na Gosposki 17 Slomškova knjigarna in Slomškova založba, ki delujeta v okviru podjetja Ognjišče, založniška dejavnost iz Kopra.
