Avtor: Marko

* 14. november 1920, Grmada nad Trebnjem, † 29. junij 2007, Ljubljana

(* ob obletnici) Rojen je bil v zaselku Grmada (takrat v župniji Dobrnič) in krščen pri istem krstnem kamnu kot častitljivi božji služabnik misijonski škof Friderik Baraga. Po končani ljudski šoli v Trebnjem je osem let obiskoval gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim. 27. oktobra 1946 je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel. Tam je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Med študijem je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal odgovorne službe: najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, (…) Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo “Božjo voljo spolnjevati”. Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih “pokoja”, ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti. (…) Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu.

Leta 2016 smo pri založbi Ognjišče izdali tudi knjigo Naš nadškof Šuštar, ki jo je pripravil in uredil njegov nekdanji tajnik, zdaj pa ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik (razprodano)

več o nadškofu Alojziju Šuštarju na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

* 20. december 1932, Spodnje Brezovo (Višnja Gora), † 9. november 2020

(ob obletnici) Angelca Škufca je od leta 1992 ogrevala naše Ognjišče s svojimi zgodbami. »Imam kar precej znancev, ki mi povedo, da ob prejemu Ognjišča najprej pogledajo, če je v njem kaj mojega, kar z veseljem preberejo. Nekateri me tudi okregajo, da so moje zgodbe prekratke.« Kdor jih bere, sam pri sebi reče: “Ja, res je, tako je naše življenje!” Njene pripovedi so pričevanja evangeljske zvestobe v malem. »Vsaka zgodba ima resnično jedro, marsikaj pa spremenim. V vsako zgodbo pa položim nauk, čeprav nevsiljivo, a kdor želi, ga lahko najde.« V Ognjišču je bilo objavljenih okoli sto petdeset njenih zgodb, z njimi je napolnila dve knjigi: Šopek cvetja in trnja (1997) v založbi Cistercijanske opatije Stična in Božji mlini (2002) v naši založbi.
Rodila se je v družini s štirinajstimi otroki (sedem let starejši brat Stanislav je bil duhovnik). Ko je imela tri leta, sta jo vzela k sebi teta in stric, ki sta bila brez otrok. Zanju je skrbela do njune smrti v hiši, ob kateri je bil mlin. Zaradi vojne je imela samo štiri razrede osnovne šole, rada je brala in se ob tem ‘šolala’ za ljudsko pisateljico. Veliko je trpela zaradi šibkega zdravja. Kadar ji je bilo hudo, se je zatekla v Stično k patru Simonu Ašiču, ki je bil njen duhovni voditelj. Govoril ji je: »Angelca, do prihodnjega ovinka! Zdaj si tam, kjer te Bog potrebuje, kjer te hoče imeti. On bo pokazal, kako naprej.« Večer življenja je preživela v domu za starostnike, od koder se je preselila v nebeški dom večne mladosti. Angelca, hvala ti! (sč)

njena zadnja zgodba je bila objavljena v novembrskem Ognjišču 2020

“Bomo šli kmalu v nebesa?”

»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***
Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***
Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 48-49

pripravlja Marko Čuk

* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor

(* ob obletnici) Leon Štukelj se je rodil  v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. V Novem mestu je hodil v deško šolo in gimnazijo, kjer se je v novi telovadnici (ki je bila zanj “najlepši prostor”) srečal s telovadci novomeškega Sokola. V Zagrebu je študiral pravo, študij je po vojni nadaljeval v Ljubljani. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Leon Štukelj je bil zrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

njegova misel

Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.«

 več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45
in na naši spletni strani: 

pripravlja Marko Čuk