Avtor: marko

Stopinje v snegu

Napisal marko na 14. januarja 2020. Objavljeno v MP kolumna.

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah – na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik …
Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zmogel zaspati. Medtem ko čakam, da se za malenkost ohladi, se naslonim na okensko polico in gledam sveže zapadli sneg pred hišo, park, ki je bil še včeraj jesensko turoben, nocoj pa je mehak in spokojno nedotaknjen. Samo pod drevesi so se nabrali kupčki, ki niso zmogli ostati na vejah, tam ob strani, vzdolž ceste, pa vodi par korakov, ne vem, čigavih, stopinje so sveže, očitno od nekoga, ki ravno tako ni mogel mirno, kot vsa ostala Idrija, potoniti v noč, in je šel svoj mir iskat med tišino padajočega snega.
Gledam stopinje in te počasi izginjajo; črno stopalo je najprej osivelo, se potem obelilo, nato pa je iz minute v minuto postajalo vedno plitvejše, vedno mehkejši so bili robovi, dokler ni grobost človeškega koraka nazadnje povsem izginila med snežno belino …
Svoj pogled umaknem na mizo, tam je še vedno darilo prijateljice, plezalke, glineni podstavek v obliki nežno odprtega cveta, na katerega mi je v cvetne liste zapisala »Popusti prijem«. Ona ve, da izgubiš preveč energije, če se preveč krčevito držiš oprimkov. Ali dogodkov, preteklosti, skrbi. Razumem. Izpusti, Marko, ne popolnoma, ne vsega, to bi bila brezbrižnost, toda pusti, naj gre, kar bi moralo že oditi. Tudi tisto, kar bi rad obdržal, tudi izginulo sled mimo hiše, za katero mi je žal, da je ni več, nekoliko manj osamljena je bila noč zaradi tistih črnih korakov. Milost novega, ki prihaja vsako leto vsaj enkrat, vsaj na začetku, vsaj tisti prvi dan, je dar Boga v tej beli noči. Dar poslavljanja od stvari, ki jih ne morem spremeniti, in stopanja v čisto belo novost.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

(Kajetan Kovič, Bela pravljica)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2020), 73.

Moji božiči

Napisal marko na 13. januarja 2020. Objavljeno v zgodbe.

Prvi božič, ki mi je bolj živo v spominu, sega daleč nazaj v otroštvo. Moj starejši brat je takrat prišel na dopust iz Niša, kjer je služil vojsko. Stara sem bila tri leta. Hiša, preprosta, vendar topla, praznično razpoložena, v kotu mah, ki je s smrečico dajal svoj značilen vonj, na mahu papirnate jaslice. Oči so se mi ves čas pasle na teh jaslicah, ki so bile lepo živo barvane, in ponosno sem sedela v naročju našega vojaka, ko smo pred jaslicami molili rožni venec. Včasih si zaželim, da bi se vsaj za hip vrnila v ta sveti večer.
Drugi božič, ki sem ga zelo lepo preživela in doživljala, je bil čez dobrih dvanajst let. V naši župniji smo že takrat ali pa spet takrat začeli med božično devetdnevnico nositi Marijo. Dve dekleti iz ene vasi sta jo sprejeli in nosili po cerkvi, naslednji večer pa izročili dvema iz druge vasi. Pri vseh dekletih iz naše vasi sem doživela čast, da sem smela nositi Marijo v procesiji po cerkvi. Vsi so imeli prižgane svečke in šli med petjem za Marijo, ko je iskala prenočišče za Jezusa. To so bili nepozabni večeri, globoko doživeti, da bi se človek kar zjokal. “Marija, pridi k nam! Polna hiša nas je, a tudi za vaju z Jožefom bo še dovolj prostora. Peč je topla, pa tudi hrane ne manjka,” bi najraje rekla Mariji, ko je bila večer za večerom poslana proč od vrat, nazaj v temno, mrzlo noč.
Tretji božič, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin, me veže že na novi dom. Vsaka hiša ima svoje navade in tudi pri nas je bilo tako. Doživljanje božičnega večera je bilo še bolj poglobljeno. Tisto leto je bilo v naši hiši še prav posebno veselo: imeli smo dva meseca starega dojenčka, našega sina, tako zaželenega in težko pričakovanega, ker se je prvi otrok rodil mrtev. Tašča, ki smo ji pravili ‘naša mama’, je bila zadnjih deset let popolnoma slepa, ker si je od hudega izjokala oči. Bila je vojna vdova, veliko je trpela in sama vzgajala tri majhne otroke. Tako rada je imela svojega prvega vnuka, ki ga nikoli ni videla, da se ni nehala Bogu zahvaljevati zanj. Sveti večer je bil prepojen s kropljenjem z blagoslovljeno vodo, s kajenjem in z molitvijo. Okrog vseh poslopij, hlev in klet, vsak prostor je bil deležen tega blagoslova. Če je bilo veliko snega, je mož čez dan naredil gaz, da sva šla po njej in slavila Boga, ki se je rodil na svet kot človeški otrok. To delamo še danes. Ko smo vse pokropili in pokadili, smo pri jaslicah zmolili vse tri dele rožnega venca, odkar so štirje, pa vse štiri. Višek svetega večera je maša polnočnica.
Četrti božič, ki je izstopal, je bil čez tri leta, ko se je sinu pridružila hčerka, in smo spet imeli dva dojenčka: Jezuščka in malo punčko. Bila je zelo huda, mrzla in debela zima. Naš triletni sin je tako vneto prosil, da bi šel z nama pokropit in pokadit okrog poslopij, da sva ga vzela s seboj. Ko smo prišli nazaj v toplo hišo, je pokleknil poleg očeta in med molitvijo vseh treh delov rožnega venca klečal ob njem, čeprav mu ne bi bilo treba. Je tudi otroka prevzela skrivnostna lepota svete noči? Pred polnočnico sta oba otroka že spala kot angelčka in delala družbo Jezuščku, ki ga sin nikoli ni pozabil pozdraviti: “Lahko noč.Jezušček!” Naša mama pa je bedela pri njima, molila in tiho prepevala božične pesmi, ko sva odšla v cerkev. Mislila je, da oba spita, a vnuček jo naenkrat vpraša: »Kaj je to: migljajo?« Poslušal jo je, ko je pela tisto lepo Glej zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo …
Peti božič je bil nekaj posebnega za vso našo državo. Na radiu so predvajali božične pesmi. Naša mama je bila takrat že nepokretna, potem ko jo je tretjič kap. Ležala je nepremično in poslušala in poslušala, iz ugaslih oči pa so ji tekle solze sreče. »Da se je to zgodilo pri nas, v naši državi! Saj ne morem verjeti, da sem to dočakala. Bog bodi zahvaljen!« je govorila. Srečna sem bila že zaradi nje, ki je bila tako zelo preskušena v življenju, tako prizadeta, poniževana, a je kljub temu iz vsega srca in iz dna duše vdana v Božjo voljo. Zame je bila svetniška mama. Spominjam se, da sem se pri polnočni maši zahvalila novorojenemu Detetu, da ji je dal okusiti to veselje.
Naslednji božič je bil pri nas v znamenju smrti in hkrati rojstva za novo, večno življenje. Naša mama je vedno govorila: »Kako srečen je tisti, ki umre na sveti večer! Takrat so nebeška vrata na stežaj odprta.« Bog ji je naklonil to milost. Mirno je zaspala v jutru dneva, ki se je končal z božičnim večerom. Takrat še nismo imeli mrliške vežice in mama je na zadnji sveti večer, ki je bil po obredih tak kot vsi pred njim, ležala doma. Bila je dobra žena in hiša je bila polna ljudi. Nekaj jih je ostalo doma, drugi pa so šli počastit novorojenega Odrešenika k polnočni maši. Bilo je žalostno – vsako slovo je žalostno in boleče – a misel, da se ji je izpolnila želja, da jo je Bog presadil v svoj vrt ravno takrat, ko se je rodil kot človeški otrok na ta svet in nam prinesel upanje, je bila močnejša.
Tako smo pri nas preživljali božične večere, tako jih še danes. Papirnate jaslice smo pospravili (ne zavrgli) in postavili lepše s hlevčkom, ovčkami, pastirji. Na dreveščku ni več doma narejenih okraskov iz papirja od bonbonov, ni več piškotov, ki so imeli nebeški okus, ampak se bleščijo okraski iz trgovine, utripajo razne lučke. Vsako leto pričakujemo božič ob adventnem venčku in molimo ob prižganih svečah.
Zunanja podoba se je spremenila. V moji notranjosti pa je še ista toplina ob besedi božič, ista hvaležnost Bogu, da se je ponižal in sprejel našo podobo in se rodil na svet zame, zate, za vse nas, da nas je odrešil. Rodil se je iz Device Marije, jo klical mama, kot jo zdaj kličemo mi, saj smo njeni otroci ter Njegovi bratje in sestre. Pokazal nam je, kakšna mora biti prava družina! In v naši družini je vedno mesto za Njega, saj ima svoj prostor v našem domu in v naših srcih.
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 98.

Kuga, človek, Bog

Napisal marko na 13. januarja 2020. Objavljeno v Za začetek.

»Prva stvar, ki jo je kuga prinesla našim meščanom, je bilo pregnanstvo,« piše Albert Camus v znamenitem romanu Kuga. Kuga oziroma vsaka velika epidemija – v našem primeru epidemija virusa COVID-19 – namreč ljudi ‘prežene’ iz njihovega vsakdanjika. Ljudje se počutijo tuje, čeprav dneve epidemije preživljajo s svojimi. Ljudje se počutijo negotove, kakor da bi bili v daljni in neprijetni deželi, čeprav so ves čas doma. Konec kuge zato Camus primerja s koncem pregnanstva: povratek domov, povratek v ustaljeno, vesela zavest, kako lep je pravzaprav slehernikov vsakdanjik.
Vendar se v romanu Kuga Camus ne sprašuje le o psihologiji in sociologiji bolezni. Smrtonosna bolezen, ki se nevidno širi po mestu, posameznika izpraša o vsem in o vsem do konca. Kuga je čas globokih vprašanj o smislu življenja kot takšnega. S kugo v mestu se ogroženim naenkrat odprejo oči za vprašanja o absolutnem. Kuga je priložnost za ateizem, kuga je priložnost za vero.
Zdravnik Rieux, glavni junak Camusovega romana, se tako sreča z jezuitom Panelouxom ob postelji umirajočega otroka. Ob pogledu na otroka sta oba zaprepadena in potrta. Jezuit izjavi, da moramo včasih ljubiti nekaj, česar ne razumemo. Zdravnik se tej izjavi strastno upre. »Ne, oče,« reče, »jaz imam drugačno predstavo o ljubezni; jaz bom do smrti odklanjal stvarstvo, v katerem so mučeni otroci.«
Albert Camus na ta način bralcu pokaže temelje svojega ateizma: stvarstvo, ki muči nedolžnega otroka, ni vredno ljubezni; Bog, ki to dopušča, ni vreden vere. Z drugimi besedami: kuga je dokaz, da ni Boga.
A je res tako? Kaj če drži nasprotno? Denimo: prišla je kuga in spoznali smo Boga. Poglejmo manj znani primer iz zgodovine zgodnjega krščanstva.
Pred desetletjem preminula italijanska zgodovinarka Marta Sordi, specialistka za antični Rim, se je posebej posvečala vprašanjem odnosa Rimskega cesarstva do kristjanov. V svojih spisih se je z veliko strokovnosti in poguma lotevala manj znanih vidikov tega odnosa. Med drugim se je poglobila v pojav kuge, imenovane ‘antoninska’, v drugem stoletju. Kuga, ki je izbruhnila na Bližnjem vzhodu okrog leta 165, je dobrih deset let morila po vsem cesarstvu, s posebej veliko žrtvami v samem Rimu in na področju današnje Francije.
Marta Sordi opaža, da je po koncu te kuge nastopilo nenavadno dolgo obdobje miru za kristjane; obdobje, v katerem se je Cerkev utrdila, tiho večala, širila na nove teritorije (vključno na področje današnje Slovenije, dodajmo); obdobje, ki je trajalo vse do Decijevega preganjanja leta 250. Sordijeva postavi tezo, da gre to obdobje pripisati tudi kugi. Najprej je tu povsem naraven družbeni dejavnik, da velika nesreča ljudi poveže; verske in ideološke razlike gredo v drugi plan; tisti, ki kugo preživijo, se tega veselijo in bolj držijo skupaj.
A tu je še prav poseben dejavnik, ki je krščanska ljubezen do ubogih in bolnih. Sordijeva meni, da so se kristjani med antoninsko kugo izkazali kot dobri sosedje, kot negovalci bolnikov, kot zanesljiva pomoč, ko je najhuje. Če jih je poprej ljudski glas krivil za to ali ono nesrečo in jih postavljal pred sodnike, je njihov moralni ugled po kugi izjemno narasel. Sredi kužne vihre ni bilo težko v požrtvovalnih kristjanih zaslutiti obličja Boga, ki je ljubezen.
Camus bo rekel, da kuga, ko pobija nedolžne, dokazuje, da Boga ni. Kristjan bo s strežbo kužnim pokazal, da Bog je ter da Božja tolažba in rešitev delujeta tudi v mračnih časih človeštva.
COVID-19 nima razsežnosti kuge pokončevalke iz minulih stoletij. Ima pa moč izprašati vsakega o vsem in o tistem, kar je v njem zadnje in najgloblje. Ko nas na čuden način tudi fizično ‘prežene’ k sebi domov, nam ponuja čas za refleksijo in molitev. Da Bog je, v času sodobnih epidemij, ko imamo izdelane zdravstvene sisteme, povprečni kristjani več ne dokazujemo z neposrednim junaštvom pri strežbi bolnikom. Lahko pa v teh zmedenih časih na Boga pokažemo s svojim darom modrosti, bližine in tolažbe.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 3.

Če Cerkev izgine

Napisal marko na 13. januarja 2020. Objavljeno v Za začetek.

Sv. Viktorin Ptujski se v svoji Razlagi Razodetja loti tudi razlage odprtja sedmih pečatov (Raz 6-8). Ko Razodetje pri šestem pečatu, ki naznanja preganjanje kristjanov, zapiše “nebo se je odmaknilo, kakor če se zvije zvitek,” Viktorin to podobo razloži zelo na kratko: »Cerkev izgine.«
Nekaj let po Viktorinovem zapisu Cerkev resda skoraj izgine. Leta 303 pride namreč do velikega Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Zlasti na vzhodu Rimskega cesarstva, kjer je bilo preganjanje najhujše, so bili mnogi kristjani ali ubiti ali pregnani ali primorani v zatajitev vere. V kakšni pokrajini Cerkve ni bilo več. Denimo, mesto Eumenija v Mali Aziji je bilo vso porušeno in požgano – za kazen, ker so vsi njeni prebivalci, skupaj z županom in občinskimi svetniki, bili kristjani.
So kraji, kjer sodobna Cerkev raste, in so kraji, kjer izginja. Raste v vzhodni Indiji, na kakšnih od indonezijskih otokov, v Vietnamu, po skritih kotih Kitajske, v osrednji Afriki. Izginja pa predvsem na Bližnjem vzhodu, tam, kjer se je rodila. Nemški duhovnik Andreas Knapp nam v knjigi Poslednji kristjani, ki govori zlasti o stanju v Siriji, v poglavju Zaton krščanskega Jutrovega piše. »Sirske cerkve so izkrvavele: demografsko zaradi muslimanskih ženitnih pravil, denarno, ker so jim pili kri z glavarnino; in vedno bolj s krvavimi pokoli v dobesednem pomenu besede.« Nekaj krščanskih politikov (med njimi Putin in Trump) je vstopilo v bran bližnjevzhodnim kristjanom, večina jih gleda vstran. Če ne bo močnejše reakcije bratov in sestra z Zahoda, so lahko zdajšnji bližnjevzhodni kristjani v resnici ‘poslednji kristjani’. Cerkev lahko tam izgine.
Toda kako naj bratje in sestre z Zahoda pomagajo bratom in sestram z Vzhoda, če tudi sami počasi izginjajo? Ne izginjajo pa zaradi vsiljenih ženitnih pogodb, krivičnega verskega davka in odkritih pokolov. Izginjajo zaradi ‘tihe apostazije’, tihega osebnega odpada od vere. Kardinal Robert Sarah je leta 2013 na predavanju v Trstu dejal takole: »Tudi med krščenimi Kristusovimi učenci se danes dogaja neke vrste tiha apostazija, ki je zavračanje Boga in krščanske vere v politiki, gospodarstvu, na področju etike in morale, kakor tudi v zahodni postmoderni kulturi.« Z drugimi besedami, kristjani sami smo začeli delati politiko, kot da ni Boga; se iti gospodarstva, kot da ni Boga; sprejemati moralne odločitve, kot da ni Boga; prevzemati kulturne vzorce mišljenja, kot da ni Boga. Na koncu se nam je zgodilo, da Boga res več ni bilo – v našem srcu, kakopak.
Pešanje krščanstva v deželah stare krščanske tradicije je največja novica zadnjih tisoč let. A redki se zavedajo, kaj vse ta novica pomeni. Smo pred tisočletno spremembo v mišljenju, čutenju in delovanju, s tem pa pred veliko preobrazbo naše civilizacije v nekaj, kar se bo imenovalo post-krščanstvo. Marsikateri musliman si post-krščansko Evropo predstavlja kot islamsko Evropo. Ateistični aktivizem vse barv in sort, podprt z denarjem velikega kapitala, ki hoče uniformirano človeštvo, pa si post-krščansko Evropo predstavlja kot talilni lonec identitet in kultur. Obojim bi odgovarjalo, da Cerkev – katoliška, pravoslavna, evangeličanska – izgine.
In res! Kaj bo z evropsko Cerkvijo? Bo izginila? Bo izginila, kakor je nekoč želel Dioklecijan, da izgine? Se ji bo v prihodnjih stoletjih dogajalo, kar se zdaj dogaja s Cerkvijo na Bližnjem vzhodu?
Na ta vprašanja imamo odgovor. Ne dajeta nam ga niti islam, niti ateistični aktivizem vseh barv in sort, niti ozkogleda in dvolična politika. Odgovor si dajemo kristjani sami. Naš osnovni problem, ki napoveduje izginotje Cerkve, je naša tiha apostazija. Samo mi lahko ta tip odpada od vere ustavimo – začenši vsak pri sebi. To, kar je danes naša najbolj šibka točka, naj postane naša priložnost za zaustavitev duhovne erozije in ponovni vzpon evangelija na evropskih tleh.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 3.

Božični spomini

Napisal marko na 10. januarja 2020. Objavljeno v zgodbe.

Domov je prihajal dvakrat na leto, ob božiču in ob veliki noči. Tako se je sladkemu pričakovanju praznikov vedno dodal še on. Vedno je bil tisto zadnje, najlepše, kar se mi je še zgodilo do konca prazničnih dni.
Kadar sem pekla, sem se spominjala, kako sva pekla najine prve piškote. Bili so iz prsti in gline, namočene v vodi. Sušile sva jih na soncu in jih nato prodajala. Otroka še. Za božič sva spet tekala drug okoli drugega, menjavala sva lučke in okraske na smrečici, ki smo ji doma pravili ‘drevešček’, že dolgo pred tem sva nabirala mah v skalah pod gradom, za jaslice, vse sva počela skupaj.
Najlepše od vsega pa je bila pot k polnočnici. Mrzle zasnežene poti, luči po hišah in zvonjenje pri fari. Nikoli nisva zamudila, vedno sva šla skupaj.
Vsi so pravili da sva par in meni je bilo to strašansko všeč.
Enkrat, po taki polnočnici, pa sva domov grede hodila počasneje od drugih, začela sva zaostajati in nazadnje sva ostala čisto sama na zasneženi poti.
»Ali ni bilo lepo,« sem rekla, ker je bil Metod kar tiho.
»Ja, lepo je bilo,« je rekel počasi in potiho tudi sam. »Kadar sva takole skupaj, je vedno lepo!«
Odtegnila sem roko, s katero me je držal, pa jo spet poprijela. Imela sva vroče in potne dlani, le okoli naju je bil hlad, mrzel veter je pihal.
Metod me je potegnil bliže in potisnil moje roke v globoke žepe svojega plašča. Stopila sem na prste in se dvignila, toliko, da sva se s čelom dotaknila drug drugega. Luna je prav tisti hip ošinila veje nad nama in vse se je kar naenkrat zjasnilo. Stisnila sem se obenj in se mu zagledala v oči.
»Čisto premražena si,« je rekel potiho in sklonil glavo.
»Ne, ne … Saj me ne zebe … Takole že ne …« sem zašepetala in potisnila obraz nekam pod ovratnik njegovega plašča
Ostala sva tako, dokler naju ni začelo zebsti.
Ko sva spet stopila na pot, sva se prijela za roke, poskakovala sva po snegu drug ob drugem in vse do doma molčala. Nobeden ni hotel prekiniti tistega lepega trenutka, kakor da bi se nečesa bal …
»Kje pa hodiš v tem mrazu? Ura je pol dveh …« je rekla mama, ko sem stopila noter. Čisto potiho. Vendar me je slišala.
»No, zdaj sem doma …« sem zamrmrala in stekla na vrh.
Naslednji dan me ni več spraševala. Pogledala je name tu in tam, pričakovala sem, da bo še kaj rekla.
Pa ni!
Za božični večer je prišel Metod k nam. Kar postavil se je v kuhinjo, nerodno je mencal z dolgimi rokami in begal z očmi okrog, kakor da me prvič vidi.
»Nekaj imam za k tvojim jaslicam,« je rekel nazadnje. »Nekaj lepega sem ti prinesel!«
»A res!« sem vzkliknila in vrgla krpo s katero sem nekaj brisala v kraj.
»Poglej!«
Metod je odvil papir in v rokah mu je ostala majhna steklena kroglica. Svetila se je v luči, pod katero je stal. Stresel je tisto čudo in jo na hitro obrnil, pa spet obrnil in približal mojim očem.
V stekleni kroglici so se vsule snežinke, vsule so se na rdečo streho hišice in na plot ob nji.
»A ni lepa …«
»Ja, je … Lepa je … Kje si jo pa dobil?«
»Od krošnjarja sem jo kupil, že pred prazniki. Nisem vedel, kaj naj ti dam za božič …«
«In prav to hišico si izbral! Taka je kot prava. Le da je majhna …« sem vzkliknila, poskočila k njemu in ga poljubila na lice. Kar tako.
Metod je zardel, nerodno se je prestopil in me prijel za roko.
»Enkrat … Veš …« je zajecljal, »enkrat bom tako hišico naredil. Ko bom imel denar. Veliko … Tako, da ti bo všeč.«
Pokimala sem mu in zaplesala s tisto čarobno kroglico po kuhinji kakor vrtavka. Toliko, da se nisem zaletela v mamo, ki je prav takrat stopila noter.
»Ali se nista že sinoči od polnočnice vse zmenila? Pozna ura je bila …« je zanergala in malo jezno pogledala v Metoda. »Pri vajinih letih sem jaz …«
»Mama …«
Metod se je nasmehnil in ravno tako hitro kot je prišel, tudi odšel.
»Metod!« sem zakričala za njim. »Jutri na Štefanovo pa le pridi na piškote. Cimetove zvezdice bodo!«
»Ja? Kdaj jih boš pa spekla?« je rekla mama. Pa še kaj bi, pa je vstopil oče, prišel je bliže, ravno se je vrnil s hleva.
»Tako! Živina je sita, zdaj bo pa praznik! Ves dan!«
Tako je rekel in tako je tudi bilo. Lep, miren in zasnežen božič smo imeli. In zvečer je dišalo po potici in po kadilu in po cimetovih zvezdicah. Z mamo sva jih napekli polno skledo.
Ko je na Štefanovo prišel Metod, smo se že prijazno pogovarjali, pili smo domači mošt in grizljali sladke cimetove piškote. Po hiši je dišalo, vse okoli je dišalo. Joj, kako je bilo sladko!
Stekleno kroglico s hiško sem dala k jaslicam na omari. Med ovčke, pastirce, prav pod betlehemsko zvezdo. Mislila sem na Metoda, samo o njem še. Tisti božič in še veliko božičev za njim.
Toda …
Leta so minevala in kmalu sva odrasla in šla vsak svojo pot. Metod je šel zelo daleč, predaleč, da bi ostalo vse tako, kot v tisti stekleni kroglici.
Dolgo mi ni pisal, za mojo poroko je poslal le voščilnico, po tistem pa dolgo ničesar več … Imela sem ga v mislih tu in tam, a dobro sem vedela, da si je tudi sam že ustvaril družino in da je s tem verjetno vsega konec.
Kar naenkrat pa se je spet pojavil! Pri nas doma. Prišel je sam, nič nisem spraševala, zakaj, vesela sem ga bila.
Nobenih zamer, nobenih težkih besed, le lep spomin, ki je še vedno lebdel med nama, naju je spet povezal.
In sklenila sva, da bova ta srečanja ohranila.
Srečanja za praznike.
Metod je poslej prihajal domov vsako leto dvakrat. Za veliko noč in za božič. Najprej je prišla njegova voščilnica in takoj za njo tudi sam. Zame je bil ves ta čas tak, kot je vedno bil. Vihrav, nasmejan in prisrčen. Okoli njega je kar žarelo, tako, da je vedno nekaj tistega dodal tudi praznikom.
Moja družina, ki se je z leti že kar povečala, ga je imela za mojega dragega znanca, nazadnje že za pravega družinskega prijatelja. To, kar je tudi bil!
Ko so mi poti postale težke, vedno težje in nazadnje že nemogoče, sem veliko ostajala doma.
Metod je vsako leto prihajal, me bodril in spraševal to in ono.
»Se še spomniš najinih polnočnic? Pa hišice v stekleni kroglici? Obljubil sem ti jo, pa je prišlo drugače. Tako drugače. Midva naj bi bila … Vendar, saj veš …« je običajno začel pogovor in jaz sem mu odgovarjala, vsakič isto:
»Ja, vem! Se vedno vem vse, kako bi pozabila, ali …«
Ko so se vrata za njim zaprla, sem sedla in se nasmehnila, vsa v nekem blaženem spominu. Tudi to je bilo po praznikih vedno enako. Vznemirljivo lepo.
Polnočnica! Novo upanje, nov začetek, novo rojstvo in vse bo drugače. Boljše in lepše. Vendar, dolgo ni ostalo tako …
»Pravijo, da Metoda letos ne bo domov. Da ga ne bo k polnočnici. Da je zelo bolan in, …« sem slišala lani govoriti hčere. Novico sta prinesli iz trgovine.
Prizadele so me tiste besede, rekla pa nisem nič. Kljub vsemu sem upala, da se še bova videla.
Polnočnica doma mu je bila sveta! Tu bo. Za božič bo on tu! Tako, kot vedno …
Ko so se po hišah po vasi začele prižigati luči in je snežena pot oživela v soju bakel, mi je postalo tesno. Stopila sem k jaslicam, stegnila roko in potegnila k sebi stekleno kroglico s hiško na sredini. Nasmehnila sem se, jo obrnila, malo potresla in počakala, da je začelo v nji snežiti.
Vse tako kot nekdaj …
Metoda lani res ni bilo k nam, ne na božič, ne na Štefanovo. Tudi letos ga ne bo. Na nekem zdravljenju da je, govorijo okoli mene. Pa da bo ostal kar tam, v tisti bolnici, če mu bodo lahko še kaj pomagali. Previdno izbirajo besede, tako, da počasi razumem. »Taka je Božja volja, in Bog že ve, zakaj mora biti tako,« si rečem.
Kako vse mine!
Življenje je podobno pisani stekleni kroglici, ki jo bom, tako, kot vsak božič, tudi letos položila k jaslicam. Vse enkrat pokrije sneg … Droben, mehak in bel.
Pred dnevi smo z družino spet pripravljali reči za jaslice. Počasi, previdno, sem vzela kroglico iz omare, da se mi ne bi razbila. Potresla sem jo, jo obrnila in spet potresla. Ko so jo prekrile drobne, bele snežinke, sem, sama ne vem zakaj, zajokala.
Dobro sem vedela, da je nekaj lepega iz mojega življenja odšlo za vedno …

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče (2020) 1, str. 48-49

Oh, ti virusi!

Napisal marko na 8. januarja 2020. Objavljeno v MP Znanstvene skrivnosti.

Prvo opozorilo sem zlahka spregledala. Rahla utrujenost, nič takega. Drugo opozorilo sem sicer opazila, a se zanj še vedno nisem zmenila. Samo malo me je bolelo v žrelu, jaz pa sem imela še kup neodložljivih opravkov. Potem … Tretjega opozorila ni bilo več. Obležala sem v postelji.

Nizke temperature, zgodnja tema in premalo gibanja na svežem zraku so med zimskim časom idealna kombinacija za oslabitev našega telesa. Posledično sem bila tudi sama bolj dovzetna za okužbo z virusi. Ti mikroorganizmi so povsod okoli nas, a če smo zdravi, nam najpogosteje sploh ne pridejo do živega. Če pa smo pod stresom, premalo spimo, nepravilno jemo …, potem se (vsaj) prehladu med zimo praktično ne moremo izogniti.

PREHLAD IN GRIPA – BOLEZNI, KI JU PRENAŠAJO VIRUSI
Virusi so drobni organizmi, ki jih s prostim očesom ne moremo videti. Njihova posebnost je, da zelo hitro mutirajo.

To pomeni, da se njihov dedni zapis neprestano spreminja, zaradi česar lahko večkrat zbolimo za gripo ali prehladom, saj naš imunski sistem nanje še ni navajen. Ali obožujete nakupovalne centre in množične dogodke? Odlična kombinacija, da obležite v postelji! Virusi, ki prenašajo gripo in prehlad, se namreč širijo s kihanjem, kašljanjem in neposrednim stikom z bolnikom. Prav zato ni zaman nasvet, da si po prihodu domov vedno dobro umijte roke.

NE ZBOLIŠ, KER SI PREMALO OBLEČEN. ZBOLIŠ ZARADI VIRUSOV.
Toplo se obleci, da se ne prehladiš! To je eden izmed najpogostejših nasvetov v zimskem času. V resnici nisem zbolela zato, ker si nisem oblekla še dodatnega puloverja. Zbolela sem zaradi okužbe z virusi. Seveda, pozimi so razlike v temperaturi med našim stanovanjem in okoljem precej večje kot poleti. Saj si predstavljate, kakšen temperaturni šok doživi vaše telo, ko se zjutraj iz tople postelje odpravite v ledeno mrzlo jutro? To telesu predstavlja stres, zato je imunski sistem oslabljen in hitreje podleže virusom.

ZAKAJ ME BOLI GRLO? NE GRLO, ŽRELO!
Bolečina v mojem grlu vedno bolj narašča. Težko požiram. No, v resnici me ne boli grlo, ampak žrelo. Žrelo se namreč nahaja takoj za ustno votlino in predstavlja povezavo med prebavnim sistemom in dihalno potjo. Grlo pa se nahaja precej nižje od žrela in nam omogoča oblikovanje glasu. Ko torej pravimo, da nas boli grlo, največkrat mislimo na pekočo bolečino v žrelu. V tem času namreč virusi napadejo celice naše ustne sluznice. Ta nabrekne in se vname, nas pa vedno bolj boli. Če pa nas kmalu začne boleti tudi nižje (torej v grlu), je to lahko začetek druge bolezni, zato se moramo nujno odpraviti k zdravniku.

ZAKAJ DRAŽEČEGA KAŠLJA PREPROSTO NE MOREM ZADRŽATI?

ALI VEŠ?

Čez nekaj dni začnem kašljati. Med boleznijo se namreč v naših dihalnih poteh nabira sluz, zaradi česar se sproži refleks kašlja. A moj kašelj ni nič kaj prijeten. Včasih začnem kašljati in sploh ne morem nehati. Ali se je tudi vam kdaj zgodilo, da je bil vaš kašelj suh in dražeč? Takrat je sluznica žrela suha in vzdražena, zato nas kar refleksno sili h kašlju. V žrelu in bronhijih imamo živčne receptorje, ki zaznavajo različne dražljaje, od prahu do tobačnega dima. Od tam se informacija prenese v naše možgane. Tega se ne zavedamo, zato tudi odziva – silovitega kašlja – ne moremo nadzorovati. Pomagamo si lahko s pastilami ali sirupi, ki obložijo našo sluznico in jo tako mehanično ščitijo pred dražljaji, ki bi sicer izzvali kašelj.

SMRKANJE PREDSTAVLJA LEPLJIVO OBRAMBO
Seveda še ni konec. Skupaj s kašljem se pojavi še smrkanje: začne se povečano izločanje sluzi v nosno votlino. Tako poskuša moje telo ustvariti obrambni zid, ki bi virusom preprečil vstop v telo.
Po hektolitrih čaja in kilogramih limone, mnogo urah ležanja v postelji in veliko spanja sem (končno) ozdravela. Saj veste: prehlad traja sedem dni, če ga zdravimo, in en teden, če ga ne.

PREHLAD ALI GRIPA?
Tako prehlad kot gripa sta okužbi zgornjih dihal, a med njima obstajajo pomembne razlike. Medtem ko se simptomi pri gripi razvijejo zelo hitro po okužbi (po navadi od enega do dveh dni), se pri prehladu simptomi pokažejo kasneje, hkrati pa so manj intenzivni in hitreje minejo. V obeh primerih pomagata predvsem počitek in dovoj tekočine.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 70-71.

Slomškova knjigarna Maribor

Napisal marko na 7. januarja 2020. Objavljeno v Na obisku.

Po 30-letni poti Slomškove knjigarne – od dobre knjige do pestrega versko-darilnega programa
Misel na lično knjigarno ob večernem soju luči in vzdušju, ki kar vabi, da vstopimo, si v miru prelistamo to ali ono knjigo, se pogrejemo od zunanjega mraza in najdemo še kaj za svojo dušo, je seveda zelo vabljiva. In k sreči ni neuresničljiva. Tokrat zato povabilo v prenovljeno Slomškovo knjigarno v središču Maribora, nedaleč od stare lokacije – po novem v samem središču, na Gosposki ulici.

SLOMŠKOVO MESTO DOBI SLOMŠKOVO KNJIGARNO
Slomškova knjigarna bo drugo leto obhajala 30-letnico svojega delovanja. Ob obisku Maribora in knjigarne sem k predstavitvi razvoja knjigarne povabil njeno pobudnico in prvo vodjo poslovalnice Danico Gostenčnik ter današnjo vodjo poslovalnice Barbaro Čivre. Začnemo na začetku in ga. Danica pripoveduje: “Ideja o knjigarni s katoliškimi izdelki se je rodila že pred osamosvojitvijo Slovenije. Iz svoje življenjske preizkušnje sem nekako spoznala, da v Mariboru primanjkuje trgovina z versko ponudbo. Pri frančiškanih so sicer imeli trgovinico, vendar je bila v notranjih prostorih, ne tako dostopna z ulice.”

Svojo idejo je predstavila odgovornim na Nadškofiji Maribor in dobila spodbudo, tako da je začela konkretno razmišljati v tej smeri. “Brez podpore in spodbude škofa Krambergerja in g. Kraševca knjigarne ne bi bilo. Ravno takrat se je na Slomškovi ulici 3 prenavljala stavba in pokazala se je priložnost, da bi tam lahko začeli s poslovanjem. Začetki so bili zelo pestri, zidarsko in gradbeno obarvani … Dogovorili smo se za sodelovanje z verskimi založbami kot tudi dobavitelji drugih artiklov, in tako je knjigarna začela poslovati. Na začetku sem bila v knjigarni sama, kot prva zaposlena pa je prišla v knjigarno Barbara Čivre, ki je v vlogi vodje poslovalnice danes.”

VELIKA ŽEJA PO VERSKIH IZDELKIH
“Naj nadaljujem z opisom prvega adventnega časa v knjigarni decembra leta 1990. Takrat so bile popularne kasete in na pultu smo imeli radiokasetofon, na katerem sva z Barbaro vrteli kasete s cerkveno glasbo. Prav ganljivo je bilo videti, kako so ljudje stali pri pultu in poslušali; tudi solze so tekle.”
O tem obdobju je ga. Barbara dodala, da “je bil to nepredstavljiv čas – tako v smislu, kako so ljudje doživljali prisotnost verskih knjig, predmetov v prosto dovoljeni prodaji, ali da so lahko poslušali cerkveno glasbo. Prodali smo ogromno kompletov jaslic, čeprav so bile na izbiro zgolj dvoje plastične jaslice in ene narejene iz gipsa. To so bili posebni dogodki v posebnem času, ko so se ljudje začeli zavedati, da je z osamosvojitvijo Slovenije nastopil tudi čas verske svobode.”
Kljub temu so se v knjigarni od vsega začetka zavedali, da s svojo ponudbo ne smejo nagovarjati samo verujočih. “Knjigarna je morala biti široka, in v tem duhu smo potem tudi začeli sodelovati z drugimi založbami, s pomočjo katerih smo ponudbo razširili.”

PRELOMNICA V LETU 2013
Vzpostavitev knjigarne in delo v njej je postalo in ostalo v mojih sogovornicah globoko ukoreninjeno. “Moram priznati, da sem bila tudi sama zelo pretresena in žalostna, ko se je Nadškofija Maribor znašla v težki situaciji. Ob tem sem zelo trpela, saj je knjigarna postala del mene. Bilo je veliko negotovosti, kaj bo s knjigarno, kako bo z zaposlenimi, s poslovanjem, in bi se rada zahvalila vsem, ki so pomagali, da je knjigarna ohranila svojo dejavnost. Knjigarna je z zavzetim delom zgradila svoj pomen v Mariboru in v njej je bilo vzpostavljeno veliko dobrih veliko odnosov s strankami, duhovniki … Ob tem hvala tudi Ognjišču, da je v letu 2013 prevzelo Slomškovo družbo in zagotovilo normalno nadaljnje poslovanje. Danes z velikim veseljem gledam na to novo knjigarno, ki je z novimi prostori dobila nov zagon. Vesela sem, da je tako lep prostor in da je s pestro ponudbo dobro poskrbljeno za stranke,« je zaključila ga. Danica.

Na zdajšnjo vodjo poslovalnice Barbaro sem naslovil nekaj vprašanj o sodobnih kupcih in kupnih navadah, kakšen utrip je zaznati v knjigarni in kaj vse lahko obiskovalec Slomškove knjigarne tam najde.

Kako vidite današnji utrip v knjigarnah na splošno in še posebej v Slomškovi knjigarni?
Predvsem boleče in žalostno je skozi leta doživeti, kako je upadlo zanimanje za knjigo. Vsem zmanjkuje časa za bistvene stvari, vendar smo branje za dušo ter versko rast prehitro opustili. Na pojem knjige je vplivala tudi tehnologija, saj so se ljudje navadili brskati po spletu. Tudi duhovniki so se odvadili kupovati knjige – če so včasih kupili skoraj vsako versko knjigo, je danes precej drugače. Ker se posledično kupuje manj knjig, smo v nabor izdelkov, ki jih kupci lahko pri nas dobijo, sčasoma dodali tudi širok in pester versko-darilni program.

Kako smo se stranke v teh treh desetletjih spremenile?
Danes so kupci veliko zahtevnejši, z izdelanim okusom oz. vsaj neko predstavo, kaj bi si želeli. Če je v prvih letih bilo vse dovolj dobro, samo da je bilo, prihajajo danes kupci z najrazličnejšimi okusi, željami, tudi pričakovanji, vsak želi zelo visoko kvaliteto za zelo nizko ceno. Če je bilo nekoč več kot dovolj imeti v ponudbi 10 različnih križev, jih danes tudi 40 ali 50 ni dovolj.
Poleg tega prihajajo v našo knjigarno ljudje tudi na pogovor, na posvet, iščejo sogovornike, želijo nekaj toplih besed. Prihajajo seveda tudi neverni ali tisti, ki so se oddaljili od Cerkve, pa so tukaj našli nek vmesni prostor, da se izrazijo, na to temo kaj povedo, zaradi tega lahko pri sebi tudi kaj spremenijo.

Ko omenjate ponudbo za različne okuse: kako bi predstavili nabor izdelkov, ki je na voljo obiskovalcem knjigarne?
Najprej bi omenila, da je knjigarna na novi lokaciji precej večja, kar posledično pomeni, da lahko ponudimo veliko večjo izbiro izdelkov. Knjigarna ponuja svoje izdelke v prostornem pritličju, nekaj ponudbe pa se nahaja tudi v prvem nadstropju, ki je dostopno tudi z dvigalom.
Ponudba je veliko bolj pregledna in je tudi vsebinsko razporejena. Na voljo je pestra paleta izdelkov ob posameznih zakramentih, ko se iščejo knjižna ali druga versko obarvana darila za krst, prvo sveto obhajilo, sveto birmo, ne manjka primernih daril ob sklenitvi zakonske zveze, za rojstne in godovne dneve, v tem jesensko-zimskem času je na voljo veliko darilnega programa za Miklavža, posebej bogat je jaslični program, kjer ponujamo jaslice v kompletih ali tudi posamezne figure in jaslične dodatke, ne manjka izdelkov za duhovnike itd. Vsekakor se za vsakega lahko najde kaj iz res pestre ponudbe.

Kakšne so vaše želje za Slomškovo knjigarno za naprej?
Za naprej smo seveda najprej veseli vseh tistih strank, ki se k nam vračajo. Teh ni malo in z leti je dober občutek, ko ti stranke zaupajo in se vračajo. Želimo si, da bi nas na tej novi lokaciji odkrilo veliko novih strank, da bi na križišču raznih poti ostali in še bolj postali eno od duhovnih središč in stičišč, kajti če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
V naši knjigarni lahko ljudem ponudimo miren prostor, prijazen odnos, širok nabor izdelkov in da lahko pridejo tudi takrat, ko se želijo umakniti iz vsakdanjega vrveža. Res je prijetno videti, ko se v knjigarni nehote srečajo prijatelji, tudi duhovniki, in svoje poslanstvo vidimo tudi v tem, da smo lahko kraj srečevanja.
Za konec bi še poudarila, da ni naključje, da nosimo ime Slomškova knjigarna. V vseh teh letih preizkušenj, ko je bilo še posebej zahtevno obdobje, smo čutili Slomškovo pomoč in prepričana sem, da smo tudi z njegovo pomočjo še vedno tukaj in na voljo našim obiskovalcem.

Na novi lokaciji na Gosposki ulici se sedaj nahaja tudi logistični center s centralnim skladiščem za potrebe celotne mreže Ognjišča in Slomškove knjigarne. Ko ljudje iz cele Slovenije naročajo izdelke po spletu ali po telefonu, se njihova naročila pripravi in odpremi v Mariboru.

ERJAVEC, Matej. Slomškova knjigarna Maribor. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 58-61.

Trikraljevski koledniki

Napisal marko na 5. januarja 2020. Objavljeno v Priloga.

»Koledovanje je obredni obhod, ko obhodniki-koledniki v glavnem okoli božiča, novega leta in praznika svetih treh kraljev obiskujejo hišo za hišo v vasi ali soseski in domačinom s pesmijo-kolednico voščijo srečo in zdravje. (…) O koledovanju govorimo navadno samo takrat, ko imamo v mislih obhod za božič, novo leto, za svete tri kralje« (Niko Kuret). Za koledniške obhode je značilno, da koledniki obiščejo vse hiše v kraju, po pozdravu in sprejemu zapojejo ali izrečejo koledniško besedilo z voščilom, sprejmejo zanj dar, se za dar zahvalijo in se poslovijo. Koledovanje je povezano s krščanskim praznovanjem božiča; koledniške pesmi govorijo o Jezusovem rojstvu in o obisku Modrih. Koledniki prinašajo v domove voščilo miru, veselja in blagoslov. Danes pri svojih obhodih zbirajo darove za misijone. Pred drugo svetovno vojno je bilo koledništvo živo po vsej Sloveniji, po vojni je bilo prepovedano, v samostojni državi pa se oživlja in vedno bolj krepi.

IME IN ZAČETEK
Beseda koleda je latinskega izvora: stari Rimljani so prvi dan meseca imenovali kalende. Posebno slovesne so bile januarske kalende, ki so jih praznovali z obhodi. Naši slovanski predniki so se s tem običajem seznanili že v stari domovini. Izraz kalenda so spremenili v ženski samostalnik koleda, ki je sprva pomenil novoletni dan, pozneje pa tudi božični praznik. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1973) je sprejel: koleda (koledovanje in voščilna pesem), kolednica (voščilna pesem, ženska, ki koleduje), koledniški (nanašajoč se ne kolednike in koledovanje), koledovati (hoditi od hiše do hiše med 26. decembrom in 6. januarjem, s petjem nabirati darove, vasovati).
Božično in novoletno koledovanje ima svoj izvor v prakrščanskih obhodih za konec leta, trikraljevsko koledovanje pa je nastalo brez kakega krščanskega izročila. Rodilo se je v Srednji Evropi v prvi polovici 16. stoletja na mestnih šolah. Učenci in tudi njihovi učitelji (šolniki) so bili materialno bolj slabo preskrbljeni, zato so dodatne vire za preživljanje iskali drugje. Čas okoli novega leta je bil idealna priložnost, da so z voščilnimi obiski pri dobrotnikih in veljakih nabrali nekaj darov. Sprva so hodili okoli v ‘vsakdanji’ obleki, šele po letu 1550 so se dijaški obhodniki prelevili v tri kralje in se tudi oblekli po noši modrih kraljev z Vzhoda. Ponekod so jim celo iz zakristij posojali cerkvena oblačila. To je bil privilegij dijakov mestnih šol, dijakom redovniških šol pravice koledovanja po mestih niso priznavali. Sčasoma se je to koledovanje razširilo tudi na podeželje. Znano je, da so npr. v Šentjernej na Dolenjskem hodili koledovat šolarji in šolniki iz Novega mesta, Laškega, Ljubljane, Celja. Koledniki so hodili križem po vsem slovenskem ozemlju. To koledovanje je povsod ohranilo svojo začetno značilnost: koledniki pričakujejo (in terjajo) darove.

KOLEDNIKI PRI NAS
O božičnih kolednikih pri nas prvi poroča Primož Trubar, ki je v svojem Katekizmu z dvema izlagama (1575) zapisal: “… inu koledniki o božiči pojo: mi smo prišli pred vrata, da bi bila božja zlata!” Omenja jih tudi Valvasor v svoji Slavi (1689), ko piše o nabiranju voščenk za cerkveno osvetljavo. Trubarjev zapis potrjuje, da se je pri nas koledovalo ob božiču vsaj v drugi polovici 16. stoletja, najbrž že dosti prej. Zgodovinar Ivan Vrhovnik, župnik v ljubljanskem Trnovem, piše, da so v Ljubljani hodili trikraljevski koledniki že pred letom 1653 in torej Ljubljana ni nič zaostajala za Srednjo Evropo. Koledovali so čolnarji in mesarji, tega leta pa jim je mestni magistrat to prepovedal in od takrat so smeli koledovati samo mestni čuvaji in stražniki. Od njih so ta običaj prevzeli možje iz mestne četrti Krakovo, leta 1809 jim je to prepovedala policija, leta 1849 pa je koledovanje ‘vstalo od mrtvih’ in je živelo vse do začetka prve svetovne vojne. Sredi 19. stoletja je trikraljevsko koledovanje obstajalo že po vseh slovenskih pokrajinah. V Bovcu so z godbo spremljali kolednico Z angelci zapojem. Po vsej goriški okolici so hodili briški mladeniči, peli temu času primerne pesmi in pobirali milodare. Prav tako v teh letih so v Beli krajini “hodili popevat svete tri kralje” kraljitarji, katerim so na kmetih darovali predivo in drugo blago, ki so si ga koledniki med seboj razdelili. Tej šegi so ostali zvesti do druge svetovne vojne. »Po drugi svetovni vojni je izvajanje koledniških šeg začelo usihati. Upoštevati je treba povojno politično stanje v državi, predvsem po letu 1950, ko se je zaostril odklonilni odnos do vere in z njo povezanih vsebin in dejavnosti, tudi do koledništva. Kjer se je koledništvo še izvajalo, je bilo to neredno in prikrito, saj je politična prepoved med ljudmi ustvarjala strah pred ovadbami. Kolednice so hkrati z ukinitvijo praznovanj (božič je bil delovni dan!) utihnile, ohranile so se v spominu ljudi« (Urša Šivic). Vladala pa je revščina, na kmetih tudi zaradi obveznih oddaj.

KOLEDNIKI SE VRAČAJO
Že kakšno leto pred slovensko osamosvojitvijo so se začeli pojavljati prvi trikraljevski koledniki, kar so pospeševale ‘pomladne’ stranke, ki so povezovale koledovanje s slovensko narodno identiteto, poudarjale pomen dediščine ter spodbujale naslonitev na izročilo, predvsem na njegovo ljudsko podobo (Urša Šivic).
Leta 1995 je na pobudo Misijonskega središča Slovenije (MSS) pod vodstvom misijonskega asistenta Branka Likarja ponovno oživel koledniški običaj na Slovenskem. Tako se je Slovenija že drugič priključila deželam Srednje Evrope, kjer je trikraljevska akcija že potekala. Poleg osnovnega oznanjevanja Jezusovega rojstva dobiva običaj nov pomen: denar, ki ga otroci naberejo s koledovanjem, je namenjen misijonom. V Nemčiji je od leta 1964 trikraljevska akcija eno najpomembnejših sredstev za pomoč otrokom tretjega sveta, zato jo podpira tudi država. Kancler Helmut Kohl je leta 1996 v Bonnu že trinajstič sprejel koledniške skupine iz vseh nemških škofij in iz drugih evropskih držav, kjer ta akcija poteka. Sprejema se je udeležila koledniška skupina iz Ajdovščine.
Že pred ‘uradnim startom’ trikraljevske akcije pri nas (1994/1995) so se v tedniku Družina leta 1990 oglasili koledniki ljubljanske mestne župnije Rakovnik, ki so obiskali 320 družin; leta 1991 je bil tam objavljen zapis o trikraljevski pevski turneji v župniji Cerklje ob Krki. Leta 1992 iz poročila iz Gorenjega Logatca zvemo, da je že leta 1987 takratni župnik Janez Kompare “obnovil star koledovanjski običaj”. Leta 2008 je Mateja Novak, koordinatorka trikraljevske akcije pri MSS povedala, da se za koledovanje odloča vedno več župnij. Prvo leto (1995) je sodelovalo 50 župnij, potem pa iz leta v leto več – leta 2008 že okoli 200 župnij! Z naraščajočim številom župnij narašča tudi vsota darov, ki se ob koledovanju zberejo za naše misijonarje. Prvo leto je bilo zbranih nekaj več kot 4 milijone tolarjev, leta 2007 pa 172.259 evrov (okoli 41 milijonov tolarjev). Danes je trikraljevska akcija razširjena v 378 slovenskih župnijah, kjer je med božičem in svetimi tremi kralji (2018/2019) približno 6000 kolednikov, organiziranih v 1861 skupinah obiskalo kakih 90.000 domov.

KOLEDNIŠKE SKUPINE
Koledovanje v trikraljevski akciji, ki poteka pod geslom Naše veselje za srečo drugih, se začne na praznik sv. Štefana (26. decembra) in se zaključi na praznik svetih Treh kraljev. Misijonsko središče Slovenije (MSS) priskrbi potrebno gradivo za kolednike, med drugim tudi posebno izkaznico, na kateri sta žig župnije in podpis župnika, ki s tem jamči, da se bodo zbrana sredstva oddala v MSS. Na začetku akcije župnik blagoslovi koledniške skupine, ki se odpravijo koledovat po domovih župljanov. Gre za prostovoljno in dobrodelno akcijo. V skupini je najmanj pet otrok, ki predstavljajo tri kralje, zvezdo in angela. Ljudje kolednike povabijo v hišo, prisluhnejo koledniški pesmi in dajo prostovoljni dar. Nabrane darove koledniki prinesejo župniku, ki jih posreduje Misijonskemu središču. To pa jih nameni našim misijonarjem za humanitarne, razvojne in pastoralne projekte. Eno od koledniških skupin vsako leto doleti čast, da voščilo miru ponesejo cerkvenim in državnim dostojanstvenikom: ljubljanskemu nadškofu, papeškemu nunciju, predsedniku države, predsedniku vlade, predsedniku parlamenta. Med prvimi, leta 1998, je to nalogo opravila koledniška skupina iz Črnega Vrha nad Idrijo. Pred vrati velike dvorane parlamenta (poslanci levih strank so jo zapustili) so zapeli novo koledniško pesem Berte Golob, ki jo je uglasbil Jože Trošt. Leta 2015 se je predsednik Republike Borut Pahor kolednikom iz Sostrega zahvalil, da ohranjajo tradicijo koledovanja, ki “ne le plemeniti solidarnost, povezanost in pomoč šibkejšim, temveč nam tudi za prihodnost sporoča, da ohranjanje teh vrednot družbo bogati in jo krepi”. Ob zaključku Trikraljevske akcije (sredi januarja) so srečanja kolednikov po posameznih škofijah, ki se jih udeleži okoli 100 otrok, ki so koledovali, in njihovih spremljevalcev. Navadno je med njimi kak misijonar, ki je takrat na obisku v domovini. Koledniki posameznih župnij se na teh srečanjih predstavijo in si izmenjajo izkušnje.

NAŠE KOLEDNICE
Kolednica je pesem, ki jo koledniki zapojejo osebi ali več osebam, ki jih hočejo počastiti in jim voščiti srečno novo leto. Od njih pričakujejo dar. Kolednice se začnejo s pozdravom, sledi mu voščilo, ki se mu lahko doda prazniku primerno besedilo, nato je prošnja za dar, zahvala zanj in poslovitev. Kolednice so lahko govorjene, če so v obliki voščila, praviloma pa koledniki pojejo, ponavadi večglasno, ker prihajajo v skupini. Besedila kolednic so ohranjena v izvirni govorici. Kolednico zapojejo sami ali pa jo zapoje skupina (cerkvenih) pevcev, medtem ko ‘trije kralji’ sami molčijo in mirujejo (figurirajo), kvečjemu besedilo pesmi spremljajo s posebno hojo ali koraki. Naslednja stopnja je dramska akcija: trije kralji ‘agirajo’ z govorjenimi vlogami. To imenujemo koleda. Razširjena koleda (z nastopom pastirjev in z drugimi motivi) je že igra.
Naša najstarejša znana kolednica je tista, ki jo je zapisal devinski servit italijanskega rodu Gregorio Alasia da Sommaripa in jo objavil v svojem italijansko-slovenskem slovarčku leta 1607. Obrazec se začne »Ta svetla zvezda, ta je vzešla«. Alasia jo je zapisal ali je zapis dobil v Devinu, kjer je bival v letih 1601–1607 in se naučil slovenščine. Pozni zapis iz Žabnic v Kanalski dolini nam jo pokaže preoblečeno v tipično kolednico z začetnim pozdravom, rahlo spremenjenim jedrom in s sklepnim slovesom. Močno okrajšano so jo peli na Bistrici v Ziljski dolini na Koroškem. Znana je bila na Štajerskem in tudi v Prekmurju. Čeprav iz drugih pokrajin ni zapisov, je Kuret prepričan, da je bila ta kolednica razširjena po vsej Sloveniji. Druga trikraljevska kolednica »Ena zvezda gori gre« je bila znana na Kranjskem, posebej v Kropi, in na Notranjskem. Priljubljena je bila na Koroškem. Za oba obrazca je bila značilna pobožna naravnanost in bi ju prisodili koledovanju resnih mož. Ko so nekdanje čase ljudje srečali kolednike na cesti, so se moški spoštljivo odkrili, ko so vstopili v hišo, so domači skoraj povsod pokleknili. Tretji obrazec »Mi smo kraljitarji« je belokranjski in se po značaju povsem razlikuje od prvih dveh. »Kolednico so peli fantiči. Njihovi starosti je spokojna obrednost tuja,« je zapisal Niko Kuret.
Etnomuzikologinja Zmaga Kumer je pripravila knjižno izdajo naših kolednic z naslovom Mi smo prišli nócoj k vam (1995). Leta 2003 pa je pripravila izbor kolednic za božično-novoletni čas po ljudskih besedilih in napevih z naslovom Koledniki prihajajo. »Zdi se, da je prav,« je zapisala, »če v našem potrošniškem času poskušamo s preprosto ljudsko kolednico, zapeto na znano melodijo, drug drugemu zaželeti srečo ob novem letu.«

KOLEDNIŠKI UTRINKI
Slovenski katoliški tednik Družina v rubriki Iz naših župnij objavlja tudi kratka poročila o trikraljevskih kolednikih. Prvi so se že leta 1990 oglasili že omenjeni koledniki iz župnije Rakovnik, po letu 2000 pa je teh poročil vedno več, kar priča, da je seme te plemenite pobude padlo v dobro zemljo. Posredujemo nekaj utrinkov trikraljevskih koledovanj, ki so dočakala srebrni jubilej.
KOLEDOVANJE 2007: Vsako leto več družin zaprosi, da jih obiščejo koledniki. Zbrani darovi kažejo, da so ljudje akcijo sprejeli za svojo in da imajo živo misijonsko zavest (Prevalje). V naši župniji smo letos prvič organizirali koledovanje. Koledniki smo v mrazu in snegu neutrudljivo opravljali svojo nalogo: ponesti veselo oznanilo svete noči, zaželeti mir in dobro vsem pri hiši (Šentjurij – Podkum). Zvezda nas je vodila tudi v Dom starejših občanov v Šmihelu. Želeli smo jih razveseliti, saj ostareli veliko darujejo s svojimi žrtvami in trpljenjem (Novo mesto – stolna župnija).
KOLEDOVANJE 2008: Koledniki so bili povsod lepo sprejeti. V veliko hišah so jih ljudje pozdravili z besedami: »Kako lepo! Smo vas že čakali!« Ob takšnih odzivih ni težko pozabiti na boleče noge (Trnje pri Pivki).
KOLEDOVANJE 2009: Tudi letos smo v naši župniji izvedli trikraljevsko akcijo. Sodelovalo je 27 otrok v osmih skupinah. V vsaki so bili trije kralji, nosilec zvezde in nosilec skrinjice. Skupine so spremljali birmanci in odrasli iz posameznih sosesk (Ajdovščina). Ravenski koledniki so člani kulturnega društva Svitanje in mešanega cerkvenega pevskega zbora, kjer so se kot pevci tudi spoznali. Skupino kolednikov je pred 50 leti ustanovil Ivan Jeromel, ki je še danes vodja skupine (Ravne). Vokalna skupina Cantate Domino je po petdesetih letih obudila običaj koledovanja. Zbrani denar je namenila misijonarjem in domači cerkvi (Kočevje). Na štefanovo popoldne so nas obiskali koledniki Kranjski furmani, ki delujejo pri folklorni skupini Ozara s Primskovega. Že osemnajsto leto hodijo v božičnem in novoletnem času od vrat do vrat, prinašajo veselje in voščijo srečo. Koledniške pesmi spremlja izvirni hudičev boben, ki ga je na begu pred Dunajem pustil turški janičar (Cerklje na Gorenjskem).
KOLEDOVANJE 2011: Koledniki smo pri nekaterih hišah videli, da ohranjajo že skoraj pozabljen običaj, ko za božične praznike naredijo križec iz vejic cvetne butare in ga nabijejo na vrata hiše, hleva, skednja. Po številu križcev se lahko ugotovi, kako dolgo je nekdo gospodar na tej domačiji (Razbor pod Uršljo goro).
KOLEDOVANJE 2012: Ljudje so nas bili veseli in so nas lepo sprejeli ter radi darovali za revne otroke v misijonih. Čeprav smo ves dan hodili naokrog in bili proti večeru že zelo utrujeni, smo bili veseli v zavesti, da opravljamo dobro delo (Šentjošt). Kamnogoriški koledniki so tudi letos uspešno opravili božično koledvo. Mešani pevski zbor Lipnica je pripravil koncert starih koledniških pesmi, ki izvirajo iz stare žebljarske Kamne Gorice (Kamna Gorica).
KOLEDOVANJE 2013: Koledniki moškega zbora Kropa že pol stoletja med božičem in novim letom ohranjajo tradicijo starodavnega koledniškega izročila v našem kraju (Kropa). V naši župniji mladi koledujejo šele drugo leto. Skupaj s patrom Andražem Arkom so prinesli veselje mnogim družinam. Obiskali so tudi Oblakovo mamo, ki bo kmalu dopolnila 100 let (Ljubljana – Vič). Koledniki so pripovedovali, kako je njihov obisk do solz ganil nekatere starejše, ki se še spominjajo koledovanja po drugi svetovni vojni, potlej pa je vse zamrlo zaradi politične prepovedi (Homec).
KOLEDOVANJE 2015: Mladi Begunjci so se trikraljevske akcije udeležili prvič. Spodbujala jih je zavest, da izhajajo iz župnije, v kateri je bil rojen slikar Maksim Gaspari. Nepozabne so njegove razglednice z božičnimi motivi, na katerih so upodobljeni tudi koledniki (Begunje pri Cerknici). »Ooo, koledniki!!! Kakšno veselje … To smo čakali … Le pridite, le pridite!« V naši župniji smo obudili star običaj da so bili prazniki lepši za vse … Dve skupini zagnanih kolednikov, sedem ur koledovanja po vsej župniji, umazani čevlji, mrzli prsti in neizmerno zadovoljstvo (Čemšenik).
KOLEDOVANJE 2016: Letošnje koledovanje, 19. zaporedoma, je letos opravilo 20 kolednikov. Običajno se večina kolednikov po nekaj letih ‘kraljevanja’ upokoji, nekateri pri nas pa koledujejo skupaj že od svojega otroštva. Tako sedaj potrkajo na vrata geodet, študenta, gimnazijka in osnovnošolka (Črneče). »Mir tej hiši!« so voščili otroci, ko smo jim odprli vrata. Kakšno veselje je gledati te otroke, ki tako radi sodelujejo v takšni akciji (Dolič).
KOLEDOVANJE 2017: Na novo leto in še naslednji dan so po struški dolini krenili koledniki Jan, Martina, Matic, Danijel, Anže in Andraž. Pogumno in odločno so trkali na vrata hiš in nosili blagoslov, ljudje pa so odpirali vrata in srca ter darovali za misijone. Na podbojih hišnih vrat se je izpisala nova letnica. Naj nad vsakim domom ostaja izpisano znamenje, da bi Bog blagoslavljal radodarne družine vse leto (Struge).
KOLEDOVANJE 2018: Koledniki, razdeljeni v osem skupin, so krenili na pot 2. januarja. V vaseh so obiskali vse. v mestnem središču le nekatere. Zbrali so nekaj nad 3.000 evrov. Kako lepo je ob obiskih birmancev in drugih na njihovih domovih videti nalepko ali napis z blagoslovom 20+G+M+B 20 (Zreče). Odrasli koledniki smo se odpravili na pot po številnih vaseh naše župnije ter pesmijo in besedo od hiše do hiše oznanjali rojstvo Odrešenika. Vsepovsod smo bili deležni pričakovanja in veselih obrazov. Ob koncu nas je čakalo prijetno presenečenje: s koledniško pesmijo smo pozdravili upokojenega nadškofa Alojza Urana (Cerknica).
KOLEDOVANJE 2019: Trikraljevska akcija v Sloveniji praznuje 25 let delovanja. Trikraljevska akcija je pri nas zaživela o božiču leta 1994. Po desetletjih teme so ljudje na vratih svojih domov spet zagledali mlade kolednike, ki so jim od rojstvu Odrešenika prinašali voščilo miru in Božjega blagoslova. Priljubljeni božični običaj iz otroštva je oživel in sicer obogaten z novo vsebino: darovi, ki jih naberejo koledniki, so namenjeni slovenskim misijonarjem. Trikraljevska akcija se je širila kot plamen: zajela je 378 slovenskih župnij. Naša slovenska vas na severu domovine je obdana z madžarskim prebivalstvom Lepi običaj trikraljevskega koledovanja smo obhajali že petnajsto leto zapored. Čeprav smo ena najmanjših občin v Sloveniji, smo po višini darov, ki jih zberejo koledniki, med prvimi (Kobilje). Naši koledniki že devet let obiskujejo domove, kjer so dobrodošli, in teh je vedno več. Letos so prvič zapeli in zaželeli srečo vsem v Zavetišču za brezdomce in jim prinesli skromne darove (Maribor – Košaki). V naši župniji je trikraljevska akcija potekala že 24. leto. Za kolednike se je v adventnem času prijavilo nad 40 otrok od 4. do 8. razreda. Člani misijonske skupine so jih na treh srečanjih pripravili na koledniško poslanstvo (Žiri). V župniji Kančevci, ki je na ekumenskem območju, naši koledniki obiščejo tudi brate evangeličane, ki jih osebno povabijo, ali pa gre za mešane družine.
V trikraljevsko akcijo se je takoj na začetku vključila Vida Slakan, ki je v župniji Sv. Jurij ob Taboru katehistinja, precej let je bila tudi županja tamkajšnje občine. S svojimi koledniki je bila na sprejemu pri nemškem kanclerju Kohlu. Trikraljevsko akcijo je ocenila: »V verskem pogledu je sporočilnost v oznanjevanju Jezusovega rojstva. To je čudovito sporočilo, ki ga morda včasih kar preslišimo. Koledniki, še posebej otroci, zmorejo to sporočilo posebno lepo povedati. Ob tem voščijo še mir in prinašajo blagoslov hiši. V dobrodelnem pogledu je sporočilnost v spoznanju, da nam je tu, kjer živimo, zelo lepo in da mnogi niti približno ne živijo tako kot mi. Zato pomoči potrebnim pomagamo. To velja tako za otroke kot za tiste, ki so deležni obiska kolednikov. Otroci se pri koledovanju družijo, spoznavajo svojo župnijo in pomagajo vrstnikom v misijonskih deželah, gojijo čut za pomoč drugim.«k

ČUK, Silvester. Trikraljevski koledniki. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str 50-57.

Najbolj pomemben

Napisal marko na 2. januarja 2020. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Življenje pomeni več
kot jed in pijača,
premoženje in ugled,
blagostanje in zdravje.
Čeprav pravimo:
glavno je, da smo zdravi.

Življenje pomeni več
kot učenje in dober spomin,
znanje in nadarjenost,
dobre zveze in oblast.
Čeprav pravimo:
sposobni imajo prednost.

Življenje pomeni več
kot zabava in uživanje,
kariera in uspeh,
dobro počutje in sreča.
Čeprav pravimo:
biti srečen – to je vse.

Življenje pomeni več
kot vzponi in padci,
veselje in žalovanje,
dajanje in prejemanje,
strah in zaupanje,
obup in upanje.

Najbolj pomemben
v našem življenju je ON,
ki nam je dal življenje
in od katerega je vse,
kar smo in kar imamo.

R. Breitenbach, Pogled v nebo, v: Ognjišče 1 (2020), 86.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Nedelja Božje besede

Napisal marko na 1. januarja 2020. Objavljeno v Papež spodbuja.

Na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) so pred vsakim zasedanjem škofov vsega sveta v procesiji prinesli Sveto pismo in ga počastili. Pomemben sad tega koncila je dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, ki vernikom zelo priporoča branje Svetega pisma; spremljati ga mora molitev, “da to branje postane pogovor med Bogom in človekom”. V duhu tega priporočila so slovenski škofje na predlog svetopisemskih strokovnjakov leta 1990 zadnjo nedeljo januarja razglasili za nedeljo Svetega pisma. Spoznavali naj bi vrednost Božje besede za naše življenje. Za otroke matere Cerkve je Sveto pismo “trdnost vere, hrana in neusahljiv studenec duhovnega življenja” (Kompendij KKC 24). Spodbudila naj bi nas, da bi redno jemali v roke Sveto pismo in knjige, ki nam njegovo vsebino razlagajo. … Leta 2019 je papež Frančišek v apostolskem pismu Apperuit Illis določil, da nedeljo 26. januarja 2020 prvič praznujemo kot nedeljo Božje besede. Glavno vodilo nedelje Božje besede je oznanilo vstalega Kristusa učence vabi k iskanju vedno novih načinov izražanja, da bi moglo biti Sveto pismo živo pravilo življenja Cerkve.

Nedeljo Božje besede v Sloveniji, tokrat petič na ravni vesoljne Cerkve, obhajamo 21. januarja 2024 pod geslom: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11)

V Zavodu Biblično gibanje so se odločili, da bomo:

Od nedelje Božje besede 2024 do nedelje Božje besede 2025 lastnoročno prepisovali odlomke iz evangelija po Marku, ki se to liturgično leto (B) berejo ob nedeljah.

Markov evangelij je najstarejši in je nastal na podlagi živega izročila nekaj desetletij po Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Evangelist Marko je želel prebuditi vprašanje o Bogu, zato opis Jezusove poti usmerjata dve vprašanji: »Kdo je Jezus?« in »Kdo je njegov učenec?«. Celoten evangelij je samo začetek odkrivanja skrivnosti Jezusove osebe in nebeškega kraljestva. Želi biti klic in vabilo, naj stopimo na pot, na kateri bomo kot bralci odkrivali skrivnost Jezusove osebe in ob njem postajali učenci ter pričevalci.

več
Zavod Biblično gibanje na spletni strani https://biblicnogibanje.si/nedelja-sp/

pripravlja: mč

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing