Urednikova beležnica avgust 2019
Avgust je drugi počitniški mesec in zato še enkrat spominjamo na poletno ponudbo, ki smo jo predstavili že v prejšnji številki. Ker gre za ponudbo in so cene ugodnejše, v njej lahko dobimo idejo, kaj podariti komu od naših najbližjih in mu polepšati počitniške dni ter ga duhovno obogatiti.
Sredi avgusta bomo praznovali 100-letnico združitve Prekmurja z matično domovino in temu dogodku smo posvetili tokratno prilogo. Že v prejšnji številki smo vam kot gosta meseca predstavili bogojanskega župnika dr. Stanka Zvera, dobrega poznavalca obdobja, ko je potekala združitev. Tokrat pa vas spominjamo na njegovo knjigo Tebi, Slovenska krajina, ki na podlagi zgodovinskih virov opisuje burno obdobje združevanja.
V poletni čas, ko si večina ljudi lahko privošči oddih ali počitnice, smo umestili pogovor z Jano Lampe, ki pri Slovenski karitas koordinira pomoč za Afriko preko različnih akcij. Revščina in lakota ne poznata počitnic, niti oddiha, kar je spoznala pred dnevi, ko je bila spet na obisku v Ruandi in Burundiju. Skozi njena opažanja smo tudi mi povabljeni k razmisleku, kako cenimo svoje blagostanje in koliko se nas dotaknejo usode drugih ljudi.
Pogovor z Jano Lampe je za bralce Ognjišča toliko bolj pomenljiv, ker je povedala, s kakšno revščino se srečuje ob obiskih naših misijonarjev v Afriki in kam gre pomoč, ki jo vsako leto namenjate nekateri bralci. Kot vsako leto bodo namreč tudi letos septembrskemu Ognjišču priložene položnice za vse tiste, ki bi radi po svojih močeh pomagali v akciji za Srce Afrike. Prav tako bodo priloženi obrazci Z delom do dostojnega življenja za priključitev k mesečnemu darovanju za plačilo dela revnih staršev iz Afrike, Albanije in Šrilanke.
Mladi so pogledali v pestro duhovno ponudbo poletnega časa in pripravili pregled nekaterih duhovnih vaj, ki potekajo po Sloveniji. Mlade vabijo: kdor se še ni odločil za osebno inventuro duha, ima še polovico počitnic čas, da se za katero od ponujenih možnosti opogumi.
Poguma pa ne potrebujemo, da posežemo po sladki poletni osvežitvi – sladoledu. V podjetju Incom Leone ga izdelajo več kot 2,5 milijonov kosov, nas so pa popeljali skozi njihovo proizvodnjo in predstavili njihovo zgodbo o uspehu. V povezavi s sladoledom pa je podala nekaj zanimivosti tudi naša mlada raziskovalka. Za bolj zabavno plat pa na glasbenih straneh predstavljamo Ditko, ki je izdala svoj novi album Ne bodi, kar nisi.
Na romanju bolnikov in invalidov na Brezje je udeležence navdušil s svojim petjem ženski tercet (Nataša Banko, Anica Smrtnik in Natalija Šimunovič ob orgelski spremljavi Anice Smrtnik). Pred poletjem je izšla zgoščenka Marijinih pesmi z naslovom Ko zarja zlati nam gore, na kateri so Marijine pesmi.
Bralci Ognjišča so tudi starejši ljudje. Ti bodo z zanimanjem vzeli v roke knjigo Anselma Grüna Duhovno spremljanje v starosti, s podnaslovom Vaje in rituali. Ne moremo mimo sporočila knjige: Sporočite starejšim ljudem, da so dragoceni, da so blagoslov za ljudi v njihovem okolju. Nekateri starejši ljudje imajo vtis, da so breme za družbo ali za svojo družino. In dajte jim upanje, da lahko svoje življenje dobro pripeljejo do konca, vendar pa imajo zdaj še pomembno nalogo, da v ta svet vtisnejo sled dobrote in miline, sled modrosti in pobožnosti, da bi postal svetlejši in toplejši ter bolj človeški. Knjigo smo predstavili v prejšnji številki na str. 113.
RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 4.
Za poletno branje smo tudi letos pripravili ugodno ponudbo s posebnimi (znižanimi) cenami knjig za imetnike kartice zvestobe Ognjišča (
3 revije za prijetno poletno branje za vse generacije, po izjemno ugodni ceni:
Ljubi moj sveti Anton Padovanski!
Iskal’ si se tudi sam, saj si se najprej – še najstnik – pridružil regularnim avguštinskim kanonikom (uf, kakšen ‘kunšten’ naziv za redovnike), potem pa si srečal preproste, sveže ustanovljene, tedaj še enotne manjše brate, in tudi njihovega ustanovitelja Frančiška Asiškega, in si se jim pridružil. In ker si vsaki spodobni družini spodobi tudi, da se kdaj skrega in se potem bratje (in sestre) vse življenje gledajo po strani, so se tudi ti manjši bratje kasneje razdelili na frančiškane, kapucine in minorite. Ali so izgubili glavo, pamet, srce, voljo ali zgolj redovna pravila, posteljo in miren spanec … o tem pač ne bi. Saj ti nisi nič kriv. In težko najdeš, česar ni.
Glede razodetja Boga kot Svete Trojice, kar imenujemo v teologiji tudi troedini Bog, je treba najprej reči, da ostaja kljub vsemu skrivnost, ki ni dojemljiva človeškemu spoznavanju. Vse, kar o Bogu izrečemo, je samo analogno izraženo. Za to vrsto govorice pa je Cerkev jasno izrazila, da je z njo izražena večja nepodobnost kot pa podobnost. Vsekakor je res, da krščanstvo troedinega Boga ne razume v smislu vzhodnih božanstev, ki so neosebno pojmovane sile. Cerkev pa jasno izpoveduje vero v tri Božje osebe, ki imajo vse tri isto Božjo naravo oz. isto Božje bistvo. Da bi nam približal to skrivnost, je Jezus uporabil podobo oče-sin. Kot sina ni brez očeta, tako tudi očeta ni brez sina. Saj moški postane oče, šele ko dobi otroka, prej pa je moški oziroma mož. Tako sta eno v tem, da ju za očeta in sina dela njun medsebojni odnos. Nekaj podobnega je tudi v Sveti Trojici. Oče in Sin sta eno, a odnos med njima je popolna ljubezen, ki pa v Bogu ne more biti drugega kot Bog, torej tretja Božja oseba Sveti Duh.
Med najbolj češčene svetnike katoliške Cerkve – je zavetnik zaročencev in zakoncev, priprošnjik za izgubljene reči in še za marsikaj – spada sv. Anton Padovanski. ‘Priimek’ Padovanski je dobil, ker je zadnja leta živel v italijanskem mestu Padova. Tam je tudi umrl 13. junija 1231, star komaj šestintrideset let. Nad njegovim grobom so sezidali mogočno cerkev, kjer ga častijo množice romarjev. Ta priljubljeni svetnik, čigar kip ali sliko vidimo v skoraj vseh naših cerkvah, se je rodil leta 1195 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal duhovnik reda avguštincev. Dve leti zatem je srečal sinove sv. Frančiška Asiškega. Ko je bil sprejet v njihove vrste, je dobil ime Anton. Leta 1221 se je srečal s sv. Frančiškom, ki ga je dve leti kasneje imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda v Bologni, a tam ni vzdržal dolgo. Raje je govoril ljudem kot pridigar. Njegova ognjevita beseda je imela silno moč, ker jo je potrjevalo njegovo svetniško življenje. (sč)
Med francosko revolucijo je nekdo obvestil predstojnico karmeličanskega samostana, da bodo revolucionarji naslednji dan vse sestre usmrtili. Ta je obvestila sestre in dejala, da bodo vrata samostana celo noč odprta in če katera želi, lahko odide ter si reši življenje. Samo ena sestra je zbežala. Naslednje jutro so res druge sestre odpeljali na morišče. Tam se jim je pridružila tudi tista sestra, ki je ponoči pobegnila iz samostana.
»Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od tega roba kolesa se stekajo špice k središču, kjer jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.«
V nekem hostlu v Galwayu na Irskem sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.) 
Letos praznujemo 480. obletnico Marijinega prikazanja – v spomin na tisto junijsko soboto leta 1539, ko se je pastirici Urški Ferligoj prikazala na Skalnici Mati Božja in ji naročila, naj pove ljudstvu, da ji na gori postavi cerkev in jo prosi milosti. V župniji Grgar so že pred desetimi leti v spomin na ta dogodek pripravili versko-kulturno prireditev v Vasi pred Urškino kapelico. Takrat se je rodila tudi pobuda za praznovanje Urškinega leta 2019.