Avtor: marko

Urednikova beležnica april 2020

Napisal marko na 30. decembra 2019. Objavljeno v Beležnica.

Ko je izšla prva številka Ognjišča, do konca ni bilo jasno, če bo izšla do velike noči, ki je bila tisto leto v začetku aprila. Letos, ob 55. jubileju izida prve številke se ponavlja podobna negotovost, čeprav zaradi popolnoma drugih vzrokov. Koronavirus, ki je ohromil življenje v naši državi in okolici, je oviral tudi pripravo te številke. Naj nas te izredne razmere ne prestrašijo in naj nam ne vzamejo poguma, saj so tudi izid prvega Ognjišča spremljale velike težave.

O novem virusu pišemo tudi v tej številki. O njem v začetku pogovora spregovori gost meseca Mihael Toman, ki sicer govori tudi o problemu onesnaževanja narave. O epidemiji govori Pismo meseca, odmeva v pismih ter seveda v rubriki Narava in zdravje. Toda nikakor nismo želeli v tej številki govoriti samo o trenutnih težavah, ampak tudi o vsebinah, ki bodo vaše misli odtrgale k drugim temam. Tako se v prilogi spominjamo 500-letnice smrti velikega slikarja Rafaela.

Na malce drugačen obisk smo se oglasili pri dr. Sabini Šegula, ki je spregovorila o svojem delu krašenja bazilike sv. Petra za veliko noč in božič. Glede na izredne razmere je bilo tudi njeno letošnje krašenje v Vatikanu odpovedano. Svetovala pa je, kako si lahko izdelamo butarice z rastlinjem, ki ga najdemo v okolici naših domov.

Ob nastopu nove vlade smo k pogovoru povabili davčnega svetovalca in finančnega strokovnjaka Ivana Simiča, s katerim smo želeli govoriti o nalogah vlade v tem mandatu, vendar je zaradi izrednih razmer bila aktualna tema tudi finančne posledice, ki jih bodo pustile te razmere, ter kakšni ukrepi bodo potrebni, da bi se čim prej postavili na noge.

Tema meseca tokrat prinaša pogled mladih na problem trpljenja. V postnem času premišljujemo Jezusovo trpljenje, zato se sprašujejo, kako je s prenašanjem trpljenja pri mladih. Gotovo vsebina, ki nas lahko spodbudi k razmisleku, kako osmisliti trpljenje, kako razumeti tudi današnje stanje in kako resnično slediti Jezusu tudi po poti križa..

Na straneh zabavne znanosti bomo lahko zvedeli, zakaj nas peče hren pri velikonočnem zajtrku. Zakoncem priporočamo v branje članek o skupnem praznovanju nedelje Božjega usmiljenja, saj je to zanje lahko tudi dobra priložnost, da preverijo, na kakšne načine so lahko usmiljeni v zakonu.

Po smrti ustanovitelja Franca Boleta smo sklenili pri Ognjišču izdati knjigo o njegovem delu in življenju z naslovom Franc Bole – uresničevalec evangelija. Del knjige bo opis njegovega življenja in dela, del pa bodo predstavljala pričevanja o njem. Dodane bodo dokumentarne fotografije. Na str. 26 si lahko preberete več o knjigi in o možnosti prednaročila.

Običajno se po veliki noči začnejo birme po naših župnijah. Morebiti bodo letos zaradi izrednega stanja nekatere odložene na pozneje. Vendar smo vam že v tokratni številki pripravili tri strani (str. 105–107) predlogov za obdarovanje pri ob birmi, prvem obhajilu in krstu. Naslednji številki pa bomo dodali poseben katalog novosti in širšo ponudbo daril ob prejemu zakramentov.

Sedanji čas preizkušnje nas skoraj sili, da iščemo smisel preizkušnji in poiščemo trdne temelje svojemu življenju. Obenem je ta čas lepa priložnost za poglobitev vere. Pri tem iskanju pomislimo tudi na knjige o duhovnosti. Ker ne morete do naših knjigarn, obiščite našo spletno knjigarno in si oglejte knjižno ponudbo in si naročite kaj iz nje. Ko boste prejeli to Ognjišče, se bo že približevala velika noč. V teh izrednih razmerah vam želim globoko doživljanje skrivnosti Gospodovega trpljenja in vstajenja.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 4.

Urednikova beležnica januar 2020

Napisal marko na 30. decembra 2019. Objavljeno v Beležnica.

Prva številka Ognjišča za leto 2020 je božična. Letnica 2020 me je spomnila, da sem pred tridesetimi leti prišel na uredništvo Ognjišča … S to številko stopamo v nov letnik, ki ga, kot vsakega, spremljajo nekatere spremembe. Naj vas spomnim na nekatere. Zaradi zdravstvenih razlogov se za eno leto umika naš dolgoletni sodelavec p. Karel Gržan. Delno bo na njegovo mesto stopil igralec Gregor Čušin, ki bo poleg pisma svetniku pisal tudi ‘Zamaknjeni’ dnevnik, v katerem ne bo manjkalo duhovitosti.

Ker Gregor Čušin ne bo več pisal uvodnih besed za Ognjišče je na njegovo mesto stopil p. Branko Cestnik, ki bo večkrat tudi odgovarjal na pisma bralcev. Dosedanji sodelavec Jože Ramovš bo z letošnjim letom pisal krajše sestavke na temo sožitja med generacijami. Novost so tudi pogovori z eksorcistom Janezom Kavčičem, ki nam bo odstiral skrivnosti zla, delovanje hudega duha, ki se trudi, da bi vstopil v naša življenja. Običajne rubrike seveda ostajajo.

Ker je tokratna številka božično obarvana, vam v prilogi predstavljamo lep slovenski običaj koledovanja, ki so ga v zadnjem času spet marsikje oživili in ga dobrodelno obarvali. Kot gosta meseca predstavljamo družino Šebenik z devetimi otroki. Z letošnjim letom se vrača tudi predstavljanje velikih družin in v naslednjih dvanajstih številkah se lahko veselimo predstavitev življenja in izzivov, s katerimi se soočajo velike družine. Že v prvi številki je šlo za vsebinsko zelo resne izzive, zato vabljeni k branju te vsebine.

Skozi zgodovino so se izoblikovala številna verstva, zato bomo letos pogledali na značilnosti določenih verstev in primerjali, kako obeležujejo različne praznike, kako so organizirane in kakšne so njihove posebnosti. Nekaj vsebin bomo letos pripravljali skupaj s skavti, saj skavtska organizacija ZSKSS v letu 2020 praznuje 30. obletnico (31. marca 1990) ustanovitve društva.

Papež Frančišek je določil, da je v bogoslužnem koledarju 3. nedelja med letom posvečena obhajanju, razmišljanju ter razširjanju Božje Besede. Zato nam tema meseca predstavi različne izdaje Svetega pisma, nas povabi, da lahko v novo leto stopimo tudi z obljubo, da bomo v letu 2020 vsak dan posegli po tej knjigi in opozori na letošnji svetopisemski maraton.

Ob koncu plezalne sezone smo na sproščenem pogovoru ujeli plezalko Janjo Garnbret, ki je spregovorila o letošnji sezoni, polni presežkov in predstavila športno plezanje tudi našim bralcem. Na obisku smo bili v najstarejši slovenski kleti s peninami, ki so tako zelo povezane z božično novoletnim časom.

V zadnjih dveh številkah je bilo toliko novosti, da ni bilo prostora za predstavitev naših novih knjig, med katerimi je tudi kakšen večji založniški podvig (Youcat Biblija), nekaj prikupnih del (Zakajčki, Vodi me, dobrotni Duh …) in nekaj aktualnih (Zlomljena krila). V letošnjem letniku vam bomo zato v vsaki številki širše predstavili eno knjigo. Tokratno si lahko ogledate na str. 13. Naj vas na koncu samo še povabim, da ostanite zvesti naročniki naše revije in jo tudi s pomočjo naročilnice, ki je priložena tej številki, ponudite komu od znancev ter zaželim lepo božično praznovanje, v novem letu pa vse dobro.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 4.

Urednikova beležnica februar 2020

Napisal marko na 30. decembra 2019. Objavljeno v Beležnica.

Ob vstopu v mesec februar nas pričaka praznik Gospodovega darovanja ali svečnica (2. 2.). Ta praznik predstavljamo na straneh za zakonce kot priložnost, da si tudi zakonca odgovorita, kakšen dar sta drug za drugega, na straneh o verstvih sveta pa je predstavljen pogled na praznike s podobno vsebino v drugih verstvih.

Osmega februarja Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik v spomin na smrtni dan našega največjega pesnika Prešerna. V prilogi vam predstavljamo področje kulturnega ustvarjanja, ki mu običajno namenjamo manj pozornosti – slovensko knjižno ilustracijo. V roke radi vzamemo lepo ilustrirane knjige, še posebej za otroke. V prilogi je poudarek zlasti na začetkih slovenske knjižne ilustracije. Kratek ‘sprehod’ skozi starejšo zgodovino nam bo osvežil tudi spomin na številna književna dela in književnike.

Svoj pogled na kulturo, ustvarjanje, občutek za lepoto v umetnosti predstavila uspešna sopranistka Sabina Cvilak, ki je v zadnjih dveh desetletjih svojo vrhunskost dokazala v mnogih opernih vlogah na domačih in tujih odrih.

Na god Lurške Matere Božje (11. februarja) obhajamo svetovni dan bolnikov. V našem času predstavljajo poseben problem bolniki, ki se poslavljalo s tega sveta. Ob vse bolj grozečih zahtevah po evtanaziji smo za gosta meseca povabili dr. Matjaža Zwitterja, ki je kar 41 let deloval na Onkološkem institutu in se srečeval z bolniki v zadnji fazi življenja. Lahko se strinjamo z njegovimi besedami, da bi danes morali več pozornosti nameniti skrbi družbe za težko bolne kakor pa o evtanaziji.

O posebnem delu slovenske kulturne dediščine lahko govorimo, ko slišimo za slovensko narodno nošo. Gre za zelo pomemben simbol izražanja slovenstva, mi pa smo z obiskom pri Tončki Trček, ki šiva in izdeluje narodne noše, pogledali, kako se slovensko narodno nošo sešije in kaj vse k slovenski narodni noši spada. In kako se jo kulturno tudi nosi.

Ob besedi eksorcizem se marsikdo zdrzne ali bolj zastriže z ušesi. V tej številki nadaljujemo pogovor z eksorcistom Janezom Kavčičem o delovanju hudobnega duha in ravno tokrat lahko bolj podrobno spoznate vsebino in namen obreda eksorcizma.

Na mladinskih straneh času primerno lahko preberemo v Temi meseca o ledenih dobah in takratnih značilnostih podnebja in načina življenja, o delu glasbenega producenta je spregovoril Jan Baruca, na straneh za družine pa predstavljamo idejo za izlet in obisk Škratove učne poti na Rogli.

Že zadnjič sem napovedal, da bomo letos v vsaki številki predstavili po eno novost naše založbe. Tokrat vam na str. 35 predstavljamo Youcat Biblija, Sveto pismo, namenjeno predvsem mladim, a nikakor samo njim, saj bo s svojimi uvodi in opombami približala sporočilo vsem generacijam. Knjiga bo lepo birmansko darilo. Upamo, da bo tako darilo tudi knjiga Vodi me, dobrotni Duh, tretja knjiga iz zbirke Zgodbe za dušo – nova serija. V njej so zbrane zgodbe o Svetem Duhu in njegovem delovanju. Molitev na koncu vsakega poglavja bo sporočilo knjige strnila v duhovno sporočilo.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 4.

Urednikova beležnica marec 2020

Napisal marko na 30. decembra 2019. Objavljeno v Beležnica.

55 let je za Ognjišče delal naš ustanovitelj Franc Bole. Med pripravo marčevske številke se je poslovil od nas in odšel v Očetovo hišo. Samo mesec dni in v aprilu bi doživel 55-letnico izida prve številke naše revije, pa je obstal podobno kot očak Mojzes, ki je Izraelce pripeljal do obljubljene dežele, vanjo pa ni vstopil. Silvester Čuk, ki je od začetka izhajanja Ognjišča sodeloval z ‘očetom urednikom’, je napisal spominski članek o njem na str. 28. Bogu smo hvaležni zanj in za 55 let revije Ognjišče ter prosimo Gospoda, da bi zmogli nadaljevati njegovo delo.

Marčevska številka Ognjišča je postna številka, saj začetek tega svetega časa skoraj sovpada z začetkom prvega pomladnega meseca. Zato je v sredi Ognjišča dodan križev pot za otroke izpod peresa Berte Golob. Lahko ga bodo molile družine z otroki in tako duhovno obogatile svoj postni čas. Naj samo spomnim še na druge otroške križeve pote ter križeve pote za odrasle, ki so izšli pri Ognjišču in so še na voljo.

Vstop v postni čas smo obeležili tudi v tokratni Temi meseca, kjer vam v pomoč ponujamo za sedem postnih tednov različna razmišljanja s sedmimi postnimi izzivi. Postni čas je tudi čas sprave. Ta pa mora temeljiti na resnici poudarja tokratni gost meseca dr. Jože Možina, pisec knjige Slovenski razkol.

Ob razširitvi koronavirusa smo se pogovarjali z dr. Alojzom Ihanom, ki je spregovoril o nastanku in širjenju virusa, njegovih lastnostih in kako se v sodobnem, globalnem svetu zdravstvo spopada s širjenjem različnih obolenj.

Aktualne so tudi odločitve o nadaljevanju šolanja, o vpisih na srednje šole in univerze. Svoje delo na področju vzgoje in izobraževanju so nam predstavili na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru na avstrijskem Koroškem, ki so pred tedni prejeli za svoje delo tudi Tischlerjevo nagrado.

In ker gledamo proti pomladi, ki je pred vrati, smo na straneh o zabavni znanosti predstavili, kaj se dogaja s semeni med kalitvijo, ko iz semena požene mlada rastlinica, dijaki iz vipavske škofijske gimnazije pa so raziskovali enega temeljnih čustev – ljubezni med fantom in dekleti.

Oktobra leta 1990 sem se z g. Boletom prvič udeležil frankfurtskega knjižnega sejma. Prav v tistih dneh je prezgodaj umrl (pred 30-imi leti!) njegov gimnazijski sošolec ustanovitelj in urednik hrvaške založbe Kršćanska sadašnjost Josip Turčinović. Srečala sva se s pokojnikovo tajnico, ki je dejala, da je oklevala, ali naj gre na sejem ali ne. »Vprašala sem se, kaj bi mi dejal Josip. Gotovo bi mi rekel: “Pojdi, Stela!”« Ta misel me je spremljala tudi ob pripravi te številke Ognjišča. Tudi naš oče Franc bi nam dejal: “Fantje, najprej Ognjišče!”

Tako sta mu bila pri srcu naša revija in založba. Tako sem prav na dan njegove smrti potrdil tisk dveh novih knjižic iz zbirke Pozitivne misli: Verujem, Gospod (molitev papeža Klemena XI. z iskrenimi, preprostimi in življenjskimi prošnjami) in Slava v krhkosti (zgodbo o tem, kako se soočati z izgubo in trpljenjem). Vse prejšnje knjižice iz te zbirke so že doživele ponatis. Malo prej smo oddali v tiskarno knjigo Karla Gržana In za pot veste. Zgodbe te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, se dotikajo najbolj globokega človeškega doživljanja. Prav tako prihaja iz tiskarne ponatis knjige Lidije Humar Skrivnost zla o vplivu hudega duha in njegovem delovanju v svetu.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 4.

Janez Evangelist (27. december)

Napisal marko na 26. decembra 2019. Objavljeno v Svetniški domovi.

Apostol Janez se v svojem evangeliju predstavi kot “učenec, ki ga je Jezus ljubil” (Jn 21,20). Bil je najmlajši v zboru dvanajsterih apostolov, Gospodu vedno najbližji. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Jezusovega poveličanja na gori Tabor in obujenja Jairove hčerke. Edini od apostolov je ostal Jezusu blizu v njegovem trpljenju – tudi pod križem na Kalvariji, kjer mu je umirajoči Odrešenik izročil svojo Mater. V apostolsko službo je bil poklican hkrati z bratom Jakobom, ko sta z očetom Zebedejem popravljala ribiške mreže. Sam pa je zapisal, da je bil učenec Janeza Krstnika, ki je nekega dne pokazal na Jezusa, ko je šel mimo: »Glej, Božje Jagnje!« (Jn 1,36) in Janez je šel za njim. Po Jezusovem vstajenju se je skupaj s Petrom prepričal, da je njegov grob prazen. Po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha je deloval v Efezu, kjer je bil tudi varuh Jezusove matere Marije. Čudežno je bil obvarovan mučeniške smrti in izgnan na otok Patmos, kjer je napisal Razodetje, preroško knjigo Nove zaveze in zadnjo knjigo Svetega pisma. Umrl je okoli leta 100 v visoki starosti. (sč)

Na sliki: Metzinger V., Evangelist Janez, les, 1742, Kamnik, p. c. sv. Primoža in sv. Felicijana nad Kamnikom (prižnica).

Na slovenskem ozemlju je 16 cerkva, ki so posvečene sv. Janezu Evangelistu; sedem je župnijskih (nekatere v soupravi), devet je podružničnih. – V LJ nadškofiji stojita dve njegovi ž. c., v Retečah (1) in v Šentjoštu nad Horjulom (2); na ozemlju nadškofije so še tri p. c. Janeza Evangelista: Gorenja vas (7) (Gor. Logatec), Počakovo (8) (Svibno) in Vine (9) (Zagorje ob Savi). – V KP škofiji je evangelistu Janezu posvečena ž. c. v Ročah (3) (souprava Most na Soči), in še štiri p. c.: Javorje (10) (Hrušica), Dol (11) (Predloka), Tatre (12) (Pregarje) in stara cerkev na Ustjah (13). – V NM škofiji so sv. Janezu Evangelistu posvečene tri ž. c.: v Krškem (spodaj), v Novem mestu (4) (NM – Sv. Janez) in na Sinjem Vrhu (5) (souprava Vinica), še dve pa sta podr.: v Dobličah (Črnomelj) in v Mačkovcu (14) (Žužemberk). – V MB nadškofiji je edina ‘Janezova’ cerkev ž.c. v Dravogradu (6). – CE in MS škofija nimata nobene cerkve posvečene sv. Janezu Evangelistu. (mč)

sv. Janez Evangelist – KRŠKO

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 12, str. 115

Ljubi moj sveti Janez Evangelist!

Napisal marko na 26. decembra 2019. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Prav nič nenavadno ni, da najmlajši član družine, benjaminček in postružek, velja za scrkljančka. Za tistega torej, ki ga imata starša najraje. In običajno se ta scrkljanček, benjaminček in postružek tega naziva brani ter trdi, da to ni res, ali celo, da ga nihče ne mara!
Zato moraš priznati, da je nekoliko nenavadno, da si se ti sam razglasil za ‘božjega scrkljančka’, ko si – resda v tretji osebi – o sebi pisal kot o “učencu, ki ga je Jezus ljubil”!
Običajno ostali sorojenci dotičnemu sckrljancu – malo za šalo in še večkrat za res – ta naziv neprestano mečejo pod nos. Z leti, ali pa zaradi nezadovoljstva z oporoko, lahko pride tudi do metanja polen pod noge. V ‘žaru borbe’, ko se stvari še dodatno zapletejo in pomešajo, pa lahko celo pride do metanja polen v nos!
Sprašujem se, je bilo kaj izpadov ljubosumja med apostoli, ki – to je treba povedati – res niste bili družina, pa vendar med seboj kar dosti požlahtani, predvsem pa v Božji ljubezni bratje in sinovi enega Očeta? V Evangelijih so sicer nekajkrat zabeležena trenja med vami, a nič hujšega in pohujšljivega. In tudi jaz se, da ne bo pomote, prav nič ne pohujšujem, še manj zgražam, saj sem tudi sam benjaminček in postružek, in še v letih, ko se počasi pripravljam, da na obed povabim Abrahama, kdaj pa kdaj slišim, da sem scrkljan!
Bil si eden prvih, ki ste krenili za Odrešenikom, in kot si zapisal, si ga celo obiskal na njegovem domu (Jn 1, 39), čeprav vsi po vrsti mislimo, da Jezus nima doma, ko je pa še sam rekel, da “nima kamor bi glavo naslonil” (Mt 8, 2). Si se pa zato ti pri zadnji večerji “sklonil k Jezusovim prsim” (Jn 13, 25) in sklepam, da si se malo ‘naslonil’, vsaj jaz bi se, in se mi zdi, da si lahko slišal kako Jezusu bije srce! To pa je crkljanje, da se reče!
In čeprav me v vsaki nadlogi tolažijo s stavkom, da “Bog tepe tistega, ki ga ljubi”, si se od celotne apostolske družine edino ti izognil mučeniški smrti ter dočakal visoko starost. Ne bom trdil, da nisi trpel ali da ti je bilo prihranjeno vse hudo, a priznati moraš, da te je tudi s tem nebeški Oče malo pocrkljal!
Precej po svoje oziroma drugače kot ostali trije evangelisti si popisal življenje ljubega Učenika. Kot si ga pač ti sam doživel, čutil in ljubil … Precej drugače od svojih apostolskih kolegov … In tudi jaz pišem, doživljam in čutim po svoje tako Kristusa, kot tebe in ne nazadnje ves svet, ki se suče mimo mene … Precej drugače kot moji bratje in sestre … Še posebej posvečeni bratje in sestre. S svetlimi izjemami, seveda!
Ne vem, če so tebe apostoli kaj postrani gledali, jaz čutim poglede, in vsake toliko me useka in zaboli kakšna beseda. A tako pač je! Saj tudi Kristus na veliki petek ni šel malo na špancir!
Skušam – po svetopisemsko – biti vsem vse, a na koncu koncev se zdi, da nisem nikomur nič. Oziroma vsem v napoto!
Bog se me usmili. Prav res in čisto dobesedno.
In ko sem ravno omenil veliki petek … Ljubljeni ti je v varstvo izročil svojo Mater. Da bi zanjo poskrbel ali da bi ona poskrbela zate? O tem se bomo scrkljančki pogovarjali ko se snidemo!
Ljubi moj sveti Janez Evangelist! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 114.

Vodi me, dobrotni Duh

Napisal marko na 24. decembra 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Zgodbe iz knjige Vodi me, dobrotni Duh, nam najprej predstavijo Svetega Duha, to silno Moč, ki je na prve binkošti iz prestrašenih Jezusovih učencev naredila pogumne oznanjevalce evangelija. Zgodbe nas spodbujajo, da se tudi mi prepustimo tej Moči, da ji dovolimo, da nas ponese v Božje višave. Zelo si želimo, da bi navdihovale čimveč tistih, ki prejmejo zakrament svete birme, da bodo mogli s potrpežljivo ljubeznijo ljudem našega težavnega časa približati evangelij ljubezni. Birmanci se mu lahko odprejo, lahko pa na njegove darove pozabijo, jih zaprejo v to ali ono “škatlo”, založijo v kupih, morda celo načrtno skrijejo, zakopljejo … da jih v življenju nikoli več (niti slučajno) ne najdejo in seveda tudi ne uporabijo. Ne zavedajo se, da so skrili, pozabili … silno čudežno moč … s katero bi bilo življenje drugačno … polno … močno … ker pa se te moči ne zavedajo … ne more imeti vpliva nanje in ne spreminja njihovega življenja. Na določene stvari v življenju se moramo preprosto zanesti, vanje verovati, čeprav jih ne bomo mogli nikoli do konca spoznati ali razumeti … tako tudi Svetega Duha ne bomo mogli nikoli popolnoma ujeti … on pa dela zares čudovite reči …

Jezus računa name. Ali sem že povedal komu, da ga Kristus ljubi? Šele tedaj, ko bom vso ljubezen, ki jo prejemam od Kristusa posredoval drugim … mu bom izrazili hvaležnost za vso njegovo ljubezen. Moram se zavedati, da človeka, ki se pusti voditi Svetemu Duhu, vsa dejanja (tudi čisto preprosta vsakdanja opravila) vodijo k Bogu.
Sveti Duh je tudi Duh ljubezni. Zgodbe v tem poglavju mi želijo povedati, da je v življenju vse odvisno od čistosti “okna”, skozi katero opazujem ljudi in dogodke… Najprej moram očistiti svoje srce … da bi mogel bolje videti in pravilno presojati. Ni treba veliko razpravljati, govoriti in vse znati razložiti … bolj važno je, biti v pravem trenutku na pravem mestu, odkriti resnične potrebe sočlovka in mu pomagati …
Dragocen si, ker si svetišče Svetega Duha. Bog je v vse stvari položil nekaj dobrega, tudi v tiste, ki se zdijo neuporabne in nekoristne. Tudi mi smo nekaj vredni, če se ob srečevanju z mano moji bližnji okrepijo … če jih osrečujemo…. V sebi nosim skrite zaklade, talente, ki se jih ne zavedam … prav podobno je tudi v drugih veliko zakladov, le pomagati jim jih moram odkrivati … Dober sem v tem, kar naredim, a vedno bi lahko naredil več. Modro je, da si v življenju postavljam visoke cilje in se ne zadovoljim prehitro … Vedno je bolje prižigati luč, kakor preklinjati temo … Tudi vsakemu od nas je Bog dal različne sposobnosti in darove. Vsak od nas je enkratna in neponovljiva oseba. In prav v takšnih, kakršni smo, deluje Sveti Duh. Tisti, ki se dajo voditi Božjemu duhu, lahko v življenju naredijo velike stvari. PONOVIMO še enkrat: če se človek ne odpre Svetemu Duhu, ne more obroditi sadov.
Sveti Duh gradi skupnost Cerkve. Sem živ, delam živo našo župnijsko skupnost? Tudi apostolom je bilo pred prihodom Svetega Duha težko delati celo lahke stvari. Ogenj Svetega Duha, ki so ga prejeli na binkošti, jih je spremenil. Niso se več bali, ampak so ponosno pričevali za Jezusa in bili tesno povezani med seboj.

Prelistajte

Naročite knjigo

Božo Rustja, ki je zgodbe zbral, prevedel, uredil, je v predstavitvi zapisal: Kaj bi naredil, če bi v dar dobil drag avtomobil? Bi ga zaprl v garažo in ga ne uporabljal? Kaj pa počnem z darovi Svetega Duha? Kaj je zame pomembno, kaj postransko? Ali Jezus lahko računa name? K takim in podobnim premislekom vabi zbirka zgodb Vodi me, dobrotni Duh. V njej so na enem mestu zbrane nove in že objavljene zgodbe o Svetem Duhu in njegovem delovanju. Odprimo, berimo, molimo – ker vsi potrebujemo njegove moči in modrosti.

iz vsebine:
VI STE LUČ
Sveta mati Terezija iz Kalkute, sestra v sariju, oblačilu revnih indijskih žena, je nekega dne šla na obisk med uboge v predmestju Melbourna. Pretreslo jo je, ko je videla bivališče človeka med škatlami iz lepenke in pločevine.
Rekla mu je: »Daj, da počistim tvoje bivališče in ti popravim ležišče.«
Ubožec je odklonil: »Je že dobro tako!« Ona pa je vztrajala: »Še boljše pa bo, če mi boš pustil nekoliko urediti.« Med pospravljanjem je v kotu opazila veliko svetilko, pokrito s prahom. Že dolgo je ni nihče vzel v roke.
»Kako lepa svetilka! Ali je nisi nikoli prižgal?«
»Le komu bi jo mogel prižgati?« je vzdihnil starec. »Že leta ni nihče prišel k meni. Ni je bilo treba prižgati.«
»Ali bi prižgal luč, če bi ti poslala naše sestre?« je vprašala mati Terezija.
»Seveda bi jo.«
Poslala mu je svoje sestre in življenje tega nezaupljivega moža se je spremenilo. Dve leti pozneje je sestram, ki so mu stregle, naročil: »Povejte moji prijateljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, še gori.«

PROŠNJA ZA PRAVO BESEDO
Tudi dan, ki se zdajle začenja,
potrebuje besede pozdrava in zahvale;
potrebuje besede odločitve in odklonitve,
potrebuje besede preudarka.
Daj mi prave besede.

Živimo in mislimo, se odločamo in molimo,
kaznujemo in ljubimo v besedah in z besedami.
Te so lahko močnejše,
bolj prodorne in nevarne kot pa dejanja.
Daj mi besede ljubezni.

Besede lahko povezujejo,
lahko zdravijo in tolažijo,
lahko pa tudi sejejo razdor,
sekajo rane in ubijajo.
Lahko učijo in pojasnjujejo,
lahko lažejo in zapeljujejo.
Daj mi besede resnice.

Ko sem govoril, je beseda izrečena
in tako nad njo nimam nobene moči več.
Zdaj živi svoje lastno življenje,
ki pomaga ali uničuje;
ne morem je več prijeti,
zvezati ali poklicati nazaj.
Daj mi besede življenja, da mi nocojšnji večer
ne bo treba obžalovati nobene besede.
Paul Roth

pripravlja Marko Čuk

Indijanec v mestu

Napisal marko na 24. decembra 2019. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki Indijanec si je zelo dolgo želel obiskati mesto. Končno je nastopil težko pričakovani dan. Ko je prišel na cilj, je na železniški postaji naročil taksi. Taksist ga je sprejel z globokim poklonom in mu z roko pokazal na sedež v avtu.
Taksist je sedel v avtomobil ter obrnil ključ in hkrati z motorjem se je prižgal tudi radio, ki je igral na ves glas.
Indijanec je rekel: »Prosim, dajte bolj po tiho.«
»Se morda ne počutite dobro?« je vprašal taksist.
»Prav zato, ker se počutim dobro, ne maram, da bi se počutil slabo,« je rekel modri Indijanec.

Kdor ljubi hrup, je v sebi nemiren. Mar vse več hrupa ne pomeni, da se mnogi ljudje počutijo slabo?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2019), 57.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Želela je toplih besed

Napisal marko na 23. decembra 2019. Objavljeno v zgodbe.

Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita z družinama v Ljubljani in obiski so redki, vedno redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Še nekaj let nazaj jih je doma vsako popoldne pričakala z raznovrstnimi meniji, po navadi dvema na dan, da je vsak prišel na svoj račun. Uskladiti je morala tudi vse namišljene alergije. Pa je šlo, čeprav je prišel kak dan, ko ni vedela, kaj bo v loncu, zmanjkale so ji ideje. Uživala je, ko so prišli, saj jo je razveseljevalo spoznanje, da zmore še kaj postoriti za svoje. Tudi njeni so ji bili vedno hvaležni. A posodo je vedno bolj počasi zlagala v pomivalca in potem šla do cerkve. Ob nedeljah je sicer pela na koru, med tednom pa le z Julko. Zavedala se je svojega, milo rečeno, hreščečega petja, a mladenke je niso kar tako hotele pustiti, da bi se umaknila. Za svoje življenje je sama čutila veliko hvaležnost Bogu, hvaležnost za zdravje, za hčerino in sinovo družino, za vse dobrote in tudi preizkušnje.
Čas je tekel, starala se je, vedno manj je zmogla. Vrtičkanju se je že davno odpovedala, tistim ozkim stezicam in bolečinam v hrbtu. Sčasoma, ko ni več zmogla poskrbeti zase, so se doma odločili, naj gre v dom starejših.
Njeni so spet prišli na obisk. V istem hipu veselje in strah do kosti, ker bo kmalu konec tega srečanja. Strah, ki ga je spoznala v tem domu in je postal njen spremljevalec. Oblekla se je, kot se za nedeljo spodobi, sestre so ji tudi frizuro uredile, ji okoli vratu zavezale novo svileno ruto in bila je res kot iz škatlice. Še čevlje in lahko bi šla ven. Lepa gospa. Prišli so. Prišla je hči z obema vnukinjama in čez nekaj minut še zet. Veselje, veselje in strah. Dekleti sta jo najprej objeli in ji povedali, kako jo pogrešajo, kako jim manjka, kako njuna mama ne kuha tako dobro kot ona. Nekaj minut je ta pravljica le trajala. Nato pa sta kljub svojim zrelim letom zvlekli na plan svoja pametna telefončka in njun obisk je bil po svoje končan. Zet je stal pri oknu, z rokami v žepu, se je naveličano pozibaval in si mislil: same ženske na kupu, jaz tukaj nimam kaj iskati, glavno je, da sem jih pripeljal. Vseeno se je potrudil. Hčerka pa kot hčerka, v stilu: mami to, mami ono. Prinesla je piškote in sokove in sadje in tekala, tekala. Navdušenje je šlo, počasi je prihajal strah, počasi. To je bil strah pred praznino obiska. Strah ni bil povabljen, ni ga želela, vedno bolj ga je odganjala, saj je vedno bolj postajal domač. Želela je besed, besed svoje družine, besede hčere in njenega moža, njene družine. Tako je želela biti tisti čas polno z njimi. Želela si je božanja z besedami, kot jih je ona božala. Želela je besed, pogledov, smeha, ni želela piškotov, sokov in banan. Vedela je tudi, da je čas pravi divjak, a šlo je le za dobro uro obiska. Tako bi rada obrnila čas nazaj, se vrnila v tista leta, ko so vsak dan prišli k njej domov. Takrat jih je imela v polnosti, življenje je imela v polnosti. Takrat ni ničesar pogrešala, vsega je bilo, v izobilju. Sedaj pa je želela obiska, kjer ni telefončkov in razne hrane, pa novih copat ali nogavic. Obiska, kjer šteje le človek. Duša. Ampak skušala je odmisliti svojo stisko, se vživeti, in ji je kar uspevalo.
Navidezno. Bili so pogovori, pravzaprav novice iz domačega okolja, o sosedih, kdo zida ali se seli, kdo je umrl, kako je vse drago, kam bodo šli na morje, kje so smučali, pa je že vedela. Sicer pa so bili tudi doma dostikrat isti pogovori, a sedaj ji je bilo to neumno, želela si je božanja, ljubkovanja z besedami, crkljanja. Sama jim ni mogla nič povedati, nič ni bilo novega, nič se ni dogajalo, le čas je tekel. Čakanje na zajtrk, na kosilo, na obiske, čakanje na … Utrujena od hlinjene sreče, v njej pa je vse jokalo in se trgalo. Njeni so ji postajali tuji, na vseh obiskih, vedno bolj. Bilo je pravo stopnjevanje na obeh straneh, nehote, izpadlo pa je kot neka naveličanost, vse skupaj mučno. Sploh pa ne vemo, kaj so oni čutili, govorimo o Mariji. Marija je igrala, se naprezala, bala se je pokazati svojo žalost, svojo osamljenost. Bala se je solz, pa ne tistih od naprezanja. Sicer pa je bila že vajena tega. Od svojih ni želela pomilovanja, ni jih hotela odgnati, še manj pa izsiljevati, to sploh ne. Besedičenje se je umirjalo, premori so postajali občutno daljši in Marija je prav Boga prosila, da bi odšli. Na koncu so postale zanimive še slike na zidu in blato na nogometnem igrišču pred domom. Končno je Marija izdavila, da je utrujena. Telefončka sta se pospravila, zet je dal roke iz žepa, hčerka pa je potožila, da mora doma še likati. Obisk je bil končan, sledilo je objemanje, poljubi in obljube na skorajšnje snidenje. Marija se je potrudila z nasmehom in zahvalo za dragocen obisk.
Ko so zaprli vrata, je malce počakala, nato pa pohlipala in spustila nekaj grenkih solz. Preveč je pričakovala, nikoli se ne bodo vrnili tisti zlati časi, nikoli ne bo več kot doma. Nikoli več ne bo ljubljena. Zajela je sapo, prijela rožni venec in si petkrat rekla: tako pač je, z upanjem, da bo mogoče tudi drugo nedeljo kdo prišel. Sicer pa jo je sestra pri večerji pohvalila, kako dobro zgleda. Spet ji je uspelo prikriti občutek, da je na tem svetu vsem odveč, in da se življenje oddaljuje.
II.
Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita v Ljubljani in obiski so redki, vse redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Marija pa že ne bo samo vodoravno. Zaživi po svoje, skuša ustaviti staranje. Dosti se dogaja, čeprav ne ravno dosti, dosti, a več kot doma. Doma je do kakšnega popoldneva bila sama, potem pa pravi cirkus, ko so se vsi njeni zgrnili na kosilo. Ko so pod večer odšli v svoje stanovanje, se je sesedla na fotelj in razmišljala, kaj bo drugi dan skuhala. Do nedavnega si je ob televiziji privoščila njej ljubi ‘corretto’, potem pa se je umaknil melisinemu čaju. Tudi ko je bila sama doma, je živela polno življenje, srečna sama s seboj. Prelomnica za njen odhod v dom je bil težji in dolgotrajni bronhitis, ki jo je pošteno izčrpal. Zaradi njega je bila v bolnišnici, od koder so jo premestili – rekoč za kakšen teden, v dom starejših. Potem je bila zima in tako je ostala tu.
Mariji je to življenje v domu kar zanimivo, je med sebi enakimi, vsi vedo, da se domov ne bodo več vrnili, da so prepuščeni staranju. In kaj zdaj? Naj joče? Vedno si najde kakšno dobro spodbudo, kakšen doživljaj, da se tudi sama sebi nasmeje. Jutri bo nedelja in bodo prišli njeni na obisk. Upa, da ji ne bodo težili z njihovimi raznimi muhami in tegobami, saj so ji s tem dostikrat pokvarili dan. Saj jih ima rada. Ampak Marija hoče mir in tudi svoje je na to opozorila. Sicer popestrijo nedeljo, a včasih so ji bližji domski oskrbovanci, sosedje. Iste misli imajo, isto pot, čutijo eden z drugim. Dopoldne gre včasih na razne skupine, kjer se še vedno lahko kaj nauči, ker še vedno rada sprejema nove stvari. Ob petkih je sveta maša v kapeli. Enkrat na teden pride v dom Nada s svojo harmoniko in skupaj kaj zapojejo. Tisto ljudsko Moje dekle je še mlado, ja, ja. Ta ji misli odpelje v tista leta, ko ji jo je pokojni mož večkrat prepeval. In to s posebnim veseljem in najlepšo barvo glasu, ko je včasih “malo narejen” prišel iz gostilne. Njen Pavle. Kmalu se mu bo pridružila. V domu pa se še vedno dogaja. Tudi v njeni sobi se vedno dogaja. Na sosednji postelji je Ivanka, ki je skoraj nepokretna, in Marija ji dostikrat prinese kakšen čaj ali pa ji gre kaj iskat, ponoči pa ji zaploska ali žvižga na njeno smrčanje. Pogovarjata pa se bore malo, le najnujnejše, Ivanka je tihe narave.
Marija ustavlja staranje, a življenje se vseeno oddaljuje, in tudi Ljubljana se oddaljuje.

MRŠNIK, Bernarda. (zgodbe) Ognjišče (2019) 12, str. 31-33

Objem z Božjo ljubeznijo v srcu

Napisal marko na 23. decembra 2019. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Lucija je natakarica. Že nekaj tednov pred božičem ji je šef dovolil, da gre k polnočnici. Nikoli je ni zamudila. Plamen vere, ki so ji ga prižgali v domači družini, je še vedno gorel.
»Lahko noč,« je Lucija pozdravila sodelavce, ko je ob desetih zapuščala bar. Vsi so ji prijazno odzdravili.
Od polnočnice se je vračala med sodelavce z nasmehom Božje bližine. V baru je zavladala spoštljiva tišina in oči vseh so bile uprte v Lucijo.
Ena od deklet jo je vprašala: »Ali si bila pri obhajilu?«
Lucija je pritrdila.
»Potem nosiš Boga v svojem srcu.«
»Tako je«
»Daj, prosim, objemi me.« In Lucija jo je objela.
»Mene tudi! Mene tudi!« so prosili eden za drugim.
»Morala sem vse objeti. Nikoli nisem objela toliko ljudi in nikoli s tako čistimi in plemenitimi nameni. In nikoli še nisem prejela toliko objemov in na tako spoštljiv način,« je povedala Lucija.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 39

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing