Avtor: marko

Alojz Kovšca

Napisal marko na 20. decembra 2019. Objavljeno v Gost meseca.

predsednik Državnega sveta

Mnogo ljudi je zaradi brezbrižnosti, nepoštenosti in nesposobnosti velikega dela slovenske politike zaskrbljenih za usodo države in naroda. Mednje sodi tudi Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, ki ga v nasprotju s prenekaterim drugim politikom ni sram priznati, da ima rad Slovenijo in slovenski jezik ter da ga skrbi za usodo slovenstva. Tudi zato smo ga povabili za gosta meseca.

“Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami”

Ko bo večina bralcev dobila v roke to Ognjišče, bo potekal slovenski knjižni sejem. Ste dejavni v pobudi Rastoča knjiga, ki med drugim podpira duhovno in intelektualno rast. Kakšen pomen pripisujete branju, zlasti knjig, in zakaj ste se odločili za sodelovanje pri tej pobudi?
Slovenci smo sicer maloštevilen, nikakor pa ne majhen narod. Naš literarni ustvarjalni opus je glede na število govorcev slovenskega jezika izjemen. Vsakdo izmed nas lahko, ne glede na ideološko pripadnost, v tem opusu izbere zase veliko lepih literarnih del in se identificira s kulturo, ki tvori slovenstvo. Včasih je knjiga oblikovala zavest, sedaj jo oblikujejo socialni mediji. Nova sredstva komuniciranja spreminjajo način komunikacije med ljudmi. Njihova interakcija je bolj obsežna, a veliko bolj površna. Kdor poseže po knjigi, se ‘odstrani’ s sveta, kjer se vse dogaja z bliskovito naglico. Z umikom v tiskano besedo, v knjigo, se umakneš v svet, ki ostaja veliko bolj intimen, v svet, v katerem imaš čas, da tisto, kar prebereš, premisliš, si trenutek zavrtiš nazaj in imaš privilegij, da lahko večkrat podoživiš neko dogajanje, večkrat začutiš neko emocijo in zgradiš bolj pristen in jasen odnos do tega, kar si prebral. Novi mediji tega ne omogočajo. Danes dobivamo veliko informacij, a jih gre tudi veliko mimo nas. Pa tudi otopeli smo za nekatere informacije in za nekatera dogajanja. Mislim, da branje vrača človeka k njegovemu bistvu in ga usmerja v duhovno notranjost. V površni vsakdanji komunikaciji ne najdemo dovolj smernic za življenje, ob prebiranju knjig pa si jih lažje oblikujemo.
Rastoča knjiga je slovenski projekt, v katerem vsako leto izberemo eno misel, ki je vredna, da ne živi samo v tem letu. To misel vklešemo v kamen in kamen postavimo na steber, na katerem sedi kip deklice, ki bere knjigo. Tako je deklica bogatejša za eno misel, njen kip pa vsako leto višji. V ta projekt vabimo vse narode sveta. Doslej se jih je odzvalo že 14, v začetku novembra se nam je pridružila Republika Poljska. Deklica z rastočo knjigo se je naselila v šole, knjižnice, v domove za ostarele … V njej se mnogi prepoznavajo in z njo ustvarjalno rastejo. Akcija dobiva razsežnost vseslovenskega gibanja ljudi, ki se trudimo prepoznavati lepo, ustvarjalno, koristno, za vse dobro besedo in jo ovekovečiti kot postulat miru, sožitja in odprtega kulturnega dialoga.

Slovenci smo narod knjige, saj nas je knjiga oblikovala. Ste eden redkih politikov, ki poudarjate pomen slovenstva in slovenske države. Zame je toliko bolj zanimivo, ker ste bili rojeni v oficirski družini v Hercegovini. Kako je bilo pri vas v družini s slovenstvom glede na to, da je bil oče Slovenec, mama pa hercegovskega rodu.
Pravzaprav me je ravno mama vzgojila v Slovenca.

Kako?
Venomer je poudarjala, da moram spoštovati očeta in povzemati njegove vrednote. Oče je bil častnik jugoslovanske vojske, zato smo se pogosto selili. Kamorkoli smo prišli, smo bili tujci in vedno smo se morali prilagajati okolju. Trudili smo se naučiti čim več od ljudi, s katerimi smo živeli. Bilo je zabavno, ker je bilo vsakič nekaj novega, drugačnega. Vedno pa je obstajal manj prijeten občutek, da smo tujci. Izseljencu lastni jezik, kultura in narodna pripadnost pomenijo več, kakor tistemu, ki živi doma. Vztrajanje očeta in mame, da govorim slovensko in se pravilno izražam, je oblikovalo tudi mojo narodno zavest. Ko danes primerjam slovensko kulturo s kulturo drugih narodov, med katerimi sem živel, sem kar ponosen. Lahko se namreč enakovredno primerjamo s komerkoli. Nikogar ne podcenjujem, če rečem, da smo Slovenci precej drugačni od drugih južnoslovanskih narodov. Ena izmed razlik je tudi ta, da navzven ne poudarjamo tako močno svojega porekla in jezika. Lažje se prilagajamo drugim, kot se drugi nam. Tudi nimamo nekih epskih in mitskih junakov, vendar pa imamo svojo nacionalno zavest globoko zakoreninjeno in se nismo pripravljeni ‘prekrstiti’ v karkoli drugega kot to, kar smo.

Kaj vas je še oblikovalo v narodnostnem smislu?
Kot politika me je v odnosu do nacionalnega vprašanja močno navdihnil zamejski pisatelj Boris Pahor. Je velik domoljub in človek, ki zelo dobro razlikuje med narodno zavestjo in nacionalizmom. Slovenci smo bili v zgodovini izpostavljeni pritiskom številčnejših narodov. Ohranjati slovensko samobitnost ob vplivu močnih sosednjih kultur je bilo zelo težko, vendarle je našim prednikom uspelo. Zato me zelo moti, da se nekateri, ki danes krojijo slovensko narodnostno politiko, tega ne zavedajo v zadostni meri. Zgodovinski učbeniki so polni svarilnih besed o kvarnem vplivu nemškutarstva, o nasilnem poitalijančevanju, o madžarizaciji, toda danes smo neme priče balkanizaciji Slovenije. O tem nihče odkrito ne spregovori, če pa komu kaj nehote zleti z jezika, je takoj ožigosan kot nacionalist ali celo rasist. Najhujše opazke radodarno delijo prav tiste in tisti, ki niso slovenskega rodu.

Kako torej vi gledate na slovenstvo?
Menim, da imamo eno samo zgodovino, en jezik, eno domovino in eno samo prihodnost. Ljudje, ki živijo pri nas in z nami, a so prišli od drugod, so tukaj iskreno dobrodošli. V primerjavi z nami, domačini, so pravzaprav privilegirani. Imajo namreč dve domovini: tisto, iz katere prihajajo in to, v kateri prebivajo. Nikomur ne želim odrekati njegove identitete, niti ne trdim, da je moja kultura nad njegovo, nikakor pa si ne dovolim, da bi v Republiki Sloveniji enačili uporabo slovenskega jezika z drugimi jeziki in da bi dajali prednost tujim jezikom, drugačnim običajem in nam tujim načinom obnašanja. To je naša država Slovenija, ki smo si jo priborili in dolžnost tega rodu je, da jo ohranimo za zanamce.

Saj veste, da v Sloveniji s takimi pogledi hitro tvegate oznako nacionalist.
Vem in trdim, da nisem nacionalist. Kot rečeno, prihajam iz narodnostno mešane družine. Imam se za Slovenca, ki se zaveda svojih korenin in vrednot naroda, kateremu pripada delno po rodu in popolnoma po osebni opredelitvi.

Ob dnevu reformacije ste tudi poudarili pomen slovenske države. Kako gledate na to, da mnogi ne spoštujejo slovenske države in njenih simbolov, da imajo raje simbole totalitarne države in oblasti (zastavo z zvezdo) kot pa slovensko zastavo, in kje vidite korenine takega obnašanja?
Predvsem v koristoljubju. Jugoslavija je delovala, dokler je vladajoča elita zagotavljala svojim privržencem privilegiran položaj v primerjavi z drugimi državljani. Bila ja zgrajena na lažni enakopravnosti in lažni solidarnosti. Vsi navadni smrtniki smo bili enaki in vsi bolj kot ne siromaki, medtem ko si bili režimski izbranci malo bolj enaki in veliko manj siromaki. Dokler je država zagotavljala eliti ‘pooblaščene položaje’, je lahko obstajala. Ko je zmanjkalo kreditov in cesarjevih novih oblačil, je razpadla.
V Sloveniji se potihem dogaja nekaj, česar se mlada generacija niti ne zaveda, starejši pa ne upajo nasprotovati. Čedalje bolj očiten postaja poizkus oblikovanja nove ‘mini’ Jugoslavije znotraj slovenskih meja. Nezaželeno je govoriti o slovenstvu, slovenskem jeziku, navadah, tradiciji … Tako imenovani influencerji nas hočejo prepričati v ‘svetovljanstvo’, ki zanika domoljubno ‘zaplankanost’. Obenem poveličujejo bivši totalitarni sistem, da bi upravičili ohranjanje privilegijev, ki so si jih nekateri neupravičeno prigrabili in se jim zelo težko odrečejo. Socializem se je na slovenskih tleh v sodobnosti izrodil in prelevil v neko obliko psevdo-fevdalne ureditve, kjer se v deklarirano egalitarni družbi ‘dinastične’ superpravice prenašajo iz roda v rod. Nekatere družine ‘izbranih’ so nenehno v privilegiranem položaju, tako se štafeta politične in ekonomske moči prenaša s staršev na otroke. Tisti, ki so vladali do leta 1991, nam vladajo še danes! Nekoč so vladali odkrito z brutalno politično močjo v enopartijskem sistemu. Danes vladajo prikrito, z vzvodi ekonomske moči in vplivom na javne medije ter pravosodni sistem.
Oblast se je ljudem odtujila. Pa ne samo ljudem, temveč tudi samim formalnim oblastnikom. Imamo sicer politične stranke, očitno pa je, da se ključne odločitve o usodi naroda in države sprejemajo nekje drugje in potem formalna oblast služi zgolj za prikrivanje in opravičevanje takšne zakulisne vladavine. Mediji v zadnjem času poročajo, kako velika slovenska podjetja menjavajo lastnike in dobivamo nove upravljavce državnega, ljudskega premoženja. Izvoljena oblast pravi, da o tem nič ne ve in proti temu nič ne more … Kdo pa so potem tisti v tej državi, ki kaj vedo in zmorejo ter upravljajo z nami in s skupno lastnino?

Na slovensko državo ste tudi ‘osebno’ vezani, saj ste bili dejavni v procesu slovenskega osamosvajanja. Bral sem zapise o vas. Pišejo o vsem mogočem, o tem obdobju vašega življenja pa ne …
No, obstaja tudi nekaj zapisanih besed o doživetjih in občutjih v tistih dneh. Objavljene so v delu Moški na položajih, ženske za štedilnikom, otroci na češnjah. Avtorici sem opisal doživetje malega človeka, mladeniča, ki je šel na vojno. Dogodki so se včasih odvijali tudi tako, da niso imeli nobene zgodovinske veličastnosti, ampak so bili bolj tragikomični. V nekaterih primerih bi lahko izgubil življenje po neumnem, nekaj je bilo primerov, ko smo zmagovali, ne zato, ker bi bili mi boljši, ampak zato ker je bil sovražnik veliko slabši. Zakaj me pa ni najti med osamosvojitelji, je dolga zgodba. Najbrž zato, ker je moj oče po ločitvi z ženo po naključju živel s partnerico v Beogradu, kjer ga je zatekla osamosvojitev Slovenije. Moja udeležba v vojni je predstavljala grožnjo za njegovo varnost in življenje. Med vojno me je poklical po telefonu iz Beograda in povedal, da mu častniki JLA očitajo moje sodelovanje v slovenski vojski. On pa mi je čestital in dejal: “Sin, če se nikoli več ne srečava, vedi, da sem ponosen nate in na tvojo odločitev.” Prej sva bila v precej slabih odnosih, ko pa je izrekel te besede, so bili vsi dotedanji spori pozabljeni. Ostal je klen Slovenec in podpornik slovenske osamosvojitve. Lažje sem se vojskoval z zavestjo, da sem sin človeka, vrednega spoštovanja.

Niste o tem potem nikoli govorili?
Takrat sem o tem molčal. Tudi oče je še po vojni ostal v Beogradu. Večino podatkov o mojem delovanju v vojni za Slovenijo je hranil častnik slovenske vojske Mirko Spetič. Najina očeta sta bila nekoč sodelavca. Na žalost je Mirko tragično preminil in do omenjenih podatkov ni bilo več mogoče priti, ker jih je v računalniku shranjeval v šifrirani obliki. Ker svojih besed ne morem podpreti z dokazi, nimam prav veliko povedati. Najbrž obstajajo tudi kakšna poročila jugoslovanske armade o mojem ‘sovražnem’ delovanju, ampak nimam volje ne potrebe iskati dostope do njih.
Doma otrokom o vojni nisem prav veliko govoril. Nekoč je sobojevnik iz tistega časa prišel v stik z najmlajšim sinom, ki ni nič vedel o moji vojni preteklosti. To se mu ni zdelo prav in se je spomnil da mi bo pripravil presenečenje. Tako me je nekega dne sekretarka Tjaša Krenn zadržala v parlamentu po zaključenem delu in me povabila v eno od pisarn. Tam so me pričakali moja družina in bojni tovariši, ki so opisali našo skupno bojno pot. Bilo je ganljivo. Uzrl sem ponos v očeh svojih otrok. Ampak sedaj so novi časi in življenje teče svojo pot.

Toda še dve leti pred vojno za Slovenijo ste bili na ‘oni strani’ …
… in lojalno nosil vojaško uniformo in puško na Kosovu v sestavi jugoslovanske vojske.

… leta 1988 pa ste na lastno željo zapustili vojaško akademijo. Zakaj ste se odločili za ta korak tik pred diplomo? A ni to skoraj malo neresno?
Ni! Moje tedanje dekle, današnja soproga, mi je pošiljala razne zanimive izrezke iz slovenskega tiska. Med njimi tudi tiste o operaciji Bedem (okop). Kontraobveščevalna služba (KOS) Jugoslovanske armade je pošiljke prestregla in zaznala možnost, da delujem kot subverzivni element. Oče je bil leta ’87 predčasno upokojen, ker ni bil politično ‘primeren’. Avtomatično sem postal sumljiv tudi jaz. Časopisni izrezki so postali kamen spotike. Na vojaški akademiji so mi nekateri kolegi potihoma zaupali, da so morali izpolniti nekakšno anketo o meni, oziroma mojem obnašanju. Ta je bila tako sestavljena, da mi ni šlo v prid karkoli so že odgovorili. Zaznal sem prikrite preglede mojih osebnih stvari, orožja in opreme. Kmalu so prav vsi vedeli, da sem pod drobnogledom. Za nalogo sem, tako kot ostali kadeti, dobil jutranje informiranje sošolcev, kjer sem moral poročati o dogajanju v Jugoslaviji in tujini. Teme so bile posvečene tudi Sloveniji, mladinskemu gibanju, slovenskim dvomom v obstoječo družbeno ureditev in Jugoslovansko armado. Trudil sem se poročati zelo suhoparno in tako, kakor so poročali časopisi. Vedel sem, da so varnostni organi čakali na to, da bom izrekel kakšno napačno osebno sodbo. Pritiski so se stopnjevali. Nekateri nadrejeni častniki so me začeli naravnost spraševati o mojem osebnem mnenju o dogodkih in razpoloženju javnosti v Sloveniji. Takrat sem pač moral naravnost odgovarjati. Zastopal sem stališče: če je v Sloveniji kaj narobe, naj to urejata policija in pravosodje, vojske pa to ne bi smelo zanimati.
Neki večer smo kadeti spremljali TV dnevnik, kjer so prikazali, kako v Ljubljani mladinci iz velikega hloda žagajo štafeto mladosti. Sošolec je ob tem dejal, da bi vse te ljudi pobil. Jaz pa sem mu odvrnil: »Kdo pa si ti, da bi vse te pobil? Če kdo krši zakon, naj odgovarja pred zakonom in naj sodišče opravi svoje delo. Ti pa nisi poklican in tudi nikoli ne boš, da bi mojim ljudem delil pravico. Briješ se, pa imaš brado do kolen!« Z zadnjimi besedami sem ga v jezi posredno poimenoval za četnika. Končalo se je tako, da on za izjavo, da bi vse pobil, ni odgovarjal, mene pa so obravnavali varnostni organi. Potem so se pritiski samo še hitreje stopnjevali. Pripeli so mi oznako “slovenački alternativac”. Postal sem neprimeren za vojaško službo, dobil negativno moralno politično oceno. Izvedel sem, da bom po zaključku šolanja razporejen na prvo delovno mesto v vojašnico v Zrenjaninu. Dodelili so mi veliko enoto (mehanizirano četo) v poraznem tehničnem stanju in s problematično kadrovsko zasedbo, kar je skoraj gotovo pomenilo negativno oceno dela v prihodnosti in konec kariere, še predno bi jo začel graditi.

Ali ste zato prosili za odpust z vojaške akademije?
Da, zato sem se odločil podati prošnjo za odpust po končanem šolanju. Veljalo je pravilo, da po opravljenih vseh izpitih ni potrebno zagovarjati diplomske naloge, če jo izpitna komisija oceni z devetko ali desetko. Takoj ko sem za diplomsko nalogo dobil oceno devet, sem prošnjo vložil. Glej čudo – moja diplomska je šla v ponovni pregled in na oceni devet je pisalo razveljavljeno, dobil sem novo oceno osem. S tem mi je bila naložena obveznost zagovora diplomske naloge. Z ukazom načelnika vojaške akademije sem bil odpuščen iz aktivne vojaške službe dva dni pred datumom zagovora. Poveljnik me je vprašal, kaj naj strga, ukaz o odpustitvi ali prošnjo za odpust. Odgovoril sem mu, da si z obojim lahko obriše …

Kaj je sledilo?
Zapustil sem JLA in vse, kar mi je ostalo v rokah po osmih letih vojaških šol, je bila fotokopija ukaza o odpustitvi. Niso mi dali nobenega drugega dokumenta. Najbrž sem tako postal prvi izbrisani, pred onimi leta 1991. Eno leto sem porabil, da sem pridobil dokumente, da obstajam. Zelo grdo so ravnali. Potem sem se vpisal na fakulteto za družbene vede, smer obramboslovje, študij ob delu. Tudi tam me niso ravno nagradili za neprostovoljno disidentstvo. Vpisali so me v drugi letnik in mi naložili še diferencialne izpite. Priznali so mi samo tri predmete! Za dosego visoke izobrazbe sem v resnici moral dokončati dve fakulteti. Poleg tega mi je JLA naložila povračilo stroškov za šolanje na vojaški gimnaziji in vojaški akademiji. Ko mi danes kdo kaj omeni glede izobrazbe, mu odvrnem, da sem si jaz svoje šole ‘preštudiral’ in preplačal sam.

Pogosto poudarjate, da se Slovenci preveč delimo. Kje vidite vzroke teh delitev in kako jih prerasti?
Ljudem, ki kvarijo slovenske duše, je uspelo to, da so nas razdelili na dve nepomirljivi strani. Najhuje je, da četudi ponudiš roko sprave in želiš biti človeški do nasprotnika, si v očeh enih hinavec, v očeh drugih pa izdajalec. Preprosto smo izgubili pogum biti ljudje. Namesto, da bi bili v nekaterih primerih zavezniki, v drugih nasprotniki, smo si postali sovražniki. Na dolgi rok je to za narod pogubno. Lahko si nasprotujemo, lahko sodelujemo, lahko se ne ljubimo, ampak moramo se spoštovati. Med seboj si ne smemo biti sovražni. To je postalo zame zelo moteče in temu se na vse načine upiram. Včasih me nekateri politični soomišljeniki vprašajo, zakaj onemu pomagam, saj je z druge strani? Za božjo voljo, zato, ker je človek!

Nekateri so vam očitali, da ste se ob letošnjem dnevu reformacije rokovali z nekdanjim predsednikom Kučanom.
Znano je, da si z Milanom Kučanom nisva preveč naklonjena, toda kadarkoli se srečava, je človeško in celo državotvorno, da prestopiva osebne občutke in drug drugemu izkaževa spoštovanje, si stisneva roke in pokaževa svojim sodržavljanom tisto, kar sem že omenil: lahko sva nasprotnika, ni nujno, da sva sovražnika! Gospodu Kučanu osebno ne želim nič slabega. Seveda pa si želim, da bi ga v političnem smislu premagal in uveljavil svoj prav. Dokler živim in delujem, si bom prizadeval za zmago, toda upam si sprejeti tudi poraz. Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami. Časi, ko smo si z gorjačami jemali življenjski prostor in življenja, so nepreklicno mimo. Sobivamo lahko na kakovosten ali nekakovosten način. Zavzemam se za kakovostnega. Ob nedeljah je težko pristopiti k obhajilu z zavestjo, da drugače mislečim po nepotrebnem greniš življenje. Pred ljudmi se lahko opravičiš, pred seboj in Bogom se ne moreš.

V zadnjem času je Državni svet, katerega predsednik ste, organiziral nekaj pobud, ki so šle zelo ‘v nos’ zlasti levo usmerjenemu političnemu telesu. Med temi je tudi posvet o zasebnem šolstvu. Zakaj ste se odločili, da organizirate ta posvet?
Če hočeš obvladovati državo v sedanjem trenutku, si moraš podrediti pravosodje, finance in medije. Če hočeš obvladovati državo daljnoročno, si moraš podrediti izobraževalni sistem, s katerim ‘ustvarjaš’ vrednote in moralo. Javni šolski sistem, kot ga imamo, je zelo rigiden, egalitaren, zastarel. Naši otroci na tekmovanjih sicer dosegajo dobre rezultate v znanju, ampak ko govorimo o ustvarjalnosti in individualnosti, ki ju zahtevajo sodobna življenjska okolja in tekmovalni globalni svet, capljamo daleč za drugimi. Naša šola je še vedno uravnilovka. Države, uspešnih podjetij, kulturnih ustanov itd. ne smejo voditi povprečneži, ampak le tisti, ki so najbolj sposobni in tudi najbolj usposobljeni. Vztrajanje pri egalitarnih principih daljnoročno krni sposobnost naroda za konkurenčnost v svetovni areni.

Kakšen je vaš pogled na zasebno šolstvo?
Največja razlika med javnim in zasebnim šolstvom je v dejstvu, da zasebno šolstvo dopušča več inovativnosti, več ustvarjalne svobode za izobraževalce in manj poslušnosti za zahteve egalitarnega družbenega sistema. Aktualni snovalci zakonodaje v Republiki Sloveniji so se spravili na ta ustvarjalni in svobodni izobraževalni sistem, kot da bi šlo za devianten družbeni pojav. Da bi ga javno kompromitirali, razglašajo da gre za odpor laične družbe do šolstva, v katerem prevladuje cerkveni nauk. Tako so ateiste spodbudili k negativni reakciji, dejansko pa je med zasebnimi šolami delež katoliškega šolstva izredno majhen, med osnovnimi šolami celo statistično komaj zaznaven. Javnost strašijo s predpostavko: “Če bomo katoliški Cerkvi dopustili zasebne šole, potem jih bomo jutri morali dovoliti tudi muslimanski skupnosti.” S takšnimi ‘svarili’ strašijo ljudi!
Zasebno šolstvo je v nekaterih članicah Evropske unije prevladujoče, v drugih ni. V Sloveniji ga je za vzorec in ne vem, zakaj tako krčevit boj države proti zasebnemu. Sploh se mi zdi nenavadno, da se zasebnemu šolstvu najbolj upira vladajoča elita, ki svoje otroke šola v tujini – v zasebnih šolah. Kar je dobro za elito, je slabo za ljudstvo. Ponujata se dva odgovora, ali je elita toliko boljša, ali je ljudstvo toliko slabše.

Po povedanem lahko vidimo, da se razlikujete od visokih slovenskih politikov. Ali vidite tudi v tem vzrok za nekakšno blokado poročanja o vašem delu in pogovorov z vami?
Očitno je, da sem za vladajočo politično opcijo in medije pod njenim vplivom moteč. S tem si ne belim glave, ker se me sodelavci in sorodniki še ne izogibajo in ker me ljudje še nikjer niso izžvižgali. Prav nasprotno, videti je, da imam vedno povsod odprta vrata. Tisti, ki se z menoj udeležijo kakšne proslave, me opozarjajo, da pri poročilih režiserji pokažejo udeležence do mene, potem kamera za hip ‘zapusti’ prizorišče, in nadaljuje s posnetkom od naslednjega udeleženca od mene … To postaja tako očitno, da je že ironično zabavno.
Govorila sva o rastoči knjigi. Samo en primer v zvezi s tem. V Brežicah se je pretekli mesec odvijal lep dogodek na osnovni šoli. Bil sem edini povabljenec iz sveta politike in slavnostni govornik. Novinar nacionalne televizije je pripravil nekajminutni video in tonsko poročilo s tega dogodka, pri katerem so le v najavi prispevka navedli, da je pokrovitelj projekta Državni svet. Uspelo mu je, da se slavnostni govornik ni niti enkrat pokazal v nobenem kadru in da ni bilo slišati niti ene besede slavnostnega govora. Objektivnost pa taka …
Vem, da ni modro kritizirati medijev ali obračunavati z novinarji. Po drugi strani pa ima javnost pravico vedeti, da je neki novinar, ki slovenski javnosti predstavlja izkrivljeno podobo realnosti, nevreden zaupanja. Če je prikrojil resnico tukaj, lahko tako počne tudi pri drugih temah. Kakšni so ljudje, ki javnosti predstavljajo svojo resnico, drugačno od tiste, ki se je dogodila? Zato nimam nobene silne želje, da bi bil ljubljenec režimskih medijev. Bolj je pomembno, da sem učinkovit pri tem, kar počnem in da mi učinkovitost pripoznajo tisti, ki so me poslali v Državni svet (obrtniki in podjetniki), pa tudi druge strokovne javnosti, katerih interese zastopamo v Državnem svetu. To, da s kolegicami in kolegi svetniki nismo na prvih straneh časopisov, razen v primeru, če je Državni svet obtožen česa slabega ali če kdo izrazi sum v moralnost katerega izmed nas, jemljemo v zakup. Takšna je pač podoba slovenskega medijskega prostora.

Ob koncu še osebno vprašanje. Kako vi in vaša družina preživljate adventni čas? Čedalje bolj se uveljavlja ‘veseli december’ namesto umirjenega adventa, časa pred božičnim praznikom. Katera drža vam je bližja?
Včasih, ko sem kot obrtnik še gospodaril s svojim časom, je bilo malo več miru. Tedaj smo dejansko ‘bili družina’. Vračali smo se k izvirom in k spominom. To je bil zelo lep čas. Sedaj, kot predsednik Državnega sveta dobivam veliko vabil na družabne dogodke. Če jih zavrnem, se ustvarja vtis, da vabiteljev ne spoštujem in jih nimam za dovolj pomembne, da bi se jim odzval. Večkrat se zgodi, da se opravičim za udeležbo na večjih dogodkih, katerih se udeležijo drugi visoki funkcionarji, in se odpravim na ‘manjša’ dogajanja v kakšno manjšo skupnost. Tam se počutim kot svoj med svojimi. Družina je tako dostikrat na zadnjem mestu, vendar se še vedno najde dovolj časa, da se združimo. Tudi v molitvi. Smo ena izmed tistih slovenskih družin – danes najbrž redkih – ki je ohranila navado skupne molitve pred jedjo.

Alojz Kovšca
predsednik Državnega sveta je bil rojen v Čapljini (pri Medžugorju), kjer je služboval njegov oče kot jugoslovanski oficir. Po vojaški gimnaziji v Ljubljani je študij nadaljeval na vojaški akademiji v Beogradu. Kot “slovenskega alternativca” so ga začeli preganjati in šikanirati. Zato je leta 1988 zapustil jugoslovansko armado. Študij obramboslovja je nato končal na FDV-ju. Kot prostovoljec je dejavno sodeloval v slovenski osamosvojitveni vojni. Poleg študija si je pridobil strokovno poklicno izobrazbo urar in zlatar-filigranist in zatem opravil še urarski mojstrski izpit. Z ženo se preživljata z urarstvom in zlatarstvom v družinskem podjetju in imata štiri otroke.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 8-13.

Mali princ usmiljenja

Napisal marko na 19. decembra 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

»Zgodbe v nas zaživijo. Zato bi vam Mali princ in jaz rada povedala svojo zgodbo o usmiljenju. Ne gre za teološko razpravo, temveč za pripoved o telesnih in duhovnih delih usmiljenja: vsako poglavje govori o enem izmed njih.
Kot ‘dober’ oznanjevalec lahko iz lastne izkušnje potrdim, da teološke razprave in pridige ljudi dolgočasijo in morijo, medtem ko jih zgodbe, pripovedi in prilike nagovarjajo in spodbujajo. Zato tudi Mali princ govori v prilikah.
Da vas ne bom dolgočasil, vas kar prepuščam njegovi pripovedi o usmiljenju! Želim vam, da bi Malega princa resnično spoznali in se mu pustili ‘udomačiti’. Tako bo vaše življenje postalo živa pripoved o usmiljenju, ki ji bodo radi prisluhnili.«
Tako zapiše avtor na začetku svojih dogodivščin z Malim princem. Po njih bo lahko gledal na resničnost – zlasti takšno, ki jo je najtežje sprejeti – z drugačnimi očmi, brez tistih debelih notranjih očal, ki postavljajo oviro med nami: »Če ne postanete kakor otroci …«
Ta knjižica nam želi pomagati, da bi zagledali v novi luči telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih vedno bolj potrebujemo v boju proti sebičnosti in dvoličnosti našega časa.

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine:
Da je Bog vsemogočen, se ne čudim, pač pa temu, da je usmiljen … Še več, svojo vsemogočnost razodeva ravno z usmiljenjem! Nič ni bolj vsemogočnega kot odpuščati … Odpuščanje je največji dar!
V Svetem pismu je usmiljenje izraz moči: če nekdo odpušča, pomeni, da je močan! Po drugi strani pa naša družba gleda na usmiljenje kot na znamenje nemoči; tisti, ki odpuščajo, veljajo za slabotne. Zato je tako težko odpuščati.
Podoba dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in jo nosi na ramenih, ali očeta, ki potrpežljivo čaka na izgubljenega sina in mu po vrnitvi pripravi gostijo, je za našo družbo čista fantazija, utvara ali utopija. Posledice tega doživljamo vsak dan: sovraštvo, nasilje, vojne, holokavst, terorizem. Preteklo stoletje sta zaznamovali dve svetovni vojni, ki sta terjali na milijone življenj samo v koncentracijskih taboriščih, začetek novega stoletja pa terorizem.
Če se vprašamo, zakaj, je odgovor jasen: zato, ker v naši družbi ni prostora za usmiljenje!
Človeški rod je slaboten, krhek, poln omejitev in napak. Čeprav vedno znova ponavljamo iste napake, smo ‘preveliki’ oziroma preveč ‘odrasli’, da bi jih priznali.
Kdor pa ne priznava lastnih napak, tudi tujih ne odpušča … zato vojne! Veliki so pokvarjeni in hudobni; pa ne samo oni … tudi majhni.
(Mali princ je za trenutek izpustil mojo roko.) Skratka, greh nas je vse naredil ogabne!
»Lepo razmišljanje o usmiljenju … toda brez usmiljenja!« me je prekinil Mali princ.
»Pa mi ti povej, kaj je usmiljenje?« sem rahlo užaljeno odvrnil.
Na moje vprašanje je spet odgovoril na svoj način:
»Usmiljenje je Božje bistvo, tako kot ljubezen, a še več kot to … Usmiljenje je ljubezen z dodatkom odpuščanja! Usmiljenje ni le ena od Božjih lastnosti, ampak njegova identiteta, njegova bit, njegova Oseba. Bog je usmiljen! Usmiljen pa je zato, ker je Bog!« Nato je še dodal: »Žal so odrasli na Božje usmiljenje pozabili. Zato usmiljenja tudi sami ne znajo več izkazovati.«
Ostal sem brez besed … Nisem vedel, kaj naj rečem. Počutil sem se osramočenega pred otrokom, ki je bil modrejši od mene. To se odraslim pogosto dogaja! Izpustil sem prinčevo ročico in v znamenje prizadetosti prekrižal roki na prsih … Če bi me v tistem trenutku kdo narisal, bi bil precej podoben tistemu na naslednji strani.
Znova sem dokazal, da nisem majhen: »Če ne postanete kakor otroci …« Predvsem pa sem pozabil, da tudi najbolj strokovno govorjenje o usmiljenju človeka še ne naredi usmiljenega, kakor je Oče.
Na veliko sem modroval o usmiljenju, nisem pa bil sposoben odpustiti najmanjše žalitve. “Odpuščati žalitve” je eno od duhovnih del usmiljenja, šesto po vrsti, če smo natančni. Morda je na nek način od vseh najbolj zahtevno, a tudi najpomembnejše … ker nas naredi Bogu podobne!
Za trenutek sem povesil pogled in s kotičkom očesa zagledal prste ročice, ki jo je Mali princ v znamenje sprave stegoval proti meni! Kretnjo je pospremil z očarljivim nasmehom, ki me je v hipu razorožil in sem mu zlahka odpustil.

(…) To, kar sem želel povedati Malemu princu, vendar se nisem znal prav izraziti, je, da ljudje v življenju preveč kompliciramo. Življenje odraslih pogosto spominja na gledališko dramo, kjer vsi komaj čakajo na razplet! Tako postane življenje prava tragedija, zaradi česar spregledajo najlepše stvari, ki pa so preproste! V tem je skrivnost trpljenja! Odrasli ves čas iščejo skrivnost sreče, a je nikoli ne najdejo … ker ne iščejo skrivnosti trpljenja. Pravo trpljenje nam povzroča vse, česar imamo preveč, kot na primer dobrine, ki jih kopičimo samo zase.
Nismo bili ustvarjeni, da bi imeli, ampak da bi bili:
da bi bili svobodni …
da bi bili iskreni …
da bi bili ljubljeni …
da bi bili deležni odpuščanja!
Tedaj je Mali princ s svojimi ročicami prijel moje roke, jih sklenil v znamenje molitve in rekel:
»Dovolj sva klepetala. Čas je za molitev.«
Odrasli radi klepetamo … tudi kadar molimo … še zlasti, kadar molimo. Pogosto zamenjujemo molitev z molitvicami. Ne zavedamo se, da molitev ni ponavljanje obrazcev, temveč vstop v Božje srce. Zato si tisti, ki moli, ne sme domišljati, da “ima Boga v svojem srcu, ampak da je sam v Božjem srcu!”
Mali princ je padel na kolena s sklenjenimi rokami in začel tiho moliti. Lepo ga je bilo opazovati. Pokleknil sem zraven njega in sva skupaj molila.

o avtorju
MAURIZIO DE SANCTIS je italijanski duhovnik iz reda pasijonistov, doktor dogmatične teologije in diplomirani psiholog in filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike, ukvarja pa se tudi z novinarstvom. Po uspešnici z naslovom Mali princ usmiljenja, ki jo je izdal v svetem letu usmiljenja, je napisal še eno knjižico na temo vere, namenjeno predvsem mladim. Njen prevod z naslovom BOG JE … prav zares je pred kratkim izdala založba Ognjišče.

ANDREA BULZOMÌ je študent Likovne akademije v Aquili, ki se posebej rad posveča ilustraciji in kiparstvu. Leta 2014 je za eno od svojih skulptur prejel prvo nagrado na natečaju “Skupaj za zakonitost”.

pripravlja Marko Čuk

Izpolnjevanje Božje volje ne pomeni sebe ponižati, ampak sebe v največji meri izpolniti

Napisal marko na 18. decembra 2019. Objavljeno v Pisma.

Prosim za obširnejši odgovor, kaj pomeni za kristjane izpolnjevanje Božje volje? Nimam dovolj verske izobrazbe, pa želim več zvedeti in me vaš odgovor zelo zanima.
Sem pa doslej zasledil nekaj misli o tem. Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božjo voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne naše, človeške volje. In On bo blagoslovil vse, za kar se odločamo in kar delamo. Če si namreč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti. Toda kako to uskladiti z življenjem? Ali pomeni izpolnjevanje Božje volje sebe ponižati, zavreči? Ali se ne človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo?
Zame pa izpolnjevanje Božje volje pomeni ljubezen, usmiljenje, samaritanska pomoč ubogim, sočutje, ki vodi k pravičnosti, odpuščanje in življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge ljudi.
Žan

Želja izpolniti Božjo voljo, je nadvse hvale vredna in naj bi bilo pravzaprav nekaj najbolj osnovnega, oziroma temeljnega v življenju kristjana – na svoj način pa vsakega človeka (pa naj to svoje hrepenenje tako imenuje ali ne). Ta izraz sorazmerno pogosto tudi uporabljamo, saj rečemo “naj se zgodi Božja volja”, v očenašu molimo, da bi se zgodila “Očetova volja”; ali pa pripomnimo, da je “pač bila takšna Božja volja”, ko se zgodi kaj nerazumljivega.
Hkrati pa je prav, da se zavedamo, da je takšno izražanje tudi skrivnostno. Največ nam je o tej resničnosti razodel Jezus z učlovečenjem. Sorazmerno že zgodaj je Cerkev učila, “da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, Božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po Božje odločila za naše zveličanje. Kristusova človeška volja ‘je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi Božji in vsemogočni volji’.” (KKC 475) Iz tega verskega prepričanja Cerkve lahko zaznamo, da izpolnjevanje Božje volje ne pomeni “sebe ponižati, zavreči”, ampak prav nasprotno, sebe v največji meri izpolniti. Reči, da se “človek uresniči, če izpolni svoje želje v življenju, oz. svojo voljo”, če je to mišljeno v nasprotju s tem, kar želi Bog za nas, bi pomenilo, da sebe postavljamo nad Boga in tako sebe, svoja spoznanja in odločitve postavljamo za malika. Kajti v nobenem primeru, tudi če bi tako mislil in ravnal, človek ni Bog. Ob Jezusu pa lahko zaznamo, da je mogoče človeška hrepenenja, želje in odločitve uskladiti s tem, kar je Bog pripravil za nas, ko nas je ustvaril. To zahteva določeno prečiščevanje naše notranjosti, a potem pride do tega, da resnično želimo to, kar je po Božje prav za nas, saj je vse drugo zmota, laž o človeku. Hudobni duh in zlo, ki je aktivno navzoče v svetu, nas želi zvabiti prav v takšno mišljenje in ravnanje, ki bi bilo nasprotno Božjemu hotenju.
Vendar je vse skupaj še malo bolj zagonetno. Ko govorimo o Bogu, vedno uporabljamo analogno govorico, s katero, ko izrazimo podobnost, hkrati izrazimo še večjo nepodobnost z Bogom. Kajti o Bogu ne moremo enoznačno govoriti z našim človeškim jezikom, niti ga dokončno domisliti s svojim razumom. Lahko pa ga dovolj spoznamo, ker se nam sam razodeva kot Oseba osebi, da se lahko odločimo zanj in mu sledimo.
Kaj to pomeni glede razumevanja človeške in Božje volje? Poudarimo najprej, da Bog seveda nima takšne ‘volje’, kot jo ima človek. Če je človeška volja nekaj, kar se dogaja na ravni duše v telesu, potem seveda česa takšnega ni v Bogu, ki duše in telesa nima. Zato si ne moremo dobesedno predstavljati, da moramo najprej odkriti vzorec ‘volje’ v Bogu in ga nato primerjati z našo trenutno voljo, ter jo začeti usklajevati in ‘obdelovati’, dokler ne postane kopija Božje. Bog kratko malo nima česa takšnega, kot je omejena, ustvarjena človekova volja. Zato je Cerkev stoletja modro učila, da je odgovor na katekizemsko vprašanje, “kaj je Božja volja”: “da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice”.
Konkretno to pomeni, da ne iščemo Božje volje tako, da se ob konkretni stvari sprašujemo, kaj hoče Bog: npr. ali naj grem na križišču levo ali desno, naj izberem ta ali oni poklic … To bi namreč pomenilo lahko tudi zanikanje svobode, ki nam jo je Bog dal, saj bi pričakovali, da se bo Bog odločil namesto nas. Še posebej ob odločitvah, ki predpostavljajo svobodo in ljubezen, bi na tak način težko prišli do svobodne odločitve. Učenje Cerkve o Božji volji je mnogo širše in vključuje tudi človekovo svobodo in ljubezen. Vabi nas, da z voljo in z ljubeznijo usmerimo naše delovanje v tisto smer, ki vodi v ‘zveličanje’ po poti razodete ‘resnice’ o človeku. In to nas same in vse druge. Božja volja je torej, da izberemo v konkretnem primeru tisto ‘varianto’, ki bo omogočala prav to odrešenjsko dogajanje. Povejmo to s primero hoje na vrh gore. Če je ‘vrh gore’ zveličanje, je Božja volja, da se povzpnemo na ta vrh; ker pa na ta vrh vodi več poti, nekatere pa na vrh sploh ne vodijo, izpolnimo Božjo voljo takrat, ko izberemo eno izmed tistih, ki vodijo na vrh; katero pa bomo izbrali, pa nam Bog prepušča in je ne izbere namesto nas. Torej ni Božja volja, da izberemo točno določeno pot, ampak da pridemo na vrh. Seveda nam Bog lahko sugerira kakšno izmed poti, ki bi bila najprimernejša za nas, kot lahko pot svetujemo tudi ljudje drug drugemu; a izpolnimo Božjo voljo tudi, če pridemo na vrh po kateri drugi.
Še en vidik iskanja Božje volje je pomemben. Najdemo jo lahko vedno le v občestvu in samo občestvo Cerkve nam jo lahko potrdi. Posameznik se lahko tudi zmoti pri presoji, kaj je zanj Božja volja. Nevarno je reči: “Spoznal sem, da je to Božja volja zame.” In potem za vsako ceno, brez preverjanja v skupnosti Cerkve, trmasto pri tem vztrajati. Ob tem lahko hitro svojo samovoljo utemeljujemo v Bogu in jo predstavljamo kot ‘Božjo voljo’.
Način, kako prihajamo do čim večje jasnosti glede Božje volje je razločevanje duhov. K tej veščini, ki se je v verski vzgoji in samovzgoji moramo naučiti, pogosto spodbuja papež Frančišek v svojem učenju. Dobro se je te veščine kar najbolje naučiti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 90-92.

Ko ne veš več, kako naprej

Napisal marko na 17. decembra 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

V knjigi so opisane nekatere krize in možni načini za soočanje z njimi. Vendarle pa je kriza za vsakogar tudi nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a jih vsakdo doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi njihovo reševanje za vsakogar drugačno. Včasih pretvarjanje krize v novo priložnost traja zelo dolgo. Triki, kako kar najhitreje prebroditi krizo, ne obstajajo.

“Poti, ki sem jih opisal v tej knjigi, niso nasveti, ki bi bralcu sugerirali, da lahko na ta ali oni način reši vse probleme,” pravi avtor. “Bolj gre za priporočila, kako lahko vsakdo reagira na krize v svojem življenju. Priporočati pomeni: nekomu zaupati, predati. So torej misli, ki jih želim zaupati bralcu ali bralki, v zaupanju, da so lahko v pomoč vsakomur. Kako jih sprejme, pa je naloga in odgovornost vsakega posameznika. Tako bralkam in bralcem želim, da svoje življenje živijo polni zaupanja; da bi bili hvaležni, kadar jim je prizaneseno s krizami. Obstajajo ljudje, ki sploh ne znajo uživati, ko jim gre dobro. Mislijo: enkrat morajo že nastopiti težki časi. Osvobodite se takšnih strahov. Zaupajte in se priporočite Božjemu blagoslovu ter zaupajte, da vas ta blagoslov vedno spremlja, ko vam gre dobro, pa tudi, ko nastopi kriza. Ne bojte se, ko ta nastopi. Lahko pomeni tudi priložnost, da bi življenje osnovali na novi podlagi, da v sebi začnete nekaj novega in pustite, da zacveti. Tako vam želim, da bi skozi vse življenjske faze, od mirnih časov in sreče do obdobij, ki jih zaznamujejo krize in zlomi, čedalje bolj rasli v edinstveno podobo, ki si jo je o vas zamislil Bog.”

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine:

Tudi če poskušamo živeti dobro, paziti nase in živeti duhovno življenje, je možno, da se nenadoma in nesluteno znajdemo v situaciji, v kateri smo nemočni, obupani, zmedeni. Z vsemi močmi smo se trudili, da bi življenje zastavili tako, da nam bo najbolje. Verjeli smo, da imamo vse pod kontrolo, imeli smo skovane trdne načrte za prihodnost. Vse se je zdelo v najlepšem redu. A naenkrat od zunaj pride situacija, s katero nikakor nismo računali in ki nas iztrga iz varnega zavetja. Nič več ne vemo, kako bo naprej. Naenkrat nas doleti diagnoza težke bolezni, katere potek zasenči vse drugo. Na delovnem mestu eskalira konflikt, ki nas močno zadane. Iz malomarnosti smo povzročili nesrečo s posledicami in nas sedaj razjedajo občutki krivde. Partnerski odnos razpade in vse upanje in sanje, ki smo jih kdaj imeli, so pokopane. Umre ljubljena oseba in ostanemo sami. Obupani smo, ne znamo si več pomagati. V takih kriznih situacijah se je težko znajti.
Mnogi jih poskušajo odriniti, potlačiti. Bežijo v delo ali uteho iščejo v alkoholu. Nočejo se zavedati težav, v katerih so se znašli. Nekateri se ob brezizhodnosti položaja vdajo v usodo. Počutijo se v slepi ulici in ne vedo, kako najti izhod iz nje. Drugi poiščejo spremljevalce, ki jim pomagajo prebroditi krizo, a kot na alergijo reagirajo na vse hitre in poceni nasvete. Obstajajo tudi ljudje, ki jim natančno povejo, kaj je treba storiti. Ali pa spet drugi berejo priročnike, v katerih najdejo nasvete, kako premagati različne krize. A ko poskušajo nasvete prenesti v prakso, opazijo, da ti ne pomagajo. Ja, ob dobronamernih nasvetih postanejo še bolj obupani. Včasih dobronamerna pomoč še poglobi stisko človeka.
(… Knjiga je po eni strani namenjena vsem, ki so zašli v krizo in se naenkrat znašli v situaciji, ki jo doživljajo kot brezizhodno, in so obupani. Oris takšnih težkih življenjskih situacij naj bi jim bil v pomoč, da bi se lahko jasneje soočili z lastnim primerom. Če živijo usode drugih ljudi, se v svoji situaciji ne počutijo sami. Čutijo, da trpijo enako usodo kot še kdo drug. In upam, da se ljudje prek opisa tuje situacije čutijo razumljeni. Hkrati naj bi razmišljanja tudi prinašala upanje, da v stiski nismo nemočno prepuščeni samemu sebi, temveč je možno najti izhod iz nje. Ne gre za hitro pot, pač pa za pot, ki jo lahko prehodimo korak za korakom. In naenkrat dobimo občutek, da smo krizo pustili seboj: okrepljeni ter z novim pogledom na svoje življenje.

Poglejmo nekaj kriznih situacij:

Kako naj ravna ženska, pri kateri je prenatalni pregled pokazal diagnozo težko prizadetega otroka? Tudi v tem primeru je pomemben spremljevalec, ki mu lahko ženska zaupa vse svoje misli, skrbi in strahove. Izraziti sme vse misli,
ne da bi bile podvržene ocenjevanju.

Bolečina, ko otrok ni. Z možem nimava otrok. Sva v letih, ko morava sprejeti, da otroka ne bo. To dejstvo naju oba žalosti in naju ubija. Ko sva med drugimi poročenimi pari, imava občutek, da se morava zagovarjati in razlagati, zakaj nimava otrok. Ob tem se počutiva manjvredno.

Ko pari ne vedo več, kako naprej. Žena mi stalno očita. Pravi mi, da jo oviram pri njeni samouresničitvi. Vseeno je, kaj naredim: vedno pravi, da sem jaz vsega kriv. Prijatelji mi pravijo: pusti jo že, naj gre! Jaz pa jo vseeno ljubim. In čutim globoko sočutje. Čutim, da se sama ne počuti preveč dobro. Z njo sem želel iti na partnersko terapijo, vendar jo zavrača. Želi se ločiti. Kaj naj storim?

Ko se trgajo družinske vezi Prav zaradi tesnih vezi, ki predstavljajo družinsko življenje, so prepiri ali spori med sorojenci vedno zelo boleči.
Sestra odklanja vsakršen stik Sestra je zaključila z mano. Odkar sem se enkrat branila pred njeno ostro in ponižujočo kritiko, me ima za psihično bolno in odklanja vsak stik. Ker sicer nimam nobenega družinskega člana več, se počutim zelo osamljeno. Tudi v kraju, kjer živim, nimam veliko prijateljev. Včasih se vprašam, čemu živim. V sebi čutim veliko žalost. Mi lahko pomagate?

Ko starši postanejo naporni. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki jih spremljam, pogovor vedno znova nanese na težavne odnose s starši, predvsem z ostarelimi starši. Pogosto poslušam, da starši pri otrocih, še posebej hčerah, skušajo vzbuditi slabo vest in na ta način izkazovati svojo moč nad njimi. Vedno znova se zato vrtimo okrog vprašanja, kako naj bi izpolnjevali zapoved »spoštuj očeta in mater«, ne da bi ob tem šli preko svojih moči ali celo klonili.

Ko otroci prekinejo odnos s starši. Tako boli Pred časom sem prejel pismo obupane matere: »Hčerka je prekinila vse stike z nama. Ne veva niti, kje stanuje. Ni nama povedala, zakaj z nama noče imeti nobenega opravka več. Od naju je zahtevala samo, naj jo pustiva pri miru. Z možem sva obupana. Tako boli, ko misliš nanjo, a ne veš ničesar o njej. Sprašujeva se, kaj sva naredila narobe.« Besede te matere niso osamljen primer. V zadnjem času mi je več starejših ljudi pripovedovalo, da so otroci pretrgali stik z njimi. Včasih prekinitev nastopi kot strela z jasnega, brez vsakršne slutnje. Razlogi so različni, izkušnja pa vsekakor boleča (…)

Zagrizeni prepiri – brezizhoden položaj? Grenkoba in resignacija V pogovorih z zakonci pogosto poslušam o hudih konfliktih in zagrizenih sporih med partnerjema. Oba se zavedata, da ju je povezala ljubezen. A kljub temu sedaj občutita samo še še tisto, kar ju ločuje. Nabralo se je toliko ran in nerazumevanja, da partnerja ne vidita več poti do drugega in nobenih možnosti za izboljšanje zveze. Je v takih situacijah še kaj možnosti? Kaj lahko pomaga?

Občutki krivde – misli, ki se jih ne znebim. Občutki krivde so vedno neprijetni. Včasih, kadar nas preplavijo, nam lahko celo odnesejo tla pod nogami in komaj se jim lahko ubranimo. Nihče ne more biti čisto prepričan, ne more predpostavljati, da je povsem brez krivde. Nekateri občutki krivde so seveda povezani z vzgojo, pri kateri smo vedno znova poslušali, da je to ali ono greh in da naj bi bili krivi pred Bogom ali ljudmi. V preteklosti se je v Cerkvi oz. v moralno usmerjeni vzgoji tako zelo poudarjalo občutke krivde, da so mnogi od preveč izbrali ravno nasprotno pot: iluzijo, da krivda ne obstaja. Človek pri tem predpostavlja, da krivde sploh ni. A tudi ta miselnost ni realistična, bolj gre za to, da se s krivdo znamo soočiti.

Ko se izgubi vera. Vprašanja in še več vprašanj Ni redko, da med pogovori slišim: »Včasih sem bil vesten ministrant. Sedaj pa mi vse to nič več ne pomeni. V to, kar mi je bilo včasih samoumevno, ne morem več verovati. Med študijem in po vseh razočaranjih sem vero izgubil. « Mnogi potem trpijo tudi, ker so ob tem izgubili občutek gotovosti in varnosti.
Ko mi ljudje pripovedujejo o izgubi svoji vere, ponavadi vprašam: »Kaj pa si veroval pred tem? In v kaj ne moreš več verovati?« Pogosto slišim: »Prej sem veroval, da je Bog ustvaril svet, da je Jezus Kristus postal človek, da ga je rodila Devica Marija, da smo odrešeni po njegovi smrti na križu.« Potem si skupaj po vrsti pogledava te izjave. Prvo vprašanje je: Verujem v Boga? Kaj pa sploh pomeni verovati v Boga? Mnogi pravijo, da ne verjamejo v Boga, ker zavračajo podobo, ki jo v sebi nosijo še od otroštva. Pogosto gre za človeško podobo Boga, kjer je Bog kot superoče, ki skrbi za svoje otroke in jim želi najboljše. Ta podoba se zaradi izkušenj trpljenja razbije. Razložim jim, da je ta podoba morala razpasti. Osnovno vprašanje pa je: Verjamem v nekaj, kar je večje od mene? Verjamem v nekaj čudovitega, kar nas obdaja, v skrivnost, ki deluje v ozadju vsega? Nadalje vprašam: »Kaj vidiš, ko pogledaš čudovito vrtnico? Jo lahko opišeš samo znanstveno? Ali ne simbolizira nečesa, kar je večje od nje: ljubezni, lepote? In kaj je zadnji vzrok ljubezni in lepote? V ljubezni in lepoti že izkušamo Božjo sled na tem svetu. (…)

Ko hudo zboli moj otrok. Porušene sanje Vedno znova spremljam starše, ki imajo hudo bolnega otroka. Pri nekaterih otrocih kljub težki bolezni obstaja upanje na ozdravitev, a seveda starše bolezen tudi v tem primeru šokira. Ko jim zdravnik da upanje, da je bolezen mogoče premagati, se pomirijo. Poskušajo storiti vse, kar bi otroku pomagalo in kar jim priporoča zdravnik. Včasih so to težki časi. Obstajajo pa tudi starši, ki mi pripovedujejo o hudo bolnem otroku, pri katerem prognoza ni preveč spodbudna. Če zdravniško mnenje napoveduje, da otrok verjetno ne bo preživel ali da so možnosti preživetja majhne, starši pogosto izgubijo upanje na ozdravitev. S tem se tudi sesujejo njihove sanje, da bi otroka spremljali, dokler se ne osamosvoji in zakoraka v lepo prihodnost. Mnogim staršem se otrok smili. Ne vidijo samo lastne bolečine, ker ne morejo več pričakovati vnukov, temveč predvsem otrokovo bolečino. A starši otroku vcepijo nekaj, česar sam sploh ne občuti; otroci namreč včasih reagirajo drugače, kot pričakujemo sami. Bolezen sprejmejo. Naenkrat pokažejo precejšnjo zrelost. Dojamejo skrivnost življenja, z boleznijo se mirno soočijo. (…)

Bolezen, ki me vrže s tira. (…) Bolezen nam kaže, da ne moremo načrtovati vsega. Življenje ni popolnoma odvisno od naše volje. V očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja!« Mnogi v svoji bolezni le stežka izgovorijo te besede. Brezpogojno želijo znova ozdraveti. Sam v tem ne vidim izraza resignacije ali upora proti Božji volji. Če te besede izgovorim v svoji bolezni, bi seveda rad bil znova zdrav, a v tej prošnji dosežem tudi notranjo svobodo. Zaupam, da Bog vse dela dobro. V njegovih rokah je morebitna ozdravitev ali smrt. Zaupam, da me Bog ozdravlja. A nisem osredotočen niti na to, da moram brezpogojno ozdraveti, niti, da lahko umrem. Zaupam, da sem v vsakem primeru v dobrih Božjih rokah, ne glede na to, kako se bolezen izteče. Mnogi modri bolezen poimenujejo tudi šola življenja. Tako se moramo vprašati, česa nas želi bolezen naučiti. Morda nas želi naučiti živeti bolj osredotočeno in čuječe, se ne pustiti usmerjati zunanjim rečem ter se odreči stalnemu hektičnemu tempu. Bolezen nas tudi želi naučiti hvaležno sprejeti življenje kot dar ter hvaležno živeti vsak trenutek. Prav zato, ker je čas omejen, bi ga morali izkusiti, morali bi živeti v tem trenutku ter pogovore in srečanja, ki so nam dana, zavestno doživljati. Pogosta reakcija na bolezen je vprašanje: Zakaj prav jaz? Če gre za bolezen, ki pomeni zgodnjo smrt, se postavlja vprašanje: To je bilo vse? To bo to? Zakaj mora biti moje življenje že zdaj odrezano? Tako rad bi še živel. Nekateri se poskušajo pogoditi z Bogom. Če me Bog ozdravi, bom šel v samostan, vsako leto bom šel na romanje, daroval bom ubogim. Mnogi Boga prosijo, naj jim podari vsaj še pet ali deset let, da bi smeli živeti vsaj še tako dolgo, dokler otroci ne zapustijo doma. (…)

Prehuda bolečina, prehudo trpljenje. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih vedno znova zastavljajo ljudje, se nanašajo na soočanje s trpljenjem in bolečino. Sprašujejo me po smislu bolečine, po smislu bolezni. In radi bi vedeli, kako naj se s trpljenjem, ki jih je doletelo, soočajo na primeren način. Seveda je vedno težko, kot nekdo od zunaj reče, kako naj se ljudje spoprimejo s svojimi bolečinami. Šele in samo če se poglobim v njihovo trpljenje, lahko poskusim dati spodbude, ki bi jim lahko pomagale pri njihovem soočanju s trpljenjem, a to niso nasveti, ki bi rešili probleme. Trpečega želijo le povabiti k razmisleku, če bi po tej ali drugi poti lahko izkusil pomoč pri soočanju z lastnim trpljenjem.

pripravlja Marko Čuk

Kaj bomo prinesli?

Napisal marko na 16. decembra 2019. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Kmalu bomo začeli pripravljati jaslice … ideje se že krešejo. Zato že danes, teden dni pred božičem … vprašanje: Kaj bomo letos prinesli Jezusu v jaslicah? Kaj mu bomo podarili? Mu sploh želimo kaj podariti? Nas to zanima, nas božič, Jezus v jaslicah sploh zanima? Kaj je tisto, česar imamo v izobilju – in bi lahko podarili? Podarili Bogu. Prav gotovo je tudi danes kje kdo, ki potrebuje nekaj, kar se nam morda tudi zdi nepomembno. In čaka, da se vsaj spomnimo nanj, da mu podarimo nekaj časa…
To je božič. Nič več in nič manj. Bog nam daje to, česar ima v izobilju – ljubezen. Tako zelo nas ljubi, da se rodi kot nebogljeno dete in lahko prehodi z nami vse človeške poti.
Bogu nam ni treba dajati tega, česar nimamo, česar ne znamo ali nismo. Svojega pomanjkanja ne smemo povečevati; dajajmo od tistega, česar imamo preveč in v obilju. Mnogi imajo preveč časa, drugi znajo dobro peti, igrati … zoper drugi znajo odlično kuhati, mnogi znajo odlično poslušati … To prinesimo detetu v jaslih.

Poglejmno okrog sebe, ali ožje – po svojem sorodstvu: mnogi so žalostni, strah jih je, obupujejo, so osamljeni, bolni, slabo vidijo … drugi spet pretirano korajžni in samozavestni, ukazovalni … prijetni in težki značaji … razvajeni in pretirano asketski … nekateri se na Božji glas odzivajo morda le enkrat na leto … zaradi tradicije … drugi svojo vero doživljaji globoko … Pa jih pospremimo … na daljavo … pred Božje dete, pojdimo z njimi: Božje dete ne sprejema le lepih daril, sprejme tudi težka in temna darila.
Podarimo mu to, kar imamo – Bog že ve, kaj bo s tem začel … kako bo pomagal … Bodimo pa prepričani, da bo vse, kar imamo, znamo in smo, sprejel in preobrazil in vrnilo se nam bo po drugi poti …
Na Božič naj pride vsak od nas pred Boga – s svojim darilom. Prinesimo mu vse, za kar smo hvaležni, vse svoje veselje … trpljenje, težave… vse tisto, česar imamo preveč
Seveda pa je najpomembnejše to, da se odločimo in se podarimo Bogu – danes, tu in sedaj …(Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore … z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice … pesmi ki prihajajo iz zvočnikov …Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (…)

* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine: Božič – to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami – ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji – ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča – samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade – toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ – to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek – in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta – če le hočemo … In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj – pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / … / Gospod naj se spomni … « Tudi zase smemo prositi – …
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo … (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

(se nadaljuje -)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic in krščanskega pogleda na življenje

Napisal marko na 14. decembra 2019. Objavljeno v Pismo meseca.

Odkar pomnim, vem, da je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le Ognjišče. Zaradi Indijančka. Vsak mesec sem ga čakal in ko je revija prišla, sem ga odprl, na koncu seveda, pogledal Indijančka in končal z ‘branjem’.
Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.
Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez Ognjišča ne bi ‘posrkal’ mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da ga je imela, da je bil tako-imenovani verski tisk pri hiši.
Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno po pošti, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj Ognjišče vzamejo v roko tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.
Morda se zdi, da danes živimo v dobi, ko papirnati mediji izginjajo. Zdi se, da bodo zdaj zdaj izginili. Pa še niso. Prepričan sem, da ne bodo. In ne bi bilo prav, da bi.
Pomembno se mi zdi, da Božja beseda pride v hišo zapakirana v članke, da pride prav v materializirani obliki, da se nekako ‘valja’ po hiši. Povsod. Tudi na stranišču, kjer ima človek včasih nekoliko več časa J. Tako starši odpiramo možnost, da otrok (in tudi mi seveda), odpre časopis, revijo in naleti na Boga.
Če želimo, da se zrna Božjega sploh lahko stresajo po hiši, jih moramo pač prinesti v hišo. Saj najbrž ne bodo vsa padla v dobro zemljo, mnoga bodo padla ob pot, na kamnita tla, nekatera med trnje, nekaj jih bo pa gotovo padlo na dobro zemljo. In bodo obrodila sad – trideseternega, šestdeseternega in stoternega (prim. Mt 13,1-9).
Ne moremo – mislim na starše – aktivno vlivati krščanskih vsebin v glave naših otrok. Lahko pa ustvarjamo možnosti, lahko omogočamo, takorekoč sejemo zrna Besede ter v veri in z upanjem molimo, da padejo v dobro zemljo. Če ne sejemo, ne morejo.
Ni dovolj, da računamo, da bodo otroci sami naleteli na zrna Besede na ekranu telefona, četudi se z Aleteio odpira tudi ta možnost. A v goščavi internetne ‘šare’ jih je precej težje najti kot vzeti v roke ‘papir’, ki je že tu, na pravem mestu.
Aleš Čerin

Že dalj časa sem razmišljala, da bom prekinila naročniško razmerje. Ognjišče mi je všeč, zadovoljna sem z njim, žal pa ugotavljam, da si velikokrat ne vzamem časa, da bi ga brala. V zadnjem času se namreč velikokrat poslužujem za prebiranje člankov z duhovno vsebino kar preko internetnih strani. Zato vas prosim, da me za prihodnje leto brišete iz seznama naročnikov na revijo Ognjišče.
Ada

V tokratni rubriki sta izjemoma dve pismi. Prvega, daljšega, je napisal in objavil publicist Aleš Čerin, drugo pismo je popolnoma drugačno. Ni pa osamljeno. Ljudje odpovedujejo naročnino na Ognjišče, ne ker bi bili nezadovoljni z njegovo vsebino, ampak zato, ker nimajo časa brati in ker dobijo na spletu verske vsebine.
S tema dvema razlogoma pa pravzaprav kažejo na pomen verskega tiska. Pravzaprav odpoved naročnine na določen verski list skriva v sebi nevarnost, ki je danes zelo navzoča; da si verniki ne vzamejo časa za versko izobraževanje in rast v veri. Za oboje pa je nujno branje verskega tiska. Ne moreš si oblikovati krščanskega pogleda na svet, če ne bereš verske literature. Aleš je lep dokaz za to. Pravi, da je odraščal z Ognjiščem in da “brez Ognjišča ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega.” Branje verske revije mu je pomagalo, da se je seznanil z verskimi resnicami in krščanskim pogledom na življenje. Če ne bi bral, bi si ne pridobil krščanskega pogleda na svet. Menim, da se tega pogleda ne pridobi v enem dnevu, ampak postopoma, s trajnim branjem. Najbrž je to danes še toliko bolj potrebno, saj nas drugi mediji kar zasipajo z ‘nekrščanskim’ pogledom na svet. Ne gre samo za materialistično protikrščansko miselnost, ampak tudi na videz sorodno novodobsko (newagejevsko) miselnost, ki se na prvi pogled kaže kot duhovna, v resnici pa skriva v sebi veliko pasti in stvari, ki nimajo nobene zveze s krščanstvom. Branje katoliškega tiska nam prinaša to, kar uči Cerkev. Ko beremo to literaturo, vemo, da beremo cerkveni nauk.
Drugi vzrok, ki ga navajajo nekateri za nebranje, je pomanjkanje časa. Čas imamo za to, za kar si ga vzamemo. Ljudje ne najdejo časa za branje verskega tiska, dobijo pa čas da morda ure in ure presedijo na socialnih omrežjih, čas za nekoristne pogovore, za gledanje televizije, za obisk fitnesa ali gostiln ali za pohode … Pomanjkanje časa je izgovor, ki ga najprej ‘povlečemo na dan’, ko gre za versko rast, bodisi za molitev ali duhovno branje. Tako da je pomanjkanje časa za branje verskega tiska pravzaprav pomanjkanje želje in volje po rasti v veri.
Naj se ustavim še ob tem, da “prebirajo članke z duhovno vsebino kar preko internetnih strani”. Lepo je, da beremo verske vsebine. Kjerkoli! Tudi Ognjišče ima svojo internetno stran. Kakor jo ima naš ‘mlajši brat’ Radio Ognjišče, ki skrbi še za večjo ažurnost spletnih vsebin, kakor se za radio tudi spodobi. Na naši spletni strani objavljamo največ vsebine, ki smo jih objavili v reviji Ognjišče, s povabilom branja vsebin v tiskani izdaji. Torej bi spletnih vsebin ne bilo brez revije. Pa tudi radijskega spletnega portala in samega radia ne bi bilo brez revije Ognjišče. Prav skromni darovi ‘uboge vdove’, naročnina na revijo Ognjišče je namreč omogočila prva sredstva za zagon Radia Ognjišče in še danes omogoča objavljanje duhovnih vsebin na spletnih straneh. Brez tiskanega Ognjišča ne bi bilo ne radia ne spleta. Zato vsaka odpoved naročnine pomeni tudi zmanjšanje možnosti pojavljanja verskih vsebin na spletu in drugih medijih.
Aleš je med drugim tudi zapisal, da je “hvaležen stari mami, da je imela” naročeno Ognjišče, saj se je tako srečal z našo revijo. Če bi je babica ne imela naročene, bi se ne srečal in posledično ne bi oblikoval svojega krščanskega svetovnega nazora. Nekateri bralci povedo, da svoj izvod Ognjišča podarijo drugim – morda tistim, ki si ga težko privoščijo –, potem ko ga preberejo. Tako omogočijo stik z verskimi vsebinami tudi drugim. Dejanje, vredno posnemanja. Zato naj bo tokratno Pismo meseca spodbuda tudi drugim starim staršem in staršem ter posameznikom, naj ostanejo zvesti naročniki in bralci Ognjišča. Tudi v zavesti, da s tem omogočijo pojav verskih vsebin na spletu in drugod.

RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 12, str. 6-7

Originali ali kopije?

Napisal marko na 13. decembra 2019. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Sredi adventa smo – in sedaj bi se moralo že kaj poznati, da zares živimo adventno sporočilo in se resno pripravljamo na božič, na praznik Kristusovega rojstva – da v nas raste božič. Ti dnevi nam nudijo posebno priložnost, ki jo velja izkoristiti sedaj, ne moremo in ne smemo jo prestavljati na april, julij ali september. Zdaj moram reči DA, saj je Bog tudi zame prav zdaj izrekel svoj veliki DA. Smem stati za svojimi mejami, smem imeti svoje meje – ker imam v Bogu brezmejnega Drugega. Njegova brezmejnost objema mojo omejenost in jo dviga k sebi. Ker je v mojem življenju Bog, sem lahko in smem biti človek z vsemi ostrinami in robovi, z vsemi močmi in slabostmi, z vsemi vzponi in padci – in z vsemi svojimi omejitvami.
Ni se mi treba izgubljati v mislih, da zmorem vse, ni se mi treba delati večje/ga kot sem, toda tudi poniževati se mi ni treba. Moj prostor je omejen in ni neskončen – toda ta prostor si lahko vzamem in smem stati za seboj in svojimi posebnostmi. To, kar je mišljeno kot poslanstvo v svobodnem duhu, lahko marsikoga tudi prestraši – in človek se odpove svoji osebni svobodi in se raje skrije za brezimno množico, da ja ne bi izstopal, samo da ne bi koga užalil in si ne bi nakopal kakšnih problemov.
Ljudje smo danes pripravljeni zatajiti svojo enkratnost, svojo pristnost in identiteto, upogniti svojo hrbtenico, da bi si pridobili vstop v navidez pomembno družbo.
Prilagajamo se, na noben način nočemo biti drugačni od drugih, nočemo izstopati, trudimo se, da ne bi koga užalili in ne bi izpadli iz določenega kroga. Tako izgubljamo svojo identiteto in tonemo v množici. Primerjamo se z drugimi in radi bi prekrili svojo pravo podobo … izgubili svoj obraz. Blaženi Carlo Acutis je rekel že večkrat slišano: “Človek se rodi kot original, umre pa kot kopija.” Podrejamo se diktatu mode, zapeljivosti reklam, počenjamo to, kar je “in”, pustimo se določati temu, kar delajo “vsi”. Postajamo takšni, kot so vsi – in se pri tem izgubljamo. Vsem se želimo ukloniti, se prilagoditi … in se pri tem izgubljamo v nič. (Marko Čuk)

* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine: Božič – to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami – ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji – ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča – samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade – toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ – to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek – in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta – če le hočemo … In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam
zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

adventni koledar

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.
IZZIV: Na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek, kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

(se nadaljuje – poglejte vsak dan … to stran)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Tukaj sem, Bog!

Napisal marko na 11. decembra 2019. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Čas beži in danes začenjamo devetdnevnico – bližnjo pripravo na praznik … še vedno pa nam ostaja toliko stvari, ki bi jih radi uredili, to in ono izboljšali, prestavili, popravili, kupili … Zdi pa se nam, da samo “letamo” sem in tja … da vse skupaj nima učinka, smisla … Kje naj vzamem četrt ure časa? Saj ni treba toliko, za začetek je čisto dovolj dvajset sekund: toliko kot čakam, da se zažene računalnik ali pred rdečo lučjo na semaforju, v vrsti pred blagajno … to so trenutki, ko lahko Boga povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu v srcu izpovem: “Tukaj sem, Gospod!” Morda znam na pamet vrstico iz psalma ali verz pesmi, ki mi veliko pomeni … in to ponovim v mislih. S tem se za nekaj trenutkov postavim v Božjo navzočnost, se je zavem … in za to ne rabim posvečenega prostora.

Če ima Bog v mojem življenju svoje mesto, potem je z menoj tudi pred rdečo lučjo na semaforju, med kuhanjem ali med čakanjem, da se računalnik zažene. Od mene je odvisno, če Bogu v teh kratkih trenutkih dovolim, da vstopi v moje življenje. In ti kratki trenutki so dovolj, z njihovo pomočjo zdaj na stvari gledam drugače …

Nekaj prav posebnega se mi dogaja tudi v naših vsakdanjih odnosih do najbližjih, do sodelavcev v službi … sredi teže dneva med službo in gospodinjskimi opravili, ob skrbi za otroke, … Ob vsem tem pogosto ni prostora za hudo urejenost, prav pa pride ljubeča beseda, majhna pomoč, sporočilo … misel … toliko, da se spomnimo, da ni vse tako samoumevno. Pri Bogu je prav tako kot pri naših bližnjih … potrebujemo temelj, da znamo prepoznati bližino, s pomočjo drobnih dejanj, kretenj.

Bog je ta temelj že zdavnaj položil. Tukaj je. Zame, zate in za vse ljudi, ki nimajo časa zanj. In ta minuta ali 20 sekund pri kuhanju špagetov in med likanjem, ob čakanju na računalnik ali na zeleno luč … je dovolj, da rečemo: “Bog, tukaj sem!” Še posebej v teh dneh pred božičem. In morda se bo pokazala tudi priložnost, da spet kaj naredimo za obnovo tega temelja? (Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja … Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto “izvorno človeško divjost” … v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Berem knjigo Divji božič … ne razumem takoj provokativnega naslova … pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« – ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada – skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. … Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj “nedolžno”, bolj v skladu z “logiko” vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem “na tekočem”, se neprestano primerjali s prijatelji znanci in “neznanci” … vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih – zato se se zapletamo v vezi … Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje – to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, … dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja … A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk … zato pa veliko življenjskih misli, moči …oprimkov na poti v življenje (mč)

na kratko:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubila upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš …?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom …« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem …

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda … brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi …

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek … in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa …?

četrtek 3. adventnega tedna
20 sekund traja, preden se zažene računalnik, čas pred rdečo na semaforju, čas, da testenine še enkrat zavrejo, preden ugasnem kuhalno ploščo, čas, ko v trgovini čakam na blagajni. In v teh drobnih, kratkih trenutkih lahko Boga enostavno povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu s srcem rečem: »Tukaj sem, Bog!« Morda obstaja stavek iz psalma ali pesem, ki mi nekaj pomeni, ki ju lahko v tem času izrečem v sebi.
Danes poskušam najti 20 sekund, da Bogu s srcem rečem: Tukaj sem, Bog!

(se nadaljuje)

pripravlja Marko Čuk

Decembranje

Napisal marko na 11. decembra 2019. Objavljeno v Za začetek.

December je zadnji mesec.
Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko komu in za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker “ne vemo ne dneva ne ure” (Mt 25, 13).
In morda se prav v tem skriva razlog decembrskega veseljačenja: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnem, karkoli že počnem; da se zadnjič družim, s komerkoli že se družim; da zadnjič pijem, jem, plešem, gledam, diham, ljubim; da bo konec, jaz pa nisem še doživel, dosegel in postoril tega ali onega, nisem še opravil tega ali onega, nisem še popravil tega ali onega …
December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo.
December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo.
December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo.
December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da preglasimo vest. In strah.
December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme.
A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le ‘koledarski’ nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in pobirmani, bi se morali tega zavedati!
Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni, postal nemočen. Ko je Bog, postal človek! Ko se je Večni, podvrgel času. In prostoru.
In je ta trenutek v zgodovini tako pomemben, da smo po njem naravnali ure ter govorimo o času pred Kristusom in o času po Kristusu. No, tam kjer se človek sam sebi zdi pomembnejši in večji od Boga, govorijo … oh, pardon: govorimo še o času pred našim štetjem in o času po našem štetju. Kar je po svoje tudi lepo. In prav: Kajti pred Kristusom nisem obstajal! In šele s Kristusom sem. In lahko štejem! Ure, dneve, leta… in štejem talente… in zaklade v nebesih!
Lahko sem čudak, ki ne le da misli, ampak si celo želi, da bi ga nihče ne maral, a od tistega trenutka v zgodovini dalje ne morem več reči, da nisem ljubljen. Saj je Očetova ljubezen prekipela do te mere, da je poslal svojega edinega Sina. In sem zapisan v Božje srce in na Božjo dlan. Ljubljen.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavem, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznam, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila, kot obleči Kristusa.
December je zadnji mesec in skrajni čas, da odprem oči in se prepustim Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9).
In nikoli več ne bom ne sam ne osamljen. In nikoli več me ne bo strah ne Boga ne ljudi. In ne decembra. In nikoli več ne bom rekel, da je konec.

Decêmbrati – upreti se strahu. Iti proti toku. In se ne ustaviti čisto pri vsaki stojnici!
Decêmbrati 2 (napredno) – položiti vse, predvsem sebe, v Božje roke
Decêmbranje – spoznanje, da ni konec in da ni konca.
Decêmbranje 2 (napredno) – zavedanje, da sem ljubljen Božji otrok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Drobec usode in kanček nebes

Napisal marko na 10. decembra 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je – skupaj z družino – strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo … A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno … (pregovor)

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine:

Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (…)

Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (…)

Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!

»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.

o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«

pripravlja Marko Čuk

Avtor: marko

adventni koledar

adventni koledar

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing