Avtor: Marko

Kaj neki imajo skupnega sloviti baron in čebelice? Uganko nam zastavlja Čebelarsko društvo Zagorje, ki je uredilo učno pot na Izlakah.

INFO TABLA
Izhodišče: Parkirišče ob Čebelarskem domu ČD Zagorje, ob cesti Zagorje ob Savi–Moravče, blizu tovarne Eti Izlake.
Čas obhoda: Približno 30 minut, vodeni ogled je vsaj še enkrat daljši.
Koristne informacije: Nezahtevna pot po pobočju travnatega hriba, asfaltirana, osvojljiva z vozičkom (za vzpon do cerkvice bo potreben ovinek po cesti).
Primerna za vse starostne skupine, najlepša v pomladnih in poletnih mesecih.
V prostorih ČD tudi picerija Čebelica (ob delavnikih odprta 9h–22h, v pet. in sob. do 23h, v tor. zaprta).
Kontakt: 040 164 945 ali 031 881 999 Zgibanke učne poti so na voljo v ČD Zagorje, uradne ure: v pon. 18h–19h.
Cena vodenja: 2 € za odrasle, 1 € za otroke.

Na avtocesti Ljubljana–Celje izberemo izvoz Moravče, potem zavijemo levo. Približno 50 m za tablo Izlake na levi od daleč zagledamo pisane panje in sliko čebelice Maje. (Lahko bi izbrali tudi izvoz Trojane.) Že s parkirišča je viden potek poti. V družbi dveh tamkajšnjih čebelarjev se vzpenjamo v hrib, na obisk k čebelam, s postanki ob poučnih tablah.
Kakšna je notranjost čebelnjaka? Čebelice od znotraj iz panjev ne morejo do nas, saj nas loči mrežica. Vsak panj je ločen na medišče (zgoraj) in plodišče (spodaj). Gledamo sivkaste brenčeče pikice, od katerih ima (glede na starost) vsaka točno določeno nalogo. Ogledamo si naprave za pridobivanje medu. Izvemo, da tudi čebele živijo v družinah, ki pa so precej drugačne od človeških. So veliko bolj številčne (na višku sezone tudi do 60.000 osebkov). Ena mamica (matica) lahko zaleže do 2000 jajčec na dan in živi od tri do pet let. Očkov (trotov), ki oplojujejo samico, je veliko. S svojim telesom pomagajo ogrevati zalego, jeseni pa jih čebele preženejo iz panja.

Poslikane panjske končnice – kulturni zaklad in nema risanka: »Poglej, ati, čebelica ni bila pridna, zato jo bo vzel parkelj.« K sreči je na panju naslikan tudi Miklavž. Čebelica je namreč zelo pridna. Na dan preleti 3–5 km in v čašici na zadnjih nogah nalaga cvetni prah.

Pritegneta nas »hotel za divje čebelice« in »steber partnerstva« med čebelo in človekom. Zakaj si čebele zaslužijo svoj svetovni dan (20. maj) in zakaj so ogrožene? Ob srkanju cvetnega nektarja prenašajo cvetni prah in tako oprašujejo kar 84 % rastlin, tako da so od njih odvisne ¾ pridelave evropske hrane. Same v drevesnih duplinah zaradi varoj, čebeljih zajedavcev, ne bi več preživele. Cvetlični travniki za njihovo pašo zaradi invazivnega strojnega obdelovanja izginjajo. Kaj lahko storimo? Društvo otroke spoprijatelji s pridnimi opraševalkami preko čebelarskih krožkov v šolah in medenih zajtrkov v vrtcih. Pa naš delež odgovornosti? Zasadimo na vrtu kakšno medovito rastlino! Katere so to? Prebiramo oznake rastlin ob poti.

Apiterapija – zdravljenje s pomočjo mikroklime v čebelnjaku: ČD Zagorje poleg zdravilnih čebeljih proizvodov nudi tudi vdihavanje čebeljih hlapov. Po lestvi se lahko vzpnemo do postelje, ki je povezana s panji, v vratca panjev pa bodo letos naredili še odprtine, preko katerih bo mogoče sede vdihavati zrak iz notranjosti.

VALVASOR: PRVA IN POSLEDNJA POSTELJA
S poti se po bližnjici vzpnemo do ceste na desni in po njej do dvorišča Valvasorjevega otroštva. Najprej bi pomislili na grad Bogenšperk, a veliki polihistor je prve male korake naredil tu. Grad Medija izvira iz 12. stoletja, žal je bil l. 1944 miniran. Vratca in okenca ohranjene stene so privlačna igralnica. A ob lovljenju in skrivalnicah bodimo previdni, saj je takoj zadaj dokaj strmo pobočje! Na dvorišču z ohranjeno fontano kulturno društvo vsako leto uprizori prihod barona. V obnovljeni cerkvici Rožnovenske Marije tik ob gradu je ob prazniku sv. Ambroža, zavetnika čebelarjev, sv. maša. Cerkev je tekom leta zaprta, v njej je domnevna Valvasorjeva grobnica, pred vhodom pa vidimo spominski nagrobnik. Baron je o Kranjski med drugim zapisal, da je »tu v deželi videti posebne hišice za čebele«, ki jih v znameniti Slavi opisuje pod naslovom Vsakovrstna golazen in gomazen.

PRIDNI KOT ČEBELICE: ČD ZAGORJE
ČD Zagorje je eno največjih in najaktivnejših v Sloveniji. Med člani ima dobitnika najvišjega priznanja za najboljšo medeno penino na svetu. Pohvali se lahko s knjižno zbirko receptov Slastne medene dobrote, letos pa praznuje častitljivo 100. obletnico delovanja. V domu nas presenetijo medene sladice in pobarvanke. A kako pobarvati čebelico? Avtohtona slovenska čebela (kranjska sivka) sploh ni črno-rumena kot čebelica Maja (italijanska rumenka). Sivka ima na prsih rjavkasto-sive dlačice, obročki na zadku pa so temni. Zaradi mirnosti, donosnosti in prilagodljivosti ima svetovno slavo, ogroža pa jo parjenje z drugimi vrstami. Zaključimo v čebelarskem duhu – v piceriji Čebelica.

NOVAK, Marta. (Družina na … učni poti). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 20-21.

Sladkosnedi človek je že pred davnimi časi zelo cenil med – pridelek čebel. V Sloveniji je kar nekaj čebeljih učnih poti, kjer se lahko sami ali v spremstvu čebelarja poučimo o vsem, kar nas o čebelah zanima. Naša družina se je napotila na čebelarsko učno pot k Cerkniškemu jezeru.

INFO TABLA
Dolžina: 200 m. Dobro uhojena gozdna steza ni primerna za vozičke, bodo pa po njej brez težav hodili tudi najmlajši.
Dostop: V Cerknici zavijemo desno in peljemo naravnost skozi vas Dolenje Jezero po dobro utrjeni makadamski poti. Za gričkom na levi strani zagledamo travnik s čebelnjakom. Parkiramo ob cesti ali ob ograji pod travnikom.
Čebelarsko učno pot je mogoče obiskati v vseh letnih časih razen ob velikem deževju, ko cesto do nje zalije voda.
Zavarovano območje narave: Čebelarska učna pot na Cerkniškem jezeru spada v Notranjski regijski park, ki je zavarovano območje narave. Kot obiskovalci smo spoštljivi do gostiteljev – ljudi, rastlin, živali – in njihovih življenjskih prostorov.
Kontakt: Za ogled čebelarske učne poti z vodenjem se dogovorite s čebelarjem Janezom Dragoličem, Čebelarsko društvo Cerknica (031 610 368). Vstopnina: 1,5 € na osebo..

Skupna lastnost vseh učnih poti o čebelah je, da so kratke. Za otroke z veliko energije zato izberemo čas, ko so bolj mirni. Dopoldanski obisk, ko sta bila otroka še polna energije, se pri nas ni izkazal za najbolj posrečenega, čeprav smo jo odnesli brez bolečih čebeljih spominčkov. Hrup čebele vznemirja, zato otroke opozorimo, naj ne skačejo okrog čebelnjaka. Lahko pa tekajo po učni poti, ki je na Cerkniškem jezeru prikladno speljana po gozdičku zraven travnika s čebelnjakom. Trinajst informacijskih tabel v obliki šestkotne celice nas pouči, kako velika je čebelja družina, kakšno orodje uporablja čebelar pri svojem delu, kateri so čebelji pridelki …

ZAKAJ ČEBELA PIČI
Otrokoma je bila od prejšnjega obiska čebelnjaka še zelo živo v spominu slaba izkušnja čebeljega pika, zato sta čebelarju seveda takoj postavila vprašanje, zakaj čebela piči. Čebelar jima je razložil, da čebele moti hrup, zato se v bližini čebelnjaka ne smemo žogati ali kričati. Tudi premočan vonj jim ni všeč: če lasje preveč dišijo po šamponu ali če mami uporablja lak za lase ali če človek prinese smrad po hlevu ali konjih. Razdraži jih tudi določena paša, na primer na domačem kostanju.

ČEBELJI DOM. Različne vrste panjev: kranjiči (stari slovenski panji) so okrašeni s poslikanimi panjskimi končnicami, nakladni ali ameriški panji stojijo posamezno, slovenske ali AŽ-panje se lahko sklada v skladovnice (čebelnjake), prašilčki so prilagojeni za vzrejo čebeljih matic. Zaščitena vrsta in ponos slovenskih čebelarjev je kranjska sivka, ki naseljuje vse panje na cerkniški čebelarski učni poti.

ČEBELJA DRUŽINA
Posebej za otroka je čebelar s seboj prinesel slikanico s prisrčnimi ilustracijami Marjana Mančka. Ilustracije in čebelarjeva pripoved so se dopolnjevale, otroka sta z zanimanjem sledila. V enem panju živi poleti do 50.000 čebel, »vse so sestrice,« je otrokoma razložil čebelar.
Ko mlade čebele pridejo iz bube, najprej čistijo, kasneje krmijo mlade čebele, plešejo, da pokažejo pašo, gradijo satje (iz voska, ki ga izločajo iz posebnih žlez), hranijo matice, stražijo. »U, kdo pa je to?« vpraša Miha, ko na sliki zagleda zakrinkane žuželke, s katerimi se bori stražarka. »To so lumpi, ki hočejo krasti v čebeljem panju: sršen, druga čebela ali čmrlj,« pove čebelar in razloži vlogo stražarke: »Stražarka pretipa vsako čebelo, ki hoče vstopiti v panj. Bolne, lačne ali stare čebele ne bo spustila vanj. Vsaka mora nekaj prinesti: vodo, cvetni prah, material za izdelavo medu, propolis …«

ČEBELARSKO ORODJE. Med nepogrešljivim čebelarskim orodjem sta čebelarski klobuk in kadilnik. Dim je za čebele znak, da bodo morale bežati. Zato si napolnijo želodčke z rezervno hrano in se pripravijo na beg. Ker s polnim želodcem teže zavijejo zadek, je manj možnosti za pik.

MED NAREDIJO ČEBELE
»Kdo dela med?« preverja čebelar. In ko pravilno odgovorimo, da čebele, se malo pošali na svoj račun: »Potem pa je čebelar malo nepošten, ko na kozarec napiše Pridelal in polnil ta in ta čebelar.« Pove, da pravzaprav obstajata le dve vrsti medu: cvetlični in gozdni. Cvetlični medovi so svetli, prozorni, nastanejo iz nektarja, ki ga čebele srkajo iz cvetov, gozdni pa so temni, gosti, rjavi do zeleni, narejeni so iz mane. Mano izločajo uši, ki pijejo sok iz mladega lubja. Odvečen sok teče iz njih, nanj pa čakajo mravlje, čebele in čmrlji.
Nektar ali mano čebela v želodčku nese v panj. Material preda mladi čebeli, ta ga predela, odstrani odvečno vodo, skladišči in spet predeluje, dokler med ne dozori. Zrel med ima manj kot 18 % vlage. Takega čebele pokrijejo z voščenimi pokrovčki. Drugi čebelji pridelki so: cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek, strup.
Čebelarji lahko pridobijo certifikat za Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, to pomeni, da je med pridelan v Sloveniji.

GRUDEN, Ana. (Družina na … učni poti). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 20-21.