Drobec usode in kanček nebes
Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je – skupaj z družino – strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo … A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.
Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno … (pregovor)
- Bojan Fekonja
DROBEC USODE in KANČEK NEBES
136 strani, 13 x 20 cm, broširano z zavihki
cena 9,90 €, s kartico zvestobe 8,91 €
* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča
iz vsebine:
Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (…)
Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (…)
Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!
»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.
o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«
pripravlja Marko Čuk
Pikast božič
Blaž je radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Atija in mamo zasipa z vprašanji o Bogu in Jezusu – prav Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben.
(ob obletnici) Fulton Sheen je okoli leta 1950 v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu in televiziji. Rad je govoril, da je “radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš – televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas”. V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: “Bog te ljubi!” Če bi sveti Pavel, veliki “apostol narodov”, živel danes, bi oznanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. “Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu.”
(ob obletnici) 3. decembra 1919, je s prvim predavanjem v dvorani Deželnega dvorca v Ljubljani začela delovati slovenska univerza, najvišja izobraževalna in znanstvena ustanova, ki je močan steber narodne samobitnosti. Dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek pravi, da “brez Univerze Slovenija ne bi dozorela za samostojnost”. Teološka fakulteta je bila ob pravni, filozofski, tehniški in medicinski fakulteti njena pomembna ustanovna članica, naslednica jezuitskega visokega šolstva na Slovenskem (1633–1773). Bogoslovni profesorji so bili med glavnimi pobudniki ustanovitve univerze v Ljubljani. Ko je Univerza zaživela, je bila Teološka fakulteta med vsemi najbolj celovita: imela je študente, profesorje, študijski program in tudi svoje prostore, zato je edina začela v vseh štirih letnikih. Jubilejno akademsko leto se je pričelo z mašo v ljubljanski stolnici, po maši pa so na dvorišču Teološke fakultete odkrili kip dr. Matije Slaviča, ki je bil v dveh mandatih (1932–1934; 1939–1941) rektor Univerze v Ljubljani in zaslužen za pridružitev Prekmurja Sloveniji leta 1919.
Dolgoletna prizadevanja so se uresničila: Univerza v Ljubljani je zaživela leta 1919. Regent Aleksander Karadžordžević je 23. julija 1919 podpisal ‘Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani’. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta. 31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev, novembra so bili izvoljeni rektor Univerze in dekani fakultet. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež Univerze v Ljubljani, slavist dr. Fran Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. Prvi rektor novoustanovljene Univerze v Ljubljani je postal Josip Plemelj, eden najpomembnejših matematikov z začetka 20. stoletja. V prvem študijskem letu 1919/1920 je bilo na Univerzo vpisanih 942 študentov, 914 moških in samo 28 žensk. Kljub temu, da so prevladovali moški, je bil prvi doktorski naziv podeljen ženski, kar je bila redkost tudi v evropskem merilu. Prejela ga je Ana Mayer 15. julija 1920 za disertacijo ‘O učinkovanju formalina na škrob’. Med obema vojnama je ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša v tedanji Kraljevini SHS prejemala najmanj finančnih sredstev. Pri centralističnih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje. Obstoj slovenske univerze je bil večkrat ogrožen. Spomladi leta 1929, ko je bila negotovost najdaljša, je tedanji rektor dr. Milan Vidmar za protektorat prosil kralja Aleksandra I, ki je zaščito nad univerzo z veseljem sprejel, zato je do italijanske okupacije nosila njegovo ime. Kljub vsem težavam je število študentov naraščalo: v študijskem letu 1940/1941 je bilo vpisanih že 2474, število rednih učiteljev pa se je s prvotnih 18 povečalo na 90.
Po koncu druge svetovne vojne se je začelo novo obdobje Univerze v Ljubljani. Ustanovne članice (fakultete) so razširile svoje študijske programe. Vse več je bilo potreb po strokovnjakih in leta 1946 se je ustanovnim članicam pridružila Gospodarska fakulteta, naslednje leto še Agronomska. V šestdesetih letih je Univerzo v Ljubljani sestavljalo že devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Teološka fakulteta je bila 31. junija 1952 (junij ima samo 30 dni!) z odlokom izključena iz Univerze in je postala samo cerkvena ustanova. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. 24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko Univerzo združilo poleg dotedanjih desetih fakultet združilo še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu (zdaj v Portorožu), Višja šola za socialne delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola.
10. FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO IN GEODEZIJO
19. FILOZOFSKA FAKULTETA
20. MEDICINSKA FAKULTETA
23. PRAVNA FAKULTETA
Neki deček v ameriškem mestu Denver je umiral zaradi raka in njegova želja je bila, da bi srečal predsednika Dwighta Eisenhowerja.
Kaj pa bodo rekli drugi? Vedno znova slišimo tesnobna vprašanja: »Sem res vse naredil, naredila prav?« Pogosto so taka vprašanja povezana s strahom, da ne bi izpolnili tujih pričakovanj in bili zato manj vredni, nesposobni, izgubljeni …
Da bi ga slišali, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. in nekaj okusa te blaženosti in tihote si lahko privoščimo že v teh dneh … lahko gremo v cerkev in za nekaj trenutkov prisluhnimo tišini … Lahko to naredimo na delovnem mestu, pri študiju, vsak dan doma: v dnevni sobi, kuhinji … prižgimo svečo, zvečer postojmo pred vrati in se zazrimo v zvezdnato nebo … Prisluhniti.
Advent me iz dneva v dan vabi, da se poslovim od krivih poti, od udobja, ki me uspava … od tega, kar je “vedno bilo” … čas je, da se odločim za nov začetek … vem, da je potrebno veliko tvegati, vse poti ne bodo varne, potrebno se bo tudi izpostaviti, se boriti … zato je advent lahko tudi nevaren, kdo živi adventno se ne skriva, ne živi pod oklepom, … pot naprej pa ni uhojena, trnje je na njej, skale, podira se, plazovi jo odnašajo, voda jo zaliva … nasprotni veter ustavlja … zanaša
