Avtor: marko

Sem reden bralec Ognjišča, pišem vam v upanju na pošten odgovor, čeprav imam malo upanja, da boste pismo o teh delikatnih temah sploh objavili. K pisanju me je spodbudil dokumentarec, ki ga je predvajala TV SLO v dveh delih. Dokumentarec, ki opisuje posiljevanje redovnic s strani redovnikov in duhovnikov, je bil zelo kvalitetno in pošteno narejen in opisuje vso pokvarjenost in sprevrženost določenega dela katoliških dostojanstvenikov.
Srce se mi je paralo ob izpovedih redovnic, ki so srce posvetile Bogu, pa so bile posiljene, izdane in zavržene od lastne Cerkve. Pa to niso osamljeni primeri, ampak grejo številke v stotine posilstev, prisilnih splavov, izključitev iz Cerkve, smešne podkupnine v zameno za molk …
Moji zaključki in vprašanja:
Vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca bi morali nemudoma izključiti in kaznovati, ne pa premeščati v nedogled? Ali ne bi bilo bolje, da duhovnik, ki ne more krotiti sicer povsem normalnih spolnih nagnjenj do nasprotnega spola, odide k prodajalki ljubezni, kot pa da daje redovnim predstojnicam denar za protiuslugo – spolno suženjstvo sester?
Med duhovniki se pojavljajo tudi pedofili, še gnusnejša izprijenost, za vsakega dokazanega pedofila (ne samo duhovnika) bi bila primerna kazen kastracija, dosmrtni zapor in zdravljenje?
Imam dobrega prijatelja pravoslavne vere, ki mi je razlagal, da v njihovih krajih v Srbiji kandidat doseže posvečenje v duhovnika, šele potem ko se poroči in se izkaže, da ima normalna nagnjenja (ni gej, ni pedofil …). Ali ne bi bilo smiselno, da bi tudi v naši Cerkvi uvedli nekaj podobnega?
Še vedno sem mnenja, da je večji del duhovnikov dobrih in so šli za Božjim glasom in ne, da se skrivajo za preobleko z nepravilnimi (geji) in perverznimi (pedofili in posiljevalci nun) nagnjenji. Prav zato bi morali vsi odgovorni cerkveni dostojanstveniki, s papežem na čelu, ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti! Ni čudno, da upadajo duhovni poklici, če se ščiti takšen kriminal in perverznost?
Za spoštovanje poštenih duhovnikov bi bilo prav, da vsi odgovorni s papežem na čelu odstopijo in odgovarjajo za vse trenutne nepravilnosti. Papež namreč ve za vse stvari, a jih le pometa pod preprogo!
Želim vam še mnogo uspešnih let z visoko naklado in vas lepo pozdravljam.
Edvard

Pismo začenjate z omembo dokumentarca, ki ga je predvajala nacionalna televizija. Morda samo kakšno besedo o tem. Posilstva redovnic so se gotovo zgodila, o njih je z obsojanjem javno govoril tudi papež. Nacionalna televizija, ki jo vsi plačujemo, je v zadnjem času predvajala dva dokumentarca o versko-cerkvenih temah. Oba sta zelo negativno govorila o veri in Cerkvi. Ta o posilstvih je sicer temeljil na dejstvih, a v Cerkvi se dogaja ogromno stvari, toda na naši nacionalni televiziji – nič boljše niso privatne – predvajajo dokumentarce samo o negativnih stvareh. To omenjam, da se zavemo, da nam televizija ni prikazala tega filma v želji po resnici, ampak po diskreditaciji Cerkve. Če bi ji šlo za objektivnost, resnico, nepristranskost in strokovnost bi poleg tega filma prikazala še druge, ki govore tudi o pozitivnih stvareh, ki jih je Cerkev naredila skozi zgodovino. In teh nikakor ni malo. Na italijanski državni televiziji sem videl veliko odličnih dokumentarcev, ki objektivno govorijo tudi o pozitivnih straneh Cerkve. Na slovenski jih ne boste videli. Zanimivo, da vi tega ne navajate kot problem.
Upravičeno z ogorčenjem pišete o “pokvarjenosti in sprevrženosti določenega dela katoliških dostojanstvenikov”. Pohvalno je, da razlikujete med duhovniki. Na žalost je res, da so nekateri duhovniki pokvarjeni, a je tudi večina dobrih duhovnikov, ki se trudijo živeti po evangeliju in naredijo veliko dobrega.
Dejstva govorijo, da so se posiljevanja res dogajala. To je potrdil tudi papež, ki je ostro obsodil ta pojav. Taka gnusna dejanja je mogoče samo obsojati in zavračati. Kolikor vem, potekajo o teh stvareh tudi preiskave, ki pa seveda ne morejo odvzeti travm zlorabljenih redovnic. Zato se strinjam z vami, da bi morali “vsakega duhovnika-redovnika posiljevalca nemudoma izključiti in kaznovati”.
Zanimive so vaše vrstice o pravoslavni praksi, čeprav je v ozadju tega razmišljanja skrito mišljenje, da je duhovniški celibat kriv za pedofilijo in homoseksualnost. To trditev danes velikokrat zasledimo. Seveda zanjo ni niti najmanjših dokazov. Homoseksualnost poznamo povsod, vsekakor ne samo med posvečenimi osebami, prav tako je dejstvo, da je največ pedofilije v družinah. Običajno pravoslavni verniki zelo slabo poznajo svojo vero. Poznavalci vedo povedati, da je tudi v njihovih Cerkvah veliko problemov. Res pa je, da se pravoslavni duhovniki lahko poročijo, a kot vi pravite, morajo to storiti pred posvečenjem. Torej je tudi v pravoslavnih cerkvah sveti red (mašniško posvečenje) na neki način nezdružljiv s poroko. Kajti če pravoslavnemu duhovniku umre žena, se ne sme več poročiti. To kaže na skupno tradicijo ‘nezdružljivosti’ zakramenta svetega zakona in mašniškega posvečenja. V tej luči lahko razumemo tudi predloge nekaterih v katoliški Cerkvi, da bi posvečevali ‘preizkušene može’ (viri probati). To pomeni, da bi lahko posvetili v mašnike moške, ki so se izkazali kot dobri možje, skrbni očetje in zaupanja vredni ljudje.
S tem pa katoliška Cerkev ne bi odpravila celibata, ampak bi bili poročeni duhovniki samo ena od izbir. Kajti Cerkev, tako na Vzhodu kot na Zahodu, je skozi zgodovino vedno poznala posvečeno neporočenost. To kaže dejstvo, da tudi pravoslavna Cerkev pozna neporočenost in sicer pri redovnikih in redovnicah. In še ena zanimivost – škofje v pravoslavni Cerkvi lahko izhajajo samo iz meniških vrst. Še več! V zadnjem času so tudi protestanti »odkrili« celibat. Lep primer so taizéjski menihi, ki jih je ustanovil protestant in med katerimi je veliko pripadnikov te veroizpovedi. Kako je neporočenost ena od posebnih poti k Bogu, pa kažejo tudi menihi v drugih verstvih. Kdo ne pozna budističnih menihov? Ironično je, da naša javnost tako problematizira celibat v katoliški Cerkvi, ko pa pride Dalaj Lama, se okrog njega, ki je tudi celibater, zgrinjajo novinarke in novinarji, ki rohnijo proti celibatu v katoliški Cerkvi.
Popolnoma se strinjam z vami, da bi morala Cerkev “ukrepati že včeraj in ne šele enkrat v daljni prihodnosti”. Nepravilnost v Cerkvi je treba odpravljati. Vi omenjate predvsem duhovnike, ki so zašli na stranpoti. Obenem pa tudi poudarjate, da je veliko duhovnikov dobrih. Ni rešitev, da iščemo ‘poceni’ izhode, ampak da predstavimo pozitivne zglede, ki jih ni malo. Duhovnik, redovnik ali redovnica, ki živi zvesto svojo neporočenost je srečen/a osebno in lahko naredi veliko dobrega. Naj navedem samo dva primera, ki ju pozna cel svet: danes že sveta Mati Terezija iz Kalkute in slovenski misijonar Peter Opeka! Koliko dobrega sta naredila ta dva neporočena človeka! In seveda tudi številni drugi!
Cerkev se mora vedno prenavljati, tudi takrat, ko je to boleče in neprijetno, a samo tako bo verodostojna, prepričljiva in privlačna. Neukrepanje jo gotovo slabi in vi upravičeno domnevate, da zato upada tudi število duhovnih poklicev, čeprav – resnici na ljubo – to ni edini vzrok. Bog je v zgodovini Cerkvi vedno naklanjal milost, da se je izvila iz preizkušenj. Poznavalci cerkvene zgodovine trdijo, da so bile včasih nepravilnosti v Cerkvi tako velike, da se je zdelo, da bo propadla, a so jo takrat rešili ljudje, ki so bili sposobni reform in prenovitve v evangeljskem duhu. Bog prenavlja Cerkev po ljudeh. Zato je poleg dejanj odgovornih v Cerkvi potrebna tudi naša stalna molitev za Cerkev in duhovnike.
RUSTJA Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 11, str. 6-7