Avtor: marko

* 27. oktober 1835, Podreča pri Mavčičah, † 18. oktober 1869, Kranj

Danes se spominjamo obletnice rojstva Simona Jenka, pesnika Sorškega polja. Njegov “življenjski poklic” je bil »pesnik« in v tem svojem poslanstvu je tudi dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Svoj močan lirski nagon se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj ponosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti. Svoja nemirna čustvena in miselna razpoloženja je začel urejati v besede in verze. Jenkova lirska pesem se je napajala pri treh virih: najprej je bilo to domoljubno čustvo – v svojih pesmih je posegal “v dogajanje slovanskih narodov, v daljno preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po krvi”, kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na njegovo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, “predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja”. Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: “Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično” (France Bernik). Z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. V tem krogu, ko se je kosal s tovariši »vajevci«,  je bilo njegovo pesnenje najbolj živahno. V Vajah so zapisane nekatere njegove najlep­še pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobrati­mija). (…)

Jenko pa ni  bil kakšen zasanjan, neživljenjski človek, daleč od sveta … nasprotno: bil je zelo dejaven v javnem življenju, prizadeval si je za duhovni napredek, pisal je govore in domoljubne verze za proslave, sodeloval je pri ljudskih igrah … tudi prozo je pisal in v pripovednih delih je zaživel njegov smisel za humor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah. Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom.

“V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce.” To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti.

več:
S. Čuk, Simon Jenko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1999), str. 20-21.

nekaj njegovih verzov

• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al’ mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.
  
• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al’ spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.

pripravlja Marko Čuk

* 10. oktober 1854, Cerkno, † 29. november 1931

Nadškof Sedej se je rodil v Cerknem, v trdni kmečki hiši “pri Anžigovcu”, in v domači družini je tudi prejel ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest.Doma je bilo šest otrok: drugi po vrsti je bil Franc, po cerkljansko Frenčk, ki je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pre­govorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej nor­malko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Že kot gimnazijec je branil čast svojega naroda pred svojim žaljivim nemškim profesorjem. Zbiral je narodne pesmi za znamenito Štrekljevo zbirko. Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, leto zatem je maturiral na frančiškan­ski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. Leta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer je študiral Sveto pismo in orientalske jezike. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za pro­fesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še štu­diral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov dok­torja teologije. Kot dvorni kaplan na Dunaju in biblicist je prostovoljno skrbel tudi za slovenske študente in 1884 zanje ustanovil Akademsko društvo »Danica«. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil ob­zorje.Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavo­da Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika. Že takrat je veljal za “možnega naslednika” na škofij­skem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imeno­van za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. V petindvajsetih letiih škofova­nja si je prizadeval za duhovno prenovo škofije, bil je resnično pastir te Cerkve v evangeljskem smislu, saj je skrbel za svoje vernike med vojno, po njej si je prizadeval za vnovično – gmotno in duhovno – obnovo, trudil se je, da bi zagotavljal pravice vseh in vzpostavljal ozračje mirne sprave v spremenjenih politično-institucionalnih razmerah. Fašisti so se z vsemi močmi borili, da ga odstranijo z goriš­kega nadškofijskega sedeža. Ni se vdal, ker se je zavedal, da lahko samo kot škof zaščiti svoje preganjano ljudstvo.
Leta 1927 so fašistični veljaki, ki so ga imenovali ‘kača’, na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Se­dej je tedaj ustanovil ‘župnijske šole’: odredil je, naj se pov­sod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastir­skem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da “državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje”. Da bi se ohranila materinščina je ustanovil Goriško Mohorjevo družbo, iizdajal je slovenske pesmarice … skupaj s tržaškim in puljsko-poreškim škofomje  uveljavil cerkvenopravno zagotovljena »Navodila dušnim pastirjem« in tako ustanovil slovensko šolsko mrežo na Primorskem, ki je delovala vse do padca fašizma septembra 1943.
Ko so mu zahtevo, naj prosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija XI., se je vdal, a pod pogojem, da Gorica dobi škofa, ki bo enako naklonjen italijanskim in slovenskim vernikom. Vatikan je dano besedo prelomil in je na zahtevo fašističnih oblasti za nje­govega naslednika, apostolskega administratorja, imenoval zagri­zenega nacionalista, poitalijančenega Hrvata Giovannija Sirottija. To je Sedeju strlo srce; poldrugi mesec po odstopu, 28. novembra 1931, je umrl – pokopan je v baziliki na Sveti gori.

več:
S. Čuk, Nadškof Frančišek B. Sedej. Na svojem mestu pravi mož: Pričevanje: v: Ognjišče 11 (2001), 72-73.

o njem:

• Nadškof Sedej je bil nadarjen in zelo marljiv, znal je deset jezikov … bil je teolog, biblicist in muzikolog. Ker je imel sam tako veliko znanja o Bogu in človeku in se je vse življenje poglabljal v Kristusovo skrivnost, je znal ljudem svojega časa dajati pravilne odgovore in prenašati Kristusov nauk na pojave v literaturi, politiki, filozofiji, šolstvu ter pri vzgojnem delu mladine in odraslih. Bil je pravičen in goreč pastir in verski voditelj Slovencem, Italijanom in Furlanom, mož globoke misli in premisleka, ki je neutrudno z govorjeno in pisano besedo oznanjal resnico. S svojo iniciativnostjo, odločnostjo, vztrajnostjo in neustrašnostjo je izstopal iz življenja svojega časa in še danes nas s svojim pokončnim zgledom ter s svojimi številnimi spisi in publikacijami vabi, naj ga posnemamo v ljubezni do Boga in svojega naroda in v veri. (škof Metod Pirih)
• Nadškof Sedej in njegovi duhovniki, so bili kar »vsi po vrsti Čedermaci« (Vinko Kobal). Zato so Primorci ohranili narodno zavest. Narodnostna meja je ostala tam, kjer je trdno stoji že stoletja.

pripravlja Marko Čuk