Avtor: Marko

Kdo je debel in kdo je star?

Napisal Marko na 17. februarja 2019. Objavljeno v zgodbe.

Mrzlo in mokro vreme mi je vzelo veselje do tega, da bi po opravkih švigala s kolesom in tako sem se po dolgem času spet enkrat odpravila na avtobus. Bil je skoraj poln in, ne da bi se sploh ozirala za sedežem, sem se postavila na stojišče ob oknu in se zatopila v svoje misli. Na eni od naslednjih postaj se je nekaj sedežev izpraznilo. Vstopilo je pet srednješolcev in pet starih ljudi, tri gospe in dva gospoda. Srednješolci so vstopili prej in se posedli po izpraznjenih sedežih, gospe in gospodje pa so stali. Nekaj časa sem opazovala ta prizor, potem pa nisem več mogla molčati.
»Fantje, a ne bi vstali, da se lahko starejši usedejo?« sem zinila. Tako je mene moja mami vzgojila in zdelo se mi je prav, da se tudi današnja mladina tega nauči.
Srednješolci so se v zadregi spogledali in drug za drugim vstali. Bilo jim je nerodno. Videlo se je, da niso sedeli iz objestnosti, ampak preprosto sploh niso pomislili …
In potem se je zgodilo nekaj skrajno neumnega!!
Tri gospe in dva gospoda, ki so doslej stali, se niso niti premaknili. Nihče od njih se ni usedel na sedeže, ki so jim jih odstopili srednješolci. Stali so in se z rokami oklepali ročajev praznih sedežev, dokler niso na naslednji postaji vstopili drugi ljudje in sedeže spet zasedli.
Priznam, da sem se počutila zelo bedasto. Hotela sem mlade opomniti, kakšno je pravilno vedenje in starim polepšati dan ali vsaj tistih nekaj minut vožnje na avtobusu. Dosegla sem, da so me mladi čudno gledali, stari pa so bili najverjetneje užaljeni. Šolarji so se iz tega, kar se je zgodilo, lahko naučili, da dejansko ni treba starejšim odstopiti prostora na avtobusu, ker se tako ali tako nihče ne bo usedel.
Kasneje sem razmišljala, zakaj se na poskakujočem in nihajočem mestnem avtobusu nihče ni želel usesti. Edina logična razlaga je: ker nihče ni želel izpasti ‘star’. Naša družba je postala obsedena s sterilnimi izrazi, ki ne bodo nikogar užalili. Ne sme se reči, da je nekdo star, ampak je ‘starejši’. In ne sme se reči, da je nekdo debel, ampak je ‘močnejši’. Otroku, ki moti pouk in se grdo obnaša, se ne sme reči, da je nevzgojen ali celo predrzen, ampak je to ‘problematičen’ otrok. Toda bojim se, da prav ta sterilnost, ki se je poslužujemo, da ne bi nikogar prizadeli, dolgoročno najbolj prizadeva našo družbo in s tem nas same. Če stvari ali stanja ne imenuješ s pravim imenom, jih ne moreš pravilno prepoznati in učinkovito ukrepati. Tako ‘problematičnega’ otroka nihče ne bo vzgojil, ‘močnejšemu’ nihče ne bo pomagal shujšati in ‘starejšemu’ nihče ne bo odstopil sedeža na avtobusu.

SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 28.

Apostola sv. Peter in Pavel (29. junij)

Napisal Marko na 16. februarja 2019. Objavljeno v Svetniški domovi.

Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla obhajamo 29. junija. Petra imenujemo ‘prvak apostolov’, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež.

Pavlu pravimo ‘apostol narodov’, ker je bil po posebni Božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. O sebi piše, da je “po Božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa” (1 Kor 1,1), “nič manjši” od tistih apostolov, ki so hodili z Jezusom. Sklicuje se na srečanje z Gospodom pred Damaskom, ki je bilo tako silovito, da Savel, zakleti preganjalec kristjanov postal Pavel, najzvestejši Jezusov učenec in oznanjevalec. Ta spreobrnitev je v Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, opisana dvakrat: prvo je po pripovedovanju prič zapisal evangelist Luka, drugo pa je podal Pavel sam, ko se je zagovarjal pred judovskim ljudstvom. Povedal je, da je tiste, ki so govorili o Kristusu, “smrtno preganjal”. Kristjane je šel lovit celo v Damask. Ko so se bližali Damasku, »me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” (…) In rekel sem: “Kaj naj storim Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti”« (Apd 22,1-16). Od tedaj je bil Jezus za Pavla edini Gospod.

Apostola godujeta skupaj zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.

Oba skupaj (sv. Peter in Pavel) sta zavetnika 22. cerkva na Slovenskem: 10 je župnijskih, 12 podružničnih – in dve kapeli). V LJ nadškofiji stojita dve ž. c.: na Vrhpoljah pri Moravčah in v Zagorju ob Savi, p. c. (3) pa so: na Dolenjem jezeru (Cerknica), na Sp. Slivnici (Grahovo) in v Tisovcu (Struge). – V KP škofiji sta apostoloma Petru in Pavlu posvečeni dve ž. c.: v Lokovcu in Tomaju, p. c. pa so: v Noznem (Gradno) v Peratih (Livek), v Lojah (Podmelec), na Brezovem Brdu (Pregarje) in v/na Gažonu (Šmarje pri KP). – NM škofija ima pet cerkva apostolov Petra in Pavla: ž. c je v Osilnici, p. c. pa v Gor. Ložinah, v Sp. Logu (Stari Trg/Kolpi) in v Vel. Mraševem (Sv. Križ – Podbočje). – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Petra in Pavla: na Ptuju (Ptuj – Sv. Peter in Pavel) in na Vel. Tinju. – Tudi CE škofija ima dve cerkvi sv. Petra in Pavla: Vitanje in Zavodnje. V MS škofiji stoji ž. c. apostolov v Hotizi, p. c. v Lipovcih (Beltinci), večja kapela pa v Lukačevcih (Murska Sobota). (V Ognjišču bomo naštete cerkve predstavili junija 2022)

Samo sv. Petru, prvaku apostolov’je pri nas posvečenih 62 cerkva, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27) (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR – Šmartin). –

V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11), Šempeter (desno) in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28) (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter – Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 – posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20) in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč – Ognjišče (2019) 2, str. 115.)

Na Slovenskem je tudi petnajst (15) cerkva, ki so posvečene sv Pavlu (ena župnijska in 14 podružničnih). V LJ škofiji so štiri podružnične (in kar trije kraji so dobili ime po zavetniku): Šentpavel (8) (Sostro), Stara Fužina (9) (Srednja vas v Bohinju), Šentpavel (10) (Sv. Jakob ob Savi) in Šentpavel (11) (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji je pet ‘Pavlovih’ p. c.: v Vrtovinu (12) (Kamnje), na Planini pri Ajdovščini (13) (sv. Pavel), v Črnotičah (14) (Podgorje), nad Ročinjem (15) (sv. Pavel) in v Starodu (16) (Podgrad). – V NM škofiji so štiri p. c. sv. Pavla: na Gorici (Leskovec pri Krškem), na Dol. Podborštu (17) (Mirna Peč), v Podpeči (18) (Sv. Križ – Gabrovka) in na Vinkovem Vrhu (19) (Žužemberk). – V CE škofiji pa je edina ž. c. sv. Pavla pri nas (Prebold – 7), imajo pa še eno podružnično na Sremiču (20) (skupaj z rojstvom Janeza Krstnika – žup. Videm – Krško) in kapelo v Pavlovi vasi (Pišece).

Poleg teh pa je pri nas še sedem (7) cerkva, ki so posvečene Savlovemu srečanju z Gospodom pred Damaskom (Spreobrnitvi apostola Pavla – 25. januar): tri so župnijske in štiri podružnične. – V LJ nadškofiji so Pavlovi spreobrnitvi posvečene ž.c. cerkve v Mavčičah (1), v Stari Oselici (2) in na Vrhniki (desno) p. c. pa sta v Žerovnici (3) (Grahovo) in v Komendi (4) (sv. Križ). – V KP škofiji je spreobrnitvi apostola Pavla posvečena p. c. na Straži (5) (Cerkno); v CE škofiji pa še p. c. v Brezju pri Dovškem (6) (Senovo). (mč – v: Ognjišče (2020) 1, str. 115

pripravlja Marko Čuk

Sedež apostola Petra (22. februar)

Napisal Marko na 16. februarja 2019. Objavljeno v Svetniški domovi.

Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru – Skali, in ga postavil za vrhovnega pastirja svoje črede. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež. Že od 4. stoletja so obhajali spomin delovanja apostola Petra najprej v Antiohiji (18. januarja), nato pa v Rimu. Po novem koledarju je ostal samo praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, prvega pastirja Božjega ljudstva nove zaveze. (sč)
Na sliki: Arnolfo di Cambio, sv. Peter apostol (13. stol.), kip v Baziliki sv. Petra, Vatikan.

Ob prazniku sedeža apostola Petra smo poiskali vse cerkve na naših tleh, ki so posvečene ‘prvaku apostolov’ – 62 je vseh, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27) (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR – Šmartin). – V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11), Šempeter (spodaj) in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28) (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter – Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 – posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20) in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč)

Apostol Peter, Šempeter pri Gorici

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 2, str. 115.

Kot otrok sem izredno pogrešala očeta

Napisal Marko na 14. februarja 2019. Objavljeno v Pismo meseca.

Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.
In skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Dušan Jakomin

Napisal Marko na 11. februarja 2019. Objavljeno v V spomin.

* 11. januar 1925, Sveti Anton, Koper; † 12. februar 2015, Trst.

(* ob obletnici) Moder mož, ki se je vse življenje učil od preprostih ljudi, vedno skromen duhovnik, ki je januarja 2015 praznoval 90. rojstni dan, čez dober mesec pa so se mu na današnji dan odprla vrata večnosti. Dušan Jakomin (1925), tržaški Čedermac, kot so mu radi rekli … je bil doma iz Sv. Antona pri Kopru. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let je predano opravljal duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar. … Z njegovim trudom in dobro besedo je Ognjišče mnoga leta prihajalo do slovenskih zamejskih bralcev. Hvaležni smo mu za vse njegovo delo in hkrati veseli, da je pri naši založbi dobra dva meseca pred njegovim slovesom izšla knjiga njegovih spominov Od petrolejke do iPada
Ob izidu knjige je spregovoril tudi za Ognjišče: … Nikoli ni jamral, se pomiloval, vedno se je zavedal vsega dobrega, kar je imel. Veliko je prestal, a se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa je doživel polno težkega: Ko je bil še otrok, je bil bolehen, mama je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj … ampak je tudi to preživel … premagal, … želel je delati za svoj narod, tam, kamor ga je Bog postavil, v tistem času, pred tistimi ljudmi … kot duhovnik brez meja, tudi za od Cerkve oddaljene; hotel je hoditi s časom – trdno zasidran v preteklosti in sedanjosti, a s pogledom v prihodnost. Želel je polno oznanjati Božjo besedo tudi v novih časih, razumeti nova znamenja – ne sebe, ampak kar je Božjega; večkrat je rekel, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so mu lahko v pomoč. V svojem prijateljstvu je zajemal kot enciklopedija. … petdeset let se je ukvarjal z zborovsko glasbo, pozneje se je posvetil časnikarstvu, delal je na radiju, urejel je tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov; vedel je, da je to njegova pot, da se mora posvetiti pisanju, da želi pisati dobro besedo … preberite pogovor z Dušanom na naši spletni strani.

Knjigo Od petrolejke do iPada je Dušan dal v oceno tudi pisatelju Borisu Pahorju, ki jemed drugim takole zapisal:
Ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava pretekle težave, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta. … je dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti. (Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str 87.)

Knjiga Od petrolejke do iPada je spet na razpolago, saj je v začetku leta 2019 izšel drugi ponatis.

pripravlja Marko Čuk

Od petrolejke do iPada

Napisal Marko na 8. februarja 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Duhovnik Dušan Jakomin je svoje življenje in delo posvetil tržaškim Slovencem. V knjigi opisuje igrivo otroštvo, težke semeniške čase, likvidacijo, ki mu je bila namenjena, a je namesto nje leta 1949 pel novo mašo. Nadaljuje s spomini na duhovniško službovanje v zamejstvu, opisuje kulturni razcvet Trsta po vojni ter svojo zborovodsko in časnikarsko službo. Odprt je za sodobne družbene tokove, a ostaja iskriv pričevalec minulih časov.

nekaj misli ob prebrani knjigi:
Gospod Dušan Jakomin je v svojem življenju in delovanju s svojo duhovniško zavzetostjo našel veliko izgubljenih ovc, to je veliko iskalcev resnice in pravice in svetosti, in jih pripeljal v Gospodovo čredo. In v svojem življenju in delovanju je z ljubeznijo do svojih ljudi in do svoje zemlje našel veliko izgubljenih drahem, to je veliko narodnega blaga in ljudskih običajev, in jih zbral v svojih člankih, knjigah in na razstavah.
Koliko prisrčne dobrote in ljubezni, koliko veselja do življenja in dela veje iz njegovih besed; besed, ki jih govori samo tisti, ki v življenju najde svojo pravo pot in vse dni zvesto hodi po njej. Zvest samemu sebi, zvest svojemu poklicu, zvest Bogu in zvest človeku. (Dr. Jurij Bizjak, koprski škof)

Delovno verzijo knjige sem prebral na mah in užival v raznoliki vsebini. Bralca pritegne iskrena pripoved, zavezanost resnici in pravici ter avtorjev pogum in kljubovanje avtoritetam, ko je šlo za obrambo verskih, narodnih in kulturnih vrednot. Pričujoči spomini so dragocen dokument slabo znanih razmer v slovenski Istri pred drugo svetovno vojno, predvsem pa delovanja in doživljajskega sveta primorskega duhovnika, ki je do današnjih dni pravzaprav Čedermac, duhovni varuh svojega ljudstva. (Jože Možina)

To je zgodba v slovenski Istri rojenega človeka, ki se je odločil za duhovniško poslanstvo in se v razburkanih letih 20. in 21. stoletja soočal najprej z zaničevalnim odnosom cerkvene hierarhije do slovenstva, nato z desnim in levim totalitarizmom, vendar tudi s sila lepimi trenutki sobivanja v škedenjski župniji z msgr. Jakobom Ukmarjem. Gre za osebni zapis, istrsko-tržaško sago, v kateri si sledijo najrazličnejši obrazi, mali in veliki dogodki, odtenki svetlobe in senc, trenutki sreče, navdušenja in žalosti. Jakominova knjiga je pisana brez dlake na jeziku, vsakemu pove svoje, zato bo gotovo naletela na kritike tako v določenih cerkvenih krogih kot tudi v naši na desno in levo razdeljeni skupnosti. (Saša Rudolf)

Prelistajte:

* * *
Naročite knjigo

To so osebni spomini, dnevnik, branje, ki ga ponuja pisec. Sprejmi ga tako, kot je napisano, kakor vsak dnevnik. Verodostojnost pa je na vesti tistega, ki piše. To je poštenost, resnicoljubnost, zvestoba glede poročanja o dogodkih, da se je to, o čemer piše, zares zgodilo, da ni delo domišljije ali olepšanja, marveč pristnega spomina. Doživetja so nekaj ‘svetega’, ker so del osebnosti in ščasoma nekatera celo postanejo zgodovina. V poročanju sem hotel biti vreden bralčevega zaupanja.
Začel bom pri družbeno-političnih razmerah, ki sem jih doživljal. Hočeš nočeš pustijo v življenju svojo sled.
V otroštvu in v študentskih letih smo slišali govoriti o stari Avstriji, oče in mama sta bila v začetku avstrijska državljana, oče je bil avstrijski vojak in mi je rad pravil o svojem vojaškem služenju v Galiciji. Nono Miha Turk Črmal, mamin oče, mi je govoril z vso spoštljivostjo o cesarju, kakor vsi starejši ljudje, župnik Avguštin Zlobec mi je rad pripovedoval o avstrijskih časih.
Rodil sem se kot italijanski podložnik (suddito), nato sem postal italijanski državljan. 8. septembra 1943 je bil razpad italijanske države, po tem datumu je sledil razpad državne avtoritete in v našem delu slovenske Istre smo nekako ‘živeli v zraku’, prepuščeni sami sebi. Od 2. oktobra 1943 smo postali del Operacijske cone Jadranskega primorja pod nemško upravo. Kot vsi sem potreboval nemški dokument (Passierschein) za premikanje po naših krajih. Spomladi 1945 smo bili del cone B pod jugoslovansko upravo; po letu 1947 v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ni nikoli zares zaživelo.
Prve dni oktobra 1945 sem se preselil iz Istre v Trst in v Gorico zaradi študija in tako sem postal del cone A pod zavezniško vojaško upravo. Od 26. oktobra 1954 sem zopet italijanski državljan.
V tem času sem z menjavo držav doživljal tudi zamenjavo denarja: lire, jugolire, razni ‘boni’ ali nadomestila za bankovce, dinar, zopet lire in končno evro. Vrstili so se premiki krajevnih in državnih meja.
Po kratki dobi življenja na vasi, ko sem okusil lepoto, idilo tega časa, sem se kot devetletnik preselil, po mamini odločitvi, v mesto, v Trst, v širši svet večje odprtosti. Gojil sem tesne osebne stike z istrskimi, goriškimi, s tržaškimi in z beneškimi Čedermaci, oddaljenimi od tedanje vatikanske politike. Stebri! Kakšna življenjska šola! Z njimi sem spoznal našo stvarnost.
Leta 1949 je partija odločila, naj se me likvidira, rešili so me vaščani. Leto 1949 je bilo tudi leto mojega mašniškega posvečenja, nove maše, doma prepovedane, zato sem kot novomašnik maševal v Trstu. Deležen sem bil semeniške ‘vzgoje’, ki pa sem jo obšel, a me je utrdila, da sem se še bolj oklenil lastnega prepričanja, ki je vznikalo iz družinske vzgoje in vzgoje okolja, v katerem sem rasel. Sedemnajst let v vsakdanjem stiku z g. Jakobom Ukmarjem mi je dalo dokončno smer, spoznanje, kritičnost, vztrajnost.
Spoznaval sem, da so med pristnimi ljudmi tudi dvorni, bolje režimski, intelektualci, časnikarji in zgodovinarji, mojstri v zamolčevanju. Občudoval sem svetel čas Borisa Pahorja.
Imel sem tri velike življenjske ‘prijatelje’: računalnik, radijski mikrofon, televizijsko kamero, vse tri … na oltarju. In vse to te naredi majhnega, kritičnega do sebe, željnega nadaljnje notranje bogatitve. Pa glasba, stalna spremljevalka! In številni prijatelji!
Nisem gledal na dogodke z okna, bil sem običajno … na cesti. Doživel sem čas stiske: fašizma, kratko dobo nacizma in komunizma, da, žrtev treh režimov; v tragiki, ko je jugoslovanska in slovenska revolucija umorila na tisoče Slovencev. Tragične dneve, ki te spremljajo v življenju, nosiš v sebi.
Živel sem v času osmih papežev, nazadnje doživel veliki dar papeža Frančiška, šestih škofov, šestih župnikov. Vse življenje vseskozi kaplan, po duhu bliže ljudstvu.
Povsod, kjer sem bil, je bilo lepo. Živel sem z eno besedo: iskreno, srečno. Bogu pa sem se več zahvaljeval, kot ga prosil.
Dušan Jakomin

pripravlja Marko Čuk

Kdaj imam god?

Napisal Marko na 8. februarja 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Priročnik Simona Lenarčiča Kdaj imam god? ponuja zanesljive odgovore na vprašanja v zvezi z godovi in krstnimi zavetniki. Knjiga ima pet poglavij:

– Godovni zavetniki za vsako ime,
omogoča enostavno in hitro iskanje podatkov o možnih godovnih zavetnikih in dnevih za posamezno krstno ime. Dodani so nasveti za določanje godovnih zavetnikov z nesvetniškim imenom.

– Godovni zavetniki za vsak dan,
je koledar, ki povezuje cerkveni koledar z ljudskim. Omogoča enostavno in hitro iskanje godovnega zavetnika za vsak dan v letu.

– Primerjava cerkvenega in ljudskega koledarja,
pa prikazuje, kako so v teku stoletij svetnike prestavljali in kako so pri nas v starih časih zapisovali njihova imena (in imena praznikov).

– Latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar izbranih svetniških in svetopisemskih imen,

– Uporabni tematski seznami.

V tem priročniku boste našli ime godovnega zavetnika za vsakogar in za vsak dan!

Prelistajte:

* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

KDAJ IMAM GOD?
Ali ime, ki ga nima še noben svetnik, res ni krščansko?

Med kristjani je močno razširjeno prepričanje, da ime, ki ga nima še noben svetnik, ni krščansko. Tudi cerkveno pravo je še sredi 20. stoletja uporabljalo izraza krščansko ime in nekrščansko ime in župnikom velevalo: »Skrbe
naj župniki, da se krščencu da krščansko ime; če tega ne morejo doseči, naj imenu, ki so ga dali starši, dostavijo ime kakega svetnika in naj v krstno matico zapišejo obojno ime.«
Toda krščansko je vsako ime, ki ga nosi kristjan in ki ne izraža pripadnosti drugemu verstvu. Ime, ki ga nosi svetnik, pa je poleg tega, da je krščansko, tudi svetniško.
Utemeljena je torej le delitev na svetniška in nesvetniška imena. Kajti kakor so že v prvih stoletjih po Kristusu zaradi svojih Kristusu zvestih nosilcev postajala svetniška izrazito poganska imena (npr. Satir, ki ga je v 4. stoletju nosil brat sv. Ambroža, rojen krščanskim staršem), tako lahko tudi danes postane svetniško vsako ime, ki ga nosi kristjan, četudi ni bilo vzeto neposredno s seznama svetnikov ali iz cerkvenega koledarja:
v novi Rimski martirologij je prišlo kar nekaj pred tem nesvetniških imen mučencev, npr. poljsko Jarogniew in ugandsko Mukasa, na Hrvaškem so na pomlad 2013 dobili blaženega mučenca z imenom Miroslav, pa tudi doma imamo svetniško kandidatko z imenom Cvetana. Vsekakor danes v Katekizmu katoliške Cerkve nesvetniška krstna imena niso več označena za nekrščanska, in tudi določilo cerkvenega prava je drugačno, bolj ohlapno kot pred pol stoletja: »Starši, botri in župniki naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu.« Krščanskemu čutu namreč niso (ali vsaj ne bi smela biti) tuja niti imena, ki so slovenski ustreznik svetniškemu imenu (npr. ime Božidar, ki po pomenu ustreza imenu Teodor), niti imena, ki so s kakim svetnikom povezana po pomenu ali kako drugače (npr. ime Zvonko, ki so ga zaradi zvonca na upodobitvah sv. Antona Velikega povezali s svetniškim imenom
Anton), in seveda niti nesvetniška svetopisemska imena ne (nesvetniška starozavezna imena, npr. Rebeka in Ruben, so zadnja leta vedno bolj priljubljena). Sicer pa so za kristjane že lep čas sprejemljiva tudi krstna imena, ki so svetniškim podobna zgolj po črkah (in še to včasih le po kakšnem jezikovnem ovinku, kakor npr. ime Drago imenu Karel/Carolus na podlagi latinske besede carus, ‘drag’), kar je prejkone omogočil prejšnji, več stoletij veljavni Rimski katekizem, v katerem piše, da nas »bo podobnost imena [latinsko nominis similitudine] vzpodbujala k posnemanju svetnikove kreposti in svetosti«.(Simon Lenarčič)

pripravlja Marko Čuk

Najti notranji mir

Napisal Marko na 6. februarja 2019. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Kaj dela življenje smiselno, kaj ga osrečuje? Mojstri duhovnega življenja pravijo, da je skrivnost (in rešitev) v pravem ravnovesju, izravnavi med različnimi zahtevami, ki obdajajo posameznika z vseh strani. Iz teh številnih zahtev se rešujemo s pravilno držo, vsak dan si moramo prizadevati za to ravnovesje, potrebno ga je izuriti (natrenirati). Vedno smo v šoli, nikoli ne pridemo do popolne zrelosti, vedno smo v iskanju ravnovesja. Knjižica Najti notranji mir je taka “mala šola življenja”, ki nam bo pomagala do umirjenosti, ravnovesja duše, med poli v nas. Naša delavnica je nas vsakdanjik, orodje pa nasveti Svetega pisma, spoznanja duhovne tradicije, askeza za notranjo svobodo in v krepost …

18,50 €

Prelistajte

Naročite knjigo

Predstavljam vam nekaj poudarkov:
Bodi odprt za vse, kar srečaš, toda sledi svoji zvezdi: Ne moremo sami izbrati svoje povsem lastne življenjske poti. Toda če se spravimo s svojim življenjem in zavestno živimo svoje enkratno življenje v njegovi veličini in njegovih šibkostih, bo za nami ostajala sled, ki bo tudi druge vabila k življenju.

Poglobi se v svoj čas, toda išči svoj lastni ritem: Sreče ne bomo dosegli tako, da bomo tekali za njo. Ne bomo je dosegli preko nemira in hektike, temveč tako, da se bomo zadržali pri sebi, se umirili v svojem srcu in jo dojemali kot darilo, ki ga je v naše srce položil Bog. Sreča je kot morje: le če je povsem mirno, v njem odseva lepota sveta. In kadar se umirimo, v nas odseva veličastvo, ki nas obdaja.

Oblikuj svet, toda ne stapljaj se z njim: Pravi svet je zame duhovni svet. To je pot k vedno večji prepustnosti za Jezusa Kristusa, pot meditacije in tišine, na kateri se bom odprl za nepojmljivo Božjo skrivnost. Meditacija je že pot k odrešenju. Če čutimo, da dejanska resničnost leži globlje, bomo bolj svobodni tudi pri svojem ravnanju. Tu se potopimo v sobo tišine, v kateri je že vse zdravo in popolno, v kateri čutimo globok mir sredi vsega nemira in vseh bolezni, ki vplivajo na naš svet. Iz tega miru bomo črpali tudi moč, da bomo oblikovali boljši svet.

Išči notranjo moč, ki se skriva v daritvi in ne v egu: Skrbeti le za samega sebe ni zadostna motivacija, da bi jutro začeli z zanosom. Če pa vendarle čutim, da se splača prepustiti se delu ali ljudem, se razdajati, potem bo življenje rodovitno. Pretakalo se bo. V tem pretakanju se bom počutil živega in morda včasih tudi srečnega. Osvobojen bom svojega ega z njegovim skrbnim kroženjem okoli samega sebe. Šele ta osvobojenost od ega me bo resnično pripeljala v stik z mojim pravim sebstvom in z izpolnjujočim ter srečnim življenjem.

Sam prevzemi odgovornost in spodbujaj življenjske možnosti drugih:Bodi pozoren na svoje lastno obnašanje: Kako ravnaš s seboj in z ljudmi? Ali tarnaš o svoji preteklosti? Ali si se spravil z njo? Ali si hvaležen za darove, ki si jih prejel za popotnico od svojih staršev? Ali se le pritožuješ, česa vsega ti niso dali? Premisli, kako ravnaš z drugimi: Ali v njih prebujaš življenje?

Ne izgubi samega sebe v delu, ampak to, kar delaš, delaj rad: Dosežek in napor sta pomembna. Toda svoje duše ne bi smeli prodati za uspeh. Nikoli ne bi smeli pozabiti paziti na to, kar je pomembnejše od vseh zunanjih dosežkov in vsega zunanjega uspeha: zdravje in zveličanje naše duše.

Ljubi sedanjost in se uči biti sproščen: Sproščenost resnično najde le tisti, ki zmore izpustiti samega sebe. Naš ego se meša v vse, kar počnemo. Nikoli se ne umiri. Vedno hoče bleščati, vedno gospodovati, vedno vse imeti. Zato je treba trdo delati, da ga vedno znova izpuščamo. Ne gre za to, da bi zlomili ego. Kajti brez jaza ne moremo živeti. Toda ego se izraža v mnogih iluzijah, ki smo si jih ustvarili o življenju. V sebi hranimo iluzijo, da imamo vse pod nadzorom, da smo najboljši, da bomo dosegli, kar bomo hoteli. Le kdor izpusti svoj ego z njegovimi mnogimi iluzijami, bo resnično sproščen. Tak človek bo postal notranje svoboden.

(…)

pripravlja Marko Čuk

Obhajilo med pogrebno mašo

Napisal Marko na 5. februarja 2019. Objavljeno v Pisma.

Pred nedavnim sem se udeležila pogreba z mašo, pri kateri pa ni bilo obhajila. Duhovnik je obhajal najprej sebe, nato ministranta, potem pa vse skupaj pospravil. Kolikor vem, se ni nihče prej domenil, da obhajilo drugim ni potrebno, morda bi se ga kdo od nas tudi udeležil. Zanima me vzrok za to odločitev in če je to stalna praksa tudi v drugih župnijah?
Najlepša hvala za odgovor
Tadeja

Vprašujete se o vzroku, zakaj duhovnik ni obhajal vernikov laikov pri pogrebni maši? Odgovoril bi vam lahko le duhovnik, ki vernikov ni obhajal, sam bom skušal poiskati zgolj domnevne razloge za to dejanje. Zanimivo, da je Jezus v štirih dneh dvakrat ‘razlomil kruh’, prvič pri zadnji večerji (Lk 22,19) in drugič, ko se je na veliko noč kot Vstali pridružil učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala prav po “lomljenju kruha” (Lk 24,30), kar je eden izmed izrazov evharistije (maše), ki vključuje tudi obhajilo.
Današnji nauk Cerkve glede obhajila med mašo je zelo jasen. Vsaka maša, tudi pogrebna, ima dva dela, bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. V zgodnji Cerkvi so katehumeni, pripravniki na krst, ostali samo pri besednem bogoslužju in se nato umaknili iz bogoslužnega prostora, saj je evharistično bogoslužje bilo namenjeno samo tistim, ki so bili po daljši pripravi že uvedeni v zakramentalno skrivnost s sprejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Priprava na prejem zakramentov uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenat) je bila ena izmed najpomembnejših dejavnosti zgodnje Cerkve, kar bo najbrž tudi v prihodnosti. Bila je sestavljena iz prvega oznanila (kerigme) in sistematičnega poučevanja (katehez). O tem uvajanju v skrivnost svetih skrivnosti, predvsem evharistije, imamo iz 3., 4. in 5. stoletja krščanstva številne odlične mistagoške kateheze.
Vsi odrasli krščenci, ki so se v zgodnji Cerkvi udeleževali tedenske evharistije, izjemoma javni veliki grešniki (umor, prešuštvo, odpad od vere), so pri maši tudi prejemali obhajilo. Ohranjeno je poročilo o mučencih iz Abitinije v Severni Afriki iz leta 304, ki so jih vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije), ki je bila v rimskem cesarstvu prepovedana. Gospodarju so zasliševalci očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje “svetih skrivnosti”. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti!« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši. Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali nedeljsko mašo, ki je vključevala seveda tudi sv. obhajilo. Tako nam prav mučenci sporočajo, da brez obhajila ne bi kot kristjani mogli preživeti.
Skozi zgodovino se je prejemanje obhajila zelo spreminjalo, predvsem po milanskem ediktu leta 313. Postopno je Evropa postala zakramentalizirana, kar pomeni, da so prebivalci bili večinoma krščeni, žal pogosto vse do danes premalo ‘evangelizirani’, premalo poučeni o evangeliju in krščanskih skrivnosti, kar je pozneje prispevalo k vse redkejšemu prejemanju obhajila celo po samostanih. Velika svetnica sv. Klara Asiška je v svojem Vodilu za sestre klarise, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. leta 1253, zapisala: »Sestre naj prejmejo obhajilo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov.« Ta zapis za redovnice klarise je odsev takratnega časa. Zaradi pomanjkljivega pojmovanja sv. maše (evharistije) in posledično opuščanja obhajila je Cerkev določila, kar po Zakoniku cerkvenega prava še danes velja, da je vsak vernik dolžan “vsaj enkrat na leto”, v velikonočnem času, prejeti obhajilo (ZCP kan. 920). V času janzenizma so po številu spovedancev večkrat celo določali število obhajancev, saj so ponekod po spovedi pristopali samo enkrat k obhajilu.
Že pred dvesto leti (nekateri že prej) so svetniki in teologi začeli ponovno poudarjati obhajilo kot del evharistije (maše). Pred dobrimi sto leti pa je papež sv. Pij X. uradno, v duhu zgodnje Cerkve, priporočal pogostno sv. obhajilo. Po papežu Piju X. je k rednemu obhajilu pri sveti maši veliko prispevalo predvsem liturgično gibanje. Prav liturgično gibanje in odkrivanje spisov cerkvenih očetov je močno poseglo na dogajanje na 2. vatikanskem koncilu, ki je izdal kot prvi koncilski dokument prav liturgično konstitucijo o sv. bogoslužju in v njej na najvišji ravni poudaril, da obhajilo spada k evharistiji.
Duhovnik, ki pri pogrebni maši ni obhajal vernikov laikov to dobro ve, najbrž pa je lahko občutil stisko zaradi pomanjkljivega sodelovanja pogrebcev med sv. mašo, kjer so bili navzoči lahko zelo oddaljeni kristjani, morda pa celo nekrščeni pokojnikovi znanci in prijatelji. Najbrž se je zavedal, da pripada “sveto svetim”, kot reče duhovnik pred obhajilom v vzhodnem mašnem bogoslužju, kar pomeni, da je obhajilo (sveto) za tiste, ki živijo s Cerkvijo in jih apostol Pavel imenuje “sveti”. Najbrž pa ni našel pravega izraza, da bi to jasno, na kratko, razumljivo, spoštljivo in ne žaljivo povedal. Zaradi tega problema, predvsem pri pogrebnih mašah v mestih, so duhovniki, predvsem če niso poznali ne umrlega in ne poznajo njegovih sorodnikov ter drugih pogrebcev, pogosto v stiski, kako naj na najprimernejši način izrečejo sporočilo “sveto svetim”, oz. “obhajilo tistim, ki so nanj pripravljeni”, krščenim, uvedenim v skrivnosti vere, tistim, ki se trudijo živeti po evangeliju. V podobnem primeru nekateri duhovniki rečejo: »K obhajilu vabim tiste, ki tudi sicer obiskujete nedeljsko mašo in prejemate obhajilo, drugi pa lahko med obhajanjem v tihoti pomislite na pokojnega, se mu za njegovo dobroto zahvaljujete, zanj molite in ga izročate božjemu usmiljenju in odpuščajoči božji ljubezni. Lahko mu tudi zaželite, da bi stopil v dan, ki ne pozna noči in da bi mu svetila luč, ki nikoli ne ugasne ter mu zaželite večni ‘pokoj’, kar pomeni večni ‘mir’.«
Spoštovana gospa Tadeja, vaše vprašanje je potrdilo, da današnja Cerkev potrebuje novo evangelizacijo, ki bo pomagala k poglobljenemu krščanstvu in tudi poglobljen odnos do prejemanja zakramentov, tudi evharistije.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 63-64.

Zakaj molčite o cerkvenih gozdovih?

Napisal Marko na 5. februarja 2019. Objavljeno v Pisma.

V medijih sem prebral, da Cerkev v Sloveniji ni upravičena do gozdov, ki jih je dobila po zakonu o denacionalizaciji, saj je te gozdove že enkrat prodala in torej niso bili njeni. Zakaj potem vračati nekomu nekaj, kar ni bilo njegovo. Še v nobenem katoliškem mediju nisem zasledil odgovora na to. Najbrž zato, ker je to res in je bolje, da molčite o tem, ker če bi kaj napisali, bi morali napisati, da je Cerkev po krivici dobila gozdove. Sploh se mi ne zdi pravično, da kakršnakoli organizacija, kaj šele Cerkev, vzame, kar ni njeno. Tako ne živi tega, kar uči, to je pravičnosti. Kako bo učila potem druge pravičnosti, če še sama ni pravična? Morda napisano zveni ostro, a sem napisal tako, kakor mislim, da je prav.
Ranko

Imate prav, da ne pišemo o gozdovih, ki mimogrede imajo točnega lastnika – ljubljansko nadškofijo. Vaše pismo sem ‘založil’ in skoraj pozabil nanj do nedavnega, ko je Tiskovni urad Slovenske škofovske konference (10. novembra 2018) pojasnil zadevo s prodajo in vračilom gozdov. Takole so zapisali: »Potrebno je tudi opozoriti na napačno trditev …, da je Cerkev gozdove na Pokljuki prodala leta 1858 in naj zato ne bi bila upravičena do vrnitve v okviru denacionalizacije. Dejstvo je, da jih je takrat Škofija Brixen prodala industrialcu Ruardu, ki jih je že leto kasneje prodal Kranjski industrijski družbi. Ker je industrijska družba zašla v poslovne težave, ji je leta 1895 finančno pomagal Kranjski verski sklad tako, da je od nje odkupil pokljuške gozdove in ji zagotovil potrebna finančna sredstva. Verski sklad je bil namenski sklad za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Njegovo premoženje je bilo sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Prav to premoženje verskega sklada (skupaj s pokljuškimi gozdovi) je leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske monarhije preko sukcesije prešlo na Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je z državno uredbo z zakonsko močjo premoženje verskega sklada prenesla na Škofijo Ljubljana, ker v nasprotju z razpadlo državo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve, premoženja Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe. Prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona. Pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97. Tako je Nadškofija Ljubljana postala zgodovinsko in pravno utemeljena denacionalizacijska upravičenka do gozdov na Pokljuki.«
Morda prav ta primer kaže, kako velikokrat Cerkev, oziroma kakšno cerkveno organizacijo v javnosti obdolžijo neke nepravilnosti, čeprav to ni resnica in potem tudi pri vernih ljudeh povzročijo reakcije, podobne vašim, ki bi bile poponoma upravičene, če bi trditve nekaterih medijev bile resnične. Zato je prav, da ne verjamemo vsega, kar o Cerkvi poročajo nekateri mediji, ampak stvari preverimo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 65.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing