Sto in eno vprašanje o Bogu
S knjigo Sto in eno vprašanje o Bogu, je avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe:Ali lahko Božji obstoj dokažemo? Je Bog moški ali ženska? Ali si stvarjenje in evolucija nasprotujeta? Ali imamo dokaze, da je Jezus živel med nami? Ali je imel brate in sestre? Zakaj Oče Jezusa ni rešil s križa? Ali posmrtno življenje res obstaja? Kaj je pekel, vice in nebesa? Ali bodo vstali samo tisti, ki verujejo? Če je Bog dober, zakaj je ustvaril zlo? Zakaj dopušča trpljenje otrok? Sprašujemo se o smislu vsega, kar nas obdaja in notranje vznemirja.
Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič.
Vprašanja o Bogu niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.
Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.
S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.
- Roberta Vinerba
STO IN ENO VPRAŠANJE O BOGU
232 strani, 13 x 21 cm, integralna vezava, zanimiva grafika
cena: 14,90 €
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča
Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.
Vprašanje in odgovor:
ALI BOG SPLOH OBSTAJA?
Si kdaj razmišljal o izvoru besede ‘Bog’? Indoevropski koren latinskega izraza za Boga (Deus) se nanaša na ‘svetlobo’. Bog je kakor svetloba, brez katere na zemlji ne bi bilo življenja.
Sončna svetloba sproža v rastlinah fotosintezo, ki proizvaja kisik in hranljive snovi. Sonce ravno prav ogreva naš planet, da lahko na njem uspeva življenje. Omogoča nam, da občudujemo stvarstvo, ki nas obdaja, tudi ponoči, ko osvetljuje Zemljo posredno, po Luni. Po njegovi zaslugi lahko varno hodimo po svojih poteh in se izogibamo oviram.
- Bog je luč in nobene teme ni v njem (1 Jn 1,5).
Kadar se nekdo rodi, pravimo, da je “zagledal luč sveta”. Svetloba in življenje sta torej nerazdružljiva. Kjer je svetloba, je življenje.
Čeprav svetloba ni oprijemljiva, čutimo njeno delovanje, podobno kot pri kisiku, ki je neviden, a brez njega ne moremo dihati. Obdani smo z naravnimi prvinami, ki se jih ne moremo dotakniti, a nas kljub temu ohranjajo pri življenju. Obstoja svetlobe in kisika torej ne moremo zanikati samo zato, ker sta neoprijemljiva ali nevidna. Enako velja za Boga.
Bog nam o svojem obstoju ne daje znanstvenih dokazov, ampak jasna znamenja in namige, ki nas vodijo k spoznanju, da “sam vsem daje življenje, dihanje in vse drugo” (prim. Apd 17,25). Bolj umestno kot “ali obstaja Bog?”, bi bilo torej vprašanje “ali obstajam jaz?”.
pripravlja Marko Čuk
Na seznamu papežev je 17. po vrsti, za sv. Kalistom I. (217–222). Po rodu je bil Rimljan. Kot rimski škof in naslednik apostola Petra je vodil Cerkev v letih 222–230, ko je vladal cesar Aleksander Sever, ki ni preganjal kristjanov, pač pa je krščansko občestvo mučil razkol, ki ga je povzročil protipapež Hipolit. Po izročilu naj bi papež Urban I. ukazal, da morata biti kelih in patena za mašno daritev iz srebra ali zlata, zato ga včasih upodabljajo s kelihom. V kelihu se daruje vino in zaradi tega naj bi Urban postal ‘vinski svetnik’. Običajno pa na slikah ali kipih vidimo v njegovi rok lep grozd ter velja za zavetnika vinogradnikov: ob njegovem godu je trta v cvetju in v vinorodnih krajih so mu ljudje zaupali skrb za vinsko letino. Če so šli ‘ledeni možje’ (Pankracij, Servacij in Bonifacij – 12., 13. in 14. maja) brez uničevalne pozebe mimo, vinogradniki upajo na blagoslov sv. Urbana. Prve cerkve in kapele so sv. Urbanu začeli posvečevati šele v drugi polovici 14. stoletja in sicer skoraj izključno v vinorodnih krajih. (sč)
(ob obletnici) Jožef Klekl je bil goreč duhovnik, ki je živel iz vere (svetniško) in je zaradi vere v krizni dobi madžarizacije konec 19. in v začetku 20 stoletja ohranil svojemu ljudstvu materin jezik s takrat edino možnim – tiskom v narečju. Vse, kar je Klekl pridigal, oznanjal, učil in pisal, se je dotaknilo srca množic. S tem je razgibal duhove tako na svoji kakor tudi na nasprotni strani. “Tistim, ki zametujejo njegov (beri: božji) nauk, se zdi to nepomembno. Ne more pa jim biti nepomemben njegov boj zoper madžarizacijo in pohrvatenjem Prekmurja. Verujočim, tudi omahujočim med včerajšnjim in jutrišnjim verovanjem, je s svojo besedo, polno zdravih, hranljivih zrn in sadov, še zmeraj zanesljiv in moder učitelj. Drugim pa – dobro misleči to priznavajo – je še danes vzor moža, ki neustrašeno stoji na braniku jezika in narodnosti svoje domovine.” (Stanislav Zver)
Neki človek, ki je izstopil iz Cerkve, je dejal škofu: »Bil bi hinavec, če bi še hodil v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.«
Hvala za vaše razmišljanje in spraševanje. Prepričan sem, da se s temi vprašanji ukvarja še veliko ljudi v Sloveniji. Nihče si ne želi trpljenja in vsi si želimo, da bi lahko umrli na miren in dostojanstven način. Kristjani molimo za srečno zadnjo uro, da bi bila smrt krona naše zemeljske poti. Smrt ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak jo lahko sprejmemo kot prehod v novo obliko življenja. Zato je tudi podaljševanje zemeljskega življenja za vsako ceno v nasprotju s krščanskim prepričanjem, da je edino Bog gospodar življenja. Kadar ni realnih izgledov za uspeh terapije, imamo pravico, da se odpovemo nadaljnjemu zdravljenju in sprejmemo paliativno oskrbo, pri kateri nam lajšajo telesne bolečine in nas celostno spremljajo v procesu umiranja.
Vprašanje češčenja svetih podob in svetnikov je zares staro vprašanje in od časa do časa je še posebej močno izbruhnila dilema, ali gre pri tem za idolatrijo (malikovanje), torej za češčenje stvari na način, ki gre samo Bogu, ki je edini Stvarnik vsega. Zlasti v Svetem pismu stare zaveze najdemo izredno močno poudarjeno prepoved upodabljanja Jahweja. To je povsem razumljivo, če se zavemo, da so Izraelci živeli sredi kulture mnogoboštva in so tudi sami iz nje izšli. Ko pa se jim je Bog začel razodevati kot edini in presežni, so počasi zapuščali predstave o bogovih iz mnogoboštva. Tudi pri Izraelcih ni šlo gladko, ampak poznamo najprej obdobje, ko so verovali sicer v Jahweja, a dopuščali obstoj tudi drugih bogov; a so ugotavljali, da je njihov Bog močnejši od vseh bogov sosednjih narodov. To jih je počasi pripeljalo do strogega, radikalnega enoboštva. Iz teh okoliščin je povsem razumljivo, da jih je postava učila, da si Boga ne smejo upodabljati, da jih ne bi zaneslo nazaj v mnogoboštvo. A to ni pomenilo, da jim stvari niso pomagale v njihovem odnosu z edinim Bogom. Spomnimo se samo na znamenje, ki ga je dal postaviti Mojzes, ko so se pojavile strupene kače. Kdor ga je z zaupanjem v Jahweja pogledal, ni umrl. Končno so imeli tudi skrinjo zaveze, shodni šotor in kasneje tempelj kot svete stvari, ki so jim pomagale pri izražanju in doživljanju vere v enega in edinega Boga. To so bile zanje svete stvari – čeprav jih niso zamenjevali za Jahweja.
