Avtor: Marko

Daljši zapis pogovora z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču

Napisal Marko na 17. januarja 2019. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

Kot smo obljubili v decembrski številki Ognjišča (Ognjišče 12/2018 str 28-31), bomo na spletu objavili daljši zapis pogovora z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, ki je imel videnja ter bil stigmatik. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: ‘Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.’« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom …

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini … On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: ‘Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!’ Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor – pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni – vmes je doživel sladkorno komo – zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: ‘Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.’

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: ‘Kako sem te vesel danes.’ Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?’ ‘Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.’« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. ‘Jaz tudi ne bom,’ je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

zapisal: Božo Rustja

Bog, zakaj si mi dal živeti?

Napisal Marko na 17. januarja 2019. Objavljeno v Pisma.

Zakaj živim? Vse pogosteje se v meni oglaša glas, ki me to sprašuje. Brez smisla čakam nov dan, hodim po svetu in upam. Upam in verujem v boljšo prihodnost. Nisem izgubila vere, čeprav se vedno znova sprašujem, ali je sploh vredno verovati? Znova in znova doživljam krute in ponižujoče trenutke. Pravijo, da je mladost najlepše, kar ti da življenje. Kako rada bi to verjela, pa jim ne! Pri osemnajstih nimam nič od življenja! Sama, neskončno sama! Vzrok mojih težav pa so razmere v družini. Marsikdo misli, da smo srečna in urejena družina, vendar sem bila za peto kolo. S sestrama se nismo nikoli razumeli, nikoli nas ni povezovalo iskreno prijateljstvo. Preveč sem drugačna od njiju. Tudi s starši se ne razumem dobro. Večkrat se vprašam, ali sploh spadam v to družino in ali je mami res to, da jo lahko kličem mama?! Do mene ni bila nikoli materinska, tako kot do sester. Nikoli ji nisem mogla ničesar zaupati, nikoli me ni hotela razumeti in z mano deliti vse, kar se mi je pripetilo. Zame nima nikoli prijazne in tople besede, kot da sploh nisem njena hči! Vse moje delo je zaman, kar jaz naredim, ni zanjo nikoli dovolj dobro. Nikoli mi ne reče: “Ana, to je dobro!”. Vedno ima pripravljeno še kakšno pripombo, včasih se ji poskušam zaupati, vendar me vedno znova pobije, tako da mi je žal, da sem sploh začela. Kadar se mi zgodi krivica, sem po njenih besedah vedno sama za vse kriva. Tudi moje prav dobro spričevalo ni v redu. Ob besedah: “Lahko bi bilo še boljše!” bi najraje umrla! Vse bolj se zapiram vase. Zatekam se v svojo sobo in jočem. Vendar vem, da so vse solze zaman. V obupu prosim Boga, naj mi pomaga najti pot iz tega prekletstva, ki je nad mano. Edini cilj, ki ga nosim v sebi, je ta, da končam šolo in grem stran! Daleč stran od domače hiše! Upam, da bom imela nekoč boljši dom.
Bog, prosim te, pomagaj mi, ali pa me že zdaj pokliči v svoje varstvo
Ana

Vaše pismo je polno bolečine pa tudi črnogledosti, ker ne vidite rešitve. Jasno pa vidite vzroke svojih težav in sicer v družini, v kateri odraščate. Sicer bi vam lahko napisal, da ne bodite tako črnogledi, ker je v življenju veliko lepih stvari in da bodite pozorni predvsem nanje, ampak imam občutek, da tega v tem trenutku ne bi mogli sprejeti.
Glede na to, da ste prepričani, da je vzrok vaših težav družina, v kateri odraščate, morate tu tudi iskati rešitve. Vi sicer iščete upanje v tem, da se boste iz družine čim prej izselili. V tem trenutku vidite to kot edino rešitev. Zavedati pa se morate, da se lahko preselite, da pa se bodo mnogi vaši problemi preselili z vami. Res je, da ne boste več v družini, kjer se čutite nesprejeto, v vas pa bo ostal občutek nezaželenosti. Zato bi bilo smiselno reševati občutek nesprejetosti kar v družini in sicer pri mami. Verjamem, da vas mamine besede, – ko ji prinesete dobro spričevalo – “Lahko bi bilo še boljše!”, prizadenejo. So pravzaprav tipičen primer, kako bi starši in vzgojitelji, pa sploh vsi ljudje, ne smeli ravnati drugimi. Neki kardinal je pripovedoval o možu nemogočega obnašanja. Toda v njegov zagovor je povedal, da kot otrok in mladostnik ni doživel nobene pohvale, da ga starši niso nikoli pohvalili in mu pokazali, da so nanj ponosni, da se veselijo njegovih uspehov …
Pri vaši mami gre tudi za primer, ki kaže, da s tistim, ki izreče take besede, nekaj ni v redu, da je najbrž sam zagrenjen, da sam v sebi ni srečen, ker tako rani druge ljudi. Ne pozabimo, da ranjeni ljudje ranijo (kakor ljubljeni ljudje ljubijo), ker zmotno mislijo, da bo potem njihova ranjenost in njihova bolečina manjša. Kolikokrat ljudje menijo, da bo potem, ko bodo drugega ranili, žalili, ponižali, njim laže. Velikokrat naredijo to zato, ker so bili sami ranjeni, ponižani ali užaljeni. Zato pametni ljudje v jezi raje malo počakajo, da se ‘ohladijo’, ker se zavedajo, da bodo v jezi izrekli besede, ki jih bodo pozneje obžalovali. Prav tako stara modrost pravi, naj v jezi, obupu, razočaranju ali drugih kriznih trenutkih ne sprejemamo pomembnih odločitev, ker bi nerazsodno in nerazumno ravnali. Saj poznamo primere, ko kdo v obupu reče, da bo vse pustil, da se bo kakšnemu človeku grobo maščeval, da mu bo naredil to ali ono zlo. Hvala Bogu, da se nič od tega ne uresniči, ker pač ljudje v jezi ali obupu nekaj rečemo, pozneje pa tega ne naredimo, ker smo se ‘ohladili’ in sami uvideli, da je bilo to, kar smo izrekli, neumno. Tako tudi ti še počakaj z radikalnimi odločitvami.
In prav v dejstvu, da ranjeni ljudje ranimo, bi jaz iskal razlago za razumevanje napačnega ravnanja tvoje mame. Ali mogoče veste, če je bila ona sama v mladosti ranjena? So njo v družini zapostavljali? Vam je mama sama o tem kdaj pripovedovala? Če za to ne veste, potem bi morda bilo odrešujoče za vas in za mamo, da bi se o tem pogovorili. Da bi mama (iz)povedala kaj o svojem otroštvu ali mladosti. Vi bi jo potem bolje razumeli, pa tudi njena bolečina bi bila manjša, če bi jo ‘dala iz sebe’, če bi jo izpovedala in se tako razbremenila. Morda bi ob tem tudi spoznala, da z vami ne ravna prav, ko vas zapostavlja, in bi se ob izpovedovanju svoje zapostavljenosti zavedela, da sama ponavlja napačen vzorec obnašanja, zaradi katerega je tudi sama veliko trpela.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 12, str 40-41.

Ivan Matičič

Napisal Marko na 16. januarja 2019. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 24. december 1887, Ivanje selo, † 17. januar 1979, Ljubljana

»Celo obdobje z očetom sem preživela na Mirju v Ljubljani. Zato je bilo moje otroštvo obsedeno z več ali manj skrivnimi željami postati kot oče “človek, ki piše življenje”. Ko se je to kasneje uresničilo, je oče večidel svojih knjig že napisal. Bil mi je vzor kot človek, kot samorastnik in neuklonljiv duh: pri pisateljevanju me je pritegnil njegov jezik, čeprav ga nisem v ničemer posnemala … Prav najino v bistvu različno pisateljevanje in pogledi, v mnogočem pa vendar podobni odnosi na literarnem in družbenem prizorišču je dala pobudo za nastanek Moje hoje z očetom.« Tako je nastanek svoje knjige o pisatelju Ivanu Matičiču, svojem očetu, ob stoletnici njegovega rojstva predstavila hči Nada (1922–2004), ki je hodila po očetovih stopinjah dobesedno (z nogami) in duhovno (s peresom). V njej ne govori samo o očetu in sebi, ampak tudi o družini in družbi ter o dobi, v kateri je živel ta (pre)malo poznani in priznani pisatelj. Ta spominski zapis mu posvečamo ob štiridesetletnici smrti.

OTROK SREČE, ROJEN NA SVETI VEČER
Njegova ožja domovina je bila Notranjska, zibel mu tekla v Ivanjem selu pri Rakeku. Rodil se je 24. decembra 1887, na sveti večer, kar naj bi bil po ljudski veri obet za srečno in dolgo življenje. Tri dni zatem, na dan svetega Janeza Evangelista, je bil krščen. Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, kjer je najprej hodil dve leti v šolo na Grabnu, nato pa na klasično gimnazijo, ki pa ji je moral po dveh letih dati slovo; oče in mati s kopico otrok (bilo jih je devet) ga nista mogla vzdrževati v šoli. Jeseni 1902 je našel delo v tiskarni, kjer se je izučil za stavca. Svoj poklic je opravljal najprej v Kamniku, tri leta v Celovcu, zatem v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je služboval kot telefonist na raznih frontah. Konec maja 1919 je bil odpuščen iz jugoslovanske vojske in kmalu zatem se je poročil in z ženo sta imela tri otroke; dva sta se uveljavila kot umetnika: hči Nada (1922) je postala pisateljica, sin Janez (1926) pa priznan skladatelj. Z družino je veliko zahajal v hribe. Zanjo je služil kruh najprej kot korektor v Učiteljski in Zvezni tiskarni, nato pa dolga leta kot delovodja v Jugoslovanski tiskarni. Jeseni 1947 je bil nastavljen v Grafični industrijski šoli in na Grafičnem tehnikumu, kjer je predaval tehnologijo in vodil korektorske tečaje. S področja svoje stroke je sestavil Slovarček slovenskih tiskarskih izrazov za tiskarne in knjigoveznice. Zadnjih deset let je zbiral gradivo za knjigo Tiskarstvo na Slovenskem od Gutenberga do 1965. Uresničila se je napoved ‘sojenic’ ob krstu: da bo dolgo živel in veliko hudega in dobrega preživel. Na zadnjo pot je odšel 17. januarja 1979 v 92. letu blagoslovljene starosti.

NJEGOV PISATELJSKI SVET: NAŠA ZGODOVINA, NOTRANJSKA
Ivan Matičič je zgodaj prijel za pero. Prvo črtico mu je objavil celovški tednik Mir leta 1910. V razdobju med obema vojnama je svoje krajše leposlovne spise objavljal v raznih revijah. Po zapisih, ki jih je beležil na fronti, je objavil svoje spomine na krvavo vojno v knjigi Na krvavih poljanah (1922). V povesti Na mrtvi straži (1926) je segel v slovensko zgodovino, v čas bojev s Turki. V letih 1931–1937 je pisal svoje najobsežnejše delo, roman Živi izviri, v katerem je zajel posamezna obdobja slovenske zgodovine od leta 850 do prve polovice 20. stoletja. Živi izviri pomenijo vso tisto slovensko preteklost, iz katere so se napajali rodovi z živo zavestjo slovenstva in mu dajali moč, da je prenašal najhujša nasilstva z junaštvo in mučeništvom, ki je seme novega življenja. Roman je bil napisan kot spodbuda k zvestobi narodu. V povesti Petrinka (1943) je Matičič opisal notranjsko kmečko ženo, ki z ljubeznijo vztraja v boju za svojo družino. Povest je tudi podoba družbenih razmer na Notranjskem v času pred prvo svetovno vojno, ko je boj za obstanek mnoge silil, da so šli za kruhom v daljni svet. V njegovo domače okolje je postavljena tudi povest Fant s Kresinja (1944) o kmečkem fantu, ki se odpove študiju in mestu in se posveti zemlji. Njegovi povesti Dom v samoti in Rezinka sta izšli v zbirki Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, prva leta 1944, druga pa leta 1966 in v njej je zajel širši prostor več vasi v osrčju Notranjske ter skušal v zgodbo vplesti čim več življenja in dela v gozdu in doživetij v naravi. Ivan Matičič je napisal tudi nekaj dramskih del (Kalvarija, Molk, Grunt, Prvi val) ter precej veselih radijskih iger, ki so bile na sporedu v slovenskih oddajah tržaškega radia v letih 1959–1963.

“PREPREČEVANJE VERE JE NESMISELNO”
Svoje najpomembnejše delo, roman Živi izviri je Matičič izdal leta 1937 v samozaložbi, ker ga zaradi občutljive teme (nasilja fašizma na Primorskem) nobena založba ni tvegala sprejeti. Leta 1977, štirideset let po prvi izdaji, je roman izšel pri založbi Mladinska knjiga, ki pa mu je prinesel veliko grenkobe. »Spreminjali so mi besede, glej, vsakemu stavku so kaj črtali, veliko staroslovanskega sloga je šlo, izpustili so tudi svetopisemska besedila kot moto poglavij, stavke pa na splošno tako razmrcvarili, da niso več podobni moji dikciji … Presneti vrag, čemu je bilo tega treba? Zakaj pa je bila knjiga nagrajena, če je bilo zdaj treba celo popravljati moj jezik?« Primer: v stavku V tropih so gazili ljudje k fari, k svetemu izpraševanju in po pokoro, da se bodo tem spodobneje pripravili na prihod Gospodov – so izvrgli besede “svetemu” in “na prihod Gospodov”. Njegova hči Nada je bila profesorica slovenščine. Ko sta se nekoč z očetom pogovarjala o partijskem ukazu, da verni učitelji ali tisti, ki hodijo v cerkev, ne smejo poučevati, si je dobro zapomnila in zapisala očetove odločne besede: »Ko smo prišli pod komunizem, so začeli pritiskati na vero – hoteli so vernikom vzeti vero. Toda če že hočejo vzeti vero, s čim jo lahko zamenjajo? Z rajem na zemlji? Kajti človeštvo že od svojega obstoja fantazira o taki družbi, ki bo popolna. Želi so blagoslovov, ne razdejanja. Želi si Nekaj, ne Nič. Komunizem raja na zemlji – to vidimo – ne more nuditi. Ne zdaj, ne kdaj pozneje. Človeški strah pred uničenjem je velikanski, zato mu je potrebna velika močna vera. Tudi v nebesa, v onkraj. Preprečevanje vere je nesmiselno in nekoristno.«

ČUK, Silvester. Ivan Matičič (1887-1979). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

Seveda komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo!

Napisal Marko na 16. januarja 2019. Objavljeno v MP Dobro vsebino ... dobro povej.

Naslov tokratnega prispevka je kar stavek. Tak, ki se morda sliši oziroma bere nenavadno, pa je resničen vsaj toliko kot tisti, da je zemlja okrogla. Drugo dejstvo je, da se tega zelo pogosto ne zavedamo – da vsako naše dejanje, hoteli ali ne, v naši okolici sproži določen odziv.

Tako lahko razložimo tudi marsikateri izid nedavnih županskih volitev. Niso namreč dovolj samo vnaprej pripravljene (kvalitetne) PR-vsebine, temveč tudi ostale veščine, ki jih (bolj ali manj dobro) uporablja kandidat. Morda se niti ne zavedamo, pa vendar nam oseba, ki stoji pred nami (naj bo to v razredu, dvorani, na ulici ali pa na TV-zaslonu), veliko sporoča tudi z izbranimi oblačili, gestikulacijo, telesno držo, glasnostjo in hitrostjo govora. Neverbalna komunikacija je pri ustvarjanju vtisa izredno pomembna. Kar 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj 7 odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Sama rada poudarjam, da šele ko vemo, kaj želimo povedati, imamo sploh pravico govoriti. Ves čas pa nam mora biti jasno, da v resnici ni mogoče nekomunicirati. Če na soočenjih za župana eden od kandidatov molči, lahko v očeh gledalcev izpade nesamozavestno. Pa četudi molči zgolj zato, ker je njegov protikandidat zelo vnet za razlage in v resnici res težko pride do besede …

KAJ JE KOMUNIKACIJA? Beseda komunicirati izhaja iz latinske besede communicare, kar pomeni razpravljati, vprašati za nasvet, posvetovati se. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeljuje kot izmenjavati misli, informacije, sporazumevati se. Različni avtorji, ki so se ukvarjali s komuniciranjem, so jo poskušali opredeliti na svoj način. Komunikacija je večpomenska beseda, ki označuje skoraj vsako medsebojno sodelovanje: priložnostni pogovor, prepričevanje, pogajanje, oglaševanje …

Še en primer. Morda poznate zgodbo kakega kolega ali sošolca na razgovoru za poletno počitniško delo. Bil je vljuden, prijazen, primerno oblečen, da je ustrezal profilu osebe, ki so jo iskali, pa vendar odgovorne osebe ni prepričal. Ste se kdaj vprašali, zakaj ne? Kaj je bilo odločilno, da ga niso izbrali? Odgovor je na dlani: ko komuniciramo z drugim, zaznavamo njegov odziv in njegovo počutje ter na to odgovarjamo s svojimi mislimi in čustvi. Naše obnašanje tako sprožajo notranji odzivi na to, kar vidimo in slišimo. Kar pomeni, da morda vaš kolega na razgovoru ni bil čisto prepričan, da bi rad preživel poletje delovno, in se je to nekako čutilo. Seveda pa si podjetja želijo zagnanih mladih, ki bodo podjetju doprinesli svežo energijo in bodo dejansko v pomoč.

BRSKANJE PO SPOMINU … IN OBČUTKIH
Kako smo se ob nekom počutili, marsikdaj ostane v spominu bolj kot kar koli drugega. Ko se pripravljam na delavnico javnega nastopanja, običajno odprem dokument s katere od prejšnjih izvedb in svoje zapiske. Najprej zato, da si posredovana sporočila čim bolj živo prikličem v spomin in iz tega izluščim, kako bi želela izpostaviti svoje znanje tokrat. Prelistam mnenja udeležencev, pregledam fotografije, preberem opazke, ki sem si jih zapisala. To je izhodišče za pripravo nove zgodbe in novega izziva. Tudi pred začetkom pisanja tega prispevka sem storila enako. Lep občutek, ker so bili udeleženci zadovoljni, delavnica jim je bila prekratka, želeli bi si več srečanj, še več vaj in prakse. Tudi ti spomini so nezapisani in nedokumentirani del dogajanja.

OBRNIMO NEVERBALNO KOMUNIKACIJO SEBI V PRID!
V resnici lahko to tudi čisto zares storimo. Če ne želimo zanemarjati neverbalne komunikacije, je prav, da ob prvem stiku upoštevamo tudi možnost, da ima oseba tremo in da se zato ne zmore pokazati v najboljši možni luči. Ali jo ima ali ne lahko ugotovimo tako, da pozorno opazujemo, kaj nam sogovornik sporoča s telesom mimo besed, ko odgovarja na naše vprašanje. Odlično se obnese tudi prepoznavanje sogovornikovega čustvenega stanja (ali je jezen, vesel, žalosten, ali mu je morda nerodno). Če ima prekrižane roke na prsih, se zapira vase, če roke skriva za hrbtom, ga je morda strah, če nenehno ponavlja en in isti gib s prsti, je živčen … Če pa smo mi tisti, ki gremo na pogovor za počitniško delo, se lahko ravno zaradi nezavednih sporočil, ki jih oddajamo, poskusimo že vnaprej pripraviti nanj. Že doma dobro premislimo, kakšna so pričakovanja podjetja, kaj želimo sporočiti, s kakšnimi argumenti bomo nastopili, kako bomo zastavili svojo predstavitev, da bo zanimiva, da bodo čim bolje spoznali naše prednosti in pozitivne lastnosti, in že vnaprej zvadimo odgovore na najbolj pogosta vprašanja. Ta so: zakaj želimo delati pri njih, kakšno plačilo pričakujemo in zakaj mislimo, da bi se morali odločiti za nas. Pri tem bodimo pozorni, kako se počutimo, ko izrečemo določene besede – to bo namreč zelo verjetno občutil tudi naš sogovornik.

DAJTE PRILOŽNOST POHVALI IN POZITIVNI NARAVNANOSTI
Sicer pa še vedno velja, da je največ, kar lahko storimo za sogovornika, to, da prepoznamo, razumemo in spoštujemo njegove pozitivne lastnosti. Z drugimi besedami: če je le mogoče, se potrudimo pri sogovorniku pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, je zabaven ali bister? Poleg tega smo vsi veliko raje v družbi pozitivno naravnanih ljudi.

Če se le da in če so okoliščine primerne, poskusimo sogovornika nasmejati. Ali pa bodimo vsaj dobre volje. Ljudje imajo namreč o ljudeh, ob katerih se dobro počutijo, zagotovo bolj pozitivno mnenje kot o tistih, ki v njih ne vzbujajo tako dobrih občutkov. Če tega početja niste vajeni, je morda začetek leta pravi čas za tovrstno delo na sebi.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino … dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 82-83.

Phil Bosmans

Napisal Marko na 16. januarja 2019. Objavljeno v V spomin.

(ob obletnici) »V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko ‘šans’, sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini… Nekaj smo jih izdali tudi pri Slomškovi založbi in založbi Ognjišče … in v njih nam deli “vitamine za dušo in srce” ….»Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

nekaj njegovih misli:

To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.
Glej pozitivno, pa boš bolje videl. Tvoje srce bo polno svetlobe, oči ti bodo žarele in povsod bo več sonca.
Le kdor se nauči dajati namesto jemati, lahko zaživi svobodno, srečno in sproščeno, brez strahu. Strah pred jutrišnjim dnem pride vedno en dan prezgodaj.
Zadovoljen človek je angel, ki prinaša v hišo sonce, je spominek z neba. Angel nikogar ne pošlje k vragu.
Kdor o drugih govori dobro, jih naredi boljše, hkrati pa raste zaupanje.
Ljubezen in zvestoba sta ključa hiše, kjer najdeš varno zavetje. Tu je srce, ki bije zate, tu si sprejet z odprtimi rokami.

več:
o Bosmansu – na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

sv. Neža (21. januar)

Napisal Marko na 16. januarja 2019. Objavljeno v Svetniški domovi.

»Obhajamo rojstni dan svete Neže. Poročajo, da je pri dvanajstih letih postala mučenka. Kako velika in obsodbe vredna je krutost, ki niti otroku ni prizanesla! Še večja in močnejša pa je vera, ki zanjo pričajo celo tako mladi,« je mučenko Nežo slavil sv. Ambrož († 397), ki je povzel poročila starejših kristjanov. Neža, latinsko Agnes (jagnje), se je rodila v plemeniti rimski krščanski družini. Že kot otrok je obljubila Kristusu večno devištvo, zato je zavrnila uglednega poganskega snubca, ki jo je pri oblasteh zatožil, da je kristjanka. To se je zgodilo leta 304, v času, ko je cesar Dioklecijan odredil splošno preganjanje kristjanov. Po krutih mučenjih je bila obglavljena. Nad njenim grobom je dala hči prvega krščanskega cesarja Konstantina postaviti baziliko. Sveto Nežo upodabljajo z belim jagnjetom v naročju ali poleg sebe kot nevesto Kristusa, Božjega Jagnjeta, z dolgimi lasmi, ki so zakrili njeno telo, ko so ji odvzeli obleko, in s palmovo vejo, simbolom njene dvojne zmage, devištva in mučeništva. (sč)
Na sliki: sv. Neža, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

Na slovenskem ozemlju je 19 cerkva, ki so posvečene mučenki sv. Neži; ena je župnijska, osemnajst je podružničnih in ena kapela. – V ljubljanski nadškofiji najdemo edino župnijsko cerkev sv. Neže pri nas – v Selih pri Kamniku (ovitek) (oskrbovana iz Šmartnega v Tuhinju); na ozemlju ljubljanske nadškofije pa je še šest podružničnih cerkva: na Golčaju (1) (Blagovica), na Kumu (2) (Dobovec), v Brezju (4) (Dobrova), na Brezjah pri Tržiču (5) (Kovor), na Gornji Slivni (7) (Vače) in v Bukovju (Zagorje ob Savi). – Koprska škofija ima eno samo ‘Nežino’ cerkev – v Krajni vasi (9) (Skopo). – V novomeški škofiji naštejemo šest podružničnih cerkva sv. Neže: v Knežji vasi (6) (Dobrnič), potem dve podružnici župnije Hinje – na Lopati (11) in v Seču, (17) na Vrhu (16) (Raka), v Vodicah (10) (Sv. Križ – Gabrovka) in na Zaloki (14) (Šentrupert); na Boldražu (Radovica) je sv. Neži posvečena kapela – V mariborski nadškofiji so tri župnijske cerkve device in mučenke sv. Neže: Fram (12) (sv. Neža), Vrhe (15) (Sele/Slovenj Gradcu) in Golika (3) (Zreče). – Dve podružnični cerkvi sv. Neže sta še v celjski škofiji: Griže (8) (Liboje) in Zagradec /Čanje/ (13) (Sevnica). – MS škofija nima sv. Neži posvečene nobene cerkve. – Kipi in slikarske upodobitve sv. Neže pa so zelo pogoste tudi po številnih drugih naših cerkvah; pravijo, da pri nas skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. (mč)

sv. Neža, Sela pri Kamniku

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 1, str. 115.

Gospod ‘dohtar’, ker ste vi toliko prestali, nam vlivate pogum

Napisal Marko na 9. januarja 2019. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

DEJAN FABČIČ, HRAŠČE PRI PODNANOSU

Dejan je danes zdravnik, športnik, ki se je udeležil paraolimpijskih iger, predvsem pa mož in družinski oče. Dejaven je na različnih področjih. Bolnikom zbuja upanje: “Če je zmogel on, bomo zmogli tudi mi!” In kaj je zmogel zdravnik Dejan?

»Rodil sem se brez kosti med kolenom in gležnjem, brez golenice, ki je močnejša kost, zraven nje je namreč še piščal, mečnica, ki je zelo krhka in pri kolenu nič ne sodeluje. Če povem preprosto, ima golenica vlogo pri gibanju kolena in gležnja ter nosi našo težo,« začne Dejan (Fabčič, Hrašče 26, 5272 Podnanos) razlagati. »Za starše je to morala biti zelo huda preizkušnja, če pomislim, da mene začne tiščati v želodcu, že ko ima katera od hčerk 39˚vročine. Takrat še niso rutinsko delali ultrazvoka v nosečnosti – nosečnost je potekala brez zapletov – in prej niso niti slutili, da je kaj narobe. Zato je ta novica starše udarila kar naenkrat. Takrat je bila medicinska doktrina taka, da so v kolenu amputirali noge. Tako bi jaz imel noge samo do kolen, spodnji del nog pa bi nadomestile proteze. Imel sem srečo, da me je tri dni po rojstvu vzel med svoje paciente ortoped Albin Plahuta iz Stare gore. Menil je, da je še vedno čas odrezati noge, obenem pa presodil, da bi bilo vredno poskusiti, da bi s tanko kostjo poskušal nadomestiti manjkajočo golenico. Potem bi počakal, če bi se toliko ojačala, da bi lahko nosila težo telesa. Starši so se s tem strinjali in vrstile so se operacije. Vseh skupaj je bilo čez dvajset, a ne naenkrat, ampak postopoma. Nekje pri šestih mesecih je bila prva, zadnja pa po končani rasti, na koncu osmega razreda. Kot otrok sem bil dve leti in pol v bolnišnici, domov sem hodil samo ob koncih tedna, za praznike ter za počitnice. Pri treh letih in pol sem shodil.«
Tako je Dejan že kot otrok postal ‘slavna osebnost’, saj je dr. Plahuta njegov primer opisal v mednarodnih strokovnih revijah, kajti zdravnikova poteza se je pokazala za pravilno. »Pozneje mi je dejal, da je hodil po svetu opravljat podobne operacije. Ko sem že sam študiral medicino, sem videl, da imam zelo redko bolezen.«
»Osnovno šolo sem obiskoval skupaj z vrstniki. Bil sem ‘zelo gibljiv’ in v osmem razredu sem se celo povzpel na Triglav. Po osnovni šoli sem bil eno leto doma. Takoj po osnovni šoli sem sicer bil sprejet na Škofijsko gimnazijo v Vipavi, mesto pa me je čakalo prihodnje leto, ko sem okreval. Kajti tisto leto sem imel šest operacij, vsaka dva meseca dve. Tako sem prišel na škofijsko gimnazijo z berglami.«
Na to šolo ima izredno lepe spomine: »Že od prvega dne sem se dobro počutil in čutil sem, da so me lepo sprejeli. Bilo je skoraj anekdotično, da so se malodane skregali, kdo bo z menoj sedel. Jaz sem bil dogovorjen s sestrično, ki sem jo edino poznal, da bi sedela skupaj. Potem pa me je presenetilo več ponudb. Pa še sestrična je bila zadovoljna, da je lahko potem sedela s prijateljico. Kot razred smo se izredno dobro povezali. Spadam v drugo, če smo natančni, tretjo generacijo dijakov škofijske gimnazije v Vipavi, ko je ta svoja vrata odprla tudi negojencem malega semenišča. Šolo smo obiskovali še v stari stavbi in smo se vsi med sabo poznali.«
Po gimnaziji je obiskoval medicinsko fakulteto. Po stažu je specializiral interno medicino in danes vodi ambulanto za sladkorno bolezen in bolezen ščitnice v Novi Gorici in enkrat na teden pomaga v Tolminu. Ali ga je njegova osebna izkušnja naredila bolj občutljivega za stisko bližnjega? »Držalo bo, da sem bolj ‘senzibilen’ za stisko drugih ljudi. Končno sem bil veliko časa v njihovi koži, skozi sem dal kar nekaj operacij, v času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem spoznal veliko ljudi … Tisto leto, ki sem ga kot najstnik (!) preživel po operacijah doma, je bilo kar težko. Sošolci so šli v srednje šole, jaz pa na operacije! Ampak vsak dan sem imel obiske in so bili pri meni prijatelji, da je bila včasih soba premajhna … Sošolci in prijatelji so namesto da bi bili zunaj, svoj čas preživljali z mano.«
Njegov današnji odnos do bolnikov nekako ‘pogojuje’ odnos njegovega zdravnika do njega: »Meni je zdravnik vedno dal možnost, da sem ga kaj vprašal in se je z mano pogovoril in mi kakšno stvar razložil.« Dr. Plahuta je dočakal, da je Dejan postal zdravnik. »Enkrat sem ga imel priložnost celo zdraviti. Ležal je na mojem oddelku in ko sem prišel z vizito do njega, sva imela oba solze v očeh … Še sedaj imam pred očmi tisti prizor.«
Na moje besede, da s svojo izkušnjo lahko paciente opogumlja, odgovori: »Celo oni sami rečejo: “Gospod ‘dohtar’ če je vam uspelo … Ko vidimo, kako ste uspešni in koliko delate, dajete tudi nam pogum, da vztrajamo.” Ne vsi, ampak mnogi so mi tako izrazili podporo in povezanost po paraolimpijskih igrah v Riu. Ob olimpijskih nastopih, ko sem bil veliko v medijih, so zame navijali, mi pisali, čestitali in bili ponosni: “To je moj zdravnik!” Pravijo, da jim dam neko motivacijo in zgled. Zdi se mi pomembno, da sem jim dostopen, kakor je bil moj zdravnik dosegljiv zame. Na preprost način jim skušam razložiti njihovo bolezen in povedati, kaj jih čaka. Potem laže sprejmejo moja navodila, jemljejo zdravila, ker vedo, kaj bi se zgodilo, če jih ne bi jemali.«
Kako pa se Dejan sooča z dejstvom, da ima odmerjen čas za pacienta? »V enem dnevu moraš pregledati veliko pacientov in sam moraš znati presoditi, koliko časa lahko nekomu posvetiš. Sam moraš ugotoviti, kdo potrebuje več časa in kdo manj. Pri prvem obisku moraš pacientu posvetiti več časa, ko pride večkrat, pa začetno informacijo samo nadgrajuješ. Znano je, da pacientu na enem obisku poveš sedem navodil o bolezni, pa si bo v povprečju zapomnil samo dve. Zato raje govorim postopoma. Tako v enem letu izve vse in si to potem zapomni.«
Dejanu izredno veliko pomeni družina: »Poročil sem se dokaj mlad, leta 2004, z ženo sva bila takrat še študenta. Spoznala sva se pa v škofijski gimnaziji. Jaz sem bil maturant, ona pa prvoletnica. Bil sem vanjo zaljubljen, povedal pa ji tega nisem. Dva dni pred koncem šole pa sem si rekel: “Danes ali nikoli.” Pristopil sem do nje in še danes sva skupaj. In medtem ko bi se moral pripravljati na maturo, sem bil do ušes zaljubljen in ji pisal zaljubljena pisma. Maturo pa sem vseeno dobro opravil! Danes imava dve hčerki, ki obiskujeta prvi in tretji razred.
Kot družina poskušamo čim več časa preživeti skupaj. Žal nas tempo življenja in najrazličnejše dejavnosti omejujejo. Vsem veliko pomeni družina. Tudi otroci povedo, da jim manjkam, ko me ni doma in so vesli, ko se vrnem. Žena je farmacevtka in je trenutno brez službe, vendar tega ne doživljamo kot tragiko, ampak kot prednost, saj s tem, ko je doma, družina bolje funkcionira, pa tudi naš dom je bolj urejen, lahko se bolj posvetimo drug drugemu … Potrudimo se, da smo vsaj zvečer, preden gredo otroci spat, skupaj in tudi skupaj kaj zmolimo. Ti trenutki so nam dragoceni, na neki način sveti. Najstarejša hčerka se pripravlja na prvo obhajilo in v oktobru so imeli nalogo, naj vsak večer zmolijo eno desetko rožnega venca. Bil je lep večerni čas, ko smo vsi skupaj molili, deklici sta šli potem spat, midva z ženo pa vsak po svoje ustvarjava, ona ročna dela, je namreč zelo ustvarjalna in izdeluje krasne izdelke in nakit, jaz pa k študiranju in branju strokovnih člankov. Trenutno končujem podiplomski študij iz nuklearne medicine. Dvakrat tedensko pa si vzamem čas za še eno ljubezen, to je glasba in petje. Pojem pri Komornem zboru Ipavska.«
Seveda z Dejanom nisva mogla mimo njegovega športnega udejstvovanja. Se hoče morda z njim ‘dokazati’? »Na začetku je morda izgledalo, kakor da bi hotel komu dokazati, da tudi jaz zmorem, danes pa gledam na to drugače, bolj v smislu rekreacije in skrbi za zdravje, uživanja v športu, živeti polno življenje … Danes poskušam početi stvari, ki me veselijo in osrečujejo, ena takih je šport, kakor mi je lepo biti tudi doma v družini in kakor mi je lepo tudi v službi, ali na pevskih vajah.«
Se je pa ukvarjal in bil uspešen že z več športi. Zato mu zadnje čase najpogosteje zastavljajo nekoliko hudomušno vprašanje, v katerem športu bo nastopil na naslednjih paraolimpijskih igrah. Hitro mi pove svoj moto »Glede športa in paraolimpijskih iger ne načrtujem vnaprej, ampak izkoristim tisto, kar trenutno lahko počnem in mi prinese življenje. Za plavanje sem se na primer odločil med študijem, ker mi je bilo plavanje všeč po rehabilitaciji, ko sem se po operacijah spet učil hoditi v vodi. Naredil sem lepo plavalno kariero. Ko sem končal študij, ni bilo več časa za plavanje, ker sem delal specializacijo in si obenem tudi ustvarjal družino. Plavanja namreč zahteva ogromno treninga: dvakrat dnevno v vodi in vmes še obisk fitnesa. Vsak dan! Za to sem porabil osem do deset ur dnevno in potem nimaš časa, da bi delal še kaj drugega. Spominjam se teh napornih treningov med študijem: bil sem tako utrujen, da ko sem se usedel k mizi za študij, sem v trenutku zaspal. Leta 2008 sem se kot plavalec udeležil paraolimpijskih iger v Pekingu, ki s 6. in 7. mestom predstavlja vrhunec moje plavalne kariere. Med specializacijo nisem prav dolgo zdržal brez športa. Zaposlen sem bil v šempetrski bolnišnici in obenem pričel s kajakom v kajakaškem klubu v Solkanu. Ker ne morem teči, kolesariti, sem si poiskal šport, kjer nog ne rabiš. Ravno takrat se je kajak za invalide v svetu močno razvil, začeli so organizirati tekmovanja v evropskem in svetovnem merilu. Sprejeli so ga tudi med paraolimpijske discipline in v Riu je bil ‘parakajak’ prvič na sporedu. Veliko sem treniral, bil tretji na evropskem in peti na svetovnem prvenstvu ter se tako uvrstili naprej na paraolimpijske igre, kjer sem zasedel šesto mesto.«
Zdaj, ko so otroci zrasli in imajo svoje potrebe ter krožke, zraven pa še služba in pevski zbor, je še čas za kajak? »Ne, nemogoče je trenirati kajak na vrhunski ravni samo nekajkrat na mesec. Še vedno pa rad veslam po Soči za užitek. Obenem pa sem obudil rekreativno igranje odbojke sede. Odbojko sem vedno rad igral predvsem zaradi družbe. Sedaj se je izoblikovala skupina mladih odbojkarjev, ki se povezujejo v reprezentanco in so me povabili zraven. Pri tej igri uživam, hkrati pa jim bolj pomagam s svojimi izkušnjami. V četrti šport – lokostrelstvo me je pripeljala najmlajša hčerka, ki zelo vneto obiskuje lokostrelski krožek, jaz pa tisti čas izkoristim in tudi potreniram. Ob tem se prijetno sprostim in izpraznim glavo po službi. To je šport, ki zahteva dobro telesno in miselno pripravo. Lokostrelstvo je v Sloveniji precej neznano, v svetu zelo razvit paraolimpijski šport,« sklene svojo pripoved Dejan in ne izključuje možnosti, da bi kdaj morda tudi v tem športu nastopil na paraolimpijskih igrah.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 26-28.

Valentin Vodnik

Napisal Marko na 7. januarja 2019. Objavljeno v V spomin.

(ob obletnici) Valentin Vodnik je bil sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik,in je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. Njegove pesniške in pisateljske darove je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnik je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj. Uveljavil se je tudi kot šolnik; najprej profesor na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, italijanščino, francoščino … Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole. Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljena, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. V zadnjih letih svojega življenja je (pozabljen) spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Poleg pesništva se je Vodnik ukvarjal tudi s slovnico (prva slovnica v slovenskem jeziku), sestavil (prevedel) je prvo kuharico, pa babiški priročnik …

Valentin Vodnik: Pismenost ali gramatika za perve šole (1811)
Kopitar ni ničesar napisal v slovenskem jeziku (pisal je v nemščini in latinščini), zato si je moral za uresničitev svojih zamisli poiskati sodelavcev. Marsikaj je v njegovem duhu opravil VALENTIN VODNIK (1758-1819), ki je kot pesnik, pisatelj in kot urednik Lublanskih novic, prvega slovenskega časnika, veliko pisal. Najplodovitejša leta pod francosko zasedbo naših dežel (1809-1813) je posvetil pisanju šolskih učbenikov in jezikoslovnih del. Pomembna je njegova slovnica Pismenost ali gramatika za perve šole (1811), za tiste čase odlična in izvirna slovenska šolska slovnica. To je prva naša slovnica s slovenskim razpravnim jezikom. V znamenitem uvodu Vodnik piše, da so slovanske slovnice pisane v tujih jezikih, da smo doslej z njimi tujce »vučili našo besedo znati, sebe pa ne … Zatorej je prav prišla zapoved, našim mladenčam dati v roke pismenji navuk, kir jim bo kazal svojo domačo besedo izrekvati in na pismo devati.« Slovnica vsebuje poglavja o pravopisu, oblikoslovju, skladnji, besedotvorju in metriki ter več novih pravil o rabi glagolskih oblik, stavčni skladnji in muzikalnem poudarku ter uvaja novo slovnično terminologijo. Vodnikov delež pri prerodu knjižne slovenščine je izredno pomemben. V Zoisovi šoli je prisluhnil govorici ljudi in uvajal je nekatere značilnosti gorenjskega narečja (gospod za gospud, leto za lejto), upošteval pa je tudi oblike, ki so skupne tudi drugim narečjem. Njegovo prizadevanje za prerod knjižnega jezika se giblje predvsem v dveh smereh: v bogatitvi besednega zaklada in v odstranjevanju tujih naplavin v slovenščini. S svojimi časnikarskimi sestavki in šolskimi knjigami je približal slovenski jezik sodobni rabi.

več:
S. Čuk, Slovenske slovnice: Priloga, v: Ognjišče 9 (2011), 58-65.

o njem:
Če je v pesmih zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno. (Ivan Grafenauer)
Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene. (Alfonz Gspan)

nekaj njegovih verzov:

Valentin Vodnik: Dramilo
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede.
Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan.
Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal.

Valentin Vodnik: Spominik
Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel?
Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živí se brez plenka / o petju ko tič.
Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet.
Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé.
Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam.
Latinske, helénske, / tevtónske učim, / za pevke slovénske / živim in gorim.
Ne hčere ne sina / po meni ne bo, / dovolj je spomina: / me pesmi pojó.

še več o Vodniku – na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

Zimske viroze

Napisal Marko na 7. januarja 2019. Objavljeno v Narava in zdravje.

Virusi so majhni mikroorganizmi, ki uporabljajo celice živih organizmov za svoje razmnoževanje in delovanje. Obstaja več kot 5.000 različnih vrst virusov, ki lahko okužijo vse vrste organizmov (rastline, živali in človeka). Povzročajo različne oblike bolezni, tako da napadajo gostiteljske celice in izzovejo imunski odziv organizma, lahko pa napadajo celice in se v njih razmnožujejo, pri tem pa ne povzročajo vidne škode.

Ker virusi za svoje delovanje potrebujejo žive celice, obstajajo od obstoja življenja. Virusi lahko prizadenejo celo telo (ošpice, vodene koze …) ali določene organe (dihala, prebavila, jetra …).

VIROZE
So okužbe, ki jih povzročajo različni tipi virusov, ki povzročajo težave v dihalih in prebavnem sistemu, predvsem v črevesju. Predstavljamo vam nekaj vrst virusov, ki so najpogostejši v zimskem času: adenovirusi, respiratorni sincicijski virusi ter virusi gripe, črevesje pa prizadenejo predvsem rotavirusi in kalicivirusi.

Rotavirusi:
so virusi, ki povzročajo okužbe prebavil pri živalih (prašičih, govedi itd.) in človeku. So najpomembnejši povzročitelji virusnih gastroenteritisov (vnetja prebavil) pri majhnih otrocih. Odporni so proti različnim razkužilom, uničijo jih lahko le alkoholi, fenoli in različne kisline. Ker se hitro širijo in so kužni, povzročajo izbruhe in epidemije v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, oziroma tam, kjer se zadržuje večje število ljudi …). Najpogosteje obolevajo otroci v starosti od 6 do 24 mesecev. Rotavirus okuži celice črevesne sluznice in povzroči njihovo odmrtje. Sluznica tankega črevesja ni več sposobna absorbirati hranil in vode, zato je posledica te okužbe vodena driska, lahko pa tudi bruhanje in povišana telesna temperatura ter bolečine v trebuhu. Znaki izzvenijo v manj kot tednu dni. Težave z drisko lahko trajajo dlje časa, dokler se sluznica črevesja ne obnovi.
Ker se v blatu obolelih oseb nahaja veliko število infektivnih virusov, so zelo pomembni higienski protiukrepi. Rotavirusi na rokah preživijo približno štiri ure, zato je pomembno razkuževanje predmetov, s katerimi je oboleli prišel v stik. Rotavirus lahko z rokami prenesemo v hrano ali v vodo in ga širimo naprej.
Pri tovrstni okužbi je pomembno poskrbeti za hidracijo telesa, priporočljivo je uživanje probiotikov.

Kalcivirusi
Povzročajo akutne gastroenteritise, vnetje želodca in črevesja. Spremljata ga bruhanje in driska, traja približno 3 dni. Tudi v tem primeru je pomembna hidracija telesa.

Adenovirusi
Okužbe z adenovirusi so zelo pogoste v hladnih mesecih (pozimi in zgodaj spomladi), njihovo kapljično širjenje pa je težko preprečiti, zato je pomembno redno umivanje rok. Adenovirusi povzročajo vnetja zgornjih dihal (nahod, vnetje žrela) in spodnjih dihal (bronhitis, bronhiolitis in pljučnica), očesnih veznic, vnetje prebavil, sečil. Adenovirusi, ki povzročajo vnetje očesne veznice ali akutno okužbo dihal, se prenašajo preko okuženih kapljic na razdalji do največ 1 metra, ali preko predmetov, na katerih so izločki dihal. Adenovirusne driske se prenašajo fekalno-oralno. Glavni vir okužbe je blato obolelih ljudi. Okužene osebe izločajo virus v blatu 10 do 14 dni; povprečno 2 dni pred pojavom driske in še 5 dni po prenehanju driske. Z neupoštevanjem higienskih navodil (zlasti pomanjkljivo umivanje rok) se virus prenese v živila in povzroči okužbo naprej.

RVS (respiratorni sincicijski virusi)
RSV je najpogostejši povzročitelj akutnega brohiolitisa dojenčkov in majhnih otrok, pri večjih otrocih in odraslih povzroča blažja prehladna obolenja. Je lahko prenosljiv s kašljanjem, kihanjem in neposrednim stikom. Poleg tega lahko virus preživi več ur na različnih površinah, kljukah… ali na uporabljenem robčku. Hitro se širi v prostorih, kjer se zadržuje veliko število ljudi (vrtci, šole, nakupovalna središča).

Rinovirusi
Gre za virus, ki povzroča navadni prehlad. V navaden prehlad je vpletenih več 200 virusnih sevov, med njimi so rinovirusi najbolj pogosti. Pojavi se kašelj, oteklo žrelo, izcedek iz nosu, kihanje, utrujenost, glavobol, ki po navadi ponehajo v nekaj dneh, nekateri med njimi pa so prisotni do tri tedne. Pri odraslih vročina na splošno ni prisotna, je pa običajna pri mladih in pri otrocih. Kašelj je, če ga primerjamo s kašljem pri gripi, običajno mile oblike. Pri številnih virusih, ki povzročajo prehlad, lahko tudi pride do asimptomatskih okužb. Izpljunek ali izcedek iz nosu je lahko različnih barv.

Virus influence A, B in C
Razlika med virusom gripe in ostalimi akutnimi virusnimi obolenji dihal je načeloma zelo majhna. Simptomi so običajno zelo podobni, so pa pogosto pri virusu gripe močneje izraženi.
Virus influence A povzroča epidemije in pandemije, virus influence B povzroča omejene izbruhe okužb npr. v šolah, vrtcih. Virus influence C okuži posameznike in ne povzroča epidemij. Občasno in povsem nepričakovano se pojavljajo novi podtipi virusa gripe in povzročijo pandemijo. Pandemski virusi influence so običajno kombinacija živalskih in človeških virusov. Postopne majhne spremembe virusa so odgovorne za vsakoletne, sezonske epidemije.
Prenaša se kapljično do razdalje enega metra, ter preko okuženih površin. Potek bolezni je odvisen predvsem od delovanja imunskega sistema. Oseba je najbolj kužna pred pojavom bolezni in prve dni gripe. Pojavi se visoka temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, dražeč občutek v žrelu in suh kašelj, mrazenje, izčrpanost. Zanki hitro izzvenijo, razen kašlja, ki lahko traja tudi več tednov. Virus gripe lahko poškoduje sluznico dihal in omogoči prodor bakterijam v pljučno tkivo, zato se lahko kot zaplet gripe razvije bakterijska pljučnica. Ta zaplet je pogostejši pri starejših ljudeh in kroničnih bolnikih. Pred gripo se lahko učinkovito zaščitimo s cepljenjem, ki je priporočljivo predvsem za kronične bolnike in bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.

PREVENTIVA
Virusom se žal ne moremo izogniti, tudi njihovim napadom ne. Zato je pomembno, da okrepimo imunski sistem z zdravo in uravnoteženo prehrano, telesno aktivnostjo in dovolj spanja. Med zelo pomembne preventivne ukrepe, predvsem v tem času, sodi skrb za higieno rok, prezračevanje prostorov, izogibanje obljudenim javnim prostorom ter zaščita ust med kašljanjem in kihanjem.
V primeru, da nas viroza poleže, moramo poskrbeti za počitek in dovolj tekočine, druge simptome (temperaturo, boleče grlo in kašelj) lahko blažimo z zdravili, ki so na voljo brez recepta. Obisk pri zdravniku je priporočljiv predvsem pri tveganih skupinah posameznikov ter v primeru, da simptomi ne izginejo ali da se stanje ne izboljšuje.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 1, str. 98.

Jutri bo prišel

Napisal Marko na 7. januarja 2019. Objavljeno v zgodbe.

Ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Lahko dobro, lahko slabo za nas. Vse moram sprejeti z dobro voljo,saj tako lažje prestajamo tisto slabo, kar nas prej ali slej doleti.
Tako me je v mojih srednjih letih doletela bolezen in zapustiti sem morala varnost doma ter dalj časa ostati v bolnišnici. Sprva, ko je bilo stanje vedno slabše in kritično, se nisem prav dosti zanimala za sotrpinke okoli sebe. Ko pa se mi je začelo izboljševati, sem bolj opazovala dogajanje v naši sobi.
V njej so bile štiri postelje in vse so bile zasedene. Bila sem srečnica, ker sem imela prostor ob oknu in s tem lep pogled z najvišjega nadstropja bolnišnice na južno stran mesta, ki mi je še posebno drag, saj je tam v daljavi, za hribi, moj dom.
Poleg mene je ležala žena znanega, priljubljenega pevca. Bila je hudo bolna, a stanje se je izboljševalo. Ni bilo dneva, da mož ne bi prišel obiskat svojo ženo, večkrat tudi hčerka s fantom. Bili so prijetna, ljubeča družina. Veliko so se sprehajali zunaj, hodili na kavico in veselo klepetali. Vse popoldneve je bila v njihovi družbi.
Zraven nje je imela posteljo starejša gospa, ki je že čakala odpustnico in se veselila vrnitve na svoj dom. Tudi ona je bila deležna velike pozornosti moža in sina.
Pri vratih je ležala gospa mojih let. Bolezen jo je izpila do kosti, nič ni vstajala iz postelje še obračala se ni na ležišču. K njej sta redno, vsak dan, prihajala mož ali najstniška hči. »Sanja, prosim, zmasiraj mi stopala, tako zelo me bolijo in krč me grabi v noge,« je prosila hčerko, ko je prišla k njej na obisk. Na začudenje nas vseh, se je hčerka vrgla v vznožje bolniške postelje, se ulegla na hrbet in rekla: »Mami, drugič, preveč sem utrujena. Dolgo sem čakala na avtobus, ko je prišel, je bil ful poln. Stala sem vso pot od Vrhnike do Ljubljane. Ne morem!«
Mama je nekoliko v zadregi pogledala po nas bolnicah, ali smo slišale ta pogovor. Nikoli več je nisem slišala, da bi jo karkoli prosila, čeprav se je hči velikokrat potrudila in izkoristila počitniško popoldne za obisk hudo bolne mame.
Ko je hčerka odšla, je šla moja soseda do nje in ji nežno zmasirala noge, kar smo po njenem odpustu delale tudi druge.
“Če bi jaz prosila svojo hčerko, bi prišla peš v Ljubljano, da bi mi pomagala,” sem si mislila in se v srcu zahvalila Bogu za njeno zlato srce.
Pozno popoldne, ko se je postelja z odhodom starejše gospe domov spraznila, je prišla nova sotrpinka. Bila je od daleč, z drugega konca Slovenije. Nekoliko starejša od nas treh, ampak gospa v pravem pomenu. Njena obleka, frizura, make up in vse je bilo kakor iz škatlice. Na rokah ji je cingljalo nešteto zlatih zapestnic, skoraj vsak prst je bil okrašen s prstanom, okoli vratu je imela obešenih več debelih zlatih verižic. Iz dragih kovčkov je jemala čudovite spalne srajce, na omarici se je pojavil radio. “Wow, to pa je gospa kot iz filma! Ona bi rabila svoj apartma,” sem pomislila.
Ko se je namestila, nam je začela postavljati razna vprašanja o zdravnikih, sestrah in hišnem redu. V pogovoru je bila čisto običajna ženska – vdova, kot je povedala, s svojo boleznijo in svojimi skrbmi. Kmalu nam je z nasmehom na ustnicah začela omenjati ljubega sina edinca. »Z družino živi v svoji novi hiši čisto blizu bolnišnice, peš bo lahko prišel do mene. Sina in hčerko ima, komaj čakam, da ju bom po dolgem času spet videla.«
Naslednji dan so bili v času obiskov pri nas treh naši domači, le k njej ni bilo nikogar. Zvečer jim je telefonirala, skrbelo jo je, da ni z njimi kaj narobe. »Jutri bo prišel Tjaži, danes ni utegnil,« nam je začela kar sama govoriti. »Na dopust se odpravljajo, na otok v Dalmacijo gredo, pa imajo veliko priprav. Velik, dolg čoln jim da dosti dela, da ga pripravijo za prevoz.«
Tudi naslednji dan ni bilo nikogar k njej. Bila je razočarana, a vendar je gostobesedila, kako zelo so zaposleni, še psa morajo peljati v zavetišče za čas njihove odsotnosti. »Jutri bodo zagotovo prišli, ker v večernih urah že odpotujejo. Pot je dolga in ponoči ni tako vroče.«
Ko sem jo naslednji dan gledala, sem videla eno samo veliko razočaranje in žalost na njenem obrazu. Neprestano je gledala proti vratom in vsakič, ko so se odprla, ji je zasijal nasmeh na obrazu. “Moj Tjaži je prišel!” A vedno je bil nekdo drug. V srce se mi je zasmilila ta uboga, navidez tako bogata žena.
Obiskov je bilo konec, ko ji je pozvonil telefon. »Mami, pridi v avlo. Smo se prišli poslovit, gremo kar naprej, da ne bomo izgubljali časa,« jo je klical njen sin.
Skrivala je pred nami, kako zelo jo boli, ker v treh dneh niti eden iz sinove družine ni utegnil priti k njej, ki je čakala na težke preglede in diagnozo svoje bolezni.
“Uboga mati! Samo tega sina ima, samo zanj živi, on pa si ne more vzeti ene urice časa zanjo.”
Šla je v avlo, četudi ne prav lahko, in se na hitro poslovila, da jim ne bi jemala dragocenega časa …
“Poglej, vsega ima dovolj, a kaj ji bo vse to, če pa nima ljubezni ter ni deležna sočutja in bližine svojih dragih.”
Takrat sem spoznala, da čeprav imam samo drobno zlato verižico s križcem, ki je darilo mojega moža, in na roki blagoslovljeni poročni prstan, in oboje mi veliko pomeni, imam vendar drug, večji zaklad v svoji družini. Daleč so imeli do bolnišnice, pa so prihajali k meni več tednov, vsak dan. V njihovih očeh se je zrcalila velika skrb zame in solze veselja, ko sem se začela postavljati na noge. “Vse imam in še več, kot si zaslužim. Ne potrebujem verižic, prstanov in druge zlatnine, saj imam najbolj žlahtno zlato v moji družini, v mojih dragih, ki so mi vedno lepšali in lajšali dneve.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 93-94.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing