Avtor: Marko

Prijazna, pristna in preprosta glasbenica, Nina Strnad, spada med najboljše slovenske vokalistke. Ljubezen do jazz glasbe jo je peljala tudi čez mejo ter ji prinesla mnoge glasbene nagrade. Eden izmed zadnjih Nininih projektov je bilo snemanje albuma Trenutki z Jožetom Privškom, ki ga je pred kratkim izdala z Big bandom RTV Slovenije. Več o pevki, njeni strasti do jazza in glasbe nasploh ter o tem, kaj ji pomenijo prazniki, lahko preberete v spodnjem intervjuju.

– Nina, spadate med najboljše slovenske vokalistke. O tem pričajo tudi razna priznanja z glasbenih festivalov oz. tekmovanj. Zanima pa me, kdaj ste se zaljubili v jazz glasbo in se odločili, da boste svojo kariero gradili na tej glasbeni zvrsti.
Moja ljubezen do jazza sega nazaj v čas pubertete, ko sem spoznala svojo dolgoletno mentorico Nado Žgur. Ona mi je jazz pobliže predstavila in me vpeljala v čudoviti svet tega žanra.

– Kaj je prva asociacija, ko pomislite na besedo jazz?
Jazz glasba zame predstavlja predvsem močan osebni izraz. Ne glede na to ali gre za instrumentalni ali vokalni jazz, se glasbeniki ob izvajanju zatekamo k svojim idejam, občutenjem in nenazadnje tudi potrebi po izražanju. Jazz je ena tistih glasbenih zvrsti, ki od izvajalca in prav tako od poslušalca zahteva pozornost in zbranost. Morda mi je ravno zato zanimiva, saj vsakič znova predstavlja izziv.

– Se vam zdi, da je jazz v Sloveniji dobro sprejet?
Težko bi tako na splošno rekla ja ali ne. Menim, da je položaj malo bolj zapleten. Vsekakor smo Slovenci dovzetni za jazz glasbo, je pa res, da nam je velikokrat predstavljena kot nekaj mnogo bolj zapletenega in nedosegljivega, kot dejansko je. Konec koncev večina pozna pesem Fly me to the moon, ki v bistvu spada pod jazz zvrst, vendar jo redkokdo dojema tako.

– Svojo glasbeno podkovanost ste poleg Slovenije pridobili tudi v tujini. Glasbeno pedagogiko ste študirali v Celovcu, svoje znanje ste izpopolnjevali tudi v New Yorku. Kaj ste kot glasbenica dobili v tujini, česar v Sloveniji ne bi mogli prejeti?
V Sloveniji na akademski ravni jazz glasbe žal ni mogoče študirati. To se mi sicer ne zdi nujno slabo, saj zato vsi, ki se vrnemo domov, s seboj prinesemo neko svežo energijo in s tem obogatimo naš glasbeni prostor. Je pa to vsekakor eden od razlogov, da sem šolanje tam nadaljevala. Poleg tega bi seveda izpostavila še pomembne življenjske izkušnje, ki jih tu zagotovo ne bi dobila.

– Čeprav ste dobili veliko glasbenih priznanj v tujini, ste se odločili, da boste svojo kariero gradili v domovini. Se spogledujete tudi z željo, da bi se v prihodnosti preselili v tujino in tam ustvarjali?
Priznam, da mi je bilo težko zapustiti dom in z velikim veseljem sem se vrnila. Glede na vse, kar sem v preteklosti doživela in videla, lahko trdim, da je kvaliteta življenja v Sloveniji na visoki ravni. Zame je to nenadomestljivo. Veliko razmisleka sem v tujini posvetila tudi svojim željam, ambicijam in ugotovila, da si želim ustvarjati doma. Verjamem namreč, da imam odgovornost do ljudi, ki so me podpirali in vzgajali ter jim na nek način vrniti energijo, ki so jo vame vložili.

– Ko človek opazuje vaše petje, takoj opazi kako lahkotno zapojete pesmi ter kakšna izvrstna interpretatorka ste. Bi nam zaupali, kaj kot pevka sami na sebi najbolj občudujete in kaj vam predstavlja največ težav, izzivov?
To vprašanje je verjetno eno težjih, ki jih lahko glasbeniku postavite. Lahko bi napisala elaborat na temo težav ali izzivov. Veliko jih je in neprestano se menjujejo. Enkrat je to zdravje, drugič fizična pripravljenost, spet tretjič poznavanje materiala, potem je tu še dejanska izvedba in doseganje zastavljenega. Izzivov in težav nikoli ne zmanjka. Je pa res, da se z leti in izkušnjami z njimi laže spopadaš. Najbolj ponosna sem verjetno ravno na to, da me težave ne ustavijo in se vsakič znova z njimi spopadem. Zaenkrat uspešno.

– Ustavimo se še malo pri vaši interpretaciji besedil. Kaj je vaš recept za dobro interpretacijo? Se lahko vživite v vsako glasbeno zgodbo?
Dobra interpretacija zahteva predvsem dobro poznavanje besedila in zgodbe oz. njenega bistva. Seveda si vsak pesem interpretira po svoje in ozadje oblikuje na podlagi svojih čutenj, vendar mora biti bistvo vedno zajeto in primerno predstavljeno. Vsekakor obstajajo pesmi, ki mi nekako ne ležijo, in s tem ni nič narobe. S pesmimi je kot z ljudmi; z nekaterimi se ujameš in jih takoj razumeš, z drugimi pa pač ne.

– Ni skrivnost, da najraje pojete v živo. Pravite tudi, da je jazz najbolje poslušati v živo. Kakšno vlogo igra za jazz pevca občinstvo?
Res je, posnetki, kakršnih koli oblik v sklopu nastopov pri meni ne pridejo v poštev. Sem strog zagovornik glasbe v živo in pri tem ne popuščam. Občinstvo ima izredno veliko vlogo, ne samo v jazz glasbi, tudi pri drugih zvrsteh. Poslušalci lahko s svojimi odzivi in obnašanjem naredijo koncert odličen ali pa zelo naporen. To se odraža na vseh ravneh glasbe. Največji užitek je, kadar stopiš na oder in čutiš, da te občinstvo z veseljem posluša ter v celoti sprejema. Tisti koncerti so ponavadi odlični za vse prisotne.

– Imate pri ustvarjanju glasbe pred očmi ciljno publiko?
Niti ne. Nabora glasbe se lotevam bolj skozi željo, kaj ljudem ponuditi oz. kaj čutim, da lahko ponudim. Vzemiva za primer album Trenutki z Jožetom Privškom, ki smo ga ravnokar izdali z Big bandom RTV Slovenija. Že par let se mi poraja misel, da je potrebno našo zakladnico melodij raziskati in jo glasbeno podpreti z današnjimi glasbeniki. Ta želja se kaže tudi pri plošči, ki sva jo posnela s Petrom Miheličem, V luči življenja. Kot naročeno sem bila s strani RTV Slovenija povabljena k sodelovanju pri ustvarjanju projektov, posvečenih Jožetu Privšku. Ta album bi lahko bil poln glasbe, ki jo že poznamo, npr. Silvestrski poljub, Nad mestom se dani …, vendar sva se z Lenartom Krečičem složno odločila, da je potrebno ponuditi neko drugo, neraziskano plat in tako poiskala pesmi Na krilih hrepenenja, Cesta bela, V najini sobi je vedno poletje. Za naju so to nove, pozabljene pesmi, ki si zaslužijo mesto v naši glasbi in nedvomno bodo na katerega od poslušalcev naredile vtis, za katerega bi bil sicer prikrajšan.

– Kakšno glasbo pa poleg jazza sami najraje poslušate? Katera glasba vas najbolj napolni z energijo, katera vas po drugi strani najbolj umiri?
Poslušam zelo različno glasbo in je v svojih mislih v resnici ne delim na žanre, ampak bolj na občutke, ki mi jih pusti. Težko odgovorim, katera glasba mi da en ali drug občutek, ker je to močno odvisno od mojega trenutnega počutja.
Nahajamo se v adventnem času. Za mnoge je december eden izmed najlepših mesecev v letu. Je tako tudi pri vas, glede na to, da je za glasbenike december precej naporen mesec?
December je zame v zadnjih letih precej zapleten mesec. Po eni strani se vsi želijo družiti, po drugi strani pa je z vidika dela to najbolj natrpan mesec v letu. Za češnjo na torti imam decembra tudi rojstni dan, tako da je zmeda kar velika. Se pa vsako leto kot otrok razveselim snega in če ta zapade decembra je to še toliko lepše.

– Kako pa sami najraje preživljate praznike? Vam več pomeni božič ali silvestrovanje, novo leto?
Prazniki so zame bolj delovne narave, tako da kar hitro zbežijo mimo. Seveda pa mi veliko pomeni, če se ob različnih priložnostih zbere vsa družina.
Kaj bi povedali bralcem revije Ognjišče ob vstopu v novo leto?
Vsem želim v novem letu veliko dobre in pomenljive glasbe, ki jim nudi stik s svojim bistvom.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 84-85.