Avtor: Marko

Ognjišče v letu 2024

Napisal Marko na 27. novembra 2023. Objavljeno v Naročnina Ognjisca.

NAROČNINA ZA LETO 2024

Žal cene splošno rastejo, še posebej stroški pošte in dostave, zato smo tudi mi (kar se da malo) dvignili ceno revije oziroma naročnine nanjo. Upamo, da boste z razumevanjem sprejeli, in naj vam duhovno branje ostane vrednota.

– posamezna številka Ognjišča: 3,60 €

– naročnina pri župnijskih uradih: 40,00 €

– naročnina za posameznike po pošti: 41,50 €

– naročnina za inozemske naročnike: 68,00 €, 86 USD, 100 CAD, 115 AUD, 75 CHF, 61 GBP, 760 SEK

Povabilo k obnovitvi naročnine je tudi lepa priložnost, da se vam, dragi naročniki, zahvalimo za vašo zvestobo. Ostanite naročniki Ognjišča tudi naprej. Priporočite Ognjišče svojim prijateljem in znancem ali pa naročnino podarite nekomu, ki ga boste s tem darom razveselili kar dvanajstkrat v letu. Želimo vam doživeto pričakovanje božiča.

uredništvo in uprava Ognjišča

Filharmonika Alja Mandič Faganel in Žiga Faganel

Napisal Marko na 27. novembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

Alja Mandič Faganel je Ljubljančanka, ki je svojo glasbeno pot začela pri osmih letih. Njen instrument je violončelo, ki se ga je sprva učila pri Damirju Hamidullinu. Njen mož je violinist Žiga Faganel, rojen v glasbeni družini.

Alja Mandič je bila s 16 leti sprejeta na Akademijo za glasbo v Zagrebu v razred profesorja Valterja Dešpalja, kjer je z odliko diplomirala in magistrirala. Kasneje se je izpopolnjevala pri Moniki Leskovar in Gavrielu Lipkindu ter svoje znanje nadgrajevala na številnih mojstrskih tečajih. Do danes je prejela več nagrad na tujih in domačih tleh. Kot solistka z orkestrom je nastopila z Zagrebško filharmonijo, Århus Sinfonietto, češkim simfoničnim orkestrom Capellen, orkestrom Budapest Strings, Južnozahodnim komornim orkestrom Pfoerzheim in ansamblom Moscovia. Leta 2016 je bila članica Zagrebške filharmonije, od leta 2017 pa je članica Orkestra Slovenske filharmonije. Sama zase pravi, da ima zelo rada komorno glasbo, solistične nastope in največje orkestrske mojstrovine.
Žigu Faganelu je pri ukvarjanju z glasbo veliko pomenila podpora družine.

»Sva strastna komorna glasbenika in veliko prostega časa nameniva komornemu muziciranju.«

Talent in nagrade s tekmovanj so mu pripomogli pridobiti štipendijo za študij na glasbeni šoli Thornton Južnokalifornijske univerze v Los Angelesu. Diplomiral je v razredu profesorice Alice Schoenfeld. Izpopolnjeval se je v Avstriji pri Rainerju Küchlu in Petru Götzlu. Bil je koncertni mojster slovenskih in mednarodnih mladinskih orkestrov in član godalnega kvarteta Tetraktys. Po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil v Orkestru SNG Opera in balet Ljubljana. Leta 2009 je po uspešno opravljeni avdiciji postal član Orkestra Slovenske filharmonije. Kakor Alja tudi Žiga poleg igranja v orkestru najraje igra v različnih komornih zasedbah.

RAZLIKA MED OPERO IN FILHARMONIJO JE OČITNA
Na moje vprašanje, kakšna je razlika med igranjem v opernem in filharmoničnem orkestru, Žiga odgovori, da je razlika predvsem v glasbeni zvrsti oziroma repertoarju ter obsežnosti in raznolikosti sporeda, s katerim nastopajo. V sezoni opernega orkestra se zvrsti približno šest premier in njihove ponovitve ter ponovitve nekaterih uspešnih predstav preteklih sezon. Orkester Slovenske filharmonije pa izvaja predvsem simfonično glasbo. Delo je obsežnejše, bolj dinamično, saj se program in dirigenti menjajo vsak teden. Prav tako se redno menjujejo solisti. Alja doda, da je še posebej lepo opazovati prepletanje vezi in tkanje novih poznanstev z vrhunskimi umetniki, s katerimi sodelujejo.

ŽIVLJENJE FILHARMONIKOV JE DINAMIČNO
Povprašam ju po njunih urnikih v filharmoniji, glede na to, da se vsak teden izvaja drug program. Omenita, da je gradivo za celo sezono dostopno vnaprej in da se domača priprava za nov program začne kak teden ali dva pred skupnimi vajami, včasih tudi več, odvisno od zahtevnosti skladb. Vsak dirigent ima svoj pogled in vizijo o skladbah, ki jih dirigira, zato ne glede na to, kolikokrat smo kakšne skladbe že v preteklosti izvajali, z vsako novo izvedbo odkrijemo nekaj novega.
Vaje potekajo od ponedeljka do četrtka od 9.30 do 13.00, včasih pa, odvisno od težavnosti repertoarja, dodajo še kakšno večerno vajo. Četrtkova dopoldanska vaja služi kot generalka. Abonmajske koncerte imajo običajno ob četrtkih in petkih zvečer, koncerti abonmajskega cikla sodobnih orkestrskih skladb so na sporedu ob sredah, najmlajšim poslušalcem pa so namenjene sobote na koncertih družinskega abonmaja.

UŽIVATA V KOMORNI GLASBI
Čeprav so vikendi v filharmoniji načeloma prosti, Alja in Žiga ne počivata veliko. »Vikende izkoriščava za pripravo na bodoče koncerte. Sva strastna komorna glasbenika in veliko prostega časa nameniva komornemu muziciranju,« pravi Alja. Žiga doda, da se mu zdi zelo pomembno udejstvovanje orkestrskega glasbenika v komorni ali solistični vlogi, saj s tem nadgrajuje in dopolnjuje svoje glasbene vrline. Pred kratkim sta nastopila na Festivalu Maribor, skupaj s pianistom Nejcem Lavrenčičem s programom Poeme večnosti.

POMEMBNA JE KOMBINACIJA
Pri vsakem delu ima pomembno vlogo tudi oprema in pri glasbenikih so to glasbila.
Pravita, da je zelo pomembno, da najdeš pravo kombinacijo inštrumenta, loka in strun, ki ustrezajo tvojemu načinu igranja. Ni vsak inštrument ali lok primeren za vsakogar, tudi če je delo najbolj znanega izdelovalca. Lahko traja tudi več let, da najdeš tisto, kar ti najbolj ustreza. Možnosti je ogromno, nekateri imajo rajši zven starejših inštrumentov, spet drugi imajo rajši novejše ali pa celo naročijo popolnoma nov inštrument, ki jim ga mojster izdela po njihovih željah.
Zanimivo je tudi opazovati, kako se so inštrumenti spreminjali skozi zgodovino. Violina in violončelo sta skozi čas v svojem repertoarju dobivala vse bolj solistično vlogo, zato so zaradi potrebe po večji glasnosti inštrumentov izdelovalci godal posegali po različnih spremembah, kot so dolžina ubiralke, strune, ki so bile nekdaj črevne, danes pa sintetične ali železne. Revolucijo je doživel tudi violončelo, ki v preteklosti ni imel špice, podpora je bila z obema nogama. Tudi oblika in dolžina loka sta se spreminjali glede na akustične potrebe in razvoj tehnike igranja.
Alja igra na violončelo iz konca 18. stoletja, Žigova violina prihaja iz Italije in je iz konca 19. stoletja. Baročni repertoar igra na inštrument iz prve polovice 18. stoletja, ki je bil predelan v izvirno obliko in ima za Žigo še posebno čustveno vrednost, saj je bil nekdaj last njegovega dedka.

VEČNI BACH
Glasba mojstra baročne polifonije in enega največjih skladateljev in glasbenikov vseh časov Johanna Sebastiana Bacha je stalnica Aljinega in Žigovega glasbenega repertoarja. Steber godalne glasbene literature so njegova solo dela za violino in violončelo. »To so dela, h katerim se godalci vedno znova vračamo in vedno se odkrije nek nov svet, nek nov izziv.« Žiga nadaljuje, da danes igra kak stavek povsem drugače, kot ga je pred leti.

»Bach je bil eden prvih skladateljev, ki je ornamentacijo pogosto dosledno zapisoval. S tem nam je sam dal veliko napotkov, kako se morajo njegova dela izvajati.«

Povprašam ju o njunem mnenju, v čem je Bach drugačen in če se ga igra drugače. Menita, da se je izvajalska praksa Bahove glasbe skozi čas spreminjala. »Danes imamo dostop do pisnih virov iz Bachovega časa z napotki za izvajanje njegove glasbe. Tako kot drugod v baročni umetnosti, kjer ima okraševanje velik pomen, je tudi pri izvajanju baročne glasbe izredno pomembna ornamentacija. Bach je bil eden prvih skladateljev, ki je ornamentacijo pogosto dosledno zapisoval. S tem nam je sam dal veliko napotkov, kako se morajo njegova dela izvajati.«

POMEN AVTENTIČNOSTI
Dolžnost razgledanega glasbenika je, da je doma v izvajanju glasbe različnih slogovnih obdobij. Skozi študij in kasnejše glasbene izkušnje dobivamo informacije, kako je zvenela glasba v času, ko je bila napisana. Pri tem se mi je postavilo vprašanje, kako se naučiti avtentičnosti in če se s tem srečajo tekom študija. Oba priznavata, da sta imela v času študija odlične profesorje, od katerih sta se ogromno naučila, zdaj pa sodelujeta z mnogimi vrhunskimi glasbeniki in dirigenti, ki jima odpirajo dodaten vpogled v izvajalsko prakso različnih obdobij. »V lanski sezoni smo v Slovenski filharmoniji gostili italijanskega umetnika, skladatelja in dirigenta Federica Mario Sardellija, ki je strokovnjak za glasbo Antonia Vivaldija. V letošnji sezoni se ponovno vrača k nam in ob sodelovanju s tovrstnimi glasbeniki se vedno zelo veliko naučimo,« pravi Alja. Posebna izkušnja za vsakega glasbenika pa je sodelovanje z današnjimi skladatelji. Pri izvajanju sodobne glasbe namreč avtetničnost sploh ni vprašanje, ker se lahko z vprašanji o izvajanju in interpretaciji obrneš na skladatelja samega in pogosto nato skupaj najdemo najprimernejši način izvedbe.

KULTURA IMA V SLOVENIJI VEČJO FINANČNO PODPORO KOT V ZDA
Glede na to, da je Žiga študiral v ZDA, smo se dotaknili še primerjave vloge klasične glasbe v severnoameriški in evropski kulturi. Dejstvo je, da so klasično glasbo iz Evrope v Ameriko pripeljali priseljenci. Državna podpora kulturi v Evropi se precej razlikuje od ameriške. »Veseli me, da naša država kulturo izdatno podpira in je s tem tudi državna podpora klasični glasbi v Sloveniji velika, za razliko od le-te v ZDA, kjer jo podpira izključno le privatni sektor. So pa tam izobraževalni centri zelo kakovostni in so uspeli privabiti največja imena klasične glasbe,« odgovori Žiga. Na univerzi, ki jo je obiskoval v Los Angelesu, sta svojčas violino in violončelo poučevala Jascha Heifetz in Gregor Piatigorsky. Nekatere ugledne glasbenoizobraževalne ustanove v ZDA so odlične in njihovi študenti se zaradi kakovosti njihovih študijskih programov zelo dobro znajdejo v svojih profesionalnih karierah.

SLOVES SLOVENSKE FILHARMONIJE
Pogovor smo zaključili s tem, kakšen sloves ima Slovenska filharmonija v svetovnem merilu. Alja razloži primerjavo kar na podlagi anekdote. Ko je pred nekaj leti svetovno znani tenorist in dirigent Placido Domingo prvič sodeloval z Orkestrom Slovenske filharmonije, se je ob svojem prihodu na vajo priklonil dirigentskemu podiju in dejal, da je počaščen, da lahko stoji tam, kjer je nekdaj stal tudi sloviti dirigent Carlos Kleiber. »V lanski sezoni smo na primer imeli tudi posebno čast večkrat sodelovati s svetovno znanim švicarskim dirigentom Charlesom Dutoitom, kar je bila za vse nas posebna glasbena izkušnja.«
Žiga doda, da smo lahko ponosni, da je od časa od ustanovitve predhodnice Slovenske filharmonije, Academie Philharmonicorum, davnega leta 1701, imela filharmonija skozi svoja različna obdobja stik z največjimi umetniki svojih časov in da med svoje častne člane poleg uglednih domačih umetnikov lahko šteje tudi Ludwiga van Beethovna, ki je naši ustanovi v zahvalo, ko je postal njen častni član, poslal enega prvih izvodov svoje šeste, Pastoralne simfonije, ki ga hrani Narodna in Univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 11 (2023), 67-69.

Povzdigniti slovenski kamen na umetniški nivo

Napisal Marko na 26. novembra 2023. Objavljeno v Na obisku.

V mesecu novembru se večkrat podamo na pokopališče in se lahko zagledamo v ta ali oni nagrobnik, občudujemo lepoto kamna, njegovo obdelavo ali njegovo povednost. Ravno kamen je bil povod mojega obiska pri družinskem kamnoseškem podjetju Svete Stone & Tech, kjer znajo kos kamna uporabiti, da iz njega naredijo umetnino.

OD GARAŽE DO UMETNIŠKEGA LABORATORIJA
Vizija podjetja Svete Stone & Tech je, kot že njihovo ime pove, združevanje tradicionalnih znanj z najsodobnejšo tehnologijo in s tem ustvarjanje brezčasnih izdelkov iz naravnega kamna. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnik in direktor je Peter Svete, kamnoseški mojster, ki obvlada vse tradicionalne veščine kamnoseštva, hkrati pa ima tudi čut za umetnost in željo po tehnološkemu napredku. Ko sva se dogovarjala za obisk, je s ponosom povedal, da glede na njegova leta prihaja čas, ko bo podjetje predal naprej novi generaciji, in tako me je za pogovor prepustil svojim naslednikom.
Ob obisku podjetja me je sprejel Matic Svete, eden od treh Petrovih otrok. Pripoved o družinskem podjetju je začel z dedkom Pavletom, ki je svoje kamnoseško delo začel leta 1968. V garaži si je uredil majhno delavnico, v kateri je izpilil svoje rokodelsko znanje. »V tistih časih je bilo težko priti do orodja, na sploh je bilo skoraj prepovedano imeti doma delavnico, tako da si je iznajdljivo vozil različna orodja iz Italije. Skupaj z babico sta ustvarjala in peljala to zgodbo naprej. Imela sta dva sinova, Pavla in Petra. Moj oče Peter se je odločil ostati in delati v domačem podjetju. Imel je strast do tehnologije in uspelo mu je združiti ti panogi.«

Pročelje obnovljene žup. cerkve Marije Vnebovzete v Šmarju pri Jelšah

Od nakupa prvega stroja se je v podjetju veliko spremenilo. »Lahko rečem, da je oče povezoval sodobno tehnologijo s tradicionalnim znanjem, in to je zgodba našega podjetja, ki jo želimo peljati naprej tudi danes. Naše podjetje je razvilo močno tehnološko vizijo in hkrati zavedanje, da je treba ohraniti občutek za tradicijo in rokodelsko dejavnost. Naši izdelki so tako izraz združevanja visoke tehnologije in čuta za umetnost.«
Danes v družinskem podjetju sodelujejo vsi trije otroci. Matic je kot ekonomist prevzel poslovodstvo podjetja, Luka je specialist za tehnologijo, orodja in proizvodnjo, Ula pa trenutno še študira na Akademiji za likovno umetnost, smer restavratorstvo. »Vsi pa smo odraščali v delavnici in ob dejstvu, da smo manjše podjetje, tudi z Lukom precej pomagava v proizvodnji in smo vešči kamnoseškega dela.«

V podjetju je trenutno zaposlenih 10 ljudi, od tega jih je 6 v proizvodnji. Poleg proizvodnih prostorov v bližini Podpeškega jezera imajo še poslovalnico zraven ljubljanskih Žal, kjer je tudi razstavno-prodajni prostor. »V ozadju pa ponujamo prostor za umetnike, ki sicer nimajo prostora ali orodja, da bi lahko začeli ustvarjati. Ta umetniški atelje ArtLAB je prostor, kjer si umetniki vseh generacij izmenjujejo mišljenja, znanje in izkušnje ter imajo priložnost sodelovati pri skupnih projektih, mi pa jim vedno nudimo tehnološko in strokovno podporo. Tako lahko govorimo o simbiozi umetnosti in tehnologije, saj lahko z roko v roki umetniškim oblikam v naravnem kamnu vdihnemo večnost.«

OD BLOKA DO MOJSTROVINEDokončani kopiji originalov za protokolarni vhod v vladno palačo. – Rezkanje kopije skulptur za vhod v vladno palačo.
V preteklosti so se kot mnogi drugi kamnoseki poleg izdelave nagrobnih spomenikov ukvarjali z izdelavo različnih kamnoseških izdelkov, kot so kamnite police, stopnice, pulti, talne in stenske obloge. V zadnjem obdobju so spremenili strategijo podjetja in svojo energijo preusmerili v tehnološki razvoj. »S tem smo si odprli nova vrata, saj smo ravno z razvojem tehnologij zmožni izdelati zahtevnejše umetniške elemente iz naravnega kamna. Danes naše delo vključuje znane arhitekte, kiparje in druge umetnike, s katerimi skupaj oblikujemo zahtevne kamnite elemente na področju kulturne dediščine, notranjega in zunanjega dekorja, sakralne umetnosti ter nagrobnih spomenikov.«
Delo se začne tako, da naročnik izrazi željo po določenem umetniškem izdelku. Nato sam oziroma z njihovo pomočjo poišče umetnika, ki zadevo konceptualizira. Ko je ideja pripravljena, organizirajo sestanek in zastavijo projekt. Idejno zasnovo dopolnijo s praktičnimi zahtevami, izberejo primeren material, določijo tehnološke postopke in dorečejo končne postopke. Zelo pomembno je razumevanje in povezovanje umetniške vizije s praktično izvedbo, kjer je ključno poznavanje tehnoloških postopkov in različnih materialov.
Matic je opis postopkov nadaljeval z besedami, da se srečujejo z dvema vrstama projektov: »Pri prvem tipu projektov, kjer so izdelki arhitekturne narave, z arhitektom ali oblikovalcem ustvarimo natančne digitalne načrte, na podlagi katerih pripravimo računalniški program za obdelavo na enem izmed CNC-obdelovalnih centrov. Ko je programski del pripravljen, se odpravimo v skladišče materiala, kjer poiščemo primeren surovec izbranega materiala. Surovci so običajno manjši bloki – tomboloni ali naravne skale – monoliti in tehtajo od 500 kg pa vse do 10 ton. Izbrani surovec naložimo na obdelovalno mizo in začnemo z obdelavo.

Oltar in ambon v cerkvi v žup. cerkvi sv. Petra v Črnomlju

Pri drugem tipu projektov pa gre za izdelavo unikatnih organskih form. Delo se začne s tem, da kipar ustvari glineno formo. Formo nato s sodobnim 3D-skenerjem posnamemo in prenesemo v računalniško obliko, kjer podatke obdelamo in pripravimo 3D-model. Razlika je predvsem v tem, da organske forme ne moremo konstruirati, ampak jo mora umetnik ročno zmodelirati. Po končani obdelavi 3D-modela je postopek obdelave enak, s to razliko, da na koncu kipar še ročno finalizira skulpturo.
Z našimi stroji lahko natančno izdelamo predmete v velikosti 4.000 x 3.800 x 1.500 mm pa vse do velikosti kovanca. Obdelujemo pa lahko bloke naravnega kamna, neobdelane skale – monolite, masivni les, kovine, steklo, pleksi steklo in različne kompozite.«

PISANA PONUDBA KAMNA
Ko je vprašanje naneslo na osnovno surovino, je Matic opisal, kako zelo priljubljen je trenutno granit, a hkrati opozoril, da večina granita v Slovenijo prihaja iz Indije in Afrike. »Želeli bi si, da bi ponovno bolj cenili domače kamnine, zato si želimo povzdigniti naše avtohtone materiale, ki so jih izrinili uvoženi kamni, posebej granit. Če so bili včasih v ospredju marmorji in apnenci, ki so jih ljudje našli, odkrili v bližnji okolici, so jih dandanes izrinili kot rečeno graniti. Tudi zato, ker domačini v avtohtonih kamninah niso več znali prepoznati njihove vrednosti. Hkrati so ljudje iskali čim bolj odporne kamnine, ki ne potrebujejo toliko nege, kar so našli v granitu. S tem pa na žalost izgubljamo tudi lastno naravno dediščino.«

Kip bl Alojzija Grozdeta na žup. cerkvi sv. Štefana v Semiču.

TEHNOLOŠKI RAZVOJ
V podjetju veliko energije in pozornosti namenjajo tehnološkemu razvoju. Pri njih je moč videti 3D-skenerje in 3D-tiskalnike, CNC-aparature, ki režejo, rezkajo in obdelujejo kamen. Veliko orodij razvijajo sami, in to sproti, ko se ob določenem projektu pojavi potreba po izdelavi novega kosa orodja. »V podjetju imamo res veliko znanja, z močno tradicijo in poznavanjem kamna, njegovih lastnosti, kaj je možno iz njega narediti in tudi, s katerimi orodji lahko to storimo.
Zaradi kakovosti se čedalje bolj uveljavljajo tudi na področju sakralne dediščine. »Ozek je krog podjetij v Sloveniji, ki so sposobna sprejeti in izpeljati večje sakralne projekte. Pri nas ponujamo celostno rešitev – od oblikovanja s strani uveljavljenih oblikovalcev do izdelave modelov; hkrati je treba obdelati in premikati velike kose kamna, težke tudi po šest ton ali več. Tak kos je treba najprej naročiti v svoje skladišče, nato iz skladišča do stroja, potem pa moraš imeti tako velik stroj, da lahko ta kamen sploh začneš obdelovati. Na koncu je lahko izdelek še vedno težak dve ali tri tone in ga je treba odpeljati do naročnika. Imeti moraš veliko znanja, orodij, izkušenj, da lahko takšne stvari izpelješ. V tej smeri vidimo tudi našo vizijo: ostati majhno podjetje, vendar z močno vizijo, izjemno kakovostjo in projekti, ki prinašajo dodano vrednost tudi na področje sakralne dediščine.«

KO UMETNOST ZAŽIVI – PROJEKT SEMIČ
Eden izmed njihovih pomembnih projektov je bila izdelava elementov sakralne dediščine za župnijsko cerkev sv. Štefana v Semiču na Dolenjskem, v sklopu štiriletne prenove celotne cerkve. Pri obsežnem projektu so sodelovali g. župnik Luka Zidanšek, idejni avtor prenove arhitekt doc. dr. Leon Debevec in kipar dr. Marjan Drev. Projekt je obsegal izdelavo štirih novih kipov, ki jih je oblikoval dr. Marjan Drev in sedaj stojijo v nišah pročelja cerkve – v zgornjem delu stojita kipa drinskih mučenk Jožefe Fabjan in Krizine Bojanc, spodaj pa kipa mučenca Alojzija Grozdeta in sv. papeža Janeza Pavla II. Nov kamnit daritveni oltar in ambon pa je oblikoval in projektiral doc. dr. Leon Debevec. Vsi notranji elementi so izdelani iz belega marmorja, kipi pa iz kamnitega peščenca.

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 11 (2023), 76-78.

Skoraj izumrlo kajenje se na žalost vrača

Napisal Marko na 23. novembra 2023. Objavljeno v MP Tema meseca.

Popularnost in škodljivost elektronske cigarete

Epidemija se vrača. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov rase, najbolj med mladimi. Težave s tobakom in nikotinom med mladimi so v zadnjih tednih polnile tudi naš medijski prostor, saj čedalje več šol sporoča državi in institucijam, da stvar uhaja izpod nadzora. Pa sploh vemo, o čem govorimo?

Kolaps pljuč pri 12-letni deklici Sarah v Veliki Britaniji zaradi zasvojenosti z električno cigareto (EC) oziroma vejpom; 26-letna Jodie je dobila hudo pljučnico, vrtoglavico, težko dihanje in bila hospitalizirana, potem ko je redno kajenje zadnji dve leti nadomestila s kajenjem EC.
V ZDA je bilo zaradi posledic kajenja EC v zadnjih treh letih hospitaliziranih več kot 2800 oseb. V Veliki Britaniji o epidemiji uporabe sodobnih tobačnih izdelkov, kot so EC, govorijo predvsem pediatri, ki poročajo o povečanem številu otrok in mladostnikov, pri katerih so ugotovili večje poškodbe na pljučih, zmanjšano kapaciteto pljuč, bolečine v prsih in celo – kot v zgoraj omenjenem primeru – kolaps pljuč.

SLOVENIJA NI IZJEMA
Če bi kdo hitel z razlago, da se to dogaja v tujini, na žalost podatki niso nič kaj spodbudni niti v Sloveniji. Po skrbnem prebiranju spletnih svetovalnic, klepetalnic, kjer dobesedno 10- ali 12-letni otroci in mladostniki zastavljajo različna vprašanja, je opaziti, da je precej vprašanj povezanih s temo tako popularnega vejpanja, kajenja vodnih pip ali jemanja fuge. Uradne številke v razvitih državah, tudi pri nas, potrjujejo, da se zaradi močne zakonodaje in učinkovitih ukrepov nad nadzorom porabe tobaka odstotek kadilcev znižuje – vendar samo v primerih, ko govorimo o klasičnem kajenju cigaret. Pri sodobnih tobačnih izdelkih je stvar v porastu. To potrjuje tudi pogovor z dr. Heleno Koprivnikar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je potrdila, da se uporaba EC pri nas povečuje, in to kar precej. Zaskrbljujoče je, da predvsem pri otrocih in mladostnikih. Tematika, ki jo je z mislijo na mlade gotovo treba osvetliti.

TOBAČNA INDUSTRIJA SI MANE ROKE
Tobačni izdelki doživljajo novo pomlad – svojo novo popularnost. Na žalost je sposobnost tobačne industrije, da manipulira in nagovarjanja nove uporabnike tobačnih izdelkov, vse bolj zavita v ovitek neškodljivosti. Ta bi rada, da se njihove izdelke dojema kot sladke bombončke, kot prigrizek ali igračo. Na tak način želijo svoje izdelke tudi predstaviti, predvsem mlajši populaciji, zato so zapakirali EC v zelo ljubke in barvite različice, celo v oblikah priljubljenih figuric junakov iz risank ali filmov jih najdemo. Naj ne bo odveč opozorilo, da je elektronska cigareta lahko videti kot igračka, ali šminki podoben tulec, USB-ključek ali risani junak iz Mignonov, Simpsonovih itd. Tobačna industrija je prepoznala, da to področje ni dovolj regulirano, niti sankcionirano, zato se poslužuje teh oblik, ki naj bi bile mlajši populaciji zabavne, prepoznavne in katerim ta generacija tudi zaupa. Ne gre več za občutek ta grdi, grdi tobak, ampak oh kako lepa barva, kako lepa oblika, kako prijetni okusi, pa ne kadi se in ne smrdi …

Eno od vprašanj iz spletnih klepetalnic, ki nazorno pokaže, da so sodobni tobačni izdelki prisotni že pri zelo nizkih starostih, in kako velika zmeda ter nevednost vlada na tem področju:
Pozdravljeni!
Zanima me, ali lahko umreš, če kadiš elektronske cigarete in jemlješ fuge pri 12 letih?
In še eno vprašanje (mogoče tudi za moje vrstnike): ali je res, da če te psihično nekaj muči (na primer: se režeš, problemi v šoli, problemi doma …), lahko pomagajo kajenje, vejpi oz. puffi, droge, da se boljše počutiš?
Hvala, če boste odgovorili!

Vse to daje občutek, da je uporaba teh izdelkov varna, neškodljiva, in predvsem, da ne vodi v zasvojenost. To seveda potiska prodajne številke navzgor. Število uporabnikov v mladostniški dobi raste. Žalostno je, da so ob tem do neke mere na preizkušnji vsi rezultati in prizadevanja zagovornikov nadzora in celo prepovedi tobaka. Težko dobljene bitke za zmanjševanje števila kadilcev se počasi spodkopava, in kot rečeno število kadilcev sodobnih tobačnih izdelkov raste. Verjetno največja nevarnost je, da bo prav zaradi oblik, barv in okusov kajenje EC postalo ter se razumelo kot všečno, kulsko, in bo del določene identifikacije mladih – kajti ravno vanje je z vso to paleto barv, okusov in oblik usmerjeno trženje tobačne industrije.

KAJ SO SODOBNI TOBAČNI IZDELKI
Elektronske cigarete so skupina zelo raznolikih izdelkov, ki se hitro spreminjajo. Vsebujejo številne arome, ki so zelo privlačne za otroke in mladostnike. Nekatere elektronske cigarete naj bi bile brez nikotina, a tudi te pogosto vsebujejo nikotin, kljub navedbam proizvajalcev. Uporabnik elektronskih cigaret je izpostavljen številnim zdravju škodljivim kemičnim snovem, tudi rakotvornim. Kolikšna je izpostavljenost tem zdravju škodljivim snovem, je odvisno od vrste elektronske cigarete, vrste tekočine in tudi od načina uporabe. Ogrevani tobačni izdelki uporabnika izpostavijo podobnim zdravju škodljivim snovem kot kajenje cigaret. Trditve in hotenja tobačne industrije, ki želi prikazati, kako je to neškodljivo in da ima vejpanje v določeni obliki celo pozitivne učinke, so enostavno zavajanje.

Kajenje je pregreha
Je kajenje greh? Gotovo je to eno od pomembnejših vprašanj, ko govorimo o prepovedanih in zdravju škodljivih stvareh. Sploh za mlade, kajti če nekaj ni greh, to torej lahko počnemo. Podajmo kratek odgovor iz Svetega pisma:
»Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. (1 Kor 6,12-20)
Ni nujno, da kajenje takoj označimo za greh – je pa lahko zelo na poti h grehu. Temu primerno se jezikovno tudi izražamo do določenih jedi, stvari, ko posegamo po njih: da so pregreha. Niso greh, vendar pa smo zelo pod vprašanjem, ali se znamo brzdati, odreči, imeti mero pri poseganju po teh rečeh.
Tobak in z njim povezani izdelki gotovo spadajo med pregrehe, še toliko bolj, če se zavedamo, da s tem škodujemo svojemu zdravju, in če po njih posegamo kot mladoletni, saj tako kršimo zakon, po katerem je uporaba teh izdelkov do dopolnjenega 18. leta na sploh prepovedana.

MANJ DIMA, MANJ ŠKODLJIVO?
Če se osredotočimo na EC, je prav, da jih najprej predstavimo, vsaj v osnovni klasifikaciji, tako po tehnični kot po vsebinski uporabi se namreč ločijo še na številne podzvrsti.
Pri EC gre za več vrst sodobno zasnovanih tobačnih izdelkov, ki jih najdemo tudi pod drugimi imeni: e-cigareta, vejp, vape, uparjalnik, nekateri temu rečejo kar inhalator. Na tržišču so se pojavile pred dobrimi 15 leti, bistveno pa so se razširile po letu 2010.
Na kratko povedano so elektronske cigarete (EC) izdelki, ki s pomočjo baterije segrevajo tekočino, da se ta spremeni v aerosol, ki ga nato vdihuje uporabnik. Glavne sestavine tekočine so nikotin, vlažilci, arome in voda. Na voljo so tudi tekočine brez nikotina. EC ne vsebujejo tobaka (vsebujejo pa lahko nikotin, odvisno od tekočine) in v njih ne poteka gorenje. Energijo daje vgrajena baterija. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se EC ob uporabi različnih tekočin lahko uporablja za uživanje in vdihavanje različnih prepovedanih drog, najpogosteje kanabisa.
V osnovi poznamo EC za enkratno ali večkratno uporabo. Pri EC za enkratno uporabo je že vse vključeno in zapakirano v napravo, ki jo uporabnik lahko kupi – cene se gibljejo od 3 pa vse do 15 evrov, odvisno od znamke, okusa in količine potegov ali dimov, kot se je reklo primerljivo s cigaretami. V eni povprečni EC za enkratno uporabo je vsebnost nikotina primerljiva z dvema škatlicama cigaret. Tokrat ne bomo šli v širšo predstavitev EC za večkratno uporabo, gre pa v osnovi za enako napravo, le da se za kajenje dokupuje tekočino, baterije … Po takšnih izdelkih posegajo predvsem starejši kadilci, saj je treba imeti nekaj znanja glede mešanja tekočin, doziranja nikotina, polnjenja …

Tobačna industrija ni dobrodelna organizacija
Tobačna industrija se ukvarja s prodajo tobaka in tobačnih izdelkov z željo po zaslužku. In ravno upad prodaje klasičnih cigaret in tobaka je pripeljal do tega, da so izpad dobička začeli nadomeščati z novimi izdelki, ki naj bi bili zanimivi tudi novim, predvsem mlajšim uporabnikom.
Ob koncu leta 2021 so pri največjem prodajalcu tobačnih izdelkov, Philip Morris, sodobni tobačni izdelki predstavljali že 30 odstotkov celotne njihove prodaje. In odkrito govorijo – kako ironično –, da v želji po evoluciji v širšem zdravstvenem pogledu nameravajo povečati prodajo do leta 2025, tako da bi takrat v njihovem prodajnem deležu sodobni tobačni izdelki že predstavljali več kot polovico celotne prodaje. In predstavljajo si, da na ta način prispevajo k boljšemu zdravju prebivalcev.

Če torej ostanemo na področju EC za enkratno uporabo, je njihov problem tudi v tem, da prihajajo na tržišče iz različnih delov sveta, cenejše različice največkrat s Kitajske, kjer je nevarnost vsebnosti nepoznanih in potencialno nevarnih snovi v tekočini toliko večja. Resnici na ljubo namreč konkretnega nadzora nad kakovostjo ni. Ponovno poudarjam, da mnogi zagovarjajo uporabo EC z argumentom, da izpostavljajo uporabnike manjšim koncentracijam nekaterih strupenih snovi kot običajne cigarete, ne povedo pa, da jih lahko izpostavijo večjim koncentracijam drugih strupenih snovi. Ravni nekaterih strupenih snovi v aerosolu določenih ogrevanih tobačnih izdelkov so lahko za vsaj 200 % višje kot v tobačnem dimu. Posamezne pa dosežejo še višje ravni – tudi 1000 % višje.
Po spletu in med mladimi se lahko tako prodaja marsikaj in najstniki bodo vedno iskali čim cenejše izdelke. To je tudi razlog, da toliko mladih posega po EC, saj so relativno poceni, eno EC lahko uporabljajo od nekaj dni do tedna ali dva in po končanem delovanju jo enostavno odvržejo.

AROME – KOT PRI SLADOLEDARJU
Kupovanje EC je zaradi arom in izbiranja okusa, ki ga želi uporabnik zaznavati pri kajenju, kot izbiranje sladoleda. Privlačne arome so eden najpomembnejših ali celo najpomembnejši dejavnik izbire izdelka. Večina mladostnikov in mladih odraslih ob prvi uporabi tobačnega ali povezanega izdelka uporabi takega z aromo. Arome zmanjšujejo zaznavanje škode in povečujejo pripravljenost poskusiti izdelke. Kdo se ne bi uprl zapeljivi jagodi, osvežilni limeti z meto ali eksotičnemu mangu s pridihom papaje? Ste bolj sladkosnedni tip? Imajo aromo malinove tortice ali limoninega sirovega kolača, za tiste, ki radi kofetkajo, imajo različne kavne okuse … Število tržnih znamk je že več let nekaj manj kot 500, močno pa je v zadnjih letih naraslo število arom, predvsem sladkih in sadnih, trenutno jih je na voljo približno 15.600 in to število še rase.

Okoljski problem
Za mlade se smatra, da so v precejšnji meri gonilo okoljske ozaveščenosti in pravičnosti. Vendar ne pri EC. Vsaj ne pri EC za enkratno uporabo, po katerih posega večina mladoletnih. Lahko celo rečemo, da so EC za enkratno uporabo samo še eden od pokazateljev, kaj pomeni kultura odmetavanja. Uporabi in odvrzi. Ob dejstvu, da je EC kompleksna naprava, v kateri imamo baterijo, plastiko, steklo …, je recikliranje praktično nemogoče. EC za enkratno uporabo tako predstavljajo zelo veliko okoljsko težavo. Teh odpadkov je vsako leto več in ne vemo, kaj početi z njim

EPIDEMIJA VEJPANJA
Internet in družabna omrežja ponujajo industriji neizmerne možnosti za doseganje potencialnih kupcev.
Podatki mnogih držav po svetu kažejo, da so v zadnjih petih letih dosegle najnižje ravni uporabe cigaret in da se je kampanja ozaveščanja o škodljivosti kajenja še kako izplačala – a hkrati ravno v teh državah podatki tudi kažejo, kako eksponentno raste število uporabnikov EC. Ponekod se število uporabnikov vsako leto podvoji. Tudi v Sloveniji – z enega odstotka 15-letnih uporabnikov v letu 2014 je do leta 2022, v samo devetih letih, ta številka narasla na 19 odstotkov 15-letnih uporabnikov.
Upravičeno lahko govorimo o pravi epidemiji vejpanja. Zato ne bo odveč poziv, da se je glede uporabe EC treba pogovarjati po družinah in vse dišeče, mamljive, zabavno zapakirane izdelke tobačne industrije še vedno predstaviti kot zelo škodljive. Tudi najlepše zavit in zapakiran strup je na koncu samo strup, pa četudi ena petina sošolcev zaradi modernosti in popularnosti trdi, da ni tako.

dr. Helena Koprivnikar, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Za osvetlitev problematike uporabe sodobnih tobačnih izdelkov smo se po nekaj odgovorov in informacij napotili tudi na Nacionalni inštitut za javno zdravje.

– Kako je vse večja prisotnost e-cigaret na trgu vplivala na rast uporabe le-teh (in posledično cigaret), predvsem pri mlajši populaciji? Kaj bi izpostavili kot največjo težavo prisotnosti e-cigaret na trgu v povezavi z mladimi?
EC so v Sloveniji takoj za tobačnimi izdelki za kajenje najpopularnejši izdelek med mladimi, razširjenost njihove uporabe se hitro zvišuje, med mladimi izraziteje kot med odraslimi. O trenutni uporabi EC je v letu 2022 poročalo 2 odstotka 11-letnikov, 7 odstotkov 13-letnikov, 19 odstotkov 15-letnikov in 18 odstotkov 17-letnikov, medtem ko je med odraslimi (18–74 let) 7 odstotkov trenutnih uporabnikov (največ, 16 odstotkov, v starostni skupini 18–24 let). Med letoma 2014 in 2022 se je delež trenutnih uporabnikov EC med 15-letniki pomembno zvišal, in sicer z enega odstotka v letu 2014 na 10 odstotkov v letu 2018 in na 17 odstotkov v letu 2022. Pogosta je uporaba EC s konopljo: v letu 2021 je kadarkoli v življenju uporabilo EC s konopljo 9 odstotkov anketiranih dijakov 2. letnika srednje šole, trenutno pa 6 odstotkov.
Ključni dejavniki za uporabo EC med mladimi so dostopnost številnih raznolikih arom, intenzivna promocija na internetu, družbenih medijih, lastnosti najnovejše generacije EC (diskretna uporaba, zasvojenost se lahko razvije hitreje in močneje), privlačne oblikovne lastnosti embalaže in EC, poleg tega so mladim, tudi mladoletnim, v Sloveniji EC zelo dostopne.
Uporaba izdelkov, ki vsebujejo nikotin, pri otrocih, mladostnikih in mladih odraslih predstavlja pomembna dodatna tveganja. Mlajši kot je posameznik ob začetku uporabe nikotina, bolj verjetno in močneje bo postal zasvojen. Izpostavljenost nikotinu v obdobju intenzivnega razvoja možganov lahko privede do trajnih škodljivih učinkov na kognitivne sposobnosti, motenj v delovnem spominu, pozornosti, razpoloženju in zaznavanju zvoka ter zvečane impulzivnosti ali tesnobnosti ter višjega tveganja za uporabo drugih drog.

– Ali lahko iz kazalnikov razberemo, da se bo trend padanja uporabe tobačnih izdelkov zaradi novih tehnologij spet obrnil in bomo beležili čedalje več (novih) kadilcev?
Uporaba EC pri mladih za okoli trikrat zviša tveganje, da bodo začeli kaditi cigarete oz. postali kadilci cigaret, tudi pri tistih mladih, ki so bili sicer ocenjeni kot nizko rizični za kajenje in ki verjetno nikoli ne bi začeli kaditi. EC so na trgu še kratek čas, njihova uporaba se izrazito povečuje v zadnjih letih, tako da bomo morali počakati na podatke, ki bodo pokazali vpliv uporabe EC na kajenje tobačnih izdelkov.

– Kot lahko beremo, so določene države že v celoti prepovedale prodajo nekaterih elektronskih cigaret, tekočin … Kako je z načrti omejevanja pri nas in kaj lahko na tem področju še pričakujemo?
Trenutno je v obravnavi predlog sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki za EC vključuje dva pomembna ukrepa za zmanjšanje poseganja mladih po EC. Prvi je prepoved vseh arom v EC, z izjemo nekaterih tobačnih arom. Arome so pogosto razlog za izbiro izdelka, zmanjšujejo rezkost aerosola, zaznane so kot manj škodljive za zdravje, tako povečajo privlačnost ter olajšajo začetek in nadaljevanje uporabe EC med mladimi. Prepoved arom je namenjena tudi zaščiti zdravja, saj arome niso ustrezno raziskane glede škodljivih posledic za zdravje ob njihovem dolgoročnem vdihavanju. Za določene arome že danes vemo, da so zdravju škodljive, nekatere lahko povzročijo hude bolezni pljuč.
Drugi ukrep je izenačitev regulacije EC tekočin z in brez nikotina, kar bo zagotavljalo, da se EC tekočinam brez nikotina ne bo dodajalo različnih dodatkov, ki so osnova za zavajajoče trditve.
Uporaba EC izpostavi uporabnika znatnim ravnem zdravju škodljivih snovi, številne še niso ustrezno raziskane glede učinkov na zdravje (predvsem arome). Med škodljivimi učinki kratkoročne uporabe EC so resne posledice za zdravje dihal, epileptični napadi in zasvojenost z nikotinom, tveganja dolgoročne uporabe pa še niso znana, saj so EC na trgu še prekratek čas. EC imajo pomembne negativne učinke na okolje.
Ključno je, da pred uporabo EC z ustreznimi ukrepi zaščitimo otroke, mladostnike in mlade odrasle ter druge ranljive skupine. NIJZ podpira čimprejšnjo uveljavitev predlaganih sprememb zakona. Ključni pa so še drugi strogi ukrepi, predvsem: prepoved EC za enkratno uporabo; povečanje spoštovanja prepovedi prodaje mladoletnim; znatno zmanjšanje števila prodajnih mest; enotna embalaža; vzpostavitev visokih cen EC.

– Eno so medicinsko-zdravstveni podatki, drugo je zakonodaja. Četudi ti veji naredita vse, kar je v njuni moči, še vedno ostaja vzgojno-izobraževalni vidik. Kaj lahko naredimo na tem področju, da se zameji uporaba tovrstnih izdelkov?
Veliko lahko naredijo šolski in zdravstveni delavci, starši, lokalna skupnost, in sicer s spodbujanjem in omogočanjem zdravih izbir, zdravega načina življenja, z učenjem veščin, razkrivanjem vpliva medijev, interneta, družbenih omrežij, industrije, vrstnikov in družine na začetek uporabe, spodbujanjem kritičnega razmišljanja in zavedanja o manipulativnih praksah industrije, povečanjem znanja, oblikovanjem odgovornega odnosa in stališč do teh izdelkov in še posebej z lastnim zgledom pa tudi popravljanjem precenjevanja uporabe ter krepitvijo varovalnih dejavnikov. V zdravstvenem in šolskem sistemu potekajo številni preventivni programi.

Monika Merhar, vzgojiteljica v Domu Janeza Boska v Želimljem in
Špela Pucelj, svetovalna delavka v Jegličevcem dijaškem domu

Da bi dobili še kakšen vpogled v stanje uporabe sodobnih tobačnih izdelkov med najstniki, smo se z nekaj vprašanji obrnili na dva dijaška domova

– V kolikšni meri opažate, da mladi posegajo po elektronskih cigaretah? Je prisotnosti e-cigaret več, kot je bilo prisotnosti običajnih cigaret?
Monika:
Mladim so elektronske cigarete zelo privlačne, dobrega okusa, ravno zaradi tega dokaj hitro posegajo po njih. Marsikateri dijak pove, da se je z njimi srečal (imeli so jih sošolci, starejši učenci) že v osnovni šoli. Vsekakor je njihova prisotnost večja kot pri navadnih cigaretah, saj na prvi pogled ni zaznati večje škodljivosti za zdravje. Predvsem pa jih je veliko lažje prikriti odraslim osebam, elektronske cigarete pa so tudi dostopnejše nepolnoletnim na trgu.
Špela:
Elektronske cigarete ali vejpi, kot jim mladi pravijo, so najstnikom postali cenovno dostopni, predvsem pa jih zelo lahko skrijejo, saj so pogosto podobni pisalom v peresnicah oziroma v žepu in ne zbujajo toliko pozornosti. V primerjavi s cigaretami jih je težje zavohati, so prijetnejšega okusa, lahko bi rekla, da bolj moderni. Vsekakor pa opažam, da se uporablja precej manj običajnih cigaret uporablja – menim, da je kar precejšen vzrok v zavedanju škodljivosti. Uživanje elektronske cigarete pa je postalo nekakšna družbena dejavnost: pogosto vidimo dijake, ko stojijo v krogu in si podajajo vejp.

– Koliko se morate v vaši vzgojno-izobraževalni ustanovi ukvarjati s tovrstno problematiko?
Monika:
V našem dijaškem domu se seveda ukvarjamo tudi s to problematiko.
Pri nas namreč velja ničelna toleranca do kakršne koli uporabe nikotinskih pripravkov in drugih prepovedanih substanc. Z dijaki se o tem predvsem veliko pogovarjamo in jim poskušamo osvetliti vse pasti in škodljivosti uporabe takih substanc. Torej delamo predvsem na preventivi. Se pa včasih soočamo tudi s samo uporabo, in takrat ustrezno ukrepamo. Trudimo se, da smo na to pozorni in ne gledamo stran, a se obenem zavedamo, da je predvsem uporabo elektronskih cigaret zelo lahko prikriti.
Špela:
Menim, da se pri nas s to problematiko veliko ukvarjamo, a še vedno premalo glede na njeno razširjenost. Žal mladi po elektronskih cigaretah najpogosteje posežejo, ker želijo poskusiti nekaj novega, drugačnega, da bi ustrezali podobi svojih vrstnikov oziroma da ne bi izstopali. Ker so elektronske cigarete trenutno mladim zelo dostopne, sem precej prepričana, da o njihovi razširjenosti vemo zares premalo.

– Se mladi kljub privlačni embalaži in promociji te škodljive razvade zavedajo njene nevarnosti za zdravje?
Monika:
Večina mladih pravi, da se sprva niso zavedali, da gre pravzaprav za škodljiv pripravek, ki spominja na navadne cigarete in druge nikotinske izdelke. Elektronske cigarete so namreč po okusu in vonju povsem drugačne, in ravno zaradi tega marsikoga hitreje zapeljejo v svet odvisnosti. Okus je namreč tako dober in privlačen, da uporabnika vedno znova vabi k ponovni uporabi. Menim, da se kljub vsemu mladi vse bolj zavedajo, da so e-cigarete nevarne za zdravje, a jim vseeno ostajajo privlačne. Problem je predvsem v tem, da je področje uporabe elektronskih cigaret razmeroma novo in posledice njihove uporabe niso tako jasne, kot je to pri navadnih cigaretah.
Špela:
Z našimi dijaki se precej pogovarjamo o uporabi elektronskih cigaret, o do sedaj znanih škodljivih učinkih, predvsem pa jih želimo opozoriti na to, da dejansko ne vemo, kako delujejo na dolgi rok. Prevladuje namreč mnenje, da če elektronska cigareta ne vsebuje nikotina, ne škoduje – kar pa seveda ne drži. Predvsem se o tem pogovarjamo s tistimi, pri katerih jo najdemo; dijaki morajo potem ob prisotnosti vzgojitelja sami obvestiti svoje starše. Nikakor ne želimo pri dijaku ali dijakinji, ki ga/jo vidimo z vejpom, pogledati stran, češ, saj to ni nič takega, četudi ga/jo vidimo izven zidov našega zavoda. Ozaveščanje poteka ves čas, tako preko individualnih kot tudi skupinskih pogovorov.

– Kam spada ta razvada z e-cigaretami glede na širši nabor tako ali drugače prepovedanih stvari? Je med najbolj prisotnimi, ali je za mlade bolj zanimiva kakšna druga razvada ali prepovedana stvar?
Monika:
Vsekakor je njihova uporaba zelo razširjena, ker so tudi zelo lahke dostopne. Enostavno se jih da naročiti po spletu, kjer nihče ne preverja starosti kupcev, prevzamejo pa jih lahko tudi v paketomatih. Ravno tako jih po navadi dobijo oziroma kupijo od starejših vrstnikov. Naši dijaki pravijo, da je vseeno alkohol tisti, po katerem še vedno več posegajo tako oni kot tudi sovrstniki. Medtem ko za splošno generacijo mladih pravijo, da je uporaba elektronskih cigaret zelo razširjena.
Špela
Med mladoletnim prepovedanimi stvarmi je večja prisotnost alkohola kot elektronskih cigaret, ki pa po mojem mnenju zasedajo drugo mesto. Najbolj razširjena razvada, ki sicer ni prepovedana, pa je prekomerna uporaba pametnega telefona. Za njegove škodljive učinke vemo vsi, z njim pa imamo težavo tako odrasli kot najstniki. Zaznavamo pa tudi porast uporabe fug in poživitvenih pijač, po katerih mladi posebej posegajo v času povečane količine učenja.

M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 52-56.

Spomini

Napisal Marko na 22. novembra 2023. Objavljeno v Odnos do staranja in starosti.

Spomini so vezivo časa. Osebe, dogodki in občutja iz preteklosti se v njih ohranjajo in premeščajo v sedanji trenutek. Določajo našo istovetnost, bogatijo naše življenje, odpirajo ali zapirajo vrata v prihodnost. Poživljajo, osrečujejo, obujajo topla in prijetna čustva, a tudi odkrivajo stare rane in povzročajo bolečino. Starejši kot smo, več spominov imamo – dokler smo še sposobni spominjanja. Ljudje pa se razlikujemo po tem, koliko časa namenjamo svojim spominom, kako ravnamo z njimi in kakšen vpliv imajo na naše življenje.

SPOMINI – ŽIVLJENJSKA BILANCA
Nekateri menijo, da ni dobro preveč časa posvečati preteklosti in se pretirano potapljati v svoje spomine. Brazilski pisatelj Paulo Coelho je spomine primerjal s soljo. Dejal je, da prava mera spominov daje življenju okus, prevelika pa škoduje. Nekdaj je veljalo prepričanje, da je predajanje spominom v starosti znamenje umskega pešanja. Danes pa strokovnjaki menijo, da ob globljem stiku s spomini starejši človek bogatejše doživlja sedanji trenutek, se notranje umirja in si odpira vrata za duhovno poglobitev v dneh, ki so še pred njim.
V starosti je kdaj priporočljivo napraviti natančnejši pregled nad svojim dosedanjim življenjem, nekakšno življenjsko bilanco. To napravimo tako, da se v primernem trenutku poglobimo vase in prikličemo spomine iz posameznih življenjskih obdobij, z različnih področij svojega življenja. Premislimo in ovrednotimo svoje dosežene cilje in stranpoti, odnose s pomembnimi osebami, tiste, ki so nas osrečevali, kakor tudi tiste, ki so nas prizadeli. Ustavimo se ob srečnih dogodkih pa tudi ob razočaranjih, prikrajšanostih in izgubah …
Namen takšnega osebnega »zgodovinskega pregleda« je, da bi svojo preteklost podoživeli in ovrednotili kar najbolj stvarno, pravično ter sočutno do samega sebe in do ljudi, ki smo jih srečevali na svoji življenjski poti. Ob življenjski bilanci naj bi bili pozorni na vse tisto, za kar smo lahko hvaležni Stvarniku in ljudem. Prav tako naj bi se posvetili vsemu tistemu, kar lahko v svoji življenjski zgodbi ali svojem odnosu do nje popravimo – z osvobajanjem od neprijetnih spominov, s sprejemanjem tega, kar ni več mogoče spremeniti, z odpuščanjem sebi in drugim ter z obžalovanjem in popravo krivic, ki smo jih morda zagrešili.

V starosti je kdaj priporočljivo napraviti natančnejši pregled nad svojim dosedanjim življenjem, nekakšno življenjsko bilanco.

Z zrelostjo in modrostjo podprt vpogled v svojo osebno zgodovino, ob upoštevanju generacijskih, zgodovinskih in kulturnih okoliščin svojega časa, nam pomaga, da bolj spokojno živimo v sedanjosti ter z upanjem gledamo naprej, svoji prihodnosti naproti.
Spomini nam pomagajo, da bolje razumemo svoje življenje, v njem najdemo smisel, ga sprejemamo ter vanj povabimo tisto, česar še nismo živeli. Podobno je menil sloviti eksistencialistični filozof Soren Kierkegaard, ko je dejal: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga moramo naprej.«

SPOMINI – NAŠA ŽIVLJENJSKA ZGODBA ZA PRIHODNOST
Starejši ljudje večinoma radi obujajo spomine in pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja, če le imajo koga, da jim prisluhne. Skladiščenje izkušenj, znanj, doživetij, življenjskih resnic in posredovanje teh mlajšim rodovom je celo ena najpomembnejših nalog v starosti. Zgodbe poučujejo, vzgajajo, posredujejo vrednote, prispevajo k izgradnji kolektivnega in zgodovinskega spomina. Nekoč so starejši ljudje še raje pripovedovali zgodbe in imeli so več mladih, naklonjenih poslušalcev. Dandanes pa so se razmere spremenile. Sodobni stari starši skrbijo za »digitalen spomin«. Oblikujejo bogate digitalne albume fotografij in video posnetkov iz svojega življenja in druženja z vnuki. Svoje vtise s potovanj in druga doživetja posredujejo v zapisih na družabnih omrežjih. Nekateri intelektualno bolj ambiciozni morda napišejo avtobiografski roman ali »spomine«. Vse to storijo z namenom, da bi sebe, svojo osebnost in svoje življenjske sopotnike ohranili za prihodnost, v spominu svojih potomcev. A morda v preveč popredmetenem digitalnem spominu, brez bogatega čustvenega podoživljanja?

OBUJANJE SPOMINOV – ZA BOLJ KAKOVOSTNO STAROST IN OHRANJANJE SPOMINA
Življenjske izkušnje in znanstvene ugotovitve govorijo o tem, da obujanje spominov in pripovedovanje o njih blagodejno vpliva na duševnost starejših ljudi. Ta spoznanja v zadnjih letih ponekod v svetu, pa tudi že pri nas, uporabljajo pri delu s starejšimi v domovih oziroma centrih za njihovo oskrbo. Organizirajo skupinska srečanja, na katerih si udeleženci pripovedujejo svoje življenjske zgodbe. Strokovnjaki ugotavljajo, da sistematično in pogosto obujanje spominov pri starejših ugodno deluje na njihovo duševno počutje, življenjsko zadovoljstvo, doživljanje sebe in na odnose z drugimi ljudmi. Seveda najbolj poživljajo lepi in nostalgično obarvani spomini. Terapija z obujanjem spominov zelo verjetno tudi pomaga ohranjati miselno prožnost in učinkovitost spominskih sposobnosti starejših oseb.

TRPKI SPOMINI – TEMNE LISE PRETEKLOSTI
»Ah, ti spomini …!« je z globokim vzdihom zaključila svojo pripoved mila gospa v častitljivih letih. Pogled ji je zdrsnil nekam v daljavo. V njenih očeh sem opazil otožen lesk. Vedel sem, da ji ni bilo lahko razkrivati temnih lis svoje preteklosti.
Toda želela je prav to; želela je pogovor o spominih, ki so se tudi v visoki starosti nadležno vračali in povzročali nemir v njeni duši. Čez dan jih je uspela odganjati z različnimi aktivnostmi in kramljanjem z ljudmi v svoji okolici. Zvečer in ponoči pa so prihajali kot vsiljivi gostje in napolnjevali vse kotičke njenega doživljanja.
Pripovedovala je o bolečih dogodkih v njeni družini, ki so jo hudo zaznamovali v letih njenega odraščanja.

Obujanje spominov in pripovedovanje o njih blagodejno vpliva na duševnost starejših ljudi.

Zaradi tega, kar je doživela, je vse življenje nosila v sebi občutek manjvrednosti in sramu. Vsled tega si je še bolj prizadevala, da bi v življenju uspela. Ustvarila si je družino, bila je zadovoljna v svojem poklicu. Njen odnos z možem pa so zaradi zgodnjih ran na čustvenem področju obremenjevale bojazni in občutki krivde. Zdaj je že nekaj let vdova, sama s svojimi spomini.
»Nekateri spomini pa, žal, precej pečejo in težijo mojo vest …« je počasi in z grenkobo razkrival svoja občutja upokojeni ginekolog, ki se je soočal s postopnim pešanjem svojih telesnih in duševnih moči, in je pri sebi delal življenjski obračun. Zaupal mi je, da je sicer zadovoljen s svojim življenjem in ponosen na svoje opravljeno poklicno poslanstvo. Obremenjuje pa ga to, da je moral v svoji dolgi poklicni karieri umetno prekinjati nosečnost ženskam, ki niso hotele sprejeti otroka.
Vsakdo nosi v sebi kakšne neprijetne spomine, ki pa nekako »spijo« v nas ter odstopajo mesto lepim spominom. Na dan lahko pridejo, kadar nekdo trpi za bolestno starostno otožnostjo, ko se spominja vsega slabega v svojem življenju in pretirano poudarja neprijetne izkušnje.

V starosti je kdaj priporočljivo napraviti natančnejši pregled nad svojim dosedanjim življenjem, nekakšno življenjsko bilanco.

Mnoge življenjske zgodbe starejših pa so zaznamovane s skrajno neugodnimi doživetji. A tudi te je dobro zaupati in izpovedovati. Včasih lahko koristi pogovor s strokovnjakom, ki bo znal poslušati, razumeti ter podpirati in voditi osebo, ko bo razumsko in čustveno predelovala svoje boleče spomine. V pomoč ji bo pri sprejemanju in bolj pozitivnem doživljanju preteklosti, ki se je ne da spremeniti.

Pomagal ji bo usmerjati pozornost na prijetne spomine ter na vrednote, cilje in možnosti, ki so ji še dane. Veliko od tega lahko naredi tudi vsakdo sam, zlasti ob čustveni opori bližnjih oseb. Kot vemo, pa je pri lajšanju notranje stiske in razbremenjevanju vesti pogosto nenadomestljiva duhovna pomoč.

SPOMINI – DUHOVNA VEZ S POKOJNIMI
Bolj ko se staramo, več bližnjih in poznanih oseb je med tistimi, ki so se že preselili v večnost. »Moji prijatelji in dobri znanci, moji vrstniki, sopotniki moje mladosti, mojega časa, vsi so že odšli. To me navdaja s posebno otožnostjo, čeprav nisem osamljena in imam veliko bližnjih, meni dragih,« večkrat pove prijetna in bistra gospa v devetdesetih letih.
Z bližnjimi, ki jih ni več med nami, nas povezujejo spomini. Nekdo je zapisal, da nobenega človeka, ki nam je v življenju nekaj pomenil in smo do njega nekaj čutili, ne pozabimo. Vsi pa vemo, kako živ in močan je lahko duhovni stik s tistimi pokojnimi, ki smo jih imeli v življenju najraje. A vemo tudi to, da neprijetna čustva prav tako lahko segajo »preko groba« in da jih moramo in moremo razreševati, jih opuščati in odpuščati še potem, ko človek, ob katerem smo jih doživljali, ne živi več.
Duhovno vez s pokojnimi v polnosti doživljamo v molitvi. Vedno imam v spominu besede dobrega domačega župnika, ki jih je meni in sestri izrekel ob prezgodnji izgubi očeta: »Odslej bosta z očetom povezana v molitvi. Molitev je kot telefon, preko katerega se bosta pogovarjala z očetom.«
Za praznik vseh svetih posvečamo svojim rajnim poseben molitveni namen, imenovan »spomini«.

D. Tacol, Odnos do staranja in starosti, v: Ognjišče 11 (2023), 27-29.

Marko Lotrič

Napisal Marko na 22. novembra 2023. Objavljeno v Gost meseca.

“Država ni podjetje. Kar pa ne pomeni, da pri vodenju ne razmišljamo podjetniško”

V Državnem svetu 40 državnim svetnikom predseduje 60-letni Marko Lotrič, ki je bil na to mesto izvoljen pred slabim letom. Do vstopa na politični parket ga je večina poznala predvsem kot direktorja in ustanovitelja zelo uspešnega družinskega podjetja LOTRIČ Meroslovje, ki je v tridesetih letih zrasla iz domače garaže v podjetje, ki zaposluje več kot 180 ljudi in ima osem hčerinskih podjetij v šestih različnih državah.
Našega sogovornika smo tokrat povprašali o njegovi življenjski poti, predvsem v drugem delu pa tudi o njegovih pogledih na gospodarsko stanje pri nas in delu Državnega sveta, ki ga je sedaj v enem letu že dobro spoznal.

– Že vaša zgodnja otroška leta so vas v določeni meri določila in oblikovala, da ste potem stopali po delovni, podjetniški poti. Predstavite nam za začetek kakšne utrinke iz svojih otroških let, šolanja, prvih odločitev v tistih letih …
Za odgovor se moram prestaviti za petdeset let nazaj, v sedemdeseta leta, ko sem vstopal v osnovno šolo. Prihajam iz kraja Selce, kjer je osnovna šola že od nekdaj imela svoje mesto. Tudi duh in želja po izobraževanju sta bila zelo močna, starši so nas vzgajali v zavedanju, kako velika vrednota je znanje in šola. Seveda priznam, da mi je bila šola všeč predvsem zaradi druženja s sošolci. Iz izkušenj naših staršev, ki vsi niso mogli obiskovati šole, pa smo tudi vedeli, da moramo to ceniti.
Osnovnošolsko obdobje imam v zelo lepem spominu. To je bil čas, ko nas je večina sošolcev imela poleg šole še zelo veliko popoldanskega dela in opravil, ki smo jih otroci morali opravljati na kmetiji. Odraščal sem z bratom in sestro in vsi trije smo bili kar vpeti v delo.
Če pa povežem duh časa in pot izobraževanja, lahko povem, da je to bil tudi čas kakšnih težav ali neljubih dogodkov; ko je recimo sestra napisala prosti spis z naslovom Zakaj je morala pasti lipa; potem so bila kakšna čudna poizvedovanja, kje smo kupili avto in podobne zgodbe, ki še dodatno osvetljujejo takratni čas.

– Se vam je zdelo, da ste se morali ukvarjati z vprašanjem, če se splača delati, pa zakaj je treba nekaj delati, pa zakaj ne bi raje lenarili? Povzemam nekako duh časa današnjih otrok … Danes se pri mlajših lahko zdi, da jih je težko navdušiti za kakšno reč, da je delo nekaj negativnega – kako je bilo to v času vašega odraščanja?
Spomnim se obdobja med petim in osmim razredom OŠ, ko sem še pred poukom občasno hodil v Železnike, kjer sem v zbiralnici prevzemal mleko od kmetov. In po opravljenem delu spet na moped in v šolo. Vse to dogajanje je bilo vezano na izziv, na pomoč staršem; se mi je zdelo najbolj normalno, da sem že pred šolo opravil ali delo doma v hlevu ali kako drugo delo in šele nato šel v šolo. In popoldne enako. Ne vem, če smo se kdaj spraševali, ali se to splača ali zakaj bi to naredili. Enostavno si naredil, ker si vedel, da je tako prav, da je to del življenja, del odraščanja. Nismo se spraševali, ali bomo delo dobili izplačano v denarju. Se je pa opravljeno delo povrnilo na kakšen drug način – že takrat smo s starši poleti redno hodili na morje.
Četudi nismo vedeli, zakaj naj bi nekaj naredili, je bilo dovolj, da smo imeli jasno navodilo staršev, kaj je treba narediti in smo to pač naredili. Ker je bilo tako prav. Marsikatero delo si opravil z veseljem, ker si lahko ob tem upravljal s kakšnim orodjem, strojem, sploh ko se je šlo v gozd napravljat drva. Delo doma lahko danes primerjam s čisto pravim kariernim razvojem, pridobivanjem veščin in znanj. Oče je imel doma kopico strojev in smo se učili delati z njimi, navsezadnje si komaj čakal, da boš dovolj star, da boš lahko šel na traktor.

– Dejali ste, da ste se podali v tehnično smer šolanja, smer elektroinštalater, prvo delo ste opravljali kot orodjar, ki je bilo konkretno, vajeniško zastavljeno. Zadnjih 20 ali 30 let živimo v prepričanju, kako moramo imeti večino mladih z univerzitetno izobrazbo, vse več pa je klicev obupa s strani gospodarstva, da je veliko pomanjkanje strokovnih in usposobljenih delavcev. Kako vidite to situacijo?
Vprašanje ima vsaj dva vidika. Kot prvo bi izpostavil, da je napredek tehnike v teh desetletjih bil zelo velik. Ta pogojuje večje poznavanje teorije in tehnologije, tudi tujih jezikov. Poudariti hočem veliko preobrazbo, ki sta jo doživela industrija in gospodarstvo. In s tem se od nas zahteva več znanja, kar pomeni tudi višjo izobrazbo. Torej več ciljne, usmerjene izobrazbe z uporabnim znanjem.
Zaskrbljujoče samo po sebi je, da imamo na tej ravni izobraževanja zasnovan sistem tako, da na univerzitetne ravni izobraževanja lahko sprejmemo večino generacije. Lepo je sicer videti, da si jih večina želi doseči univerzitetno izobrazbo, že po Gaussovi krivulji pa vemo, da je to nemogoče. Eni so to sposobni opraviti, drugi niso. In zdi se mi, da smo trenutno v situaciji, ko je kvantiteta bolj pomembna kot kvaliteta. Da se popušča pri kakovosti šolanja. To me zelo skrbi.
Marsikaj bi lahko dosegli s predlogom kariernih načrtov, kjer bi bilo opredeljeno delo, študij ob delu in nato pridobivanje kompetenc ter veščin po tem dvotirnem kariernem načrtu. Sedaj pa pogled na razporejenost študentov po študijskih programih daje vtis, da ni v ospredju, kaj doštudirati, važno je samo (do)študirati. Umanjka povezovanje posameznikovih realnih sposobnosti in njegovih želja, kaj sploh želi doseči.

– Gotovo je določen del znanja treba pridobiti, je pa ravno to pomanjkanje znanja in s tem povezanega mojstrstva v pomanjkanju pri obrtniških delih.
Obrtni poklici nasploh primanjkujejo. Vsi, ki so bili vešči dela, so ravno v času po osamosvojitvi in še kasneje odprli svoje s. p.-je, podjetja. Sedaj se ti srečujejo s svojo upokojitvijo in predajo obrti naprej. In treba se je zavedati, da se obrtniškega dela ne da tako zlahka predati naprej. Gre za konkretno, fizično delo, treba je imeti znanje, poznati tehnologijo, mnoga taka dela so vezana na vremenske vplive, kar delo še oteži. In pomanjkanje teh poklicev se nam zdaj kaže v tem, da lahko res dobri, mladi mojstri, četudi samo s triletno izobrazbo, dosežejo precej višje dohodke kot marsikateri visoko izobražen posameznik.

– Vrniva se k vašim korakom na poslovni poti in predstaviva področje, ki vas je skoraj celo življenje zelo zaposlovalo – meroslovje. Ko ste prejeli povabilo za delo v podjetju Tehtnica Železniki, ste vedeli, za kaj gre in kaj boste počeli?
Na to delovno mesto in v to podjetje me je povabil sosed, ki je bil v tem podjetju inženir. Pojem inženirja je bil takrat vreden današnjega pojma doktorja znanosti. Povabil me je in mi tudi zelo nazorno orisal, kakšni potenciali so v tej panogi. V tem sem se prepoznal in šel. Mislim, da se takrat sploh nismo pogovarjali o plači, ampak je bilo delo tisto, ki me je pritegnilo, saj je bilo povezano z elektrotehniko.

– Je bil to z vaše strani tudi ujet ravno pravi trenutek, saj ste s svojim znanjem elektrotehnike vstopili v začetek neke digitalne dobe?
Da, dobra ugotovitev. To je bil čas, ko je Jugoslavija s Kubo podpisala dogovor o dobavi medicinske opreme. Podjetje Tehtnica Železniki je v sodelovanju s podjetjem EIMV – Elektroinštitut Milan Vidmar razvilo prvo natančno tehtnico za lekarne in lahko bi rekel, da je že šlo za digitalizacijo, saj prikaz ni bil več analogen. Kmalu po tem so nastali že prvi komunikatorji. To je bil velik preboj in podjetje je še zmeraj proizvajalo mehanske tehtnice, za nov tip elektronskih tehtnic pa je potem na novo zaposlovalo ljudi in v to zgodbo sem vstopil tudi jaz. In zanimivo, da te tehtnice delujejo še danes.
Naravna rast zanimanja za področje dela je pripeljala do obiskovanja tujine, kar človeku da še več priložnosti za nove poglede in razmisleke. V letu 1990 sem pristal v Tehtnici Kranj; v tem podjetju so se ukvarjali z vzdrževanjem merilnih naprav. To je bila ena prvih pomembnih prelomnic, saj sem skozi to delo lahko videl, kje so potrebe trga.
Želja po samostojni poti je bila ves čas prisotna, mogoče sem jo videl celo v kakšni drugi smeri. Leta 1991 je ideja dozorela, da sem odprl s. p. in se najprej ukvarjal s tehtnicami, utežmi in pipetami. Družinska fotografija Lotričevih. – Ob prejemu nagrade Zlata nit za najboljšega zaposlovalca leta 2016 v kategoriji malih podjetij, ko je izborna komisija LOTRIČ Meroslovje izbrala na podlagi vključenosti zaposlenih v načrtovanje strategije, avtonomije pri delu ob hkratni odgovornosti, visoki stopnji zaupanja in ob tem skrbi za zdrav način življenja
– Kako se je potem podjetniška pot nadaljevala do današnje visoke ravni razvitosti in tehnološke sposobnosti?
Okoli leta 2003 sem spoznal žal že pokojnega Jožeta Nograška. On je meni in naši družini ogromno pomagal na tej podjetniški poti. Svojo dejavnost nam je tudi prodal za zelo sprejemljivo ceno. Z njegovim znanjem smo kot podjetje nato lahko tudi naredili korak naprej, zaposlili prve ljudi.
Omenil bi še prve akreditacije laboratorija, potem je veliko prelomnico predstavljala selitev v nove prostore leta 2004. Ob dvajseti obletnici nam je uspel preboj, da smo vstopili tudi v sodelovanje z večjimi konzorciji – s takimi partnerstvi dobiš potem še več znanja in izkušenj, neposredno iz izkušenj teh podjetij.
V zadnjih desetih letih je pomemben preboj v storitveno dejavnost, saj smo po letu 2015 začeli sami izdelovati prve senzorje, sisteme za merjenje pogojev okolja in drugo merilno opremo. V zadnjih letih pa spet širitev poslovnih prostorov in uvajanje storitev na področju elektrike.

– Verjetno si običajen človek težko predstavlja, kaj vse se meri in kje vse so meritve potrebne?
Naše življenje je obkroženo z meritvami. Od zjutraj, ko stopimo na tehtnico, se nato peljemo z avtom in točimo gorivo, ko obiščemo zdravnika, imamo kar nekaj meritev – naštevam samo tisto, kar družba kot celota prepoznava za najbolj pomembne. Pomislimo samo na tehnični pregled vozila – tam je čez dvajset meritev.
Poleg tega obstaja zelo široko področje tehnološkega merjenja, ki je nujno, da proizvodnje delujejo. Svoje področje je farmacija, področje elektrike, kjer je treba vsako napravo dobro umeriti, da ne seva na druge naprave, marsikaj je treba uskladiti z zakonsko določenimi standardi, kar pa izvajajo laboratoriji, kot je naše podjetje. Če povzamem – meritev, od katerih smo kot družba odvisni, je zelo veliko.

– Ker imate toliko let izkušenj z različnimi meritvami, umerjanji in imate tudi smisel za humor, si upam zastaviti tudi tako, malce šaljivo, a vseeno vsebinsko vprašanje. Če bi vas najel sam sv. Peter, da naj pomagate pripraviti neko merilno napravo za merjenje primernosti za nebesa. Kakšna bi torej bila naprava, ki bi nam pomagala nas umeriti za nebesa?
Kot predpogoj bi verjetno rekel, da bi morali najprej pripraviti dobro merilno napravo, ki bi zmogla izmeriti poštenost. S tem bi prišli že zelo daleč.
Sicer bi pa dejal, da je tehtnica zelo dober pokazatelj, če namreč vse naložimo samo na eno stran, potem zmanjka na drugi strani. Se pravi, da moramo v življenju iskati ravnovesje. Zmernost.
Zraven bi postavil še pomembnost empatije. Da se poskušamo vživeti v drugega, v situacijo drugega, da ga lahko tudi bolje razumemo. Težava nekoga drugega – kot npr. mozolj najstnice ob jutranjem pogledu v ogledalu, ko se ji podira svet, – je lahko za nas povsem smešna, trivialna težava. Toda z empatijo poskušamo razumeti drugega. S takimi situacijami, seveda na precej bolj resni ravni zagotavljanja preživetja, razvoja, premoščanja težav, iskanja poti – se srečujemo ljudje med sabo in samo z dovolj empatije se lahko tudi razumemo vsak v svoji situaciji in gradimo pošten odnos.

– Danes se veliko poudarka daje pojmu kapitala. Ta je lahko različnih vrst – po vseh izkušnjah in vidikih dela in dejavnosti na različnih področjih: kaj za vas pomeni kapital?
Najprej pomislim na ljudi v podjetju, na ljudi v Državnem svetu. Kaj je kapital podjetja, neke državne inštitucije? To so ljudje.
V gospodarstvu je kapital tudi v zgradbah, strojih, osnovnih proizvodnih sredstvih. Samo en majhen del kapitala je na koncu izražen v denarju. Tudi dobiček je del kapitala. Ob tem pa navedem številke: slovensko gospodarstvo je v lanskem letu ustvarilo za šest milijard dobička, ampak nazaj v podjetja, v znanje ljudi, v stroje, zgradbe, opremo pa je investiralo več kot sedem milijard. Slovenski lastniki smo po teh podatkih torej žlahtni lastniki, ki veliko namenjamo za rast podjetij. In v takšnem gospodarstvu je prihodnost. Družina Lotrič pri podpisu družinske ustave, ki so jo skozi pogovore intenzivno pripravljali skoraj leto dni in z njo določili dogovor družinskih članov o načinih urejanja odnosov med njimi in družinskim podjetjem. Gre torej za vrednote in smernice, ki jim je zavezana družina pri skrbi za svoje družinske člane za upravljanje podjetja.
– Če bi bili pred izzivom, kako razložiti pojem in koncept kapitala recimo maturantom, ki se podajajo na nadaljnji študij ali na svoja prva delovna mesta?
Kapital je znanje in življenjske izkušnje, ki so si jih nabrali. Lahko to znanje še oplemenitimo, se izučimo še v različnih veščinah, ampak osnova je znanje. Pomembno se mi zdi, da izpopolnjujejo tista področja, ki jih dodatno motivirajo. Da širijo svoj pogled iz osnovne smeri. Da si odpirajo dodatna vrata pri iskanju tega znanja. Da znanje nadgrajujejo in ga povezujejo.

– Kot človek gospodarstva, in to panoge, ki se ukvarja z najvišjo možno natančnostjo, ste vstopili na področje politike, ki ne slovi ravno po natančnosti. Ste imeli kaj težav privaditi se na to ohlapnost, razteznost, celo praznost politike v nekaterih primerih?
Na prvem mestu se zavedam, da država ni podjetje. Kar pa ne pomeni, da mi ne razmišljamo podjetniško. Tudi v javni in državni upravi bi zagotovo pričakoval več podjetniškega razmišljanja. Kaj pa to predstavlja? Kot prvo, da se ne sprejema odločitev, ki so neizvedljive in lahko v naslednjem trenutku po sprejetju povzročajo kopico težav, ali ki niso v skladu z zakoni. Take vrste politike se je treba ogniti v največjem možnem loku.
Potem bi podal primer drobnega tiska. V podjetništvu se zelo hitro naučiš, da je treba brati tudi drobni tisk, ker te sicer to zelo drago stane. Pričakoval bi, da bi tudi v državnih inštitucijah bili pozorni na ta drobni tisk. In ta drobni tisk predstavlja vprašanje, kot je: Kaj pa pomeni uvedba tega ali onega? Smo dobro premislili, kaj pomeni uvedba enega zakona v najrazličnejših situacijah? Kakšen vpliv ima tak zakon na ljudi, na inštitucije, gospodarstvo, socialno državo?
In kot tretje bi morali imeti v zavesti, da z vsako nepremišljeno potezo naredimo nepopravljivo škodo do svojega poslovnega partnerja. Zaupanje partnerjev je gotovo tista tema, ki bi jo morali nasloviti tudi v politiki.
To so trije vidiki podjetniškega razmišljanja, ki bi ga rad videl tudi pri upravljanju države.

– Bi lahko izzval in dodal še četrti vidik, ki se mi zdi, da potrebuje ubeseditev, in to je odgovornost. V podjetju nekdo, ki sprejema odločitve, sprejema tudi odgovornost. V vodenju države pa to mnogim ni jasno in se daje vtis, da je dovoljeno vsakršno igračkanje kot v peskovniku, saj odgovornosti tako ali tako ni treba prevzemati.
Iskreno in direktno je vsakemu jasno, da če bi podjetniki vodili podjetja na način, kot marsikdo vodi državo, bi ta podjetja bila že v stečaju. Ne bi posploševal na celoto, vendar so pogosto sprejeti ukrepi in predlogi zakonov, ki bi podjetje spravili v propad.

– Državni svet sestavljajo strokovnjaki posameznih področij in kot pravite, tudi podjetniško, strokovno preučujete te predloge, ukrepe. Tudi sami ste predstavnik gospodarstva v Državnem svetu nek most med realnim sektorjem in politiko. Kako težko vam je pri vodenju dialoga sprejemati nesmisle, ki so všečni za pred kamero, hkrati pa veste, da so neučinkoviti, celo nevarni ali nesmiselni, vas se pa v vaših argumentih ne posluša?
Že prej sem omenjal pojem empatije, da se znamo vživeti v situacijo drugega.

Državni svet ima kar nekaj orodij, po katerih lahko poseže. Mnogi smatrajo, da ko Državni svet vloži veto, da s tem nagaja. Ne, mi s tem sporočamo, da se z nečim ne strinjamo. Mi povemo svoje argumente, končna odločitev je potem še vedno na Državnem zboru in poslancih. Ljudje od nas pričakujejo, da svoje delo opravimo dobro. Predsednik prvega sklica Državnega sveta dr. Ivan Kristan je dejal, da je to time-out za Državni zbor.

Zelo težko je razumeti ljudi v mestu, če si na podeželju in obratno. Sploh brez empatije. Seveda sem velik zagovornik gospodarstva, še toliko bolj pa kmetijstva, ker živimo od tega, kar nam daje zemlja. Dejstvo je, da mora politika biti tista, ki bo dala temu gospodarstvu, kmetijstvu in drugim panogam možnost, da bodo preživele. To pa lahko daje samo s poslovnim okoljem. Tudi s položaja predsednika Državnega sveta se mi zdi prav, da se zavzemam za stabilno in predvidljivo poslovno okolje. In to vključuje pravila o zaposlovanju, davkih, prispevkih, dostopu do javnih storitev, plačna pravila. Mi potrebujemo varno okolje, v okoljskem smislu, v poslovnem smislu, v kmetijsko pridelovalnem smislu itd. in naše slovensko okolje vključno z zemljo moramo varovati.
Moje sporočilo na tem mestu je, da nam eksperimentov, takšnih ali drugačnih, ni treba več delati.

– Ampak se zdi, da živimo v dobi eksperimentiranja, in to tiste najbolj osnovne oblike poskusa in napake.
Zato pa sem to izpostavil, ker si nam ni treba izmišljevati kar naprej nekih modelov in principov, če pa imamo okoli sebe v Evropi in v svetu modele, ki delujejo. Ki so prepoznani kot delujoči in dobri. Te modele je treba samo preučiti, razumeti in jih na pravilen način vpeljati v slovensko okolje. Ne zagovarjam kopiranja, ampak vpeljavo na za slovensko okolje primeren način.
S tem mislim različne sisteme, vključno s prej omenjenim gospodarstvom, ki si želi jasne pogoje in v sodelovanju s politiko tudi jasne strateške cilje, da se ve, kako bomo do njih prišli in kakšne korake bo k temu prispevala politika in kaj lahko stori gospodarstvo.
Danes smo pa priča nepredvidljivemu poslovnemu okolju, kjer ni jasno, kakšne obremenitve čakajo gospodarstvo, kakšen bo recimo čisto aktualno davek na dohodek pravnih oseb, kjer moram izpostaviti, da bi gospodarstvo najlažje pristalo na dvig tega davka za leto ali dve, vendar to potegne za sabo tudi druge obremenitve. Ne vem, kaj se bodo dogovorili, vendar določene rešitve pomenijo, da bodo podjetja še bolj zapuščala Slovenijo, ker ne bomo konkurenčni. In govoriva o majhnih in srednjih podjetjih. Nič lažjega ni kot prenesti sedež podjetja čez mejo, ampak vedeti moramo, da se s tem naredi največja škoda socialni državi.
Omeniti moram pogajanja ob pripravi Zakona o delovnih razmerjih – ta so potekala deset mesecev, vendar samo v eno smer. Gospodarstvo je pripravilo kopico predlogov sprememb in niti en predlog ni prišel v obravnavo, kaj šele da bi bil sprejet. Pri takem odnosu in načinu dela je težko govoriti, da gre za pogajanja.

– Na samem začetku mandata ste omenjali, da si boste prizadevali za uveljavljanje moči argumenta kot načina za uresničevanje pristojnosti Državnega sveta. Trenutno se zdi, da vladna stran vidi samo svoje mnenje (niti ne argumentov). Z argumenti torej ne pridete daleč?
Bom dejal, da ima politika še čas, da sliši argumente. Smo v času intenzivnih pogovorov z gospodarstvom v želji, da ohranimo konkurenčnost. Ker z letom 2024 in 2025 pridejo resne obremenitve za ljudi in podjetja. Mi se trudimo, da bi naredili vse, kar se da, da bi imeli v Sloveniji zadovoljne ljudi.
Prej ste omenjali tudi most in mojo funkcijo predsednika DS. Izpostavil bi še odlično delo naših komisij, ki predstavljajo srce delovanja DS. Zavedati se moramo, da so to strokovnjaki iz različnih področij, ki imajo vsak iz svojega področja veliko znanja in ga znajo tudi predstaviti. In tukaj ni populizma. Vsak nastopi z realno oceno, realno potrebo in realno željo s terena.

– In verjetno govori enako pred kamero in za njo?
To pa zagotovo. Zato pa sem ponosen na ekipo, ki sestavlja trenutni sklic Državnega sveta. Gre za timsko delo, ki ga odlično vodi sekretarka DS mag. Monika Kirbiš Rojs. Svetniki in svetnice tukaj niso zaposleni, dobijo samo sejnine. Vendar nosijo vso breme priprave gradiva, branja določenih zakonskih podlag in vse ostalo. Za to je treba imeti vizijo in tukaj pride prav podjetniška vizija – kaj lahko, kako bi bilo boljše; zato smo tukaj, da pomagamo družbi, vsakemu posamezniku, da bo za njega boljše. Kako nam to uspeva, bo pokazal rezultat, ampak delamo v resnični veri, da bi bilo boljše.

– V širšem evropskem prostoru se napoveduje še ena težka zima, recesija, veliko je črnogledosti, situacije – ste vi oz. ostajate kljub vsemu optimistični? V čem, na kakšen način krepite svoj optimizem?
Gotovo na prej omenjenem kapitalu, ki je v ljudeh. Na pravi način vodeno gospodarstvo je gotovo lahko predmet optimizma. Ljudje, ki so delavni, inovativni, izobraženi, to je optimizem in to so dejavniki, ki nas bodo potegnili naprej. Prepričan sem, da nas bodo dobri rezultati povezali, ne pa razdruževali.

OSEBNA IZKAZNICA
Marko Lotrič
je 60-letni podjetnik in ustanovitelj podjetja LOTRIČ Meroslovje iz Selc v občini Železniki, kjer je podjetniško pot začel leta 1991. Z ženo sta v 30 letih zgradila uspešno zgodbo, ki odmeva tako doma kot v tujini. Vzgojila sta tri otroke, ki so prav tako vključeni v domače podjetje.
Marko Lotrič je bil imenovan v Državni svet kot predstavnik delodajalcev. Je član Kluba slovenskih podjetnikov ter vodi Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 11, 2023, str. 6-11.

Redki čudež hvaležnosti

Napisal Marko na 22. novembra 2023. Objavljeno v MP čudeži.

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Da se stvari komu zdijo samoumevne, je očitno že stvar splošne kulture. Imamo pač že tako veliko, bogati smo, premožni, preskrbljeni, od spredaj in od zadaj, pa še od strani se nam streže, in tako človek dobi občutek, da mu vse to preprosto pripada. Kot svojo lastnino dojema vse, kar mu je dano, kot nekaj, kar tako ali tako enkrat mora dobiti.
Da je v človeštvu vedno, posebno pa danes tako malo hvaležnosti, ni težava v pomanjkanju bontona. Bolj je problem to, da smo se nehali zavedati, kdo je v tem našem bivanju na zemlji Bog in kdo človek, da rečem drugače, kdo je posedujoči in kdo proseči. Kdo kliče: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« in kdo ima pasti na obraz pred njegove noge. Morda je težava tudi v tem, da razumemo hvaležnost kot nekaj, kar naj bi nas pred drugimi ponižalo, nas naredilo manjvredne, češ, jaz pa nimam in moram prejeti. Toda saj občutek hvaležnosti ni nekaj, kar bi nas pred drugim delalo dolžnika, temveč obdarovanca. Dolžnik se mora namreč zavedati, da je nekomu nekaj dolžan in da mora slejkoprej to vrniti. Tisti, ki se mu zbudi občutek hvaležnosti, pa razume, da je obdarovan – in da je obdarovan iz ljubezni.
To je tisto strašljivo, kar manjka v človeku, ki ne zna biti hvaležen: ljubezni ne čuti v svojem življenju. Kdor hoče vse imeti sam, sicer nikogar ne potrebuje, a tudi prav zato nima nikogar. Kdor nima nikogar, ki bi mu bil hvaležen, nima nikogar.
Morda zato kdaj pride do kake gobavosti v našem življenju, do pomanjkanja, do krize, do trenutka, ko razumemo, kdo smo, da smo obdarjeni reveži, ki nimamo ničesar, dokler ne sprejmemo daru Nekoga, ki nas ima rad. In tako pomeni opaziti, da smo obdarovani, kakor pravi Jezus, stvar naše rešitve. Mi smo obdarjeni zastonj. Nič ni treba vračati. Ni treba odplačevati kredita za grehe. Samo sprejeti darilo. In se zahvaliti. Samo to, nič drugega. Pa ne, ker bi Bog potreboval zahvalo, ampak ker jo potrebujemo mi.
Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023),73.

39. slovenski knjižni sejem in založba Ognjišče

Napisal Marko na 21. novembra 2023. Objavljeno v Dogodki.

39. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM, največji slovenski knjižni dogodek, odpira danes svoja vrata na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Na tej promociji slovenske literature in spodbujanje branja se tudi letos predstavlja večina slovenskih založb (tudi Založba Ognjišče), ki razstavljajo svoje najnovejše ali najbolj prodajane izdaje knjig, od leposlovja do strokovnih del. Obiskovalcem je v času sejma omogočen nakup knjig po ugodnejših cenah. Od torka, 21. 11. 2023 do nedelje, 26. 11. 2023 na sejmu pričakujemo veliko število obiskovalcev (lansko leto več kot 45.000). Letošnje geslo sejma je Besedo besedi.

Sejem je obogaten tudi s pestrim spremljevalnim program, ki vključuje predstavitve knjig, avtorjev, literarne debate, delavnice ter številne druge dogodke, ki sejem za obiskovalce naredijo še privlačnejši. Dva dogodka napoveduje tudi Založba Ognjišče: v sredo 22. 11. 2023 ob 15h: pogovor ob slikanici Jaz Magdalena – Ali je v vzgoji prostor za mistiko? in v četrtek, 23. 11. ob 17 h: Zgodbe iz Miklavževega koša. Vabljeni!

(več na spletni strani SKS.)

Na sejmu se predstavlja tudi založba Ognjišče, ki se je kot založba prvič predstavila že na 7. knjižnem sejmu leta 1985. Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno. Aprila 2017 smo se spominjali 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Takrat je namreč pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim … in tudi Slovenski knjižni sejem je taka priložnost, da se več ljudi seznani s knjigami z versko vsebino, s knjigami Ognjišča, z našimi knjigami, jih vzame v roke, prelista …

več o Založbi Ognjišče, ki je bila aprila letos stara 56 let …

Zato vas Založba Ognjišče vabi, da na knjižnem sejmu obiščete naš razstavni prostor (skozi celo halo A – balon naprej v naslednjo halo A2 – kocka, skoraj do konca naravnost in pred UMCO-m desno v hodnik), kjer si lahko ogledate naše nove izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom.

Pred Miklavžem vas bo gotovo zanimalo, kaj ponujamo v Miklavževi ponudbi za leto 2023. Lahko si jo prelistate in ogledate že doma, da bo na sejmu izbira lažja … Če vas pa zanimajo tudi naše druge izdaje in novosti, potem pa si poglejte katalog Knjižna ponudba Ognjišča. Ste našli kaj zanimivega?

Na knjižnem sejmu lahko do nedelje zvečer nakupujete s popustom.

ODPIRALNI ČASI

21. 11. – 23. 11. 2023 od 9. do 20. ure
24. 11. – 25. 11. 2023 od 9. do 21. ure
26. 11. 2023 od 9. do 18. ure

Vstop je brezplačen – vabljeni!

pripravlja Marko Čuk, fotografije Ireneja Nejka Čuk.

Zlati prah nekoristnosti

Napisal Marko na 21. novembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Ne bom utemeljeval, zakaj bi bil lahko kot duhovnik za našo družbo koristen človek. Tudi ne bom nikogar prepričeval, naj mi to verjame. Ne bom pisal peticije niti je ne bom podpisal. Saj namreč tudi marsikdo, ki v nedeljo sedi v cerkvenih klopeh in posluša moje pridiganje, meni – to sem namreč slišal že od kar nekaj ljudi –, da je to praktično vse, kar počnem. In ker tako misli tudi politika, sem tako gledano očitno res družbeni parazit. Temu bodo poleg tistih, ki jih skrbi, da imamo »cerkveni« preveč denarja, hitro prikimali tudi oni, ki človeka radi ocenjujejo po metrih, tonah in litrih, po potu na čelu in bicepsih na rokah, po popravljeni strehi na podružnici in novi farovški fasadi.
Ne bi se smel sekirati za to. Kategorija nekoristnosti je pravzaprav nekaj, v kar Jezusovi učenci spadamo že od samega začetka. Učitelj pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Saj dela za Jezusov evangelij pač ne moremo in ne smemo meriti z vatli koristi in dobička, po rezultatih. Kristjan ima namreč dolžnost ne biti koristen, temveč služiti, kot pač zna in zmore, imeti v družbi enako funkcijo kot privzdignjenost glasbe ali sporočilnost kipa na trgu, ki ga morda sicer nihče ne opazi, a tiho govori o pomembni resnici. Kot lepota torej, brez katere se seveda da preživeti, a je potem življenje kot juha brez rezancev, sicer dobra, ampak – nekaj ji manjka.
Da je res tako, me prepričujejo tudi tisti, ki jih je družba že zdavnaj opredelila za nekoristne, celo za škodljive: vsi iz maternice odgnani otroci, ki so končali v človeških odplakah, vsi nepokretni in dementni bolniki, ki se sploh ne zavedajo več samega sebe in bi se jih – čisto ekonomsko gledano – bolj splačalo evtanazirati, kot da zaradi njih zmečemo v zrak milijarde evrov. Prištejte zraven še koga po lastni presoji, ni nas tako malo. Ko sem imenovan kot »nekoristen«, pravzaprav stopim v vrsto z njimi, ki so jih nekoč tlačili v koncentracijska taborišča, danes pa na sramotilni steber javne blagajne. Njihov brat postanem takrat in skupaj z njimi legam na našo družbo kot zlati prah, razlog za to, da naša družba ostane posvečena.
Imeti nekoga nekoristnega je za človeško družbo provokacija, pomemben vprašaj, ki sili k odgovoru, v kaj verjamemo in kaj zagovarjamo, koliko še cenimo človeka in njegovo življenje, če nam še vladajo ljudje in še ne hladni roboti. Biti ta zlati prah seveda pomeni tvegati, da bomo pobrisani, odstranjeni, utišani, skriti. A kakor dobro vemo, prahu nikoli ne zmanjka, zato biti pobrisani prah samo pomeni nekemu drugemu pripraviti prostor, družbi nekoč, po dolgem brisanju polic omogočiti dober odgovor na zahtevna vprašanja. Pomagati počlovečiti razvaline neke družbe, ki to ni, dokler v njej ni prostora za »nekoristne«.
Vse dotlej pa bom verjel v tiho in skromno dlan, ki ve, da je človek ob tebi nekaj, kar nima cene.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 11 (2023), 3.

40. slovenski knjižni sejem in založba Ognjišče

Napisal Marko na 21. novembra 2023. Objavljeno v Dogodki.

40. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM, največji slovenski knjižni dogodek, je danes odprl svoja vrata na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Na tej promociji slovenske literature in spodbujanje branja se tudi letos predstavlja večina slovenskih založb (tudi Založba Ognjišče), ki razstavljajo svoje najnovejše ali najbolj prodajane izdaje knjig, od leposlovja do strokovnih del.
Obiskovalcem je v času sejma omogočen nakup knjig po ugodnejših cenah.
Od torka, 26. 11. 2024, do nedelje, 1. 12. 2024 na sejmu pričakujemo veliko število obiskovalcev (lansko leto več kot 52.000). Geslo sejma je: Knjigo moraš imeti rad.

Sejem je obogaten tudi s pestrim spremljevalnim program, ki vključuje predstavitve knjig, avtorjev, literarne debate, delavnice ter številne druge dogodke, ki sejem za obiskovalce naredijo še privlačnejši. Letos se bomo veliko družili tudi s hrvaškimi avtorji in njihovo literaturo, saj smo v goste povabili našo južno sosedo. Pesnik Ivan Minatti, ki bi letos praznoval sto let, pa nas bo spomnil, da moraš imeti nekoga rad. Še posebej lepo je, če je to tudi knjiga. Izvedeli bomo, kakšen pečat puščajo na slovenskem literarnem zemljevidu Slovenske Konjice, kraj, kjer je Minatti naredil prve korake.

Založba Ognjišče vas vabi na tri dogodke v času sejma:

V sredo, 27. novembra ob 16 uri, na Pisateljskem odru
Pogovor z Carmen in Miha Ruparčič o soočanju s strahom in občutki utesnjenosti pri otrocih in mladih in kako nam vera lahko pomaga in kaj imajo pri tem »ta prave« knjige? Pogovor vodi urednik Matej Erjavec.

V četrtek, 28. novembra ob 12. uri, na Pisateljskem odru
mag. Drago Tacol, prof. dr. Jože Ramovš in Alenka Tacol bodo z Božom Rustjo razrivali v dobre in slabe pojavnosti starosti, in predstavili novo knjiga Ognjišča: Dober dan, starost!

V petek, 29. novembra ob 16. uri, na Odru mladih
Jure Sešek, bo otrokom in mladim natresel paleto dobrih zgodb in spomnil da pišite Miklavžu za kakšen knjižni namig. Saj veste, Miklavž rad prinese dobre knjige.
Vabljeni!

(več na spletni strani SKS.)

več o Založbi Ognjišče, ki je bila aprila letos stara 57 let …

Zato vas Založba Ognjišče vabi, da na knjižnem sejmu obiščete naš razstavni prostor, kjer si lahko ogledate naše nove izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom.

Pred Miklavžem vas bo gotovo zanimalo, kaj ponujamo v Miklavževi ponudbi za leto 2024. Lahko si jo prelistate in ogledate že doma, da bo na sejmu izbira lažja … Če vas pa zanimajo tudi naše druge izdaje in novosti, potem pa si poglejte katalog Knjižna ponudba Ognjišča. Ste našli kaj zanimivega?

Na knjižnem sejmu lahko do nedelje zvečer nakupujete s popustom.

ODPIRALNI ČASI

od torka, 26. 11. do sobote, 30.11. od 9. do 20. ure
v nedeljo, 1. 12. pa vas sejem vabi od 9. do 18. ure

Vstop je brezplačen – vabljeni!

pripravlja Marko Čuk, fotografije Maruša Čuk.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing