Pred Evropskim srečanjem mladih v Ljubljani
Sanje generacij se uresničujejo
Prior taizéjske skupnosti, br. Alois, je na Evropskem srečanju mladih v Rostocku v Nemčiji oznanil, da bo prihodnje Evropsko srečanje mladih v Ljubljani. Srečanje bo potekalo od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024, torej se bo začelo čez manj kot 100 dni. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas v Sloveniji, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.
– Kako ste se vi prvič srečali s Taizéjem in novoletnim srečanjem mladih?
Tilen: Moje prvo srečanje, ki sem se ga udeležil, je bilo leta 2014 v Pragi. Poleti pred Prago sem se srečal tudi z vasico Taizé v Franciji, kjer se mi je odprl povsem drug svet. Srečal sem se z mednarodno zasedbo mladih, z drugačnim pristopom k vprašanjem duhovnosti, kjer nisem imel vseh odgovorov na pladnju, ampak sem spoznal pot, kako se izpraševati in kako graditi osebno vero. Obisk Prage je bil potem logična odločitev. Tam sem bil spet pozitivno presenečen, tudi nad odprtostjo, gostoljubjem, dobronamernostjo, vzdušjem. Spomnim se, da sem že tisto leto spraševal koordinatorko za slovenske udeležence, kdaj bomo imeli takšno srečanje v Ljubljani. Hitro me je pomirila, da so to sanje generacij in se ne zgodi kar samoumevno.
– Kakšne so bile pri vas na Katoliški mladini prve misli, ko ste pred slabim letom izvedeli, da bo prihodnje, 46. novoletno evropsko srečanje mladih v Ljubljani?
Tilen: Seveda najprej nisem mogel verjeti. Po udeležbi na devetih novoletnih srečanjih in po Pragi, ko sem bil v različnih vlogah od udeleženca, prostovoljca, v pripravljalni ekipi, sem se zaradi izkušenj že z večjo mero uvida zavedal, da gre za velik organizacijski zalogaj. Na začetku je bilo seveda prisotno zelo veliko veselja, pa vendar tudi zaskrbljenosti, če se bo vse dalo tako urediti, načrtovati, da bo srečanje v Ljubljani uspešno.
Organizacija Evropskega srečanja mladih za Katoliško mladino predstavlja velik izziv, preko katerega tudi sami rastemo in napredujemo, skupaj z drugimi razmišljamo, kako danes nagovoriti mlade in jim približati evangelij. Hkrati vidim pri organizaciji tega dogodka veliko priložnost in blagoslov, da na več nivojih sodelujemo in komuniciramo s civilno sfero, z lokalnimi oblastmi, občino in tudi na ta način odpiramo nove poti sodelovanja. Gotovo pa je to projekt, ki krepko presega naš zavod in je pravzaprav nekaj, kar pripada širše Cerkvi na Slovenskem.
– Kako bi opisali pomen tega srečanja za Slovenijo?
Jean Patrick: Gre za obsežen projekt, ki ga je težko že sedaj, še pred izvedbo, pomensko v celoti umestiti. Trenutno smo vpeti v organizacijske stvari. Treba je razumeti, da Evropsko srečanje mladih ni prireditev, s katero bratje iz Taizéja pridemo v mesto, jo izvedemo in gremo naprej.
Gre za večplastno raziskovanje, kako se odzivati na realnost tukaj v Ljubljani in kaj glede na to realnost širše lokalne skupnosti ponuditi, poudariti. Skupaj smo na poti z mladimi iz Slovenije, s katerimi pripravljamo vse potrebno, da se bo srečanje lahko zgodilo.
Kot drugo se mi zdi pomembno, da omogočimo čim bogatejšo duhovno izkušnjo, tako za obiskovalce kot tudi za tukajšnje okolje. Za župnije in župnijske skupnosti, ki se bodo odločile sodelovati pri izvedbi srečanja, bo to zagotovo zelo močna izkušnja. Evropsko srečanje mladih pogosto pomeni, da se v župnijskih prostorih in cerkvah srečajo številni mladi, ki izhajajo iz različnih krajev, prinesejo svoje izkušnje, vzorce, kar bogati tudi lokalno Cerkev, jo lahko tudi malce navduši. In to dogajanje v lokalni skupnosti pogosto pritegne tudi tiste, ki so bolj oddaljeni.
Sicer pa bo širše sporočilo mladim v Sloveniji, da na poti vere in iskanja vere niso sami, ampak so del večje skupnosti, kjer se tisočem mladih pojavljajo enaka vprašanja, kdo je zanje Bog in kako res pristno živeti vero v vsakdanjem življenju. 
– Kateri so običajno kriteriji, ki so pomembni, da se določeno mesto izbere za prireditelja novoletnega srečanja?
Jean Patrick: Izbira mesta, ki bo gostilo Evropsko srečanje mladih, je povezana s povabilom lokalne Cerkve. Teh povabil je kar nekaj in na njihovi podlagi se potem bratje odločimo, s katerimi mesti bomo stopili v stik. Sledi srečanje, kjer nas najprej zanima, kako lahko bratje iz skupnosti sodelujemo in najdemo skupne točke z lokalno Cerkvijo.
V fazi določanja kraja srečanja je za nas tudi pomembno, na kakšen način in s kakšno pripravljenostjo je tudi mesto in civilna oblast pripravljena sprejeti mlade iz celotne Evrope. Ne gre samo za cerkveno skupnost in okolje, ampak tudi kraj in okolico kot takšno. Pri vsem tem je tudi pomembno, kakšna je pripravljenost ljudi, da se to srečanje pripravi – je prisotno veselje, odprtost, dobra volja ali ne.
– Kdaj se začnejo procesi izbire?
Povabila za organizacijo prihajajo na naš naslov čez celo leto. Kakšno mesto lahko čaka tudi nekaj let, da uspemo stopiti v resnejši stik. Vse se začne s komunikacijo in pogovori o tem, kaj je v neki državi in mestu možno, kakšno je vzdušje, kdaj je recimo ta država ali mesto mogoče že gostila srečanje …
Za resnejšo izbiro se dejavnosti okrepijo v poletnem času in se potem v jesenskih mesecih izvede vse pogovore, obiske in prve obrise, kaj in kako bi lahko srečanje izpeljali. Ko imamo potrditev, lahko na novoletnem Evropskem srečanju mladih romarje že seznanimo z informacijo, kje bo srečanje naslednje leto. Pogovori z Ljubljano in lokalno Cerkvijo so potekali predvsem v jesenskih mesecih 2022, in tako smo lahko na srečanju v Rostocku oznanili, da se letos srečamo v Ljubljani.
– Od leta 1978 in prvega srečanja v Parizu je do danes minilo že 45 srečanj. Kaj bi lahko povedali o razvoju novoletnih srečanj in kako se je v tem času tudi spreminjalo njihovo sporočilo?
Jean Patrick: Gre za romanje zaupanja – to sporočilo se v vseh letih ni spreminjalo. Še zmeraj je v ospredju zelo močno sporočilo zaupanja in sprejemanja, saj gre za sodelovanje lokalne Cerkve z mnogimi mladimi romarji, ki prihajajo iz različnih evropskih držav. In poudarjam: vsi, ki prihajajo, so romarji. Zelo je pomembno, da mesto in Cerkev, ki nas povabita, z nami sodelujeta v zaupanju. Enako velja za vse gostitelje, ki bodo povabili in sprejeli mlade romarje medse, da bodo z njimi razvili zaupanje in odprtost. Jedrno sporočilo je torej zaupanje – med organizatorji, med cerkvenimi in lokalnimi strukturami, med romarji in gostitelji …
Drugo sporočilo, ki je zelo pomembno na teh srečanjih, je prijateljstvo in bratstvo. Učimo se, kako lahko sobivamo, smo skupaj, četudi so med nami razlike. Gre za izkušnjo, kako lahko ljudje iz različnih držav in mest sobivajo bratstvo in sestrstvo.
Vsako leto pa se doda kak aktualen poudarek, s čimer predajamo sporočilo mlajšim generacijam. Še vedno je aktualen premislek o miru, kako živeti pristno življenje krščanske skupnosti, vprašanje edinosti med kristjani. Pa seveda okoljske tematike.
– Romanje zaupanja na Zemlji, kot se tudi imenuje to novoletno srečanje, odpira vprašanje, kako je z medsebojnim zaupanjem danes. Za kakšno zaupanje si moramo prizadevati in kaj mora biti glavna rdeča nit naših prizadevanj?
Jean Patrick: Zaupanje mora biti zasidrano v naši veri. Takšno zasidrano zaupanje omogoča posamezniku, da pripravi prostor za zaupanje drugemu.
Naša skupnost si predvsem želi, da bi se preko tega srečanja gradili mostovi zaupanja. Ravno simbolika mostu nam krasno predstavi jedrno željo – ustvarjati medsebojno zaupanje. Do tega ne more priti, če se ne srečamo, se ne pogovarjamo. In ravno evropsko srečanje mladih je most, na katerem se lahko srečamo, se pogovarjamo, smo bratje in sestre v Kristusu, gradimo zaupanje. Četudi so med nami razlike, lahko s pogovorom, s srečanjem, s skupno molitvijo te razlike premostimo.
Tilen: Zaupati nekomu te tudi na osebni ravni naredi bolj ranljivega. Računaš na druge in ne veš, ali te bodo v tem zaupanju prizadeli. V današnjem svetu so ljudje težko ranljivi. S pomočjo tega srečanja vidim priložnost za gradnjo zaupanja, za gradnjo mostov, za pristopanje k sočloveku, tujcu, ki se mu skozi pogovor odprem in mu zaupam. To so težki koraki.
Hkrati je danes težko zaupati, saj v družbi individualistov s tem priznavamo, da sami nismo dovolj in kot posamezniki nismo zadostni. Priznati si moramo, da potrebujemo tudi druge, bližnje.
– Do srečanja v Ljubljani je manj kot 100 dni. Lahko v nekaj stavkih opišete, kakšno delo je bilo v organizacijskem smislu do danes že opravljeno in kaj so še glavni izzivi, ki vas čakajo?
Tilen: Največ se dogaja okrog glavnega prireditvenega prostora, ki bo dvorana Stožice, veliko je ukvarjanja z logistiko, javnim prevozom, načrtovanjem premikanja romarjev po mestu, načrtovanjem zagotavljanja prehrane; drugo področje je načrtovanje pastoralnega dela. Smo stiku s precej župnijami in skupnostmi, z njimi se pogovarjamo, načrtujemo, molimo za uspeh srečanja pri nas. Naslednji vidik je koordinacija prostovoljcev, kako jih spodbuditi k sodelovanju, kako jih vključiti v pripravo.
Največji izziv ostaja, kako stopiti v stik z različnimi udeleženci iz drugih držav, kako še spodbuditi mlade po Evropi, naj se udeležijo srečanja. Ter kako drugi strani nagovoriti župnije in predvsem družine v Ljubljani in okolici, da odprejo svoja vrata in sprejmejo mlade v svoje domove.
Jean Patrick: Izziv je tudi, kako v času priprav ter med samim srečanjem nagovarjati tudi tiste, ki so oddaljeni od Cerkve. Srečanje ni izključno namenjeno mladim, ki so del Cerkve, ampak vsem. Domove lahko odprejo in izkažejo odprtost vsi, ne samo verni. Vsi lahko sodelujejo – verni, neverni, kot prostovoljci, kot gostitelji, kot sodelujoči na srečanjih po župnijah in drugih prizoriščih … Novoletno srečanje je priložnost, da se tudi v lokalnem okolju naredijo koraki v smer odprtosti, sprejemanja, pogovora s tistimi, ki so oddaljeni. 
– V srečanje je vključeno širše okolje mesta Ljubljane. Na kakšen način bodo (lahko) v dogajanje vključene župnije, skupine, tudi druge verske skupnosti?
Tilen: Najprej so v ospredju župnije, ki bodo sprejele mlade romarje. Z njimi načrtujemo dopoldanska dogajanja in vsebine srečanj. Načrtujemo tudi popoldanske delavnice za mlade, ki predstavljajo tisto drugo točko srečevanja in pogovarjanja. Vse to bodo priložnosti, da si mladi izmenjajo svoje poglede, izkušnje, svoje vidike vere … Slovenske župnije se bodo odprle, pomagale, morale bodo opraviti tudi nekaj dela, po drugi strani pa bodo v tistih dneh dobile veliko priložnosti za evropski odmev in pogled na posamezne teme.
– Posebnost teh srečanj je možnost bivanja mladih po družinah. Mnogi, ki so bili pred leti ali desetletji na takem srečanju, bodo gotovo želeli povrniti gostoljubje, ki so ga sami doživeli, in odpreti vrata mladim iz evropskih držav. Kakšna so navodila glede tega in kako bo potekal postopek prijav za gostitelje?
Jean Patrick: Izhajamo iz ureditve, da so osnova posamezne župnije, v katerih bo tekom srečanja potekal tudi določen program. V osnovi vabimo najprej vse tiste družine, ki živijo na območju župnij gostiteljic, da se pridružijo gostiteljstvu. Drugi pomemben vidik je oddaljenost v kombinaciji z možnostjo javnega prevoza ob različnih urah.
Tilen: Mednarodna skupina prostovoljcev bo najprej po Ljubljani, potem po bližnji okolici začela z obiski župnij, ki imajo dobre povezave z mestom. Potem se bo videlo, kako načrtovati to sodelovanje župnije v času srečanja, kdo vse iz posamezne župnije bi lahko bil aktivnejši v fazi priprav. Od tam naprej bomo potem konkretno iskali in vabili družine – gostitelje, ki bi bili pripravljeni na tistem območju sprejeti romarje.
– Kako je s pričakovano udeležbo na letošnjem srečanju v Ljubljani? Koliko ste v stiku z udeleženci iz drugih držav?
Jean Patrick: Informacije in vabila so objavljena in razposlana. V poletnih mesecih je bilo spet veliko mladih v Taizéju, kjer je bilo že zaznati utrip in pripravljenost, da se spet srečamo v Ljubljani. Je pa vsekakor težko predvideti, koliko jih bo prišlo v Ljubljano. Aktivnosti po posameznih državah se začnejo jeseni, ko se začne študijsko leto. Tudi proces prijav je šele dobro odprt, tako da bo treba za natančnejše številke še počakati.
Tilen: Jasno je, da bodo večje skupine prišle iz sosednjih držav. Za zdaj vemo, da se nam bodo pridružili mladi iz Egipta, potrdili so že Portugalci in Španci … Gotovo bo iz nekaterih držav veliko udeležencev, spet iz drugih lahko zgolj peščica.
M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2023), 38-40.
Pojav raka debelega črevesa in danke povezujejo predvsem z nezdravim življenjskim slogom: uživanje nezdrave prehrane, debelost, telesna neaktivnost. 
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano prepreči debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki so pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu. Redna vadba tudi zmanjša potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico.
Z odstranjevanjem polipov (iz katerih se v veliki večini primerov razvije rak na debelem črevesu in danki) se lahko to obliko raka popolnoma prepreči. V programu Svit odkrijejo več kot 70 % raka dovolj zgodaj, tako da onkološko zdravljenje ni potrebno.
Spominjam se pričevanj iz Idrije. Med vojno je bila bombardirana cerkev sv. Barbare, umetniški spomenik. Po vojni bi jo lahko popravili, a so jo takratne oblasti ukazale podreti. Nihče ni hotel podreti glavnega oltarja s tabernakljem. Neki mož se je oholo zavihtel na oltar in s krampom podrl tabernakelj ter se zasmejal: »Vidite, še imam roke, čeprav sem to naredil!« Ljudje so pripovedovali, da mu je čez nekaj let v rudniški nesreči odtrgalo roki … 
Na pokopališču v Ločni v Novem mestu se je 22. oktobra 1994 zbrala množica pogrebcev: v blagoslovljeno zemljo so položili zemeljske ostanke mučencev – nad pol stoletja po njihovi nasilni smrti. 21. oktobra 1943 so partizani pobili sedemnajst uglednih Novomeščanov in drugih Dolenjcev, med njimi duhovnika Franca Keka, profesorja verouka na novomeški gimnaziji. V smrt so odhajali z molitvijo. Mrtve so morilci pometali v brezno. Po več kot petdesetih letih se je izpolnilo upanje sorodnikov in vseh miroljubnih ljudi, da bo le prišel čas, ko bodo lahko njihove zemeljske ostanke prenesli v blagoslovljeno zemljo. »Dolgujemo jim dostojen pogreb, zahvalo in občudovanje,« je dejal takratni novomeški prošt Jože Lap, ki je vodil žalno slovesnost. »Današnji pogreb ni samo spomin na rajne, temveč tudi molitev za žive, tudi za tiste, ki so delali in še delajo krivico, da bi našli modrost in spravo. Najhujša zaostalost je sovraštvo, zato molimo, da bosta zmagala ljubezen in sporazumevanje.«
Njegova življenjska pot se je pričela 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu. 
Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli … Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943. Na spominski podobici, izdani po njegovi mučeniški smrti, je zapisano: »Za vero in narod goreče si molil, vztrajno si delal, si grozno trpel in sveto umrl. Zdaj diči te božja najvišja odlika: slava in čast mučenika in našega vsem priprošnjika.«
»Plapolaj, plapolaj/ večna luč pred Marijo!/ Ah, v srcu je tak tesno,/ plapolaj luč pred Marijo!// Mene obdaja tema/ blodnje in zmote globoke/ in k tebi iztezam roke,/ kraljica moja!// Ah, ti moja mladost/ z grehi ponižana,/ ah, ti večna krepost,/ tolikrat križana,/ nazaj te želim!// Tu v samoti, v smrtni tihoti/ pred tabo klečim.«
Sveta Terezija iz Kalkute je večkrat ponavljala besede, da naj živimo današnji dan, ne včeraj in ne jutri. Misel, ki se mi zdi vredna premisleka večkrat na naši življenjski poti. Kako hitro nas skrbi, strahovi, vprašanja zapeljejo v prihodnost in kolikokrat se oklepamo tega, kaj vse je bilo. Sedanji trenutek je kaj hitro izpodrinjen. Vendar je dejstvo, da lahko največ naredim tukaj in sedaj. Zaman je tarnati, kako nam je žal, česa vse nismo naredili, ko stojimo ob pokopu nam drage osebe. Hitro se prikrade še druga misel sodobnega časa: da nimamo časa. Obremenjeni smo, ker imamo toliko stvari, misli in informacij – in ja, potem kar nimamo časa. Večkrat nas v življenju blokira strah, kako ravnati v neki situaciji. Mogoče imamo občutek, da moramo vedno nekaj narediti oz. da je samo od nas odvisno, kakšno bo nadaljevanje. 
Čeprav v teh svojih pisarijah tikam vse po vrsti, od samostanskega vratarja do papeža, bom seveda tikal tudi tebe, a ti ne morem reči drugače kot »gospod«. 
Spoštovani gospod Anton! Obilo žegna ob godu, z željo, da cerkveni birokratski mlini čimprej zmeljejo zrnje stoternega sadu, ki si ga obrodil, in da bi kmalu in obilno obrodilo tudi tisto zrnje, ki si ga kot profesor sejal na s trnjem zaraslo slovensko duhovno polje.
Kdo?
Kot profesor je spremljal 100 diplomantov, 13 kandidatov za magisterij in 13 kandidatov za doktorat. Dodati je treba še veliko število zahtevnih teoloških spisov, ki jih je lektoriral z izjemno natančnostjo, vrsto cerkvenih dokumentov (uredil je knjigo Vera Cerkve), razprav in duhovnih spisov. Prevedel in spremno besedo je napisal tudi v knjigo Koncilski odloki drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.