Avtor: Marko

40. slovenski knjižni sejem in založba Ognjišče

Napisal Marko na 21. novembra 2023. Objavljeno v Dogodki.

40. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM, največji slovenski knjižni dogodek, je danes odprl svoja vrata na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Na tej promociji slovenske literature in spodbujanje branja se tudi letos predstavlja večina slovenskih založb (tudi Založba Ognjišče), ki razstavljajo svoje najnovejše ali najbolj prodajane izdaje knjig, od leposlovja do strokovnih del.
Obiskovalcem je v času sejma omogočen nakup knjig po ugodnejših cenah.
Od torka, 26. 11. 2024, do nedelje, 1. 12. 2024 na sejmu pričakujemo veliko število obiskovalcev (lansko leto več kot 52.000). Geslo sejma je: Knjigo moraš imeti rad.

Sejem je obogaten tudi s pestrim spremljevalnim program, ki vključuje predstavitve knjig, avtorjev, literarne debate, delavnice ter številne druge dogodke, ki sejem za obiskovalce naredijo še privlačnejši. Letos se bomo veliko družili tudi s hrvaškimi avtorji in njihovo literaturo, saj smo v goste povabili našo južno sosedo. Pesnik Ivan Minatti, ki bi letos praznoval sto let, pa nas bo spomnil, da moraš imeti nekoga rad. Še posebej lepo je, če je to tudi knjiga. Izvedeli bomo, kakšen pečat puščajo na slovenskem literarnem zemljevidu Slovenske Konjice, kraj, kjer je Minatti naredil prve korake.

Založba Ognjišče vas vabi na tri dogodke v času sejma:

V sredo, 27. novembra ob 16 uri, na Pisateljskem odru
Pogovor z Carmen in Miha Ruparčič o soočanju s strahom in občutki utesnjenosti pri otrocih in mladih in kako nam vera lahko pomaga in kaj imajo pri tem »ta prave« knjige? Pogovor vodi urednik Matej Erjavec.

V četrtek, 28. novembra ob 12. uri, na Pisateljskem odru
mag. Drago Tacol, prof. dr. Jože Ramovš in Alenka Tacol bodo z Božom Rustjo razrivali v dobre in slabe pojavnosti starosti, in predstavili novo knjiga Ognjišča: Dober dan, starost!

V petek, 29. novembra ob 16. uri, na Odru mladih
Jure Sešek, bo otrokom in mladim natresel paleto dobrih zgodb in spomnil da pišite Miklavžu za kakšen knjižni namig. Saj veste, Miklavž rad prinese dobre knjige.
Vabljeni!

(več na spletni strani SKS.)

Na sejmu se predstavlja tudi založba Ognjišče, ki se je kot založba prvič predstavila že na 7. knjižnem sejmu leta 1985. Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno. Aprila 2017 smo se spominjali 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Takrat je namreč pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim … in tudi Slovenski knjižni sejem je taka priložnost, da se več ljudi seznani s knjigami z versko vsebino, s knjigami Ognjišča, z našimi knjigami, jih vzame v roke, prelista …

več o Založbi Ognjišče, ki je bila aprila letos stara 57 let …

Zato vas Založba Ognjišče vabi, da na knjižnem sejmu obiščete naš razstavni prostor, kjer si lahko ogledate naše nove izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom.

Pred Miklavžem vas bo gotovo zanimalo, kaj ponujamo v Miklavževi ponudbi za leto 2024. Lahko si jo prelistate in ogledate že doma, da bo na sejmu izbira lažja … Če vas pa zanimajo tudi naše druge izdaje in novosti, potem pa si poglejte katalog Knjižna ponudba Ognjišča. Ste našli kaj zanimivega?

Na knjižnem sejmu lahko do nedelje zvečer nakupujete s popustom.

ODPIRALNI ČASI

od torka, 26. 11. do sobote, 30.11. od 9. do 20. ure
v nedeljo, 1. 12. pa vas sejem vabi od 9. do 18. ure

Vstop je brezplačen – vabljeni!

pripravlja Marko Čuk, fotografije Maruša Čuk.

Zlati prah nekoristnosti

Napisal Marko na 21. novembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Ne bom utemeljeval, zakaj bi bil lahko kot duhovnik za našo družbo koristen človek. Tudi ne bom nikogar prepričeval, naj mi to verjame. Ne bom pisal peticije niti je ne bom podpisal. Saj namreč tudi marsikdo, ki v nedeljo sedi v cerkvenih klopeh in posluša moje pridiganje, meni – to sem namreč slišal že od kar nekaj ljudi –, da je to praktično vse, kar počnem. In ker tako misli tudi politika, sem tako gledano očitno res družbeni parazit. Temu bodo poleg tistih, ki jih skrbi, da imamo »cerkveni« preveč denarja, hitro prikimali tudi oni, ki človeka radi ocenjujejo po metrih, tonah in litrih, po potu na čelu in bicepsih na rokah, po popravljeni strehi na podružnici in novi farovški fasadi.
Ne bi se smel sekirati za to. Kategorija nekoristnosti je pravzaprav nekaj, v kar Jezusovi učenci spadamo že od samega začetka. Učitelj pravi: »Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Saj dela za Jezusov evangelij pač ne moremo in ne smemo meriti z vatli koristi in dobička, po rezultatih. Kristjan ima namreč dolžnost ne biti koristen, temveč služiti, kot pač zna in zmore, imeti v družbi enako funkcijo kot privzdignjenost glasbe ali sporočilnost kipa na trgu, ki ga morda sicer nihče ne opazi, a tiho govori o pomembni resnici. Kot lepota torej, brez katere se seveda da preživeti, a je potem življenje kot juha brez rezancev, sicer dobra, ampak – nekaj ji manjka.
Da je res tako, me prepričujejo tudi tisti, ki jih je družba že zdavnaj opredelila za nekoristne, celo za škodljive: vsi iz maternice odgnani otroci, ki so končali v človeških odplakah, vsi nepokretni in dementni bolniki, ki se sploh ne zavedajo več samega sebe in bi se jih – čisto ekonomsko gledano – bolj splačalo evtanazirati, kot da zaradi njih zmečemo v zrak milijarde evrov. Prištejte zraven še koga po lastni presoji, ni nas tako malo. Ko sem imenovan kot »nekoristen«, pravzaprav stopim v vrsto z njimi, ki so jih nekoč tlačili v koncentracijska taborišča, danes pa na sramotilni steber javne blagajne. Njihov brat postanem takrat in skupaj z njimi legam na našo družbo kot zlati prah, razlog za to, da naša družba ostane posvečena.
Imeti nekoga nekoristnega je za človeško družbo provokacija, pomemben vprašaj, ki sili k odgovoru, v kaj verjamemo in kaj zagovarjamo, koliko še cenimo človeka in njegovo življenje, če nam še vladajo ljudje in še ne hladni roboti. Biti ta zlati prah seveda pomeni tvegati, da bomo pobrisani, odstranjeni, utišani, skriti. A kakor dobro vemo, prahu nikoli ne zmanjka, zato biti pobrisani prah samo pomeni nekemu drugemu pripraviti prostor, družbi nekoč, po dolgem brisanju polic omogočiti dober odgovor na zahtevna vprašanja. Pomagati počlovečiti razvaline neke družbe, ki to ni, dokler v njej ni prostora za »nekoristne«.
Vse dotlej pa bom verjel v tiho in skromno dlan, ki ve, da je človek ob tebi nekaj, kar nima cene.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 11 (2023), 3.

Žalostinka Franceta Balantiča

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Dnevnik vaškega župnika.

Po vojni skoraj docela zamolčani pesnik s preroškim darom – France Balantič – se je rodil 29. novembra 1921 v revni delavski družini v Kamniku. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo, ki jo je končal v začetku okupacije. Jeseni leta 1941 je začel študirati slavistiko. Sredi l. 1942 je bil odpeljan v taborišče Gonars. Marca 1943 se je vključil v protikomunistične vaške straže in odšel v Grahovo na Notranjskem. Tam je v noči s 23. na 24. november skupaj s svojimi vernimi prijatelji doživel nepozabni veliki petek mučenja in smrti. Neposredni napad na Grahovo je izvedla Tomšičeva brigada pod poveljstvom španskega borca in partizanskega podpolkovnika Staneta Semiča – Dakija, ki je bil doma z Blok. V divjem sovraštvu je dal vse ujetnike z ranjenimi vred na pragu goreče postojanke ustreliti in mrtve ali še žive pahniti v ogenj, kjer so vsi zgoreli. Tako se je uresničila Balantičeva pesem, kjer je napovedal, da bo v ognju groze moral umreti.
V spominih mlajše pesnikove sestre Tilke, ki je bila ob bratovi smrti stara osem let, lahko beremo: »Kaj se je zgodilo, v svoji otroški duši nisem mogla dojeti. Vedela sem le, da našega Franceta ni več, česar pa nisem mogla sprejeti. Naš France se ni vrnil. Umrl je tako kakor na tisoče mladih ljudi. Umrli so, ker jim nesmiselno človeško sovraštvo ni pustilo dosanjati njihovih sanj. Ko je France zgorel kot nema bakla v grahovski noči, se je za nas, družino v skromni hiši za Bistrico, podrl svet. Mama je onemela v svoji žalosti, ata se je zaprl vase in v njegovem svetu ni bilo več luči, tema je gledala tudi iz njegovih oči« (Tilka Balantič Jesenik, Spomini, 1985, rokopis).
Zakaj je moral naš izjemno talentirani pesnik Balantič sredi žuboreče pomladi življenja doživeti ogenj groze in človeške hudobije, ki mu je vzela življenje? Ob branju njegovih tako milozvočnih, presunljivih in duhovno skorajda neprekosljivih stihov mi prihaja na misel sporočilo Knjige modrosti iz Stare zaveze, kjer je med drugim zapisano: »Pravični bo našel pokoj, četudi prezgodaj umrje … Brezmadežno življenje odtehta visoko starost. Ker je bil Bogu všeč, je bil od njega ljubljen in ker je živel med grešniki, je bil vzet. Vzet je bil, da ne bo hudobija popačila njegovega mišljenja ali zvijača zapeljala njegove duše … Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času dosegel polna leta. Zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je tudi hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,7–14).
Iz Balantičevih pesmi hitro spoznamo, da je bil Božji izbranec, ki ni poznal hudobije, sovraštva in zvijače. V parih letih pesniškega ustvarjanja je izpolnil dolga leta. Njegove nepozabne pesmi razodevajo slo po življenju, hrepenenje po ljubezni, iskanje večne sreče v Bogu, povezanost z rodno grudo pod Kamniškimi Alpami in slutnjo prihajajoče smrti.
Duhovnik in pesnik Vladimir Truhlar odkriva v Balantičevih sonetih večno žive duhovne prvine, kjer je pesnik odkrival skrivnosti svojega srca in duha: »Vse je milost. Za tabo se bom zdaj napotil. Pomagaj, Kristus, mi, da bom ukrotil bolest po zemlji, da bom ves Tvoji luči se zarotil. Ti si življenje, svoboda, mir … V sebi čutim dih smrti. V smrti si sam. Najtežja je ločitev od zemlje … Bog je! Popolna izročitev Bogu. Ponižnost. Prah sem pred Teboj. Vrh – ljubezen božja do mene. Neskončno me ljubi. Zaupanje v usmiljenje. Smrt v Kristusu. Pot v drugačno življenje. Prava svoboda si Ti … Zdaj lahko umrem, ne bojim se več smrti. Pel Ti bom tam, Ti večna Lepota« (Vladimir Truhlar, Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju, str. 192–194).
Mladi pesnik, ki je ljubil življenje, je v pesmih preroško napovedal svoje mučeniško umiranje v ognju groze, kar je doživel v Grahovem l. 1943. Kot umetnik je doumeval, da je rojen za svobodo, ki mu jo prinaša Kristus. Zato je zgodaj odklonil komunizem, ki je človeštvo pehal v suženjstvo, materializem, nečlovečnost in brezboštvo. V ljubezni do Boga in slovenskega naroda je zasnoval sonetni venec sonetnih vencev, ki ga zaradi prezgodnje smrti ni mogel dokončati. Njegova pesniška duša je hrepenela po očiščenju in Bogu. V Božjem usmiljenju je našel prehod iz greha v Božje otroštvo.
Pesem Žalostinka se je uresničila 24. novembra1943 v Krajčevi hiši, stoječi poleg župnijske cerkve Marije Brezmadežne v Grahovem. Pesnik Balantič resnično ni mogel dobiti sestrice, da bi njegove zoglenele kosti ponesla na kamniške Žale.
Naj Balantičeva Žalostinka vsem Slovencem in Slovenkam pomaga, da nikoli več ne bomo začeli bratomorne vojne. Takšna vojna bi nas dokončno izbrisala iz raja pod Triglavom. In tedaj bi bila zares v meni in v tebi smrt slovenskega naroda spočeta in rojena.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 84.

Franc Pirc (1785-1880)

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Le pomislite, koliko koristi imate od sadja. Vživajte surovega ali kuhanega, vselej vam veliko odrine. Če ga posušenega shranite, vas ob hudi letini varuje lakote. Če ga v mesto prodate ali mošt iz njega stlačite ali pa žganje iz njega skuhate, vam bo veliko zaleglo in vam dohodke povečalo. Lepo sadje nas tedaj razveseljuje, nam k živežu pomaga, nam premoženje povečuje in nas ob hudi letini lakote varuje. Prizadevajte si tedaj, kmečki gospodarji, vse pripravne prostore z žlahtnim drevjem zasajati, ker boste od tega sami velik dobiček vživali, vaši otroci pa vam bodo hvaležni in še po smrti bodo radi za vas molili.« Tako je po lastnih izkušnjah zapisal duhovnik Franc Pirc v uvodu svoje knjige Krajnski vertnar (1830), prve slovenske knjige o sadjarstvu. V prvi polovici svojega dolgega življenja je deloval kot duhovnik in umni sadjar v domovini, nekaj krajšo drugo polovico pa je posvetil misijonskemu delu med ameriškimi Indijanci, kamor ga je privabil zgled junaškega misijonarja Friderika Baraga. Oznanjal jim je evangelij in jih skušal tudi gospodarsko dvigniti.

“OČE UMNE SADJEREJE NA KRANJSKEM”
Rodil se je 20. novembra 1785 v Kamniku, osnovno izobrazbo je dobil pri tamkajšnjih frančiškanih, srednjo šolo pa je pod francosko Ilirijo obiskoval v Ljubljani. Valentin Vodnik ga je navdušil za materni jezik in pesnikovanje. Po končani srednji šoli (1810) je študiral bogoslovje in bil 13. marca 1813 posvečen v duhovnika (duhovnika sta bila tudi njegova mlajša brata Janez in Simon). Nekaj mesecev je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem sedem let vikar v Beli Peči (župnija Kranjska Gora). V letih strašne lakote 1816 in 1817, ki je posebno prizadela Gorenjsko, je Pirc spoznal, kaj pomeni sadje v ljudski prehrani. Kot župni vikar v Pečah pri Moravčah (1820–1830) je prepotoval Kranjsko in sosednje dežele, da bi se poučil o gojitvi sadnega drevja in vinske trte. Na cerkveni zemlji je uredil drevesnico ter posajal jabolčne in hruškove pečke in orehe. Kmetom je brezplačno delil cepiče. Leta 1830 je izdal prvi del svoje knjige Krajnski vertnar, ki je z drugim delom doživela več izdaj. V Podbrezjah na Gorenjskem je služboval samo pet let (1830–1835), a je zapustil trajne spomenike svoje dejavnosti. Takoj je uredil obsežno drevesnico, iz katere je oddajal po 8000 drevesc letno. Iz nje so še desetletja kasneje zalagali zasebne, župnijske in šolske drevesnice na Kranjskem. Sezidal je novo župnišče in na travniku pod njim zasadil velik sadovnjak. Njegov sadni izbor je štel nad 700 sort. Naročal je: »Vsak učitelj mora biti sadjar in poklican, da napredne zamisli o sadjarstvu širi na deželi in uči kmete.« S svojim delom in s svojimi spisi si je prislužil naziv “oče umne sadjereje na Kranjskem”.

ZA BARAGOM MED AMERIŠKE INDIJANCE
Misijonska poročila, katera je dunajski Leopoldinski družbi pošiljal Friderik Baraga, ki je odšel v misijone leta 1831, in njegova pisma so Pirca tako prevzela, da je sklenil iti po njegovih stopinjah, čeprav je bil že v petdesetem letu. Odpovedal se je župniji, razprodal in razdal je vse svoje reči in 16. junija 1835 zapustil domovino, na ameriška tla je stopil 4. septembra. Odšel je v Detroit k škofu Reseju, ki ga je namenil za pomočnika Baragu v pokrajinah ob Velikih jezerih. Zaradi hudega mraza ni mogel do njega, zato je svoje poslanstvo začel na misijonski postaji La Croix. Med Indijanci je delal s pomočjo tolmača, kmalu pa se je naučil njihovega jezika, tudi s pomočjo dotedanjih Baragovih indijanskih spisov. V njegovem delovanju je bil na prvem mestu pouk v veri, ustanavljanje misijonskih postaj, gradnja cerkva in šol ter prizadevanje za človeški dvig Indijancev. Pirčevo misijonsko delovanje v Ameriki obsega dve obdobji: od 1835 do 1852 v pokrajini ob gornjem delu Michiganskega jezera in od 1852 do 1873 v Minnesoti. Leta 1837 je odpotoval v Le Point k Baragi, katerega je škof Rese postavil za generalnega vikarja za misijone med Indijanci in takrat sta se slovenska misijonarja prvič srečala v Ameriki. Leta 1851 je bila v Minnesoti ustanovljena škofija St. Paul. Pirc se je takoj ponudil, da pride pomagat kot misijonar za Indijance in škof mu je izročil v upravo severni del Minnesote. O svojem delu je pridno poročal v domovino in njegova pisma so objavljala razna glasila, predvsem katoliški list Zgodnja Danica. Leta 1864 je obiskal domovino, da bi pridobil nove sodelavce. Odzvalo se je 16 mladih misijonarjev, med njimi Jakob Trobec iz Polhovega Gradca, ki je kasneje postal tretji škof v škofiji St. Cloud. ‘Oče’ te škofije in mesta z enakim imenom je bil naš misijonar.

INDIJANCI SO MU PRAVILI “DOBRO SRCE”
Po teh letih delovanja v Minnesoti je izdal nemško knjigo Indijanci v Severni Ameriki (1855), ki ima tri dele: v prvem opisuje življenje staroselcev plemen Otava in Očipve, v drugem popisuje zgodovino pokristjanjevanja staroselcev, v tretjem pa opis lastnega misijonskega dela. Indijancem je ne le oznanjal evangelij, ampak se je tudi trudil, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim preskrboval razna semena, začel v veliki meri saditi krompir, ki se je dobro obnesel in je postal glavna hrana. Seznanjal jih je tudi z živinorejo. S tem je pripomogel, da so se ustalili v nekem kraju in bivali v hišah namesto v šotorih. Razumel se je tudi na zdravilstvo. Ob epidemiji črnih koz leta 1846 je v misijonski postaji Arbre Croche cepil okoli 900 Indijancev. S takim prizadevanjem si je pridobil njihovo zaupanje, nakopal pa si je sovraštvo belih, zlasti trgovcev in vladnih agentov, ki so z žganjem zastrupljali Indijance, da bi zasedli njihovo zemljo. Indijanci so mu pravili Dobro srce.
Leta 1871 se je moral zaradi starostnih težav, predvsem hudo opešanega vida, umakniti z misijonskega polja. Odločil se je za vrnitev v domovino. V Ljubljano je prispel 3. oktobra 1873. Avstrijske oblasti so mu določile pokojnino, kakršna je pripadala upokojenim župnikom. Prve mesece je preživel kot gost frančiškanov v domačem Kamniku, potem pa se je naselil v ljubljanskem stolnem župnišču, od koder je vsak dan hodil maševat v stolnico. Umrl 22. januarja 1880 v 95. letu življenja. Leta 1892 so prebivalci mesta Rich Point glasovali za preimenovanje v Pierz v spomin na Franca Pirca, ki je poleg Barage in Knobleharja najbolj markantna osebnost naše misijonske zgodovine.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 88-89.

Stara drevesa

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Slišal sem, da so stara drevesa zelo pomembna za zdrav gozd. Nisem vedel, zakaj, zato sem ob neki priložnosti vprašal gozdarja. Povedal mi je, da stara drevesa s svojimi razvejanimi koreninami ohranjajo prst, jo varujejo pred izpiranjem. Čistijo vodo in ohranjajo vlažnost tal. V sredicah debel, ki so delno odmrla, nastane zemlja, v kateri se naselijo mnoga koristna živa bitja. V duplinah starih dreves gnezdijo ptice. Odmrlo in padlo drevo, je še rekel gozdar, postane najboljše kališče za nova drevesa. Razpadajoče drevesno deblo je vir hrane mladikam.
Prav zato skušajo gozdarji spremeniti miselnost ljudi, ki imajo v lasti gozdove. Ni dobro odstraniti vsakega starega ali odmrlo drevo. Za pravo ravnovesje in zdrav razvoj gozda je treba zmanjšati človekov vpliv v njem.
Če je v gozdu tako, ali ni podobno tudi med nami? Razmišljam namreč o pomenu starih in ostarelih ljudi.
Stari ljudje so z vsakim letom bolj na robu, izgubljajo vpliv na družbo, postajajo breme za pokojninski sklad in so najpogostejši obiskovalci bolnišnic in zdravstvenih domov.
Zdi se mi, da tudi naša družba pretirava s čiščenjem. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da so vsi domovi za ostarele polni in so čakalne vrste zelo dolge. Zavedam se, da je to za mnoge edina in najboljša rešitev.
Osebno se mi zdi pomembnejše dejstvo, da imajo stari ljudje velik vpliv na nas, mladike, ki rastemo iz njih.
Videti starega človeka, polnega duha, veselja, vedrine notranjega miru, je najboljše rastišče za mlade. Zagrenjen in razočaran starec ali starka pa življenje zavira.
Mlajši se ob starih učimo, kako sprejemati svojo starost, umiranje, bolezen. Stari ljudje lahko, podobno kot odmrla drevesa, s svojo držo vplivajo na mlajše še dolgo po svoji smrti.
Zato starejšim ljudem sporočam, da ste za nas zelo dragoceni.

J. Čuk, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 83.

Med nas je bila poslana z namenom

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

»Bolje bi bilo, da bi umrla,« je zavzdihnila medicinska sestra, ko je z novorojenčico hitela v kisikovo komoro. Ne enkrat.
Mlada mamica mi je takrat pisala: »Ne vem, ali naj prosim za življenje ali za smrt.« Težko si je predstavljati njeno bolečino. Molili smo, molili … saj nismo vedeli, kaj bi bilo bolje. »Naj se uresniči Božji načrt,« je bilo edino, kar sem ji lahko v teh težkih trenutkih rekla. Ko je bolečina neizmerna, se tudi še tako dobro misleča tolažba odbija kot kaplja od pločevine. Prvi otrok, prva vnukinja, prva nečakinja. Vsi navdušeni, kako bo naša. Bila je lepa kot sonce. Kmalu so se pokazale vse posledice možganskih krvavitev ob porodu. Kljub izredni skrbi, razgibavanju, masiranju ni bilo odziva. Tiha misel mnogih, naj odide, je še bolj zabolela. »Moja je, naša je, kaj še lahko naredimo zanjo?« je kljuvalo v mladih starših. Če kje, ji bodo lahko pomagali v Stari Gori, v bolnišnici za invalidno mladino in rehabilitacijo. Dve leti tam nista prinesli izboljšanja. Torej sprejeti, kar jim je dano. Bog ve, zakaj. Medtem se ji je rodila sestrica. Občudovala sem starševski pogum in nagrajena sta bila zanj. Čudovit otrok. In zaživeli so kot družina.
Popolnoma paralizirana je dočakala dvainštirideset let. Vseskozi so jo imeli doma, ker se je tam počutila najbolj sprejeta, ljubljena. Sprejetost pa ima moč, da nariše nasmeh zadovoljstva, ki ga ima človek, ki ve, da je ljubljen v vsakem trenutku. Med nas je bila prav gotovo poslana z namenom, da bi se ob njej zavedali hvaležnosti, kakšno življenje nam je darovano, ga znali ceniti, izpolniti vsak njegov dan, ne glede na to, kako priznani, bogati in uspešni smo. Bilo je očem nevidno, zaznava ga le odprto, ljubeče srce, ki vidi dlje. In ona je zaznavala globlje. Bila je zelo potrpežljiva in vesela deklica, vsakogar se je razveselila, še posebej, če si je vzel čas, ji izkazal pozornost in z njo malo pokramljal. Res ni izgovorila nobene besede, a po mimiki obraza in njenem odzivanju se je dalo marsikaj razbrati. S pretanjenim notranjim posluhom je vedno zaznala slabe vibracije, nesporazum, slabo voljo. In ni se odzivala, ni jedla ali pila, dokler ni videla pomiritve, odpuščanja, objema. Njen ljubeči pogled in nasmeh sta bila nagrada za spravo. V njeni bližini je bil prostor miru in zbranosti. Če si se prepustil njenemu pogledu, je bilo, kakor da se v globinah preteka Božja navzočnost in gledaš v oči angela.
Marsikdaj je bilo težko ugotoviti, kaj jo muči, ker ni zmogla povedati. Težko jo je bilo hraniti, ker si z jezikom ni zmogla pomagati, težko je bilo z odvajanjem, kar je bil poseben projekt. Težko jo je bilo oblačiti, ker je imela zakrčene ude. Tako skrbno je bila negovana, da v vseh letih svojega življenja ni dobila preležanin. V vsem sta ji bila starša blagoslovljena bližina. Marsikaj je bilo težko, a njeni ljubeči odzivi so odtehtali vse. Ob njej smo se mi in naši otroci naučili sprejemati drugačnost. Vsak izmed nas je bil na steni predstavljen z eno plišasto lutko. Natanko je vedela, čigava je katera. In če se je želela o kom pogovarjati, jo je pogledala. Tako je tekla komunikacija. Iz njenih grlenih glasov pa smo razpoznavali vsebino. Zelo rada je gledala nogometne tekme. Če se je ati razveselil gola, je zavriskala. Ko je prišel kdo od njenih ljubih, ji je od sreče in vznemirjenja srce divje razbijalo. Prva pot, ko smo prihajali na obisk, je bila vedno k njej. Pričakala nas je z velikim nasmehom. Toliko lepih spominov nam je darovala!
Starša sta goreče molila, da ne bi trpela in da bi odšla prej kot kateri od njiju. Bog je uslišal njuno prošnjo. Nekega jutra, ko je sonce vzšlo, jo je poklical k sebi. Na njenih ustnicah je ostal nasmeh. Njena naloga med nami je bila končana. Odšla je počivat v Božje naročje. Bogu hvala, da smo jo imeli. To angelsko bitje ostaja z nami v spominih, v pogovorih in predvsem v srcih.
Zelo hudo mi je, ko prebiram razna mnenja, da takšen otrok ne bi smel živeti, da je to krivica in vsem v breme. Celo evtanazijo načrtujejo zanje! Za koliko življenjskih spoznanj in lepih trenutkov se starši in okolica prikrajšajo! Vem, kako zelo je mamico zabolelo, ko ji je kdo ob hčerkini smrti dejal: »No, zdaj si pa rešena.« Česa? Lastnega ljubljenega otroka?

Ana, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 82-83.

Fran Miklošič (1813–1891)

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (…) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa. – Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. – Spominska plošča na rojstni hiši.

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. – Miklošičev trg v Ljutomeru. – Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar …« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje … Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. – Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.

Postati moramo varuhi otrokovega otroštva

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Zaradi pomembnosti in vpliva na ves kasnejši otrokov razvoj verjetno ne mine seminar, šola za starše ali predavanje na temo vzgoje in izobraževanja, kjer ne bi poudarjal, da je v sodobnem času ena glavnih nalog sveta odraslih, da zavarujemo otrokovo otroškost. Zakaj? Razlogov je več – trije pa so bistveni.

1. Preveč organiziranih obšolskih oziroma obvrtčevskih dejavnosti
Mnogi starši so danes pretirano zaskrbljeni, da je njihov otrok novi Ronaldo, Messi, Mozart, Nobelov nagrajenec, Dončić, telovadni virtuoz … in so prepričani, da mora že v predšolskem obdobju hoditi (mnogi starši rečejo, da sami sebe doživljajo kot taksi-službo, ker morajo otroke nenehno nekam voziti in hoditi po njih) na določene dejavnosti, da ne bo zapravil svojega talenta, genialnosti in nadarjenosti. Rezultat je na žalost ravno nasproten. V najstniških letih praktično vsi odnehajo. Vsa genialnost in nadarjenost pa izpuhti neznano kam. Vzrok za to je tudi v sami stroki, ki že leta pretirano poudarja nadarjenost in genialnost otrok. Priča smo zanimivemu paradoksu: v predšolskem obdobju in prvih razredih osnovne šole skorajda vsi otroci obiskujejo eno ali več dejavnosti, ko mine kakšnih 10 let, pa ugotavljamo, da vseh teh otrok, ki so obiskovali te dejavnosti, več ni oziroma so vse dejavnosti opustili. Imamo pa generacije apatičnih in iztrošenih otrok, ker smo jih v otroštvu pretirano obremenili in jih izčrpavali z vsemi temi dejavnostmi. Z drugimi besedami: oropali smo jih njihovega otroštva in jih prehitro potegnili v svet odraslih, kjer je potrebno drugega premagati, biti boljši od drugih, biti bolj talentiran od vseh ostalih in biti nekaj posebnega na način, da drugega premagaš. Na žalost pa se izgubljenega otroštva ne da nikoli več nadomestiti. Predšolsko obdobje in obdobje prvih treh razredov je obdobje umirjenosti, domišljije, pravljic, zgodbic, proste igre, namišljenih prijateljev ipd. Skratka, pomembno je, da je v tem obdobju otrok lahko res otrok. V tem obdobju mora biti otrok čim več doma, da se notranje umiri in bivanjsko zasidra, ne pa da se ga nenehno vozi v neka tuja umetna okolja. Pomembno je, da spodbujamo otrokov notranji svet, to je svet kreativnosti in ustvarjalnosti ter domišljije. Otroku moramo dovoliti in omogočiti pogoje, da sam kreira svojo igro in ne da starši vedno bolj postajajo otrokovi animatorji. Na tej točki pa vidimo še drugi zanimiv paradoks: v tem zgodnjem obdobju starši otroke vozijo na vse mogoče dejavnosti, v najstniških letih, v obdobju pubertete, ko bi športne in vse druge aktivnosti res bile potrebne, pa jih dolge ure prepuščajo zaslonom, družbenim omrežjem in mnogim nepreverjenim, pogosto zelo škodljivim vsebinam, ki hranijo njihovo dušo.

2. Zasloni in družbena omrežja
Celotne generacije otrok in mladostnikov so zasvojene z zasloni in družbenimi omrežji. Ker imajo zasloni na možgane in kognitivne sposobnosti praktično identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu. Duševno zdravje med otroki in mladostniki iz leta v leto sistemsko pada. Naši otroci že pri desetih, enajstih letih tožijo o občutkih anksioznosti, depresije, občutjih notranje praznine, zdolgočasenosti, brezvoljnosti, da se ne morejo zbrati, da se ne zmorejo umiriti, da so nervozni, da se težko osredotočajo itd. Prav šokantno je, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu in na sistemski ravni same države tej problematiki pravzaprav ne namenjamo nobene resne pozornosti. Prav gotovo so v prvi vrsti na potezi starši, ki otroku kupijo pametni telefon in igralno konzolo ter mu tudi dovolijo dolge ure ždeti pred vsemi temi zasloni. Kljub temu bi morali na sistemski ravni sprejeti določene ureditve in ukrepe, ki bi veljali za vse šole in za vse otroke. Potrebno se je tudi zavedati in upoštevati, da so tudi starši različno izobraženi ter osveščeni o tovrstni problematiki. Vsak, ki ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje vseh negativnih vplivov na njegov nadaljnji razvoj. Enako bi morala ravnati tudi država, ki ji je mar za prihodnost družbe in za vsakega posameznega državljana. Zasloni so največji kradljivci našega časa, naših medosebnih odnosov in otroštva naših otrok.

3. Permisivnost, ki otroka dojema kot pomanjšanega odraslega
Posledično ni diferenciacije med svetom odraslih in svetom otrok. Vse stavimo na pamet in razum, čeprav je npr. predšolski otrok predvsem bitje domišljije in čustev, kar pomeni, da njegovo dojemanje sveta in njegove izbire vedenja ne temeljijo predvsem na razumu. S tem ko je permisivnost dolga leta promovirala, da je otrok staršev prijatelj, se je otrokom na nezavedni ravni zgodila velika krivica, saj so jim naložili bremena, ki jim niso kos. Če otrok postane staršev prijatelj, pomeni, da je prevzel vlogo odraslega človeka. Če otrok postane staršev zaupnik, kar pomeni, da starš od njega pričakuje tudi kakšen nasvet za svoje tegobe, še posebej če govorimo o relaciji oče–mama, bi pravzaprav morali govoriti o čustveni zlorabi otrok. V tovrstnem odnosu otroku posreduje informacije in vsebine, ki jih zaradi tega, ker je otrok, ne zmore ustrezno čustveno ter razumsko predelati, ne ve, kako bi se na to odzval in kaj naj z vsemi temi vsebinami naredi – tudi to je čustvena zloraba otrok. Včasih so nas starši v družbi odraslih ob določenih pogovorih poslali stran od njih. Zaradi tega, ker vsi pogovori odraslih niso za otroška ušesa. Tako je bilo tudi prav in tako bi moralo biti tudi danes. V stroki govorimo o diferenciaciji odraslega in otroškega sveta.
Otrokom moramo dovoliti, da so lahko res otroci. Prav to je najboljša popotnica za smiselno in lepo življenje.

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
(Kahlil Gibran)

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 11 (2023), 12-13.

Zakaj nam Bog pošilja trpljenje, če nas neskončno ljubi?

Napisal Marko na 19. novembra 2023. Objavljeno v Pisma.

Pred mesecem dni je nečak, star komaj 15 let, hudo zbolel za malignim tumorjem v glavi. Cela žlahta smo bili najprej v šoku, potem pa smo se odločili njegovo bolezen predati v »Božje roke«. Z župnikom smo opravili v župniji tudi devetdnevnico za zdravje in blagoslov. Pred kratkim pa sem dobil vprašanje, na katerega ne znam prav odgovoriti: Zakaj nam Bog pošlje takšno trpljenje, če nas neskončno ljubi? In zakaj bi molili in prosili Boga za zdravje, če nam je ravno on poslal to bolezen? Hvala za vaše razmišljanje in odgovor.
Jona

Zastavljeno vprašanje je eno najtežjih, saj se nanaša na navzočnost zla in trpljenja v človekovem življenju, kljub temu da nas je Bog ustvaril iz ljubezni in nam je nikoli ne odtegne. Po drugi strani je tudi res, da se vsaj brez Božje privolitve nič ne more zgoditi. Še posebej je vprašanje pereče, ko trpljenje ali bolezen zadene nas same ali naše najbližje. Odgovor ni preprost, saj v takšnih primerih odgovora ne zahteva samo razum, marveč celoten človek, tudi njegova čustva, globinska doživljanja. Zato ni naključje, da teologija govori o »mysterium iniquitatis«, skrivnosti zla; skrivnosti pa nikoli ne moremo priti do dna, čeprav lahko vanjo vedno globlje prodiramo.

Bog je ustvaril svobodnega človeka
Dokončno pojasniti skrivnost zla torej ni mogoče. Zlo, trpljenje v raznih oblikah doživljamo, ne moremo ga zanikati; a ko o njem razmišljamo, razum vedno znova naleti na neke meje, preko katerih se ne more prebiti. Ko združimo človeške moči razmišljanja in Božje razodetje, je edina pametna razlaga za obstoj zla to, da je Bog ustvaril določena bitja do neke mere svobodna, seveda ne enako svobodna, kot je on sam. To pa pomeni, da se človek in angeli lahko odločijo tudi drugače, kot si je zamislil Bog, ki jim sicer želi srečo, veselje in izpolnitev v Ljubezni. Ni hotel človeka, ki bi kot stroj »produciral« ljubezen, ampak svobodnega človeka, ki se mora za ljubezen svobodno odločiti, sicer to ne bi bila ljubezen. Če pa je svoboden, mora imeti tudi možnost, da izbere ne-ljubezen. In po svetopisemsko-krščanskem razodetju je tukaj izvor zla. Torej v svobodi tistih bitij, ki jih je Bog ustvaril svobodne. S tem je Bog dopustil, da se lahko angel ali človek odloči tudi proti njemu in s tem tudi proti sebi in soljudem ter vsemu stvarstvu. Da ta možnost obstaja, je dobro, saj predpostavlja obstoj svobode, ki je velika dobrina. Jo pa angel ali človek lahko tudi zlorabi.
Po krščanskem razodetju sta torej dve bitji, ki sta ustvarjeni s svobodo, človek in angel. Zato lahko od obeh izhaja zlo. Zlo torej izhaja iz človeka samega in potem tudi preko raznih grešnih struktur, ki jih človek vzpostavi v tem svetu. Vzrok posameznikovega zla, trpljenja, bolezni je lahko sam, drugi človek (ali več ljudi) ali hudobni duh.

Bolezen je posledica greha, a ne osebnega greha bolnika
Sveto pismo nam na začetku predstavi, da v raju ni bilo trpljenja, bolezni v današnjem pomenu besede. Trpljenje se pojavi šele v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, kjer se pojavi izvirni greh. Greh pa je zlo, za katerega se angel ali človek svobodno odloči in s tem se prične tudi trpljenje, tako v odnosih med ljudmi kakor v odnosih z naravo. Trpljenje in zlo sta torej povezana med seboj. Trpljenje je posledica zla; trpljenje pa vključuje tudi bolezni. Bolezen ni nekaj, kar bi Bog predvidel za življenje v raju. Pojavi se, ko je delovanje narave, naravnih zakonitosti zaradi duhovnega vpliva greha prizadeto.
Vsaka bolezen je torej posledica greha. Seveda ni vsaka bolezen posledica osebnega greha bolnika, ampak moramo to razumeti v smislu, da greh vsega sveta, torej grehi vseh ljudi skupaj skozi vso zgodovino vzpostavljajo vedno nove pogoje za razvoj bolezni, ki seveda lahko prizadenejo tudi povsem nedolžne ljudi. Zlo je nekaj duhovnega in v krščanskem videnju kot takšno vpliva na vso resničnost, na fizikalne, kemične, psihološke in na duhovne procese in jih ovira. Za primer: ekološka onesnaženost in ogroženost narave je izraz človekovega greha, izraz zla, ki ga je sprožil človekov greh pretiranega izkoriščanja naravnih virov; ne za nujne potrebe preživetja, marveč za bogatenje nekaterih na račun drugih. Nekdo npr. zboli za rakom ali kakšno drugo hudo boleznijo zaradi zastrupljenega ozračja, v katerem mora živeti in ni sam za to kriv in odgovoren. Nosi pa posledice greha tistih, ki jim je več za dobiček kakor pa za to, da bi ohranjali okolje čisto in zdravo.

Bog nikoli ne pošilja bolezni, trpljenja, vse to le dopušča
Sedaj morda že lahko odgovorimo na »očitek« Bogu, ki se kdaj pojavi, da nam pošilja trpljenje, bolezen … Bog nikoli ne pošilja bolezni, trpljenja, zla. Vse to le dopušča, ker mora ljudem pustiti svobodo, da se lahko odločijo za dobro, za ljubezen. Zato ga lahko vedno prosimo za pomoč v bolezni ali kakšnem drugem trpljenju. In bodimo prepričani, da bo pomagal tako, kakor je za nas najbolj prav. Tudi v Svetem pismu lahko preberemo, takoj po oznanilu izvirnega greha, da Bog obljublja pomoč pri premagovanju zla. Tega pa ne naredi kot poseg »od zunaj«, ampak tako, da sam vstopi v človekovo stisko, trpljenje, celo človekov greh vzame nase. Zato lahko Pavel zapiše, da »tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). »Vse« pa vključuje tudi trpljenje. Da misli resno, je Bog dokazal, ko je Božji Sin, druga Božja oseba, postal človek; torej je vstopil v vso našo resničnost. Tako se je resnična Božja narava združila s človeško in v njej že povsem premagala vsako zlo. Jezus kot človek, s svojo človeško naravo, ki je zdaj pri Očetu v nebesih, je popolnoma zunaj zla. Če pa je človeška narava v enem posamezniku že premagala zlo in ni več pod njegovim vplivom in je premagala tudi zadnjo posledico greha, ki je smrt, potem lahko z Božjo pomočjo to dosežejo vsi ljudje. Bog je človeško naravo sicer odrešil, je pa od svobodne odločitve vsakega posameznika odvisno, ali bo to sprejel ali ne. Bog nas ne želi prisiliti niti v odrešenje, ampak nam ga ponuja, mi pa se lahko svobodno odločimo zanj.
Naj povzamem. Bog nas ima rad in nam ne pošilja trpljenja. Ko pa trpljenje že je, ne po njegovi volji, in ga ne moremo s svojimi prizadevanji odstraniti, nam želi pomagati to trpljenje spremeniti v nekaj pozitivnega tako, da ga moremo združiti s trpljenjem Jezusa Kristusa, ki je odrešilno trpljenje, saj ga je sprejel nase učlovečeni Božji Sin iz ljubezni do vsakega izmed nas. Tako lahko tudi trpljenje pomaga, da se še bolj predamo Kristusu, ki nas bo privedel k Očetu, kjer ne bo več ne bolezni ne trpljenja in bomo spet vsi eno v Kristusu v poveličanem stanju, ki je edina prava, dokončna ozdravitev človeka, saj ne bo več ne trpljenja ne smrti, ampak večno življenje v Božji ljubezni. Zato je vsaka molitev v stiski bolezni, lastni ali drugega, in v vsakem trpljenju smiselna, saj nas odpira za Božje delovanje, ki nam želi biti blizu v vsaki naši stiski.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 11 (2023), 36-37.

Matej Mohorič

Napisal Marko na 18. novembra 2023. Objavljeno v Moj pogled.

“Naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke”

Matej Mohorič je hvaležen sogovornik, ki razmišlja, analizira in pove zelo veliko. Je vrhunski kolesar, trikratni svetovni prvak. Nazadnje pred nekaj tedni tudi v disciplini gravel oz. vožnji po makadamu. Z veliko dobre volje se je Matej odzval našemu vabilu za pogovor, čeprav je bil že z obema nogama na dopustu.

– Ob koncu sezone ste doživeli lep sprejem v Šenčurju pri Kranju. Zdelo se je, da ste bolj zadržan človek, ki ni rad v središču pozornosti.
Krajani Šenčurja so me res presentilli. V Šenčurju preživim malo časa, pa so se kljub temu tako potrudili. Dobro ste ocenili, takšne stvari mi ne godijo preveč, ker sem sramežljive sorte. Me pa posebej veseli, ko vidim toliko navdušenih otrok, ki se želijo fotografirati z mano, dobiti moj avtogram, da sem jim vzornik. Ob njih se sprostim in se lažje udeležim takšnih dogodkov.
Sramežljiv sem, saj se ne počutim nič bolj posebnega kot kdorkoli drug, ki opravlja svoj poklic.

– Velikokrat zasledimo, da so in smo novinarji zelo veseli vašega bogatega izražanja. Se tega zavedate?
Drži, verjetno je ta sposobnost povedati in izraziti stvari z besedami pri meni res izrazitejša. Sem bolj analitični tip duha. To obrnem v svojo korist tudi na dirkah, saj cestno kolesarstvo ni samo merjenje moči, ampak je v ospredju tudi veliko taktike, tehnologije in diplomacije, da si izboriš mesto v ekipi.

– In to ste si zagotovo izborili. Celo več – v enem od podkastov sem slišal, da se tudi kolesarski kolegi v ekipi za kakšno tehnično stvar odločijo šele potem, ko vi opravite analizo in se prvi odločite.
Ja, ko je recimo treba napisati, kakšen pritisk v gumah bomo naslednji dan vozili, najprej napišem jaz, in šele potem vsi ostali.
Težko opišem, ampak že zelo zgodaj v karieri sem želel veliko pozornosti nameniti opremi in pripravi, tudi prehrani – vsem vidikom, ki lahko pomagajo do boljših sposobnosti in boljšega kolesarjenja na dirki. Tudi zaradi tega imam morda malce več izkušenj kot moji kolegi, zato se obrnejo name za nasvet, če so sami negotovi.

– Gorazd Štangelj je rekel, da vi vse naredite popolno. Je to veliko breme?
Vedno sem bil in bom perfekcionist. Se pa z leti učim sprejemati ne samo svoje napake, ampak tudi napake drugih. Z leti se zaveš, da je lepota sveta pravzaprav v tem, da ni popoln, da je raznolik, da smo si različni.

– Kako zahtevno je biti popoln celo sezono? Verjetno ima vse svoje meje.
To je bistvo vsakega človeka. Kako iz sebe potegniti največ, a hkrati ne izgoreti. Kako pri svojem delu, v svojih odnosih ostati uspešen in poskrbeti tudi zase. To je tista uravnoteženost, ki jo vsi iščemo, in to počnemo celo življenje. Gradimo na lestvici vrednot, kakor si jo zastavimo.
Ob tem se je treba naučiti še kakšne veščine. Osnova vsakega življenja je rutina. Vse, kar štrli iz rutine, načrtujemo veliko vnaprej. Sam si sedaj ne morem privoščiti, da bi se prepustil toku.
Pri kolesarstvu je povsem enako. Tudi tam pretehtamo, česa se bomo lotili in česa ne, kaj nam bo koristilo pri zmogljivosti in kaj ne. V ekipi poskušamo zaposlovati najrazličnejše strokovnjake, ki nam lahko pomagajo.

– Gledalci se navdušujemo nad vami, nad vašimi uspehi. Ste kot sodobni gladiatorji, ki se podajate v skorajda mučenje in trpinčenje. Je z vidika človekove moči in po svoje dostojanstva šel profesionalni šport predaleč?
Če pogledava z vidika nekoga, ki opravlja običajno službo in se za konec tedna odloči povzpeti s kolesom na Jošta, je to lahko zelo gladiatorsko.
Naši predniki so morali opraviti veliko fizičnega dela na polju, v gozdu, od jutra do večera. Ne vem, če bi se njim moje početje zdelo gladiatorsko.
Izpostavil bi velik napredek v znanosti. V kolesarstvu smo ves čas spremljani zelo od blizu. Merijo nam vse ali večino življenjskih funkcij – srčni utrip, variabilnost srčnega utripa, količino spanja, saturacijo v krvi in še vse, kar je s krvjo povezano, količine maščobe, vse, kar je povezano s hrano in energijskim vnosom, porabo. Vsak kilodžul porabljene energije je zabeležen. Natančno se analizira prebavni sistem in zase lahko rečem, da lahko med samimi tekmovanji prebavim večjo količino hrane ter poskrbim za večji vnos energije v telo v krajšem času kot večina ostalih. Vse to se da ob stalnem zdravniškem nadzoru natrenirati in s tem pomikaš svoje meje navzgor.

Poudariti hočem, da je oskrba s strani ekipe res na profesionalnem nivoju in si upam trditi, da se 500 kolesarjev, ki sodelujejo v ProTouru, uvršča vsaj v zgornji 1 odstotek najbolj zdravih posameznikov med svojimi vrstniki, če ne celo v 1 promil svoje populacije. Priprava in oskrba je torej vrhunska.
Kar se naporov tiče, so veliki, to drži. Ampak naše telo je na te napore vrhunsko pripravljeno. Hkrati je treba vedeti, da se res hudi, ekstremni napori zgodijo recimo 12-krat letno, na 12 etapah ali dirkah, ki me res izčrpajo do konca. Ostale so merjenje moči, vendar to ne pomeni vsak dan vožnje ves čas v maksimalnem naporu. V primerih, ko jaz pridem do roba svojih moči, je za moje telo to še vedno manj stresno kot pri nekom, ki je pisarniški tip, nato pa se z nekaj rekreativnimi vožnjami poda na Jošta ali Vršič. Njegovo telo ni vajeno naporov, mišice niso trenirane za takšne stvari.

– Kako pa je s psihično kondicijo, da ste sposobni intenzivnost kolesarske sezone iz leta v leto zdržati tudi na psihični ravni?
Fizično kondicijo je lažje natrenirati kot psihično. Mednarodna kolesarska zveza nam je že na svetovnem prvenstvu, ko sem postal mladinski svetovni prvak, pripravila predavanje kolesarja Philipa Gilberta, ki je tisto leto zmagal med člani. Od njega sem prvič slišal, da se mu ni težko pripraviti fizično, veliko težje je zaupati si, verjeti vase in na dirki to potem tudi pokazati.
Takrat se mi je zdelo to precej hecno, saj sem bil od vedno precej samozavesten, fizično pa morda nisem bil najbolj nadarjen. Čez toliko let, po vseh izkušnjah, lahko rečem, da je psihična priprava res pomembna. Redki so posamezniki, ki dosegajo visok nivo na obeh področjih. Če bi bil menedžer ekipe in bi izbiral talente, bi se odločal za tiste, ki so osebnostno zelo trdni, samozavestni, z jasno izraženo ambicioznostjo, mogoče celo egoizmom. Lažje je tekmovalca fizično še dotrenirati kot pa ga spraviti na vrhunsko psihično raven.
Z rutino izgrajuješ samozavest. Ko se na dirki odloča, zato trdno veš, čemu si tam. Če tega nimaš, potem moraš najprej pri sebi razčistiti, kaj bi rad in kaj sploh počneš na kolesu.
Na tem področju ima velik vpliv tudi vera. Če veš, da obstaja nekaj večjega od tebe, če zaupaš, da bo na koncu vse v redu, da se bo vse zglihalo, potem je lažje. Seveda te lahko nesreča ali smola hitro spravita iz tira. Imam kolege, ki trdno verjamejo, da imajo vse sami pod kontrolo. A ko se jim začnejo stvari podirati, ko gre narobe, se podira tudi njihova hišica iz kart, takrat se znajdejo v zelo slabem položaju.

– Nakazali ste duhovni vidik. Večkrat ste že poudarili, da je vera eden od stebrov, na katerega se naslonite. Imate med kolesarskimi sotekmovalci in kolegi tudi take, s katerimi lahko govorite o Bogu, molitvi, veri?
Ja, večkrat oz. čedalje pogosteje. Kolesarji smo si med sabo različni, eni hočejo imeti vse v svojih, človeških rokah in verjamejo v naključja. Meni pa je najtrdnejši nauk ta, da naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke. In kar bo, bo. Če pride kaj narobe, to tudi sprejmem. Če mi je eno etapo nagajalo kolo, bo pa drugič boljše. Na določene stvari ne moreš vplivati.
V kolesarstvu je zelo veliko posameznikov osredotočenih samo na rezultat. To se mi ne zdi najboljši način, saj si potem v primeru slabega rezultata vedno razočaran. Če pa si zelo fokusiran na svojo pripravo, na svojo izvedbo, daš vse od sebe, boš na koncu zadovoljen, če boš prvi ali nekje na sredini. Veš, da si naredil največ, kar si lahko.

– Ko ste po svetu, greste kdaj z namenom v cerkev, ali za kaj takega enostavno ni časa?
Se zgodi, seveda. Mogoče tudi ne vedno ravno kakšna cerkev ali kapelica, ker tudi ni nujno zame, da se ustavim v sakralnem objektu. Pogosto izkoristim trenutek v naravi, na robu ceste, ko si na vzponu in se ti razpre razgled. Na takšnih mestih se kar ustavim in se počutim zelo hvaležnega za vse. In v takšnih trenutkih čutim prisotnost Boga ter sem hvaležen za vse priložnosti, ki so mi dane.

– Po prazniku vseh svetih sledi zahvalna nedelja. Za kaj ste vsako leto oz. še posebej letos hvaležni?
Največkrat sem hvaležen za to, da sem bil rojen na tako krasnem delu sveta. Bil sem že skoraj povsod in vsakič, ko se vrnem domov, se zavem, kako lepo je v Sloveniji. Vem, da so službe stresne, da so situacije za mnoge težke, pa vendar mislim, da so na drugih koncih sveta pogoji za življenje slabši, zahtevnejši.
Za letošnjo sezono sem hvaležen opremljevalcu koles, ki me je spodbudil k temu, da sem jim lahko naredil uslugo tako, da sem šel z njihovim kolesom na svetovno prvenstvo v gravelu – vožnji po makadamu. To je odprlo povsem novo dimenzijo, za katero sploh nisem vedel. Priznam, da so bile to vedno moje sanje, saj sem želel trenirati gorsko, ne cestno kolesarstvo. Spomnim se let, ko smo se kot mulci s kolesi preganjali po gozdnih cestah … Cestno kolesarstvo mi je bilo celo dolgočasno, je pa sedaj postalo moja služba in mi je priraslo k srcu. Vedno sem malce ljubosumno gledal dirke v ciklokrosu, tudi gorskem kolesarstvu. Res sem hvaležen, da sem se lahko udeležil svetovnega prvenstva. Bil sem presenečen, da sem to priložnost izkoristil za zmago in naslov svetovnega prvaka.

– Po zmagi na makadamu ste dajali vtis, da je šlo za dirko, ki je izvenserijska; kot dirka, ki ste se je veselili zaradi dirke same, mogoče celo zaradi njene prvinskosti, surovosti …
Gravel oz. vožnja po makadamu je povsem drugačna disciplina kot cestno kolesarstvo. S fizičnega vidika ima veliko povezave s tem, kar jaz počnem, je pa po težavnosti suvereno na prvem mestu, saj gre v tej disciplini na polno od štarta do cilja. Na cesti se veliko dogaja v skupini, v zavetrju, tukaj pa je vsak sam. Ima pa ta disciplina svoj čar. Je bolj prvinski vidik kolesarskega dirkanja, zahtevnost, na moč, kar mi ustreza. Več je načrtovanja, saj je veliko manj oskrbe s hrano in pijačo ob poti, ni dovoljena menjava kolesa, tudi ob okvari ne – lahko ga samo popravljaš. To je dobro, saj ni razlik med bolj in manj bogatimi ekipami.
Gotovo je to disciplina, ki ji zelo raste priljubljenost.

– Za nas, rekreativne kolesarje, običajno jesen pomeni konec kolesarske sezone. Začne se indoor kolesarjenje. Ali tudi vi kdaj kolesarite na trenažerju, odpeljete kakšno Zwift virtualno dirko?
V zadnjih letih to zelo veliko koristimo. Tehnologija je naredila ogromen korak naprej in sodobni trenažerji omogočajo zelo realen občutek. Pred 10 leti nisem vedel, da potrebujem dva posebej zmogljiva fena, da mi pihata hladen zrak med treningom na trenažerju. Če je zunaj neprijetno vreme, grem veliko raje na trenažer kot na cesto. Včasih je bilo zame nepredstavljivo, da bi eno uro poganjal sobno kolo, zdaj brez težav na trenažerju oddelam cel trening, tudi po štiri ali več ur.

– Začenjate dopust. Je ta čas stresen ali se ga veselite?
Imamo dve vrsti kolesarjev – eni s ponedeljka na torek odpeljejo kolo v klet, ga zaklenejo, zaklenejo klet in se vrnejo nazaj po štirih tednih. Sam sem to poskusil samo enkrat in se je zelo slabo končalo. V vseh letih sem našel dobro ravnovesje in se zelo veselim tega časa. V dopust ne vstopam fizično izčrpan, saj že nekaj let opažam, da sem ob koncu sezone najbolje pripravljen in zmogljiv. Sem pa naveličan in utrujen od potovanj, pritiskov, obveznosti.
Med dopustom je tudi nekaj več časa za obiske sponzorjev in seveda čas za običajen oddih in dopust, nekaj časa se umirim, nekaj časa obiščem otroke. Zelo se veselim tega dela leta. In zagotovo nimam odtegnitvenega sindroma po koncu sezone. V tem mesecu in pol skoraj vsak dan vsaj malo kolesarim in živim zdravo športno, saj lahko posežem po bolj pestrih zelenjavnih jedeh, nekaj več je tudi spanja.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 11 (2023), 38-40.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing