Avtor: Marko

Škof Baraga – pobarvanka

Napisal Marko na 13. marca 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Friderik Baraga, slovenski misijonar, indijanski škof in oznanjevalec Kristusove vesele novice, se je rodil leta 1797. Ob 200-letnici njegovega rojstva (1997) smo pri založbi Ognjišče izdali pobarvanko s preprostim naslovom Škof Baraga. Doslej so že mnogi skušali orisati bogato življenje požrtvovalnega misijonarja. Takrat je besedilo za otroke napisala Berta Golob, ilustracije pa je prispevala Silva Karim. Zvezek je izšel v zbirki pobarvanke. Letos (2018) obhajamo 150-letnico smrti misijonarja Baraga. Velikemu misijonarju je posvečen tudi letošnji oratorij. Tudi zato je naša založba po dvajsetih letih spet natisnila pobarvanko Škof Baraga. Tudi v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek Le eno je potrebno, v katerem Karel Mauser oriše Baragovo življeneje in delo. Besedilo je pred leti izšlo tudi v knjigi. Z vsem tem se tudi mi pridružujemo prizadevanju slovenske Cerkve in rojakov v Ameriki in po svetu, da bi bil misijonar Friderik Irenej Baraga, veliki slovenski dobrotnik Indijancev, imenovan za svetnika. Že leta 1972 se je 17. avgusta začel škofijski postopek za priznanje svetništva našega vélikega misijonarja.Od 10. maja leta 2012 ga že smemo imenovati častitljivi Božji služabnik. Odlok s tem nazivom je podpisal papež Benedikt XVI.. Vse omenjeno pisanje o njem pa naj bo tudi spodbuda, da se večkrat spomnimo nanj in se mu v molitvi priporočamo … otroke pa tudi s prebiranjem pobarvanke navajamo, naj ga posnemajo v dobroti in prijaznosti!

… več o Frideriku Baragi tudi na naši spletni strani

Škof Baraga

Prelistajte

Naročite knjigo

Škof Baraga – pesmica (z notami)

Indijanska vas praznuje,
dušam prednikom daruje.
Petje, strune, glasba, ples,
kres, ki sega do nebes

Baragova čista duša
vse do jutra hrup posluša.
Njim prinašam oznanilo,
Jezusovo sporočilo.

In ko mine nekaj let,
indijanski rodje svet.
Bogu škof se zahvaljuje,
vdano moli in krščuje.

(besedilo Berta Golob, glasba Janez Bitenc)

pripravlja Marko Čuk

Pekovski vajenec iz Znojma

Napisal Marko na 13. marca 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

Pekovski vajenec iz Znojma

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji – in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi – in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali – in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli – on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce – in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak – a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(…) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (…)

(…) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (…)

(…) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum – tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(…) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (…)

(…) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen… In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (…)

pripravlja Marko Čuk

Taščica

Napisal Marko na 13. marca 2018. Objavljeno v zgodbe.

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela … To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled …«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.

Papež se predstavi mladim

Napisal Marko na 12. marca 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

– Kdo je papež?
– Kaj dela papež?
– Kako papeža izvolijo?
– Zakaj si je papež Frančišek izbral prav to ime?
– Kako poteka papežev dan?
– Kakšen je bil papež Frančišek kot otrok?

S podobnimi zanimivimi vprašanji odkrivamo lik papeža.
Iskriv jezik in številne ilustracije, ki predstavijo tudi nekatere doslej neznane podrobnosti iz življenja papežev.
Vse to v knjigi predstavlja vlogo papeža kot rimskega škofa, voditelja katoliške Cerkve in duhovno orientacijo za ves svet. Odstira nam pogled na dvatisočletno zgodovino in na 266 papežev, ki so si sledili na Petrovem prestolu.
Še posebej nam knjiga približa lik papeža Frančiška, njegove simbolične geste in sporočila, med katerimi je tudi čudovita Molitev petih prstov.

Papež se predstavi mladim

Prelistajte:

Naročite knjigo

iz vsebine

KDO JE LAHKO IZVOLJEN ZA PAPEŽA?
Za papeža je lahko izvoljen kateri koli moški, ki je krščen in ni poročen, ki ima vsaj petintrideset let in je na dobrem glasu. Že stoletja papeža izvolijo škofje, običajno so to kardinali. Zadnji papež, ki je v trenutku izvolitve bil preprost diakon, je bil Giovanni di Lorenzo de’ Medici (1513), ki je najprej postal papež z imenom Leon X., nato pa je bil imenovan za škofa.

NAVIJAČ IN LJUBITELJ GLASBE
Bergoglio je navdušen navijač moštva San Lorenzo iz Almagra. To je nogometna ekipa, ki igra v argentinski Primera división (prvi ligi). Rad ima umetnost in glasbo (njegov najljubši skladatelj je Beethoven) in v mladosti je tudi plesal tango, značilen argentinski ples. Med njegove priljubljene knjige spadata tudi dve mojstrovini italijanske književnosti: Dantejeva Božanska komedija in roman Zaročenca pisatelja Manzonija. Poleg italijanskega, francoskega, angleškega in nemškega jezika zna tudi govorico svojih prednikov: piemontsko narečje.

ALI JE PAPEŽ KAJ TEHNOLOŠKI?
V našem času je eden najbolj razširjenih jezikov prav tehnološki jezik: računalniki, splet, družabna omrežja in različna sredstva za komunikacijo lahko dosežejo veliko število ljudi. Tudi Sveti sedež ima svoje uradne spletne strani (med katerimi je tudi www.vatican.va), uporablja Pinterest (omrežje, namenjeno fotografijam). Papež pa ima svojo osebno domeno na Twitterju, @Pontifex. S tega mesta vsak dan pošlje sporočilo mnogim vernim sledilcem, ki prebirajo njegove tvite v devetih jezikih, med katerimi je tudi latinščina. Zanimivo pa je, da so njegovi sledilci v latinščini (ta jezik vsekakor je in ostaja univerzalen) številčnejši od tistih, ki papeževe tvite prebirajo v nemščini.
Kratka sporočilca vere, upanja in ljubezni, kot na primer tale tvit: »Kako lepo bi bilo, če bi vsakdo izmed nas rekel: ‘danes sem storil dejanje ljubezni do drugih, danes sem razveselil nekoga’.« Papež tako močno verjame v moč interneta in njegove uporabe, da je ob svetovnem srečanju mladih v Rio de Janeiru naklonil popolni odpustek tudi vsem tistim vernikom, ki niso mogli osebno priti v Brazilijo, ki pa so vseeno redno in zavzeto sledili obredom in mašam v
neposrednih prenosih (direct streaming), torej na daljavo, preko računalnika.

POLETI S HELIKOPTERJEM
Papež za potovanja (tudi za krajša, kot na primer ko se poleti preseli v Castel Gandolfo) najpogosteje uporablja helikopter Augusta Westland VH-139 bele barve, ki pripada 31. eskadri italijanskega vojaškega letalstva. Helikopter uporabljajo tudi drugi visoki državni funkcionarji, še posebno predsednik republike. Prejšnji model, SH-3D, je odslužil in je sedaj na ogled v Zgodovinskem muzeju v kraju Vigna di Valle nad Bračanskim jezerom.

DVA PAPEŽA IN TANGO
Kot vsak pravi Argentinec je tudi Jorge Bergoglio v mladosti plesal tango ter postal občudovalec te glasbe in tega plesa. Veliko prej, na začetku 20. stoletja, je še nek drug papež »imel opraviti« s tem plesom.
To je bil Pij X. (pozneje je bil razglašen za svetnika), ki je zato, da bi se seznanil s tem novim argentinskim plesom, ki je v Cerkvi povzročal tolikšno razburjenje – tako, da so ga nekateri cerkveni dostojanstveniki hoteli celo prepovedati – dva plesalca tanga zaprosil, naj ga zaplešeta. Ko je bil ples končan, je papež Pij X. vzkliknil: »Meni se zdi lepši ples furlanka (ljudski ples iz Veneta, od koder je papež izhajal); vendar pa ne vidim, kakšni hudi grehi bi lahko bili v tem novem plesu!« In tako so tudi katoličani smeli plesati tango.

NAJBOLJ NENAVADNA DARILA
Med avdiencami preprosti verniki, pa tudi politiki ali znane osebnosti, pogosto prinesejo papežu kakšno darilo. Sveti predmeti, knjige, medalje, pa tudi splošno uporabne stvari, včasih zelo neobičajne. Naštejmo nekatere: volan ferrarrija, dirkalno kolo, traktor, avtodom, policijski zvežček s plačilnimi nalogi, nogometni dresi s papeževim imenom, kokoši, želva, kubanski krokodil (podaril ga je Bioparku v Rimu). Če željo preprosti verniki, da bi podarili papežu darilo, ki ni ravno primerno, morda še lahko razumemo, pa je manj razumljivo, kako si nekatere osebe iz političnega življenja lahko omislijo tako ekstravagantna darila: Janez Pavel II. je iz rok jemenskega predsednika dobil krivo sabljo, ali pa celotno zbirko videokaset televizijske serije iz rok takratnega iranskega predsednika. Najdragocenejše darove namenijo Vatikanskim muzejem ali pa Vatikanski knjižnici. Druga darila pa dobijo svoje mesto v posebnem skladišču in
jih podarijo naprej (papež dobi v dar tudi belo poročno obleko in poročne prstane!). Hrano pa – in tu je največ ‘kolomb’ (tipičnih italijanskih slaščičarskih izdelkov iz kvašenega testa v obliki golobice) in čokoladnih pirhov, namenijo cerkvenim ustanovam ali kuhinjam za revne.

MLADI Z VSEGA SVETA
Od leta 1985 naprej vsako leto na cvetno nedeljo poteka SDM (svetovni dan mladih), na katerem se papež sreča z mladimi z vsega sveta, ki poromajo v Rim. Približno na vsaka tri leta to srečanje postane mednarodno (in traja več dni). Vedno je prisoten tudi papež, odvija pa se vsakokrat v drugem kraju. Zadnja srečanja so bila v Kölnu (Nemčija), Sydneyju (Avstralija), Madridu (Španija), Rio de Janeiru (Brazilija), Krakovu (Poljska) … Naslednji SDM (34. po vrsti) se načrtuje za leto 2020 v Panami.

pripravlja Marko Čuk

Papež Frančišek preseneča

Napisal Marko na 12. marca 2018. Objavljeno v Priloga.

»Novost nas pogosto navdaja s strahom, tudi novost, ki jo Bog prinaša, novost, ki jo Bog zahteva … Bojimo se presenečenj Boga. V svojem življenju se bojimo presenečenj Boga! On nas vedno preseneča! Gospod je takšen! Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje!« Tako je papež Frančišek nagovoril vernike na velikonočno vigilijo, 30. marca 2013, slabe tri tedne po svoji izvolitvi. Takrat je že postajalo jasno, da bo Frančišek papež novosti in presenečenj. Presenetil je z izbiro imena Frančišek, s pozdravom ‘dober večer’, s tem, da se po izvolitvi ni vselil v papeško stanovanje, temveč je raje ostal v preprostem Domu svete Marte. “Postal sem duhovnik, da bi bil z ljudmi. Zahvaljujem se Bogu, da te želje nisem izgubil.” Nekaj povsem novega je, da papež kakšnega ‘navadnega’ človeka pokliče po telefonu ali mu osebno piše, da o njegovem tvitanju ne govorimo. Mnoge s svojo domačnostjo skoraj pohujšuje. Takim je menda rekel: “Se boste že morali navaditi, da je papež normalen človek.” In prav ta njegova topla človečnost privlači tudi mnoge oddaljene.

OD ARGENTINE DO RIMA
Ko je kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof Buenos Airesa, glavnega mesta Argentine, pred petimi leti postal rimski škof, naslednik apostola Petra in poglavar Kristusove Cerkve, se je vrnil v domovino svojih prednikov. V letih hude gospodarske krize po prvi svetovni vojni so se iz severne Italije izselili v Argentino. Leta 1928 je proti tej obljubljeni deželi iz Genove odplul železniški uradnik Mario Bergoglio, ki se je leta 1935 poročil z Regino Sivori in 17. decembra 1936 ju je razveselil prvorojenec Jorge Mario; za njim sta prišla še dva sinova in dve hčerki. Jorge se je šolal za kemijskega tehnika. Na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953 (datum je pomemben!), se je odločil za skok v cerkev, kjer je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je v sebi začutil klic, naj postane duhovnik. Vstopil je v škofijsko semenišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. Nekaj časa je študiral v Čilu, zatem v Buenos Airesu. Po mašniškem posvečenju 13. decembra 1969 je opravljal razne službe v Družbi Jezusovi, v letih 1973–1979 jo je vodil kot provincial za Argentino. Leta 1986 je na poglobljenem študiju v Nemčiji odkril podobo ‘Marije, ki razvezuje vozle’, in po vrnitvi v domovino je zelo priporočal pobožnost do nje kot Matere usmiljenja. Leta 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu, leta 1997 za nadškofa pomočnika, leta 1998 pa je nasledil svojega prednika kardinala Antonia Quarancina. Leta 2001 je bil odet v kardinalski škrlat. V letih 2005–2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference. Bil je član raznih rimskih kongregacij, vendar se je sej in srečanj nerad udeleževal. Kot dobri pastir je hotel ostati pri svoji čredi. Kot škof je izbral nadvse preprost slog življenja. Ni se vselil v nadškofijsko palačo, ampak je živel v skromnem stanovanju in si tudi sam kuhal. Ni se vozil z avtomobilom, ampak se je posluževal javnih prevoznih sredstev, kjer se je lahko srečeval z ljudmi.

“IMENOVAL SE BOM FRANČIŠEK”
V Evropi neznani kardinal Jorge Bergoglio “je bil v nevarnosti”, da postane papež že leta 2005, ko so kardinali v konklavu volili naslednika Janeza Pavla II. 19. aprila 2005 je bil izvoljen Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Ob njem je največ glasov prejel argentinski kardinal. Sedež rimskega škofa je bil od 28. februarja 2013 po odstopu papeža Benedikta XVI. izpraznjen. Po modrem izboru kardinalov je na njegovo mesto 13. marca 2013 sedel Jorge Mario Bergoglio, ki je na vprašanje, kakšno ‘papeško’ ime bo izbral, odgovoril: »Imenoval se bom Frančišek!« Dodatna spodbuda za ta izbor so bile besede brazilskega kardinala Claudia Hummesa, njegovega prijatelja, ki mu je takoj po izvolitvi priporočil: “Ne pozabi na uboge!” V povezavi z ubogimi je takoj pomislil na sv. Frančiška Asiškega. Ko se je prikazal v osrednji loži bazilike sv. Petra, je svoj kratki nagovor začel z ‘vsakdanjim’ pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer!« Oblečen je bil v bel talar s srebrnim škofovskim naprsnim križem, samo za blagoslov si je nadel rdečo štolo. Najprej je prosil, naj se v molitvi spomnijo zaslužnega papeža Benedikta XVI. ter nadaljeval, da naj nekaj časa v tišini molijo zanj, preden podeli blagoslov. Ob vsakem srečanju z ljudmi ponavlja: “Prosim vas, ne pozabite moliti zame!” Ob nastopu papeške službe 19. marca 2013, na praznik sv. Jožefa, je v nagovoru nakazal svoj program: »Nikdar ne smemo pozabiti, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež pri izvrševanju oblasti vedno bolj vstopati v tisto služenje, ki ima svoj svetli vrh v Križu. Pred očmi mora imeti ponižno, stvarno, z vero prežeto služenje svetega Jožefa in kot on razširiti roke, da varuje vse Božje ljudstvo ter z ljubeznijo in nežnostjo sprejema vse človeštvo, posebno najbolj uboge, najbolj slabotne, najmanjše, tiste, ki jih našteva Matej v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31-46). Samo kdor služi z ljubeznijo, zna varovati.«

DVA PAPEŽA V VATIKANU
Od 13. marca 2013, ko je bil na izpraznjeni Petrov sedež izvoljen Frančišek, ima katoliška Cerkev dva papeža. V zgodovini se je sicer večkrat dogajalo, da sta bila istočasno dva papeža, toda le eden od njiju je bil pravilno izvoljen, drugi je bil ‘protipapež’. Papež Frančišek svojega predhodnika Benedikta XVI., ki ima naziv ‘zaslužni papež’, zelo ceni in spoštuje. 28. februarja 2013, ko se je njegova papeška služba iztekla, je Benedikt XVI. s helikopterjem poletel v Castelgandofo, poletno rezidenco papežev. Tam je čakal, da so uredili samostan Matere Cerkve v Vatikanu, kjer od 1. maja 2013 zaslužni papež preživlja večer svojega življenja. Frančišek se je z Benediktom XVI. prvič srečal v Castelgandolfu 23. marca, deset dni po izvolitvi. Papeža sta se prisrčno objela in v kapeli skupaj molila. Z njunim srečanjem 2. maja v samostanu Matere Cerkve se začenja lepo sožitje dveh papežev znotraj vatikanskega obzidja. »Počutim se, kot da bi imel v hiši deda, modrega, spoštovanega, ljubljenega deda; je vzor modrosti. Je kot moj oče: če bi imel kakšne težave, če nečesa ne bi razumel, lahko grem in se pogovorim z njim.« Vidita se dokaj pogosto. 22. julija 2013 sta se srečala v vatikanskih vrtovih ob blagoslovitvi kipa nadangela Mihaela. Leta 2014 sta bila na Frančiškovo povabilo skupaj 22. februarja, na prvem Frančiškovem konsistoriju. 27. aprila je Benedikt somaševal s Frančiškom ob kanonizaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra; 28. septembra se je zaslužni papež udeležil praznika starih staršev v vatikanski baziliki; 19. oktobra je somaševal ob beatifikaciji Pavla VI. in zaključku izredne škofovske sinode. V letu 2015 ga je Frančišek 14. februarja povabil na drugi konsistorij ob imenovanju novih kardinalov. 20. junija je Frančišek šel v samostan Mati Cerkve pozdravit Benedikta preden je odšel za nekaj tednov na oddih v Castelgandolfo. 8. decembra, ob začetku izrednega Svetega leta Božjega usmiljenja, je bil zaslužni papež ob Frančišku, ko je odprl sveta vrata vatikanske bazilike in Benedikt je prestopil prag takoj za njim. Zadnjič sta se srečala 28. junija 2017.

OZNANJEVALEC BOŽJEGA USMILJENJA
Bodoči papež Frančišek je že kot nadškof učil, da krščansko prizadevanje za popolnost ne bi smelo zahtevati nadčloveški napor volje, temveč odgovor na Božje usmiljenje. Ne gre za to, da nikoli ne pogrešimo, ampak za to, da znamo priznati svoje napake in se z odpuščajočo Božjo ljubeznijo dvigniti. Kmalu po nastopu svoje papeške službe je izrekel ohrabrujoče besede, ki jih pogosto ponavlja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.« Med molitvijo prvih večernic pred nedeljo Božjega usmiljenja, 11. aprila 2015, je z branjem in izročitvijo papeške bule Obličje usmiljenja (Misericordiae vultus) uradno napovedal izredno sveto leto Božjega usmiljenja, ki se je pričelo 8. decembra 2015 in zaključilo 20. novembra 2016. Poudaril je, kaj je namen tega svetega časa: »Cerkev ni na svetu za to, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje z materinsko Božjo ljubeznijo, ki je usmiljenje. Da bi se to zgodilo – to pogosto ponavljam – mora Cerkev oditi iz svojih cerkva in občestev ter poiskati ljudi tam, kjer živijo, kjer trpijo, kjer upajo.« Trdno zaupanje v premoč Božjega usmiljenja izžareva tudi iz njegovih apostolskih spodbud Veselje evangelija (Evangelii gaudium) o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu (24. novembra 2013), in Radost ljubezni (Amoris laetitia) o osrečujoči ljubezni v zakonu in družini (19. marca 2016). Njegov podpis nosita okrožnici Luč vere (Lumen fidei), objavljena 29. junija 2013, in Laudato si (Hvaljen, moj Gospod), ki nosi datum 24. maja 2015, ko je bil binkoštni praznik. Besedilo prve okrožnice je v glavnem izpod peresa Benedikta XVI. in je z njo dopolnil trilogijo svojih okrožnic, posvečenih trem božjim krepostim – vere, upanja, ljubezni. Naslov druge okrožnice, ki govori o skrbi za skupni dom – našo Zemljo – mu je navdihnil začetek znamenite Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v naročje,« beremo v uvodu. K tem slovesnim besedilom papeža Frančiška je treba prišteti še ‘goro’ njegovih nagovorov pri splošnih avdiencah ob sredah in pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelovega češčenja ter homilij in govorov na apostolskih potovanjih, ki jih z napisanim besedilom v rokah prebere. Ta besedila so v celoti objavljena, medtem ko njegove nenapisane ‘ljudske’ homilije pri vsakdanjih mašah v Domu svete Marte, za javnost samo povzemajo.

FRANČIŠKOVIH 21 APOSTOLSKIH POTOVANJ PO SVETU
Prvi papež našega časa, ki se je ‘premaknil’ iz Vatikana, je bil Janez XXIII., ki je pred začetkom drugega vatikanskega koncila, katerega je bil napovedal, romal v Assisi. Njegov naslednik Pavel VI. pa je postal “svetovni popotnik v službi evangelija”: opravil je osem velikih apostolskih potovanj: kot prvi papež je januarja 1964 romal v Jezusovo domovino Palestino, zadnje, najdaljše potovanje pa ga je od 26. novembra do 5. decembra 1970 vodilo v dežele vzhodne Azije in Avstralije. Papež sv. Janez Pavel II. je v svojem dolgem pontifikatu (1978–2005) opravil 104 apostolska potovanja po svetu (1996 in 1999 je obiskal našo domovino), kar je nedosegljiv rekord. ‘Stari’ papež Benedikt XVI. je v manj kot osmih letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve ‘zbral’ kar 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.

Vse kaže, da ga bo Frančišek, ki je enako kot Benedikt postal papež v 77. letu življenja, prehitel: ‘za sabo’ ima že 21 apostolskih potovanj, ‘pred sabo’ pa še precej načrtovanih – samo za leto 2018 pet. Cilj njegove prve poti izven Vatikana 8. julija 2013 je bil italijanski otoček Lampedusa v Sredozemskem morju. To je prva postaja pribežnikov iz pretežno afriških dežel, ki se želijo rešiti iz bede in vojne na prenapolnjenih preprostih plovilih, tako da mnogi najdejo smrt v morskih globinah. Papež Frančišek je s svojim obiskom hotel opozoriti na greh globalne brezbrižnosti v sodobnem svetu. Prvo potovanje izven Italije pa ga je vodilo v Rio de Janeiro, glavno mesto Brazilije (22. do 29. julija 2013), ki je bilo prizorišče 28. svetovnega dneva mladih. Milijonski množici mladih z vsega sveta je ob slovesu rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« Leta 2014 je najprej romal v Sveto deželo. Od 24. do 26. maja je obiskal Jordanijo, Palestino in Izrael. Sredi poletja (od 13. do 18. avgusta 2014) se v mestu Daejon v Južni Koreji udeležil 6. dneva azijske mladine; v glavnem mestu Seul je imel mašo za mir. 21. septembra 2014 je poletel proti Albaniji, da v veri potrdi tamkajšnje kristjane, ki so bili krvavo preganjani v desetletjih ateistične vladavine. Na povabilo carigrajskega patriarha Bartolomeja I. in predsednika Erdogana je bil od 28 do 30. novembra 2014 na obisku v Turčiji. Zelo dolgo (od 12. do 19. januarja 2015) je bilo njegovo potovanje na Daljni vzhod: obiskal je Šri Lanko in katoliške Filipine. 6. junij 2015 je posvetil od sovraštva in vojne izmučenemu Sarajevu.

‘Svoji’ južnoameriški celini je namenil teden od 6. do 12. julija 2015; obiskal je Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Cilj njegovega apostolskega potovanja od 19. do 27. septembra 2015 so bile Združene države Amerike, ‘spotoma’ se je ustavil na Kubi. V ZDA je obiskal več mest; v Filadelfiji je vodil zaključno slavje ob svetovnem srečanju družin; v New Yorku je spregovoril v palači Združenih narodov. Med svojim prvim potovanjem po Afriki (25. do 30. novembra 2015) je papež Frančišek obiskal Kenijo, Ugando in Centralno afriško republiko in v stolnici njenega glavnega mesta Bangui je 30. novembra odprl sveta vrata ob začetku izrednega svetega leta Božjega usmiljenja (devet dni prej kot v Rimu). Med poletom na obisk Mehike (12. do 18. februarja 2016) je prišlo na letališču kubanskega glavnega mesta Havana do zgodovinskega srečanja med papežem in pravoslavnim ruskim patriarhom Cirilom. 16. aprila 2016 se je papež Frančišek na grškem otoku Lezbos skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem I. in grškim patriarhom Hieronisom II. srečal z begunci, ki so tam našli zavetje. Njegovo potovanje v kavkaško državo Armenijo od 24. do 26. junija 2016 je bilo prepojeno z ekumenskim duhom. V poljskem mestu Krakov je bil od 27. do 31. avgusta 2016 31. svetovni dan mladih. Z mladimi je bil ves čas tudi papež Frančišek, ki je obiskal tudi koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau. Od 30. septembra do 2. oktobra 2016 je bil papež Frančišek znova na Kavkazu – tokrat je obiskal Gruzijo in Azerbajdžan. Njegovo apostolsko potovanje na Švedsko 31. oktobra in 1. novembra 2016 je bilo povezano s 500-letnico protestantske reforme. Sodeloval je pri ekumenskem slavju v Lundu, za maloštevilne katoličane na Švedskem je daroval sveto mašo na stadionu v Malmöju.

V letu 2017 je papež Frančišek opravil štiri apostolska potovanja. 28. aprila je poletel na dvodnevni obisk v Egipt, kjer se je sestal z aleksandrijskim koptskim patriarhom Tawadrosom II. in sta podpisala skupno izjavo. V Kairu je obiskal islamsko sunitsko univerzo, za katoličane je maševal na letališču. Ob stoletnici Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi se je papež Frančišek 12. in 13. maja 2017 pridružil skoraj milijonski množici romarjev. Med jubilejnim slavjem je razglasil za svetnika fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto Marto, brata in sestro. »Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusovega evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Pred svojim potovanjem v Kolumbijo (6. do 11. septembra 2017) je poslal pismo, v katerem je pozval k narodni spravi. Geslo tega pastirskega obiska je bilo: ‘Naredimo prvi korak’. Zadnje apostolsko potovanje v letu 2017 je papeža Frančiška vodilo v jugovzhodno Azijo: od 27. novembra do 2. decembra je obiskal državi Mjanmar (Burmo) in Bangladeš. V prvi je imel pretresljivo srečanje z zatirano manjšino Rohingye. Od 15. do 21. januarja 2018 je bil papež Frančišek na obisku v Čilu in Peruju. Večkrat se je srečal s potomci starih naseljencev, ki so mu ljubeče dali vzdevek ‘Pančo’. Posebej navdušeno so ga pozdravljali mladi, ki jim je položil na srce, naj ostanejo zvesti svojim rodovnim in krščanskim koreninam.
Papež Frančišek ima v beležnici za leto 2018 vpisanih kar nekaj pastirskih obiskov v Italiji in apostolskih potovanj po svetu. 17. marca bo obiskal Pietrelcino in San Giovanni Rotondo ob 50-letnici smrti sv. Pija in stoletnici njegovih znamenj Kristusovih ran. Na apostolsko potovanje naj bi odšel na Irsko, kjer bo v glavnem mestu Dublinu od 22. do 26. avgusta 2018 mednarodno srečanje družin. Vabijo ga še v Indijo, Litvo, Letonijo in Estonijo, v Salvador, Romunijo in Francijo. Morda pa nam ga bo Bog ohranil do 22. januarja 2019, ko se bo v Panami začelo slavje 34. svetovnega dneva mladih.

GRB IN GESLO

Grb papeža Frančiška je enak njegovemu škofovskemu grbu, dodani pa so mu znaki papeškega dostojanstva: nad ščitom mitra (škofovska kapa) s tremi križi namesto tiare (trojne krone). Pod mitro sta dva prekrižana ključa, eden je zlat, drugi srebrn. Ščit grba je modre barve, ki v heraldiki (grboslovju) v povezavi s sinjino neba označuje najvišje duhovne vrline. Na ščitu španske oblike je v sredini emblem Družbe Jezusove: krog s plameni, sredi katerega so črke IHS, Jezusov monogram. Na črko H je križ, spodaj pa so trije žeblji Gospodovega trpljenja. Na levi spodaj je zvezda z osmerimi zlatimi kraki, ki je simbol Device Marije, na desni spodaj pa je zlata roža narda, ki je simbol sv. Jožefa.
Frančiškovo škofovsko in papeško geslo Z usmiljenjem in izvolitvijo (Miserando atque eligendo) je povezano s praznikom apostola Mateja 21. septembra 1953, ko je po iskreni spovedi začutil klic v duhovništvo. Geslo mu je navdihnilo evangeljsko sporočilo o poklicu apostola Mateja in njegova razlaga angleškega cerkvenega učitelja Bede Častitljivega.

ČUK, Silvester. Papež Frančišek pet let preseneča. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str 50-57.

Cerkev, hiša usmiljenja

Napisal Marko na 11. marca 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Usmiljenje nam omogoča, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo in ne sprejemamo kot tiste, ki nas ogrožajo, kot tiste, ki jih je treba premagati ali se pred njimi varovati. Omogoča tudi, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo kot tiste, ki jih je treba sebično izkoristiti za doseganje svojih ciljev in uresničevanje svojih načrtov. Usmiljenje odpira oči in mehča srce, da v ljudeh okoli sebe spoznamo brate in sestre ter jih vzljubimo.
Pravzaprav usmiljenje pomaga, da stopimo iz brezdušne urejenosti, v kateri ima zadnjo besedo črka postave, ki se ne ozira ne na posameznika in ne na skupnost. Na ta način so delovali totalitarni sistemi preteklosti in tako delujejo še danes. Presunljivo je, da za njimi ostajajo samo žrtve, nešteto žrtev, oni pa gradijo svetlo bodočnost.
Taki lahko postanemo tudi mi, če naš odnos do človeka, do skupine, do skupnosti, do cerkvenega občestva in do družbe ne sloni na usmiljenju.
Hodimo po žrtvah in mislimo, da služimo Bogu in ga slavimo.
Na to temeljno potezo naše krščanske drže nas ves čas svojega papeževanja opozarja papež Frančišek. Pred nami je knjiga njegovih misli in razmišljanj, ki nosi pomenljiv naslov: Cerkev, hiša usmiljenja. Kako močno je povabilo, da moramo kristjani po Jezusovem zgledu živeti usmiljenje in na ta način Cerkev spreminjati v dom, v katerem sicer spoštujemo vse, kar vanj prinašajo nauk, zapovedi in zakoniki, zadnjo besedo pa ima vedno zgled dobrega in usmiljenega Očeta.
Knjiga je bila napisana za izredno sveto leto usmiljenja (2015-2016), vendar pa smo takrat prosili in molili, da mora usmiljenje postati naša vsakdanja drža. Če je to uresničljivo, potem bo usmiljenje postalo naše osnovno bogoslužje, in bomo tako v polnosti deležni sadov izrednega svetega leta usmiljenja, s katerim je želel sveti oče Frančišek prebuditi kristjane in celotno Cerkev, da bi skupaj z Jezusom postala ena sama nenehna molitev in prošnja pred Očetom: »Oče, odpusti jim.«

Cerkev, hiša usmiljenja

Prelistajte:

Naročite knjigo

Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti proces spreobrnjenja, izhod in pot, ki jo Frančišek do onemoglosti priporoča vsem: začenši pri duhovnikih, »združenih, da bi mazilili«, poklicanih, da bi sprejemali in služili, spodbujenih, naj se ne bojijo isti do meja in obrobij življenja, tja, kjer so ubogi, obrobni, zadnji.
Pozornost do ubogih – gmotno, duhovno ali človeško ubogih – se ne rojeva predvsem iz dejstva, da pomenijo težave v gospodarskem ali družbenem ali pastoralnem smislu, temveč iz temeljne zavesti, da jim je Bog-Ljubezen, ki je postal ubog med ubogimi, v svojem življenju in poslanstvu zagotovil posebno mesto. »Revna Cerkev za reveže« je torej za papeža Frančiška temeljno vodilo, ki usmerja in v evangeljskem pomenu opredeljuje izbiro uboštva in službo ubogim. V tem nadaljuje občudovanja vredno zgodovino cerkvene dobrodelnosti, ki je bila stoletja orodje osvobajanja, vključevanja in napredovanja revežev v zvezi s svobodo in Kristusovo ljubeznijo. Le-ta ne naklanja samo resnične, trajne in velikodušne solidarnosti, temveč si tudi dejavno prizadeva za pospeševanje osebnega dostojanstva, zasledovanja pravičnosti in vzpostavljanja omike, ki naj bi se po pravici ponašala s pridevnikom »človeška«, »humana«.
Tu se Frančiškovo gledanje na Cerkev in dušno pastirstvo neizogibno ujema z njegovo zamislijo o človeku in družbi. Njegov kleni nagovor vleče vzporednice in se povezuje z drugim; neposredni in močni nagovor pretrese zavest, da bi zadel »okamenelo« srce družbe, zaprte pred kulturo srečanja in dobrega, kar je nujno za bratstvo in mirno življenje. Dokler namreč ne padejo idoli, ki jih imenujemo moč, denar, pokvarjenost, stremuštvo, samoljubje, vsegliharstvo, skratka »duh sveta«, je nemogoče napredovati v zaželeni smeri boljšega sveta.
Vse te do danes pogosto ponovljene misli, ki jih s široko in učinkovito sintezo osvetljuje tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, kažejo na ravnanje, ki ga je treba opustiti, in na pastoralne naloge, ki jih je treba vzeti za prednostno obzorje cerkvenega dela. Papež je v tem prizadevanju s svojo besedo in zgledom predtekmovalec, ki narekuje vedno hitrejši ritem hoje po tej poti. Želi nam dopovedati, da pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade ali se zaplete v kakšen neprijeten dogodek. Od tod njegovi neprestani pozivi, da se je treba znebiti okorelosti in otrdelosti, licemerstva in pomanjkljivosti, ki spodkopavajo verodostojnost krščanskega pričevanja, hkrati pa tudi njegova trdna odločenost po preoblikovanju in prenovi cerkvenih struktur, da bi postale primernejše za cilje, ki jih morajo zasledovati, in naloge, ki jih morajo opravljati. V bistvu gre za očiščenje, prenovo in poživitev cerkvenega življenja, za cerkveno in pastoralno razsodnost, kar vse bo Cerkvi pomagalo zopet najti bistvo misijonskega poslanstva, ožarjeno s Svetim Duhom in s priprošnjo Marije, matere evangelizacije.

Znebiti se posvetnega duha
Ko sem za praznik sv. Frančiška obiskal Assisi, so se časopisi in druga sredstva obveščanja prepustili domišljiji. »Papež gre slačit Cerkev!« »Kaj bo snel s Cerkve?« »Slekel bo škofe, kardinale, samega sebe.« Da, bila je lepa priložnost, da povabim Cerkev, naj se sleče. Toda Cerkev smo mi vsi!
Vsi! Od prvega krščenca naprej, vsi smo Cerkev, in vsi moramo stopati za Jezusom, ki je prehodil pot slačenja. On sam. Postal je suženj, služabnik; ponižan je hotel biti do križa. In če želimo biti kristjani, tudi za nas ni druge poti. Ne bi mogli narediti krščanstva nekoliko bolj človeškega – pravijo – brez križa, brez Jezusa, ne da bi se slekli? Tako bi postali sladki kristjani, kakor torta, kakor slaščice!
Zelo lepo, a ne bi bili pravi kristjani! Morda bo kdo rekel: »Kaj pa naj Cerkev sleče, česa naj se znebi?« Danes se mora znebiti zelo hude nevarnosti, ki grozi vsakemu kristjanu, prav vsem – posvetnosti. Kristjan ne sme živeti v sožitju s posvetnim duhom. Posvetnost vodi v nečimrnost, objestnost, oholost. To je malik, ne Bog. Malik je! In malikovalstvo je najhujši greh!
Ko mediji govorijo o Cerkvi, mislijo, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Ne, Cerkev smo, kakor sem dejal, mi vi. In vsi mi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki nasprotuje duhu blagrov, duhu, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Posvetnost nam škodi. Zelo žalostno je srečati posvetnega kristjana, ki prisega na trdnost, ki mu jo zagotavlja vera, in hkrati na tisto, ki mu jo daje svet. Ni mogoče sedeti na dveh stolih. Cerkev – vsi mi – mora sleči posvetnost, ki jo vodi v nečimrnost in oholost, kar je malikovanje. Jezus sam nam je rekel: »Ne morete služiti dvema gospodarjema: ali služite Bogu ali pa denarju« (prim. Mt 6,24). V denarju je ves ta posvetni duh; denar, nečimrnost, oholost, pot … ne moremo … žalostno je z eno roko brisati, kar z drugo pišemo.
Evangelij je evangelij! Bog je en sam! Jezus je postal naš služabnik in za posvetnega duha tu ni prostora. Danes sem z vami. Veliko vas je sleklo ta divji svet, ki ne ponuja dela, ki ne pomaga; ki se ne zmeni za otroke po svetu, ki umirajo od lakote; ki se ne zmeni za to, da številne družine nimajo kaj jesti, nimajo priložnosti, da bi zaslužile za hrano; ki se ne zmeni, da morajo tolikeri bežati pred suženjstvom, lakoto in si z begom iskati svobodo.
Kako hudo je gledati, ko srečajo smrt, kakor se je pogosto dogajalo na Lampedusi. To počne duh posvetnosti.
Naravnost smešno je, če kristjan – pravi kristjan –, če duhovnik, redovnica, škof, kardinal, papež želi stopiti na pot te posvetnosti. To je morilsko obnašanje. Duhovna posvetnost ubija! Ubija duha! Ubija človeka! Ubija Cerkev!

pripravlja Marko Čuk

Modrost papeža Frančiška

Napisal Marko na 9. marca 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

Ob volitvah novega papeža … se spominjamo papeža Frančiška, … poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana)in si preberimo nekaj njegovih misli (53 jih je v knjigi, po ena za vsak teden leta ….), ki smo jih uvrstili v Zakladnico

BLAGOSLOV: Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe!

BLIŽNJI: Če v našem srcu ni Božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?

BOG: Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.

BOGASTVO: Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii.

CERKEV: Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, z vselej odprtimi vrati, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.

ČISTOST: Čisto srce išče pot, po kateri se lahko srečuje z najboljšim v drugih, ponuja mir in spravo ter ostaja čuteče do konca.

DAR: Največji dar, ki ga je Bog namenil vsakemu med nami, je življenje. In življenje je del nekega drugega izvornega Božjega daru, kar je stvarstvo.

DOBROTA: Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka.

EVANGELIJ: Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.

(…)

ŽALOST: Poznamo tudi žalost, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo ‘kupit veselje’, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina,
je žalost. To je žalost slabega veselja …

še več kratkih razmišljanj papeža Frančiška je zbranih tudi na naši spletni strani

izbira in pripravlja Marko Čuk

Pripovedi o papežu Frančišku

Napisal Marko na 8. marca 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Osemdeset kratkih zgodbic, v vseh je glavna oseba papež Frančišek, zato, da bi povedal, od kod pogum, priljubljenost, doslednost, moč, vera … moža, ki je bil leta 2013 poklican za vrhovnega voditelja Cerkve in je predvsem v teh časih svetovne krize vodenja edini pravi moralni voditelj sveta. Edine besede o smislu, večnosti, obrambi najšibkejših in revežev, ki jih človek v življenju sliši, namreč prihajajo od papeža. To vedo tudi neverni.
Če bi bil papež povprečnež, kakor velja za toliko osebnosti, ki se gnetejo v javnosti, bi bili najbolj razočarani prav neverni, ki so navajeni na to, da naj se zgodi karkoli, papež je. Da vsaj papež je.
V knjigi boste našli temeljne misli in posledične odločitve papeža Frančiška: revščina, treznost, doslednost, mehkoba, brezhibnost Cerkve, bližina ljudem, skrb za to, da jim gremo naproti.
Vse to je razloženo, od zgodbe do zgodbe, iz življenja, ki ga živi in ga je živel.

Pripovedi o papežu Frančišku

Prelistajte:

Naročite knjigo

6. Č – čustva
Poglejmo si še enkrat film tistega večera, nepozabnega 13. marca 2013! Kardinal Tauran ima nalogo naznaniti Habemus papam.
Formula je ista stoletja, spreminja se le ime izvoljenega. Nekaj trenutkov po zadnjem stavku, “qui sibi nomen imposuit Franciscum”, pride kot v odlični koreografiji procesija in pojavi se novi papež. Poskusite tukaj povečati prizor.
Se spomnite? Bergoglio stoji nepremičen, trden, kot okamnel. Nekaj sekund nobenega giba z glavo. Ne trene z očmi. Roke mirne, usta zaprta. Potem reče v mikrofon: »Bratje in sestre,« obmolkne, dvigne levo roko. »Dober večer.« In se sprosti Le kaj se je zgodilo v tistih štiridesetih, petdesetih, morda stotih sekundah blokade?
Zgodilo se je to, kar se mu dogaja vedno, ko ga prevzamejo čustva. Bil je ohromljen.
Zgodilo se je že nekega drugega 13. – maja 1992. Takratni apostolski nuncij msgr. Ubaldo Calabresi ga je povabil na pogovor in mu ob koncu vprašanj, ki jih je Bergoglio označil za zelo resna, pred slovesom povedal, da je
imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu.
In on? »Bil sem ohromljen.« Potem doda: »Če pride kaj nepričakovanega, pa naj bo lepo ali grdo, je vedno tako. Prvi odziv je negativen.«

8. D – drža
Papež Frančišek vlada v znamenju mehkobe. Njegov vzornik je sv. Jožef. Jezusov rednik “se zdi močan, pogumen, delaven mož, njegovo dušo pa preveva mehkoba, ki ni odlika slabotnega, nasprotno, nakazuje trdnost duha in sposobnost zbranosti, sočutja, resnične odprtosti do drugega, sposobnost ljubiti. Ne smemo se bati dobrote, nežnosti.” Ne čudite se torej njegovim poljubom, njegovemu kroženju v papamobilu, ki lahko traja celo uro; ne čudite se, ko avto zapusti Trg sv. Petra, ker želi papež videti in pozdraviti vse, res vse, zapelje na Cesto sprave in se vozi po njej do konca; tu na koncu pa se pred gospo, ki je vsa ganjena, ker pozdravlja papeža, skloni in pobere torbico, ki ji je bila padla iz rok. Tudi to se je zgodilo.

72. T – trinajst
V Bergoglievem življenju se številka trinajst nenavadno in pomenljivo ponavlja. Trinajstmesečen je začel hoditi v varstvo k stari mami Rosi, ki mu je bila glavna opora za človeško in duhovno rast. Trinajstega decembra 1969 je po rokah nadškofa Ramóna Joséja Castellana prejel mašniško posvečenje. Trinajstega maja 1992 ga je apostolski nuncij monsinjor Ubaldo Calabresi teden dni pred uradno objavo obvestil, da je imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Trinajstega marca 2013 (trinajstega dne v trinajstem letu), je bil izvoljen za papeža. To je bil nepozaben večer z nepozabnim pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer.« In zdi se, da je trinajsta vrstica trinajstega poglavja Janezovega
evangelija odlomek, na katerega je Bergoglio naslonil svojo duhovniško službo. Janez piše: »Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,13–15).

pripravlja Marko Čuk

Četrta Jezusova misel na križu

Napisal Marko na 8. marca 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« {Mt 27,46)
Misel je vzeta iz Matejevega in Markovega evangelija: »Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eli, Eli, lemá sabahtáni? « to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Te besede nam pomagajo v naši zapuščenosti ali ko nas kdo zapusti. Ta prastrah vsi poznamo. Vsakemu od nas umirajo ljudje, ki nam veliko pomenijo. Pogosto pa nas zapuščajo tudi ljudje, ki se odvrnejo od nas. Jezusova zapuščenost vodi v globoko zaupanje, da je Bog z njim in da bo v Božjem objemu tudi ob smrti, in v gotovost, da bo njegova smrt, v kateri je do konca vztrajal v svoji ljubezni, postala odrešitev za človeštvo.
Kljub vsemu zaupanju, da nam bo Jezus ob koncu prišel naproti, kakor moli v tem psalmu, pa moramo tudi sami razmišljati ob tem kriku zapuščenosti. Če se je tudi sam Jezus v tistih trenutkih na križu počutil zapuščenega in je v tej notranji stiski glasno klical svojega Očeta, potem vabi s tem tudi nas, da svojo zapuščenost prepoznavamo oin o njej razmišljamo:

Pogosto se zgodi, da nas ljudje pustijo na cedilu. Ravno takrat, ko bi jih potrebovali, se umaknejo.
Bojimo se, da bi nas zapustili ljubljeni ljudje. Naš prijatelj, naš zakonec bi nas lahko zapustil.
Starši so nas pustili same, ko smo bili v največji stiski.
Ali nas je zapustil oče, ki se je ločil od družine.
Pa mati, ki je mnogo prezgodaj umrla

Takšni in podobni strahovi se venomer porajajo v nas. Psihologija govori o tem, da vsak od nas nosi v sebi zapuščenega otroka, ki zakriči takrat, ko nas postane strah, da bi nas kdo zapustil. Pogosto ta otrok zakriči že takrat, ko gre za vsakdanje slovo. Mnogi ljudje se s slovesom ne morejo soočiti, saj takoj začutijo v sebi zapuščenega otroka. Zato se slovesom izogibajo, čeprav s tem ne morejo potolažiti tega otroka v sebi. Z zapuščenim otrokom v sebi se moramo soočiti in ga izročiti zapuščenemu Jezusu. Le tako se lahko potolaži(mo). Jezusov krik nas opogumlja, da se soočimo s strahom v sebi:

Njegova lastna zapuščenost, ki se v molitvi spreminja v zaupanje, bi naj tudi naš strah spremenila v gotovost, da nas Bog nikoli ne zapusti.
Jezusova molitev pa nas tudi opominja, da se sami prav tako ne smemo zapustiti. Včasih bežimo pred seboj, ker ne zmoremo prenašati bolečine slovesa.
Toda kdor beži pred tem, se še veliko bolj boji, da ga bodo drugi zapustili. Občutek ima, da ga je zapustil še Bog, da ne pomaga, ko se vse zgrinja nadenj, ko neozdravljivo zboli, ko niti poklicno niti osebno ne gre več nikamor, ko vse grozi, da se bo končalo v slepi ulici …

Samo če zberemo pogum, da v svoji tožbi kričimo k Bogu, se bo naša zapuščenost spremenila in z Jezusom bomo lahko izpovedali: »Moja hvalnica je v velikem zboru./. .. / Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki
ga iščejo; naj vam oživi srce za vedno.« (Ps 22,26-27).

Osebne vaje:
Premisli, kdaj si bil zapuščen kot otrok.

Kdaj si občutil bolečino, da si zapuščen – ob smrti svojega očeta ali matere, ob ločitvi svojih staršev, ob selitvi v starosti, ko si pravkar našel prijatelje?
Ali si moral v bolnišnico kot otrok in si se tam počutil zapuščenega?
Ali pa si kot majhen otrok pogosto kričal in te nihče ni potolažil?
Kako se počutiš ob slovesu? Če je bil dopust lep, se zmoreš od kraja, prijateljev, ki so bili s teboj, lepo posloviti?
Kako pa ti gre na kak lep večer? Ali dolgo odlagaš slovo?
Ali če se moraš preseliti v drugo mesto, se resnično posloviš od ljudi? Ali pa se delaš, kot da slovesa ne bo?

Ponovno prekrižaj roke na prsih in objemi zapuščenega otroka v sebi. Predstavljaj si, da je ta zapuščeni otrok v tebi ves v bolečinah. Obrni se k njemu in mu reci: »Ne bom te več zapustil. Pri tebi bom ostal.« In
potem si predstavljaj, da Jezus v svoji zapuščenosti objame zapuščenega otroka v tebi, da je s teboj, te razume in tvojo zapuščenost spremeni v občutek varnosti

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Šesta Jezusova misel na križu

Napisal Marko na 8. marca 2018. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

»Dopolnjeno je.« (Jn 19,30)

V Janezovem evangeliju je poslednja Jezusova misel na križu izražena v grščini samo z eno besedo: ‘Tetelestai.’ – ‘Dopolnjeno je.’ Koren te besede je ‘telos’ – ‘konec, zaključek, popolnost’. Tudi svoj pasijon Janez začenja s to besedo: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, (je) tem izkazal ljubezen do konca (eis telos).« (Jn 13,1). Telos je cilj, konec. To je tudi beseda iz besednjaka misterijev; pri teh kultih so jo uporabljali za posvetitev v skrivnost. Jezus pa nas na križu posveča v skrivnost ljubezni, saj nas je ljubil do konca, do popolnosti. Z besedno zvezo ‘Dopolnjeno je’ nam želi povedati: delo ljubezni je izpolnjeno, zaključeno. Na križu je Jezus v svojo ljubezen pritegnil vse človeško, celo nasilje morilcev, da bi nas spremenil. Na križu se je izpolnila njegova ljubezen, obenem pa je izpolnil, kar mu je naročil Oče. Zato Janezu pomeni križ Božje poveličanje Jezusa. Na križu najjasneje zasije njegova ljubezen in v njegovi ljubezni Božje veličastvo. Beseda ‘tetelestai’ zaključuje tudi grške misterijske kulte. Delo ljubezni je zaključeno in zgodila se je posvetitev v skrivnost ljubezni. Sedaj pa gre za to, da napolnjeni s to ljubeznijo zaživimo na nov način.
Z besedami ‘Dopolnjeno je’ ali v latinščini ‘Consummatum est’ preganja Jezus naš strah pred lastno negotovostjo. Mnogi ljudje imajo občutek, da njihovo življenje nima temeljev, na katerih bi lahko gradili.

Če pogledajo v svoje otroštvo, občutijo to krhkost: manjka jim že osnovno zaupanje. Toliko je bilo negotovosti, da ta občutek krhkosti brez pravega temelja samo narašča.
Drugi živijo v strahu, da bo njihovo življenje doživelo polom, da se bo njihova zamisel življenja izjalovila: lahko jim spodleti razmerje, življenjsko delo, v katerega so vložili vse, se sesuje. Komur spodleti, ima občutek, da je celota njegovega življenja razpadla v koščke in razpadlih delčkov ne more zbrati.
Nekateri pravijo: sedim pred razvalinami svojega življenja. Zgradba, ki je bila videti tako lepa, se je sesula. Ni je mogoče več postaviti.
Strah, da bo vse razpadlo, da ne bo več središča, ki drži vse skupaj, danes preganja številne ljudi. Niso razbite samo družine, tudi posamezniki se počutijo tako raztreščeni, kot da bi bili sestavljeni iz delčkov, ki jih ni mogoče sestaviti.

Tega strahu nas rešujejo Jezusove besede ‘Dopolnjeno je’ ali po latinsko ‘Consummatum est’ – “vse je povezano, vsi deli so sestavljeni”. Razvaline tvojega življenja se lahko obnovijo. Dele, ki jih sam ne moreš povezati, ti povezuje Jezus na križu. Tudi tu nam pomaga podoba objema: Jezus na križu me objema in povezuje v meni vse, kar hoče razpasti, kar že razpada, kar je porušeno. Strah, da moje življenje sestavljajo le koščki, premaga z besedami: »Dopolnjeno je. Končano je. Vse je ponovno celota.« Križ, ki v sebi združuje vsa nasprotja, dopolnjuje Jezusove besede, saj je na njem izpolnil svoje delo ljubezni. Njegova ljubezen vse poveže, kar je v nas razbitega. Skupaj drži vse, kar je razbito in grozi, da bo razpadlo.
Po teh besedah nagne Jezus glavo in izdihne. V svoji smrti se z ljubeznijo skloni k človeku in mu izroči svojega Duha. Skloni se navzdol, k vsem ljudem, ki so na tleh, k padlim, potrtim, razočaranim, obupanim. S svojim trpljenjem je Jezus na novo ustvaril človeka, ko je nanj izlil svojega Duha. Dokončna ljubezen, ki so jo dojeli vsi pod križem, se širi v svet in od takrat spreminja človeško zavest.

To je moč, ki ozdravlja človeka.
Iz te ljubezni izhaja gibanje, ki ga nič več ne more ustaviti.
Duh, ki ga je Križani izlil na nas, je naše mišljenje in čutenje spremenil na tak način, kakor ni ne prej ne kasneje uspelo nobenemu dogodku.
Jezusov Duh je postal izvir zdravega in ozdravljanja v nas, spreminjanja in poglabljanja naše zavesti.
Duh, ki ga Jezus v smrti izlije na nas, združuje nebo in zemljo, povezuje Boga in človeka in poveže tudi v nas vse, kar je ločeno in razbito.

Osebne vaje

Postavi se pokončno in razširi roke v križ. Drži roke vodoravno in si predstavljaj, da si kot Jezus pribit na križ. Pribit si sam nase, ti sam si svoj križ. Pred seboj temu ne moreš ubežati. Toda na križu je vse povezano med seboj, ne boš razpadel.
Če si Jezusov položaj na križu predstavljaš kot objem, lahko objameš ves svet. Potem boš začutil, da ti v svetu ni nič več tuje. Prav vse: urejenost in kaos, nežno in divje, ljubezen in napadalnost, vse to je v tebi. In ko postaneš sam križ, vse to povezuješ.
Ta tvoja drža križa je lahko naporna, toda če nekaj časa vzdržiš v njej, boš v sebi začutil veliko širino in osvobojenost. V tebi sme biti vse, vse je povezano z Jezusovo ljubeznijo, s katero te je na križu ljubil do konca – s tem pa je v tebi združil vse razbito. Sedaj lahko zaslutiš, kaj pomeni, da si rešen po križu. Iz razvaline nastaja nova celota, iz kaosa urejenost, iz razbitosti duše v duhovno zdravje.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing