Cilj potovanja
Albert Einstein je nekoč potoval z vlakom. Ko je prišel sprevodnik, da mu pokaže vozovnico, je Einstein ni mogel najti. Brskal je po žepih suknjiča in hlač, pogledal v listnico, toda vozovnice ni bilo nikjer. Sprevodnik je bil zelo ljubezniv: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Sprevodnik je šel naprej, potem pa se je ozrl in videl, kako se je Einstein spravil na kolena ter iskal vozovnico pod sedežem. Zato se je vrnil k znanstveniku in ga znova pomiril: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Einstein je zardel in dejal. »Mladi mož, tudi jaz vem, kdo sem, ne vem pa, kam sem namenjen.«
Lepa podoba sodobnega človeka, ki potuje, a ne ve, kam je namenjen.
Vesela novica velike noči je, da vemo, kam gremo, vemo za cilj našega potovanja. Kristus nam je povedal, da sta njegovo življenje in smrt na križu zagotovilo našega večnega življenja.
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Bogat perzijski trgovec je imel slavca, zaprtega v veliki kristalni kletki, in je nadvse rad poslušal njegovo ubrano petje.
(ob obletnici) “Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam.”
Dva načina sta, preko katerih lahko svet postane življenju bolj prijazen kraj. Prva možnost je, da se ga napijemo. Druga je zahvaljevanje.
Pred časom mi je tedaj šestletna hčerka postavila vprašanje: »Tati, kdaj mi boste kupili telefon?« Nekoliko presenečen sem ji vrnil vprašanje: »Zakaj pa potrebuješ telefon?« Njen odgovor je bil kratek in jasen: »Za igranje igric, fotografiranje in pogovarjanje s prijatelji.« Za pojasnilo, zakaj ga še ne bo dobila, sem si vzel čas in ji razložil, da se pri šestih letih otroci igrajo z igračami, fotografirajo z družinskim fotoaparatom in se s prijatelji pogovarjajo, ko so skupaj. Če bo kdaj želela koga poklicati, pa si bo kot do sedaj lahko sposodila moj ali mamin telefon. Hčerka je moje pojasnilo sprejela in nekaj časa ni več izrazila želje po lastnem telefonu. Sedaj je v drugem razredu osnovne šole in nas redno obvešča, kateri sošolci že imajo telefone ter kateri jih bodo dobili za deseti rojstni dan. In seveda vmes ne manjka vprašanje, kdaj bo tudi ona dobila svojega.
Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava … Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
»Kdor ljubi svoj narod, mora zanj tudi delati in se žrtvovati in nobenega narodnjaka ne poznam, ki bi ne ljubil ljudske umetnosti, ki ravno najčisteje zrcali narodovo dušo, in o tej naši ljudski umetnosti moramo dobiti pošteno znanstveno delo, ki ga še nimamo. Za to pa moramo delati vsi, par ljudi tega ne zmore, treba je hitrega dela, zakaj našo ljudsko kulturo je moderna civilizacija že tako razjedla, da danes gine in umira in tone v pozabo. Čez petdeset let ne bomo več mogli govoriti o obstoju kake naše ljudske umetnosti … To umiranje naše ljudske, narodne kulture se je začelo okroglo pred sto leti in, čudovito, šele takrat se je takozvani kulturni meščan začel zanimati zanjo, šele takrat opazil njeno starodavno lepoto … Dušo in srce svojega naroda moramo ohraniti vsaj za muzej ali knjigo, zakaj danes se že stapljajo duše v splošno evropsko civilizirano dušo, v kateri tonejo vse narodne kulture pod isto uniformo.« Tako je v svojem predavanju o ljudski umetnosti 22. marca 1931 nagovoril slovenske učitelje Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, muzikolog, narodopisec in publicist. Predstavljamo ga ob 120-letnici rojstva.
Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
Prineslo mi je občutek izpolnjenosti v mojem doživljanju vere v vse dobro, v preprosto zaupanje v ljubezen, v odgovornost do sebe in do drugih, prineslo mi je spoznanje, da smo po Božji volji drug drugemu podarjeni. Lahko sem sebe doživljala kot delček mozaika, ki z oživljanjem in obujanjem melodij in pesmi prinaša veselje in upanje, lahko sem v svojem sopevcu iskala zgled in potrditev mojega dojemanja vere, postavljala temelje doživljanja družine, sodelavcev, sveta. Skratka, pomeni, da se med sebi enakimi pretolčeš do spoznanja “biti si o vsem na čistem”. In po tem je vse lažje, lažja so vsakodnevna bremena, nižji so ‘pukli’, katere moramo preskočiti, srce se zna veseliti …