Avtor: Marko

Prva Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)

Zamislimo si, da Jezus te besede govori tudi meni, da prežene moj strah pred lastno krivdo. Prav ta strah muči številne depresivne ljudi, ki se čutijo krivi za vse.
• Če je kdo ob njih žalosten, takoj iščejo krivdo pri sebi. Morda tega človeka niso prijazno nagovorili ali so ga spregledali in je zato žalosten.
• V skupnosti ne prenesejo nobene napetosti. Takoj iščejo krivdo pri sebi in se za vse opravičujejo.
• Negotovi so v svoji drži, sami se delajo majhne in se razvrednotijo.
• Trpinčijo se s predsodki in občutki krivde. Ves čas živijo kot spokorniki, ki se drugim opravičujejo, da sploh živijo.
• Neprestano jih spremlja občutek, da niso dorasli zahtevam življenja, zato se odzovejo z občutkom krivde na vse, kar se jim zdi, da bi morali storiti, pa ne morejo.
• Občutek imajo, da drugemu ne morejo dati tega, kar potrebuje: mater je strah, da bo kriva pred otroki, ker jim ne more nuditi prave ljubezni; in otroci se čutijo krive, da staršem ne vračajo dovolj ljubezni …

Luka poroča, da je Jezus na križu molil za svoje morilce. Na ta način nam sporoča, da lahko s križem dosežemo odpuščanje svojih grehov. … Bog odpušča, ker je usmiljeni Bog. Križ nam govori o odpuščajoči Božji ljubezni. Pomaga nam, da verujemo v Božje odpuščanje: ko pogledamo Križanega, ki na križu odpusti celo svojim morilcem, lahko zaupamo, da bo tudi nam vse odpuščeno. Potem tudi v nas ni ničesar, kar ne bi moglo biti odpuščeno. Tako Luka gleda na križ kot kraj, na katerem se je najjasneje izkazala odpuščajoča Božja ljubezen. Pogled na Jezusa, ki še na križu moli, nam prinaša upanje, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni.
(…) Ko gledam Jezusa, ki na križu odpusti svojim morilcem, se izgubi moj strah, da sem kriv za vse in verujem lahko, da me Bog brezpogojno sprejema. V nas so pogosto podzavestne ovire proti odpuščanju. Če nam kdo samo reče, da nam je Bog odpustil, tega ne moremo verjeti, saj se to dotakne samo našega razuma, notranjih ovir proti odpuščanju pa beseda ne more premagati. Krivda nas je ločila od drugih, počutimo se izključeni iz človeške družbe. Te samoizolacije zaradi krivde ne moremo sami razrešiti. Tu pomaga pogled na križ, s katerega se Jezus skloni k meni in mi govori besede odpuščanja, ki jim moram natančno prisluhniti, poslušati jih moram s srcem. Besede morajo prodreti do srca, da lahko verujem, da sem brezpogojno sprejet.

Podoba Križanega nas poveže z lastno pravičnostjo. Dela nas pravičnega. Stotnik pri Luku ne reče “To je bil resnično Božji Sin”, ampak “Zares, ta človek je bil pravičen” (Lk 23,47). Ne počutimo se več krivi, ampak pravični v Bogu.
Prva misel, ki jo Jezus izgovori na križu, nam da tudi moč, da drugim odpuščamo. Namesto da bi si govorili, kako moramo odpuščati, preprosto poskušam ljudem, ki so me ranili, govoriti to Jezusovo misel. Mogoče se v meni kaj upira, ko skušam človeku, ki me je javno prizadel, govoriti Jezusove besede: »Oče, odpusti mu, saj se ni zavedal, kaj počenja.« In v meni se oglasi: »Natančno je vedel, kaj dela. To je storil čisto namerno, saj je poznal mojo šibko točko. Zavestno mi je hotel škodovati.« Vse to lahko drži, toda v globini svoje duše se ni zavedal, kaj v resnici dela, preprosto ga je obvladala potreba po moči. Vodil ga je njegov pohlep. Ni bil v pravem stiku s seboj in z menoj, pustil je, da ga je vodilo sovraštvo. Če nekaj časa govorim temu človeku to Jezusovo misel, se razblinijo moja ranjena čustva in občutim notranji mir. In človeka, ki me je tako ranil, lahko pogledam z novimi očmi. Molim zanj, da se zbudi iz svoje nevednosti:
In tako bom nekega dne sposoben, da mu odpustim. Dokler mu ne morem odpustiti, me to še veže in določa. Z odpuščanjem se rešim negativne energije, ki me zaradi te ranjenosti še razžira. Tako lahko ima ta prva Jezusova misel name zdravilni učinek.
Mnogi ljudje pa ne morejo odpustiti sebi. Neka žena si ni mogla odpustiti, da se ni prav poslovila od svoje umirajoče matere. Materi je zamolčala težo njene bolezni in ji ni dala priložnosti, da bi se poslovila od družine. Dobro je mislila, saj ji je želela prihraniti bolečine. Mislila je, da bi mati obupala, če bi se zavedala svojega stanja. Toda sedaj si nenehno očita, da ji ob slovesu ni povedala, kako zelo ji je hvaležna za vse, kar jim je podarila. Tej ženi sem dal za meditacijo Jezusovo misel: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila.« Seveda se je zavedala, kaj je delala, saj je zavestno želela materi prihraniti bolečino slovesa. Šele po smrti ji je bilo jasno, da je s tem ranila sebe in mater. Toda namesto nenehnih očitkov zaradi opuščenega slovesa so ji pomagale te besede: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila. Ni mi bilo jasno, kaj sem s tem storila sebi in svoji materi.« In ko si je ta žena vedno znova ponavljala te besede, so se njeni očitki izgubili in lahko si je odpustila.

Osebne vaje
• Glej na križ in dopusti, da vedno globlje prodre vate podoba Jezusa, ki se sklanja k tebi in ti govori besede odpuščanja – dokler končno ne verjameš v svojem srcu: »Da, ničesar ni v meni, česar ne bi mogel odpustiti. Bog mi je vse odpustil.«
• Ob gledanju je pomembno tudi poslušanje: vedno znova si glasno izgovori to Jezusovo misel in jo poglobi v svoj strah, da si za vse kriv. Izgovarjaj jo v svoje občutke krivde, dokler ti ne prodre do srca.
• Če ti pomaga, si izberi primerno glasbo, da ti bo Jezusova beseda prišla do srca. Lahko poslušaš uglasbitev Heinricha Schütza ali instrumentalno glasbo, ki jo je na to misel uglasbil Joseph Haydn. Lahko zaslutiš ljubezen, ki veje iz te melodije. Ko glasba prodira do tvojega srca, ti ni treba misliti na odpuščanje; med poslušanjem se rojeva vera. Naenkrat se čutiš sprejetega in vsi občutki krivde se razblinijo.
Premisli, s kom si trenutno v konfliktu, kdo te je ranil, s kom ti je težko. Nato poskusi za tega človeka petnajst minut govoriti te besede: »Oče, odpusti mu, saj ni vedel, kaj mi je storil. – Oče, odpusti ji, saj ni vedela, kaj mi je storila.« In po teh minutah se poslušaj, kako čutiš do tega človeka. Je molitev spremenila tvoj odnos do njega, so se tvoja občutja spremenila?
In če ne moreš odpustiti sebi, si vedno znova govori: »Oče, odpusti mi, nisem vedel, kaj počnem. Nisem se zavedal, kaj bom s svojo držo sprožil. Nisem se zavedal, da sem odpiral stare rane, da sem drugega za to kaznoval, da v otroštvu niso bile izpolnjene moje potrebe po ljubezni …« Morda boš sčasoma bolj usmiljen do sebe in se bodo umirili tvoji predsodki in tvoj strah zaradi občutka krivde se bo razblinil.

Zakaj sedem Jezusovih misli na križu?
V srednjem veku so združili sedem Jezusovih misli in ob njih meditirali. Sedem je število preobrazbe. Sedem zakramentov spreminja naše življenje, s tem ko nas v sedmih življenjskih obdobjih napolni z Božjim življenjem.
Teh sedem Jezusovih misli bi lahko razumeli tudi kot povzetek njegovega poslanstva, kot dediščino njegove ljubezni.
Lahko pa jih razumemo tudi kot preobrazbo bolečih besed, ki jih nenehno nosimo v glavi. Sam jih razumem kot ozdravitev sedmerih človeških prastrahov.
Jezus nam na križu spregovori tudi zato, da bi premagali naše strahove, da bi našli pogum in se jih rešili. Kajti samo če se v svoj strah ozremo in se z njim soočimo, ga lahko premagamo.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja in izbira Marko Čuk

Druga Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Še danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43)

Tudi ta misel je vzeta iz Lukovega evangelija. To je beseda tolažbe, ki jo spregovori Jezus, da bi pregnal naš strah pred pogubljenjem in obsodbo. Mnogo ljudi svoj strah pred smrtjo povezuje z večnim pogubljenjem. Bojijo se, da za Boga niso dovolj dobri, da na ‘Božjo tehtnico’ ne bodo mogli postaviti dovolj dobrih del, da ne bodo zadoščala, saj bodo težje napake in grehi. Strah jih je, da ne bodo prestali Božje sodbe. Obsodba bo gotovo negativna. Mnogim ljudem so ta strah že v otroštvu tako močno vcepile pridige o peklu, da se ga še kot odrasli ne morejo znebiti. Strah so ustvarile podobe, da bodo vsa naša dela stehtana na Božji tehtnici in da bodo slaba dejanja imela veliko večjo težo kot dobra dela. Strah jih je obsodbe in pogubljenja, zato živijo v strahu pred smrtjo.
Nekateri ljudje pa se na svojo krivdo odzovejo s samoobsodbo. Starec, ki je služil v vojni, se je nenadoma začel spominjati vseh grozljivih dejanj, pri katerih je bil udeležen. Svojo pripoved je zaključil z mislijo: »Če bi ljudje vedeli, kaj sem storil v vojni, bi me vsi obsodili. Bog ve za mojo krivdo in me obsoja. Pa tudi sam se obsojam, svoje življenje lahko kar zavržem.« Proti temu strahu govori Jezus svoje besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Če bi si ta starec dovolj dolgo govoril te besede, bi se njegov strah lahko počasi spreminjal v zaupanje. Če si človek, ki ga je strah poslednje sodbe, govori to Jezusovo misel, počasi raste v njem zaupanje, da tudi zanj velja obljuba večnega življenja, četudi bo Boga srečal s praznimi rokami.
Natančneje si poglejmo to sceno: levi razbojnik obtožuje Jezusa kot veliki duhovniki in farizeji. Desni razbojnik pa ga zavrne, saj sluti, da je ta Jezus križan po krivici, in se obrne nanj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Desni razbojnik nima česa pokazati, svoje življenje je zapravil in sam prizna, da je križan po pravici. Toda v poslednjih trenutkih pusti, da se ga dotakneta Jezusova pravičnost in dobrota, ter prosi Križanega, naj se ga spomni. Na to precej skromno prošnjo mu Jezus odgovori: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43). Tu se v Lukovem evangeliju že sedmič pojavi beseda ‘danes’. V tem odlomku ima dva pomena:

• Še danes, takoj po smrti bo razbojnik z Jezusom v raju, v čudovitem ‘nebeškem vrtu’, ki ga človeštvo že od nekdaj imenuje paradiž. Torej ne bo treba dolgo čakati; v smrti se zgodi preobrazba in izpolnitev. To je podoba, polna tolažbe za to, kar nas čaka po smrti.
• Drugi pomen besede ‘danes’ se nanaša na naše trenutno življenje. Če zaupamo Božji besedi, če ji pustimo, da prežene naše strahove, potem lahko izkusimo, da smo že danes z Jezusom v raju.

V svoji besedi je Jezus vedno z menoj – in če je sedaj pri meni in z menoj, že okušam raj, to je mir, lepoto in ljubezen. Tako se izgubi tudi moj strah, da nisem dovolj dober in ne zadoščam zahtevam Boga, svojih staršev ali družbe, pa tudi svojim lastnim zahtevam. Že danes se v meni naseli globok mir, ni se mi treba Bogu dokazovati, ni mi treba kupovati njegove ljubezni. Potrebno je samo zaupanje razbojnika, ki se je v svoji brezizhodnosti obrnil na Jezusa, ki mu je podaril to čudovito obljubo.
Po tradiciji imajo Luko za slikarja, saj je znal tako opisovati, da je nastala podoba. Tudi sceno z desnim razbojnikom nam naniza tako, da se nam ob poslušanju nariše slika. Ko jo opazujemo, se nam lahko vtisne v dušo, v nas pa raste zaupanje, da Jezus tudi nam govori te tolažilne besede. Ob tej podobi se moj strah pred obsodbo spreminja v zaupanje, da me Bog brezpogojno sprejema in ljubi. In ob tem pogledu in poslušanju Jezusovih besed preneham z neprestanimi očitki, preneham se obsojati in obtoževati. Preneham z nenehnim iskanjem napak v svoji preteklosti in ne sprašujem se več, če sem dovolj dober. Raje večkrat pogledam na Jezusa, ki mi s križa nežno govori: »Še danes boš z menoj v raju.«

Osebne vaje

• Sedi v svoj molilni kotiček ali na prostor, kjer se dobro počutiš. Znova in znova ponavljaj Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Tako se boš nehal spraševati, če si dovolj dober. Premagal boš obsedenost, da bi se ves čas ocenjeval in obsojal. Če tem besedam zaupaš, si ves pri sebi, povezan si z Jezusom. In če si predstavljaš, da je on ob tebi, se boš počutil kot v raju, vzvišen v ljubezni, ki je močnejša kot vsi tvoji predsodki. Sredi sveta, ki neprestano presoja in obsoja, se boš znašel v svetem okolju. Božja beseda ustvari v tebi tak prostor, kjer se počutiš udobno, skrito, varno pred vsemi sodbami in obsodbami.
• Govori si te besede, da premagaš strah pred smrtjo in obsodbo. Predstavljaj si, da imaš le še nekaj ur življenja. In potem si neprenehoma ponavljaj te Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Morda se poleže ves tvoj strah in v sebi začutiš globok notranji mir in veselje nad tem, kar te čaka. Izginile bodo vse negativne podobe, ki si jih nosil v sebi, tudi podoba tehtnice, ki se nagne v tvoje slabo, ali pa podoba Boga – knjigovodje, ki vsa tvoja slaba dejanja zapisuje v veliko knjigo in knjiži po načelu “v breme – v dobro”.
• Če poslušaš še Haydnovo uglasbitev teh Jezusovih misli in pustiš, da se te glasba dotakne, se boš še danes počutil v raju. Slišal boš čudovito melodijo, ki jo ob spremljavi drugih inštrumentov igra prva violina. Ta nežna melodija nas popelje v raj miru, vrt ljubezni.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk