Avtor: marko

Fatima

Napisal marko na 4. maja 2018. Objavljeno v V spomin.

13. maja 1917: prvo prikazovanje

»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /…/

Potem je dodala: ‘Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?’ ‘Smo pripravljeni.’ ‘Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.’ Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: ‘Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.’ Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Frančišek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega, papež Frančišek pa 13. 5. 2017 za svetnika.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo, leta 2017 pa papež Frančišek – skupaj z bratom Frančiškom – za svetnico.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih

pripravlja: Marko Čuk

05. Velika množica za ‘mali’ jubilej

Napisal marko na 4. maja 2018. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

5. romanje: 18. avgusta 1973

Peto romanje – mali jubilej! Najlepša ‘proslava’ je bila izredna udeležba: na trgu pred svetiščem Marije Pomagaj na Brezjah se je 19. avgusta 1973 zbralo blizu 7.000 romarjev. ‘Oče urednik’, ki je za Ognjišče zabeležil nekaj vtisov, je med drugim zapisal, da je bilo to ‘do sedaj največje srečanje bolnikov na naši največji božji poti. Predvsem gre vsa zahvala župnikom in kaplanom, ki so se za to romanje zavzeli in organizirali v svojih župnijah romanje bolnikov, invalidov in ostarelih z avtobusi. Vseh avtobusov je bilo nad 40, da ne štejemo kombijev z osmimi sedeži. Na parkirnih prostorih in na pokošenih travnikih, je bilo več kot tisoč osebnih vozil in kombijev. Tisti, ki so na vozilih imeli poseben kartonček z oznako našega romanja, niso plačali parkirne takse, kot nam je turistična organizacija, ki skrbi za parkirni prostor, prijazno dovolila (kot že leto prej). Mnogi duhovniki so spremljali svoje bolnike: po prijavah je bilo takih okrog 60, v resnici pa veliko več. Tako so vsi, ki so želeli opraviti spoved, prišli hitro na vrsto.

Romanje je vodil slovenski metropolit, ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik. Med mašo je imel za romarje govor o krščanskem gledanju na trpljenje. Čeprav je sonce močno grelo, so romarji vztrajali na svojih mestih. Najbolj iznajdljivi so prinesli s seboj dežnike, ki so jim služili kot senčniki. S pomočniki–prostovoljci smo od vsepovsod navozili 1150 sedežev. Med mašo so duhovniki razdelili 2.500 obhajil. Po maši je bila že tradicionalna procesija z Najsvetejšim in blagoslov bolnikov. Težje bolnike so spremljevalci po maši peljali v cerkev, pred Marijin oltar na kratek obisk. Mnogi bolniki so bili do solz ganjeni in tudi mi zdravi smo čutili, kako sami postajamo srečni, če pomagamo tistim, ki so najbolj potrebni naše pomoči.«

Zbranim invalidom in bolnikom je v imenu romarjev–trpinov po darovanju spregovorila invalidka Tilda Pajk iz Gorenje vasi pri Šmarjeških Toplicah.

»Dragi romarji in romarice! Dovolite, da v imenu invalidov in bolnikov spregovorim nekaj besed na tem našem romanju, ki je za nas veliko srečanje z Bogom, z Marijo ter z brati in sestrami v Kristusu. Vsako romanje nam je tudi neki smerokaz ob naši težko preizkušani življenjski poti. Iz teh romanj in Poštnega predala dobrote je vzklilo tudi naše že dobro razgibano Bratstvo bolnikov.

Nemogoče je opisati današnje veselje te velike množice trpečih in nebogljenih božjih otrok, ki smo se ob pomoči mnogih dobrotnikov danes zbrali z vseh strani Slovenije k našemu narodnemu svetišču – k Mariji Pomagaj, ki izžareva toliko miline in materinske ljubezni, s katero danes še posebej objema nas.

Zbrali smo se ob daritvenem oltarju, da združeni z Jezusom in Marijo tudi mi darujemo Bogu svoje trpljenje in vse svoje življenje s klici in prošnjami za pomoč, da bi mogli vsak dan vdano sprejeti svoj križ in hoditi za Jezusom. Te milosti prosimo tudi za vse naše sotrpeče iz naše ožje in širše domovine, ki jih danes ni tukaj.

Dalje se zahvalimo Bogu in Mariji za vse prejete dobrote in tudi za križ ter za to današnje lepo doživetje, ki nam bo v prihodnjih dneh pogosto za duhovno spodbudo. V imenu vseh se zahvaljujem vam, gospod nadškof, za vašo pozornost in vodstvo romanja. Enako iskrena hvala tudi vam, oče urednik, ki se toliko trudite in žrtvujete za nas. Enako hvala tudi vsem drugim, ki kakorkoli sodelujete pri tem našem nepozabnem romanju! Bog ve za vso vašo požrtvovalnost in On naj vas nagradi s svojimi bogatimi darovi!

Bog z vami in Mati Marija Pomagaj!«

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

04. Prvič romarska maša na prostem

Napisal marko na 4. maja 2018. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

4. romanje: 26. avgusta 1972

Izkušnje dosedanjih treh romanj so nam pomagale izboljšati organizacijo. Že lani smo spoznali, da je največja ovira za ubran potek pobožnosti premajhen prostor v cerkvi. Zaradi gneče mnogi težki bolniki niso videli na oltar. Zato smo se letos odločili za mašo na prostem. Pri tem smo seveda tvegali zaradi morebitnega dežja ali premočnega sonca, ki tudi slabo vpliva na počutje bolnikov. Marija pa nam je poslala vreme, da si boljšega ne bi mogli želeti.

Dva meseca pred romanjem smo se sestali z ekipo, ki je vodila romanje bolnikov v Lurd. Z jezuitom–zdravnikom p. Marjanom Šefom smo se že lani domenili, da nam bodo v bodoče oni priskrbeli zdravniško in bolniško osebje, ki je za tako romanje nujno potrebno. Tako nam je uspelo zbrati več kot 40 pomočnikov, ki so bili na razpolago bolnikom in drugim romarjem. Skrbeli so tudi za okrepčila in pijačo. Na takem romanju je žeja, zlasti za bolnike največji problem. Pred mašo in po njej je lahko vsak dobil limonado, čaj ali kavo.

Velika težava je bila poskrbeti za kosilo bolnikom in voznikom, ki so brezplačno vozili na Brezje. V vseh okoliških gostilnah (štirih) smo naročili največje možno število preprostih, a izdatnih obrokov. Sestre, ki so na Brezjah, so prevzele skrb za najtežje bolnike.

Tudi ni bilo ravno lahko pripraviti na velikem dvorišču pred cerkvijo dovolj sedežev – vsaj za bolnike in invalide. Naši pomočniki so navozili stole in klopi za okoli 800 sedežev. Veliko invalidov je prišlo z vozički in tudi mi smo jih imeli nekaj. Tako smo težje invalide in bolnike na vozičkih razporedili v polkrogu pred oltarjem.

Bolnike je spremljalo tudi precej duhovnikov, zato je bilo dobro poskrbljeno za spovedovanje. Spovedovalo je okoli 15 duhovnikov in tako so lahko že pred mašo opravili spoved vsi, ki so to želeli.

Bogoslužni del romanja s petjem je pripravljala druga skupina, ki jo je vodil ljubljanski stolni vikar Lojze Uran. On je vodil tudi ljudsko petje med mašo. Romarji so imeli v rokah liste s celotnim besedilom pesmi, da so pri petju lahko lepo sodelovali.

Okrog devete ure se je začel trg polniti z romarji, parkirni prostori pa z avtobusi in avtomobili. Ura za slovesno mašo je bila namenoma postavljena bolj pozno – ob enajstih, da bi lahko vsi romarji brez hitenja pravočasno prišli. Zvonovi so slovesno doneli in naznanjali nenavaden praznik, ko so k Mariji na Brezje prišli njeni najbolj trpeči in zato najbolj ljubljeni otroci.

Ob enajstih je prišla pred oltar, nad katerim se je dvigala Marijina podoba, ovenčana s cvetjem, vrsta duhovnikov, ki so somaševali z voditeljem romanja, mariborskim pomožnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem. Med njimi je bil tudi upokojeni duhovnik–invalid, ki so ga k vznožju oltarja pripeljali na vozičku, oblečenega v mašni plašč. To je bil Leopold Končan iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem. On je prebral evangelij. Duhovnik, ki sam prenaša usodo invalidov, je še tesneje povezal daritveni oltar z našimi romarji. Berila, ki so bila posebej izbrana za to priložnost, je bral invalid na vozičku ter mlada invalidka, ki ima tudi sestro invalidko in z nami roma vsako leto že od začetka. Pri darovanju se je vsem, ki so omogočili to romanje, zahvalila dolgoletna težka bolnica Mimica, ki je bila vsa povojna leta priklenjena na posteljo, zadnji dve leti pa se je mogla udeležiti našega romanja.

Pri obhajilu so šli duhovniki s ciboriji v rokah med romarje in jih na njihovih mestih obhajali. Po maši se je razvila procesija z Najsvetejšim in škof je (tako kot v Lurdu) med potjo blagoslavljal bolnike. Mnoge oči so se od ganjenosti orosile – ne samo bolnikom, ampak tudi nam, ki smo videli toliko vdanosti v trpljenje pri teh naših bratih in sestrah. Res je, kar je v govoru povedal škof: vera pomaga prenašati trpljenje, ker mu daje smisel in upanje. (Franc Bole)

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Jakob Aljaž

Napisal marko na 2. maja 2018. Objavljeno v V spomin.

“Božji svečenik, ljubeznivi pastir in dobrosrčni oče … sredi planinskega sveta”

(* ob obletnici) Za Aljaža velja: In večno bo živel pravični v spominu … toda vseeno je prav, če se vsaj ob obletnicah spomnimo nanj … na njegovo rojstvo v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore … pa na njegov prihod v Dovje … za župnika leta 1889 … in na vse, kar je naredil za svoje župljane, katerim je bil dober pastir: jim oznanjal, jih svaril, spovedoval … na njegovo ljubeznivost, odkritosrčno prijaznost do vsakega … sredi planinskega sveta … kjer ga je gnala predvsem ljubezen do gora in domoljubje … na njegov stolp, postavljen leta 1895 … prvo Staničevo zavetišče … . dve njegovi planinski koči: Aljažev dom v Vratih, Triglavski dom na Kredarici … kapelico Lurške Matere božje ‘poleg Triglavske hiše, … in na številne druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah: Tominškovo pot (1903), … prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjevo vilo v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910) … in na vse tisto, kar je ostalo nedokončano … na njegove pesmi, himno slovenskemu planinstvu … na vse, kar je povezano z njegovo odločitvijo, da bo dan za dnem izpolnjeval Božjo voljo … tako kot pravi Župančičevo posvetilo na spominski plošči na Šmarni gori
Triglavski župnik, ljubil si višine,
po njih si romal, molil, pesmi pel,
premnogo src za njih lepoto vnel,
zdaj ti hvaležno hranijo spomine.

in kot beremo v Sardenkovih verzih na Aljaževem nagrobniku na dovškem pokopališču
Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si bil jim varih svet:
naš triglavski kralj Matjaž,
župnik z Dovjega Aljaž.

… srečen, “da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil.”

več o triglavskem župniku na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko ČUK

03. Čez tisoč samo bolnikov in invalidov

Napisal marko na 2. maja 2018. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

3. romanje: 21. avgusta 1971

Romarska ‘mladika’ se je prijela! V avgustovski številki Ognjišča je bil objavljen oglas, v katerem je bilo zapisano: »V tem mesecu bomo, tako kot zadnja leta, organizirali ROMANJE INVALIDOV IN BOLNIKOV na Brezje. Ta izraz solidarnosti s tistimi, ki jih je trpljenje bolj zaznamovalo kakor nas, postaja počasi že tradicija vse večjega obsega.«

Romanje je bilo 21. avgusta 1971. Poročilo v Ognjišču pove: »Računamo, da je bilo letos na Brezjah čez tisoč samo bolnikov in invalidov in ne dosti manj spremljevalcev. Ker so bili romarji iz najrazličnejših krajev, mest in vasi cele Slovenije, bi bilo praktično nemogoče oskrbeti toliko prevozov, če se na našo prošnjo in prošnjo župnikov ne bi v posameznih župnijah javili vozniki–prostovoljci. Ti so peljali bolnike in invalide svojega ali sosednjih krajev. Precej je bilo tudi kombijev in avtobusov. V imenu vseh romarjev smo dolžni zahvalo tem požrtvovalnim prostovoljcem in seveda župnikom, ki so si povečini sami vzeli skrb za organizacijo prevoza romarjev. To dejanje je še toliko bolj hvalevredno, ker so skoraj vsi to storili brezplačno. Na Brezjah smo bili priče čudovitih prizorov bratske solidarnosti.

Tolika množica seveda ni mogla v cerkev. Zato so reditelji takoj na začetku prosili spremljevalce, ki bolnikom niso nujno potrebni, naj bi počakali zunaj. Bolj ko se je ura pomikala proti enajsti – uri skupne slovesne maše – manj prostora je bilo v cerkvi tudi za bolnike in invalide. Prihajali so novi in sicer težki invalidi na vozičkih. prost je bil samo še bogoslužni prostor okrog oltarja, kjer so bili pripravljeni sedeži za škofa in duhovnike, ki bodo z njim somaševali. Najtežjim invalidom nismo mogli dati zadnjih prostorov v cerkvi, saj je bil to njihov dan: zapeljali smo vozičke tik do oltarja in na rdeče oblečene stole za škofe in mašnike posadili invalide. Res da se bogoslužje ni moglo vršiti tako slovesno kot bi se sicer, toda Kristusova evharistična žrtev je bila še bolj živa, ker so se lepih mašnih oblačil dotikali zveriženi udi invalidov. Škof in somašujoči duhovniki so se umaknili na oltarne stopnice.

Romarji so dobili v roke spored z besedilom vseh pesmi, ki so jih peli med bogoslužjem. Ljudsko petje je močno donelo iz grl nenavadnih romarjev Mariji v pozdrav. Romanje je vodil mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. V pridigi je po mikrofonu donel njegov spodbujajoči glas, da so ga lahko slišali tudi tisti, ki so bili zunaj cerkve in v kapeli na dvorišču – tisti, ki slovesnosti niso mogli videti. Škof je govoril o vrednosti trpljenja v Kristusovi luči.

Po obhajilu, ki so ga duhovniki delili kar po cerkvi, so redarji romarje na vozičkih in tiste, ki so jih nosili na stolicah, pa še tiste, ki niso bili v klopeh, razporedili v krogu pred cerkvijo. Škof je med petjem litanij z Najsvetejšim v rokah blagoslavljal bolnike. Tako se vrši blagoslov bolnikov z Najsvetejšim v Lurdu. Marsikatero oko se je orosilo ob pogledu na toliko trpečih, zbranih na tem svetem kraju. To je bil ‘živi rožni venec trpljenja’. Ko se je procesija končala in je škof izpred oltarja še enkrat podelil blagoslov z Najsvetejšim, so romarji zapeli znano, večno mlado pesem ‘Marija, skoz’ življenje’.

Težko so se romarji ločili od cerkve, da bi se zatekli v bližnje gostilne, kjer je bilo zanje pripravljeno kosilo. Razvezali so se jeziki, sklepala so se nova poznanstva in prijateljstva.

Vozniki so spet z vso potrpežljivostjo spravljali svoje invalide v vozila. Mnogi so si domov grede ogledali še kakšno zanimivost, v srcu pa so vsi nosili spomin na lepe prizore, ki so jih doživeli ta dan, namenjen materinskemu pogledu Marije Pomočnice, ki je trosila obilje tolažbe in milosti v trpeča srca teh svojih preizkušanih otrok. (Franc Bole)

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Strela

Napisal marko na 2. maja 2018. Objavljeno v zgodbe.

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.

Simon Peter (Jn 21,1-19)

Napisal marko na 30. aprila 2018. Objavljeno v Za začetek.

Vrnil se je k staremu življenju.
Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo.
Živel je spet kot prej.
Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo!
Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo.
Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal.
Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo.
Delal je. In se (predvsem) delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo!
Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi, je (spet) lovil ribe in se počutil, kot da je ujet.
Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je čutil v sebi, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo.

In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo.
Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe (namesto ljudi) in nič niso ujeli! Celo noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo (spet) vse po starem.
Vendar, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali.
In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?«

(Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini odraslih mož, ki so bili ribiči … sklepam: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic … ne kake pomehkužene mestne srajce … torej: reči jim ‘otroci’ … je bilo kar drzno. Pogumno. Zafrkantsko? Ljubeče?
Vprašati skupino molčečih, očitno nerazpoloženih odraslih mož, ki so bili ribiči … in tako dalje … in so se praznih mrež vračali z ribolova … torej: vprašati jih po ‘hrani’, se pravi – ribah … je bilo še bolj drzno. Predrzno? Še bolj pogumno. Še bolj zafrkantsko? Ljubeče nikakor?)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa …
Odgovorili so: »Nič.«
Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.«

(Priznam, da res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali in da me vedno znova začudi pa tudi razjezi, ko amater soli pamet profesionalcu … a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči … in tako dalje … torej: reči jim, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« … je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko, predvsem pa z bontonom. Je resnično (vsaj) zafrkantsko!)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi …
Zdaj pa …
Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne?
In so vrgli mrežo …

» …pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil je rekel Petru: »Gospod je.«

Brez pomisleka je skočil iz čolna.
Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez … Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo … predvsem pa, ker ni minilo … je rekel:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica maj 2018

Napisal marko na 29. aprila 2018. Objavljeno v Beležnica.

Že v aprilski številki smo vam predstavili nekaj predlogov za obdarovanje ob zakramentih. Tokratnemu Ognjišču pa dodajamo bogatejšo Ponudbo Ognjišča za pomlad 2018. V njej ni predstavljena samo ponudba za obdarovanje ob krstu, obhajilu in birmi, ampak tudi novosti naše založbe ter ponatisi, med katerimi so nekateri prave uspešnice naše založbe (Svetnik za vsak dan; Jaz, Čarli Čeplin; Kratko Sveto pismo s slikami, Youcat, Živi vsak dan …).

Med uspešnice naše založbe lahko prištevamo tudi prvoobhajanski album Moje prvo obhajilo, ki je doživel že šesti natis. Več o njem si lahko preberete v posebni prilogi, kakor si v njej lahko ogledate druge knjige in izdelke, ki so primerni za obdarovanje pri prvih zakramentih.

Iz tiskarne prihaja tudi ponatis knjige Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni. Pater Pij je priljubljen svetnik našega časa in v tem času se spet začenjajo množičnejša romanja na njegov grob. Knjiga o njem nam bo pomagala, da bomo bolje spoznali njegovo življenje. Nekateri organizatorji romanj poklonijo vsakemu udeležencu knjigo o p. Piju ali pa o drugi božji poti, ki je cilj njihovega romanja. Nekatere lahko najdete tudi med našimi izdajami ‘modrih knjižic’, ki na kratko, a jedrnato predstavijo posamezno božjo pot ali svetnika, povezanega z njo: Bernardka Lurška, Fatima, Medjugorje.

Te knjige, ki govorijo o Marijinih božjih poteh, nas bodo uvedle tudi v Marijin mesec maj, ki je posvečen naši nebeški materi Mariji. V letošnjem maju bi vas radi opozorili še na DVD-je na risankah iz zbirke Velikani vere, namenjene otrokom, ki govorijo o Marijinih božjih poteh: Fatima – Dan, ko je plesalo sonce; Lurd – Bernardka – Marijina glasnica; Guadalupe v Mehiki – Juan Diego – Glasnik naše Gospe.

Med novostmi naj omenim knjigo Ivana Gričnika Od Santiaga do Assisija. Ta potopis je nadaljevanje potopisa Moj kamino. Pisec opisuje dogodke na poti, ki jo je prehodil sv. Frančišek Asiški (od Dovadole do Assisija) in ne niza samo suhoparnih podatkov, ampak opisuje osebna spoznanja, ki človeku ostanejo globoko v srcu. Več o knjigi si lahko preberete v prilogi, dodani tokratnemu Ognjišču.

Že pred leti smo izdali nekaj voščilnic s fotografijami. Največ povpraševanja je bilo po voščilnicah z napisom Hvala ali Najlepša hvala za vse in podobno. Zato smo pripravili dve novi voščilnici z napisom hvala in hvala za vse. Obenem opozarjamo tudi na knjižice v zbirki Voščilnice. Ena od njih ima naslov Najlepša hvala. Druge pa so Vse najboljše za god, rojstni dan, Iskreno sožalje itd. Pripravljamo tudi novi knjižici s spodbudnimi mislimi.

Že zadnjič smo vas obvestili, da bo vsakoletno narodno romanje bolnikov in invalidov na Brezje letos 16. junija, jubilejno ali ‘zlato’, saj se bodo bolniki zbrali ob Mariji že petdesetič. Vabimo prostovoljce, da se nam pridružijo in pomagajo pri organizaciji romanja. Prav tako vabimo duhovnike in župnijske ali področne Karitas, da organizirajo avtobuse ali druge oblike skupinskega prevoza in tako omogočijo bolnikom ali ostarelim, da poromajo na Brezje. Več o romanju si preberite na str. 27.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 4.

Ognjišče maj 2018

Napisal marko na 29. aprila 2018. Objavljeno v Novo Ognjišče.

Izšlo je novo Ognjišče, za mesec maj, … prelistajte ga za pokušino … in naj vas spomnimo, da je naročnina na versko revijo lahko tudi odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu! Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.

Tej številki je dodana tudi priloga: posebne ponudbe knjig ob svetem krstu, ob prvem svetem obhajilu in ob sveti birmi.

Prelistajte:

Naročite se na revijo Ognjišče

og 05 2018 3D

iz vsebine majske številke OGNJIŠČA:

ali so prošnje za odpuščanje, opravičila zaradi napak in krivic, ki jih je v zgodovini zagrešila Cerkev … res “vrnile” vernike v c(C)erkev..?
nekdanji veleposlanik, ustavni sodnik, svetovalec predsednika …o politiki, sodstvu, diplomaciji in … duhovni razsežnosti človeškega življenja …
po Čebelarski učni poti ob Cerkniškem jezeru se lahko poučimo o vsem, kar nas o čebelah zanima …
preizkušnje iz mladosti so Betko Bogdan utrdile za vse življenje …
kako negovati starostnika s sladkorno boleznijo …?
Idi Koletnik se je rodil z možgansko poškodbo, po nesreči na poti v porodnišnico, v kateri je oče umrl …
salezijanec in duhovnik Peter Končan – glasnik Božje ljubezni do mladih … da bi mladi polno zaživeli svoje življenje …
kako poskrbeti za osebno zadovoljstvo … ko so potrebni tudi dnevi, ko je lenoba sveta …
kako spremljati mladega na poti odraščanja, se sprašuje Branko Cestnik in ponuja rešitve … v odnosu starši-duhovnik, v družini, v poklicanosti posvečenih…
pismo polno bolećine … matere po splavu, ki išče v veri moč, da bo lahko premagala občutek krivde … še o obhajanju na jezik, roko … zavrnitvi obhajila ločenim..?
Giovanni Antonio Scopoli, Italijan iz Južne Tirolske, velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem …
David Sipoš je “prišel v naše domove” s filmom o škofu Vovku – o načrtih na področju krščanskega filmskega sporočanja …
leta 1817 se je rodilo kolo – prilogo smo pripravili z enoletno zamudo – a ne prepozno, saj je od leta 2008 postavljena v Tehničnem muzeju v Bistri stalna razstava – Dve kolesi in par nog…
obisk na Uradu za seizmologijo, ki jim “delo narekuje narava” … o napovedovanju potresov, potresni nevarnosti …
ali veste, kaj so prioni … in zakaj ljudožerci niso jedli možganov..?
zakaj v Sloveniji zakoni ne veljajo za vse enako … zakaj med mladimi toliko posmeha, zaničevanja starejših, govorjenja, ki ni dostojno človeka … in zakaj imamo pri nas šolstvo, ki ne sme vzgajati..?
kakšen je slovenski svet domišljije, naši pravljični liki, kakšen je odnos krščanstva do pravljic in kulture … kako si pravljico izmislimo sami … zgodbe si najbolj zapomnimo … tudi Jezus je govoril v prilikah…
vsi se hvalijo s spolnimi odnosi, kaj in kako so že bili s puncami …, kaj naj storim, da ne bom tarča posmeha in strahopetec (Kristjan)
kje naj fant najde občutek potrditve, na katerem področju naj izkaže svojo moč … ženske so pripovedovalke zgodb … na katerih področjih so lahko prinašalke življenja …
v Zavodu Antona Martina Slomška so poletni delovni tabori v sodelovanju z Nadškofijsko karitas MB že tradicija … ali je tudi v vaši šoli kakšna možnost za pomoč?..
spolno nasilje se pojavlja v različnih oblikah – najbolj razširjeno je medvrstniško nasilje (cyberbulling) in maščevalna pornografija …kako ravnati..?
kralj latino popa prihaja v Slovenijo – Enrique Iglesias v Ljubljani
koliko stane človek … se sprašuje Marko Rijavec
katere so zdravju škodljive transmaščobne kisline, … kje se nahajajo, kakšen je njihov vpliv na zdravje … priporočila
gremo na Jelenk nad Sp. Idrijo … in še naprej proti Krnicam … pot skozi Kendove robe je lahko prav adrenalinska …
Panama – v pričakovanju mladine in papeža …
ali obstajajo pravila za zapisovanje slenga..?
indijanček, križanke … kakšen dober vic …
na koncu pa še svetniški domovi – tokrat o cerkvah posvečenih Obiskanju Device Marije (ki se ga spominjamo 31. maja)

pripravlja Marko Čuk

Poletna bralna osvežitev Ognjišča 2018

Napisal marko na 28. aprila 2018. Objavljeno v Posebne ponudbe.

Za poletno branje smo pri založbi OGNJIŠČE pripravili ugodno ponudbo s posebnimi cenami knjig (- 10, 20, 30 in 40 %) za imetnike kartice zvestobe Ognjišča.
V ponudbi najdete zanimivo in različno branje, primerno za vse okuse, in tudi žepe.
Prijetno branje vam želimo!

Poletna bralna osvezitev 2018a

Poletna bralna osvezitev 2018b

ZA NAKUP KNJIG iz naše poletne ponudbe, se odpravite na www.knjigarna.ognjisce.si ali v katero od naših prodajaln (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor in Ptuj).

Berite v senci!*
*Ali pa si pomagajte s kapo
za zaščito pred poletnim soncem,
ki vam jo Ognjišče podari ob nakupu nad 25 € knjig iz te ponudbe.

Popusti veljajo z nakupom s kartico zvestobe. Če je še nimate, jo lahko prejmete brezplačno.

V ponudbi POLETNA BRALNA OSVEŽITEV OGNJIŠČA lahko najdete naslednje knjige (barvno označene ponujajo tudi podrobnejšo predstavitev – lahko jih tudi prelistate

pripravlja MČ

Avtor: marko

VIDCI

5. romanje: 18. avgusta 1973

4. romanje: 26. avgusta 1972

3. romanje: 21. avgusta 1971

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing