Avtor: marko

Terezika je začudeno obračala v rokah nepričakovano pismo – vabilo na kulturno prireditev. “Ali naj grem?” se je spraševala. Vabilo je bilo res vabljivo! Slikarja, ki bo razstavljal svoja umetniška dela, osebno ni poznala. Gotovo pa mora biti ugledna osebnost, si je mislila, zato se bodo ob odprtju njegove razstave zbrali ugledni gostje. Ali njej, preprosti in starejši kmečki ženski, v tej visoki družbi ne bo nerodno, se je spraševala.
Toda vabilo je dobila, prireditev bo v kulturnem domu, ki je blizu cerkve, in kmalu po večerni maši. K maši bo seveda šla, kot vsak dan, zakaj se ne bi udeležila še kulturne prireditve? Premagala je vse pomisleke in po maši se je med prvimi znašla v dvorani.
Kmalu so začeli prihajati tuji gostje, ki jih Terezika seveda ni poznala. Ženske v elegantnih oblekah, naličene, moški s samozavestno držo. Očem preproste Terezike ni ušlo, da so bili njihovi medsebojni pozdravi narejeni, vzvišeni. Začutila je, da ne spada v to družbo, vendar si ni upala oditi, ker so se začeli zbirati domačini, ki so Tereziko poznali in seveda tudi ona je poznala skoraj vse, kajti med njimi je bilo precej takih, ki niso prestopili cerkvenega praga niti ob pogrebih znancev. Če bi jo videli, bi morda marsikateri od njih rekel, kaj išče tam! Bilo ji je tako nerodno, da bi se najraje v zemljo udrla. Skoraj jezna sama nase se je spraševala, zakaj je sploh prišla v družbo, kamor ne sodi. Umaknila se je v temnejši kot dvorane, da bi je nihče ne opazil.
Končno se je prireditev začela. Govornik je predstavil slikarja, sledil je krajši glasbeni vložek, nato pa je slikar predstavil motive svojih razstavljenih del. Tereziko je minila vsa zadrega v zavesti, da je zdaj pozornost vseh usmerjena v dogajanje, ki je bilo tudi zanjo zanimivo.
Nazadnje je na oder stopil mlad mož s knjigo v roki. Njegovega imena ni bilo na vabilu, slikar ga je povabil, da s svojim nastopom dogajanje obogati. Z rahlo zadrego je stopil pred mikrofon: »Nocoj sem tukaj med vami, da predstavim svojo pesniško zbirko. Preden sem jo dal v tisk, mi je eden od prijateljev rekel, da pravzaprav to niso pesmi, temveč molitve. Vsaka moja pesem je molitev. Pozno sem našel pot do Boga, toda ko sem se srečal z njim, je moje srce zajela tolikšna sreča, da je nisem mogel zadržati zase, v svojem srcu, moral sem jo izpovedati. V teh mojih pesmih je res moja molitev, moja zahvala Njemu, ki me je poiskal, ki se mi je dal najti.« Potem je nekaj pesmi prebral sam, nekaj pa povabljeni igralki. In res so bile vse bolj molitve kot pesmi.
Tereziki je vriskalo srce. Splačalo se je prestati tisto zadrego, ki jo je doživljala pred začetkom. Zdaj je bila poplačana s tako čudovitim doživetjem ob spoznanju, da Bog deluje, kjer hoče, da deli srečo, ki jo more dati le On. Hvaležna je bila mlademu pesniku za to pričevanje, ga v srcu blagrovala in mu želela, da bi sreča, ki jo je po spreobrnjenju izpovedoval v svojih pesmih, nikoli ne ugasnila.
Ob tem kulturnem dogodku je Terezika spoznala, kako dragoceno je v današnjem svetu pričevanje vernih laikov. Vedno več je takih, ki jih pričevanje duhovnikov ne doseže, ker ne hodijo v cerkev, laik pa lahko z besedo in zgledom oznanja evangelij prav tem.
“Dobri Bog, doslej sem molila predvsem za duhovnike, da bi ljudem pričevali o Božji ljubezni. Zdaj vidim, da so tudi verni laiki Tvoji delavci. Odslej Te bom prosila tudi za dobre in pogumne laike,” je sklenila Terezika, ko je po končani kulturni prireditvi vsa srečna in vesela zapuščala dvorano.
Angelca Škufca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 98.

Mesila sem testo za potico. V kuhinji je prijetno dišalo, med hlapi sopare, ki se je dvigovala nad štedilnikom, je medlel vonj po sladkem. Po orehih, cimetu, celo kvas je imel ta čas poseben duh.
Peka velikonočne potice je bila nekako drugačna od tiste ob božiču. Imela je drugačen vonj, drugačen okus in tudi drugačen pomen, seveda. Lepo zapečena je poleg kruha, mesa in hrena spadala v košarico med žegen velikonočnih jedi.
Skozi odprto okno je sijala pomlad. Rože v robu nad našo hišo so že cvetele, trava je imela omamen vonj in čebele, ki so uhajale iz čebelnjaka, so letale po cvetju in okoli hiš, verjetno so jih privabljale sladke vonjave velikonočne peke.
Zavihala sem rokave in pristavila stol bliže k mizi. Tudi pri tako lepem, skoraj slovesnem delu, kot je bila peka praznične potice, sem morala zaradi bolečin v nogah velikokrat sedeti. Pri vsakodnevni kuhi me je to jezilo, tokrat me ni.
Testo sem otepla na star, mamin način, tudi posipa je bila iz njenega starega recepta in tisto, kako naprej z vzhajanjem testa, tudi. Pokrila sem dišeči hlebček z belim prtičkom in sedla zraven njega kakor zraven zibeli. Kakšen lep in prijeten občutek!
Zunaj sta tekali hčeri sem in tja in pospravljali. Vmes sta se smejali in pogovarjali. Verjetno o pirhih in praznikih. Mož je na vrtu pod oknom kopal hren. Slišala sem enakomerne udarce motike in posamezne korene, ki so padali v košaro.
Počasi sem spet vstala, posula sem moko po testu, okoli njega in po belem prtu na mizi. Potem sem previdno pritisnila prste ob toplo, dišečo gmoto in začela gnesti.
Takrat sem zaslišala za hrbtom korake. Nekdo je vstopil. Hitro sem testo spet pokrila, da se ne bi prehladilo, in pogledala nazaj.
Bil je Jakob! Jakob mi je bil nekoč zelo domač. Pri srcu mi je bil, kakor rečemo takim, ki smo jih nekoč imeli radi.
Nekoč? Jakob je bil zdaj tujec … Zdomec. Prihajal je domov samo ob božiču in veliki noči, pa še tole na vsakih toliko let.
»Pozdravljena!« je rekel in me stisnil za komolec. Roke sem imela vse od moke, zato mu je tudi nisem mogla ponuditi. »Pečeš?«
»Pečem, seveda pečem,« sem rekla in si z laktjo obrisala potno čelo. »Ko si bil zadnjikrat doma, je bil božič. Zdaj je velika noč. Za praznike vendar mora biti na mizi potica!« sem pridala in se spet obrnila k svojemu delu. Potegnila sem prtiček s testa in ga ljubeče potrepljala, kakor otroka.
»Peka ti gre še vedno dobro od rok,« se je v tisto moje govorjenje spet oglasil Jakob in pogledal na testo in moje dlani na njem. »Vidim, s kakšnim veseljem to delaš …«
»Sedi, sedi, Jakob! Saj se ti ne mudi … Ali pač?« sem rekla, da sem nekaj rekla, in pokazala na stol na drugi strani mize.
Sedel je zviška, kakor da bi mu zmanjkalo tal.
»Kdaj pa si prišel?« sem ga vprašala, ker je bil on tiho, in prijela za valjar.
»Včeraj sem prišel. Z avionom. Nekam so mi poslali prtljago, tako da bom moral še enkrat na Brnik. Moraš si misliti, že drugič!«
»Ja, taki so. Nepazljivi!« sem rekla in spet pogledala nanj.
Res je imel na sebi malo zmečkane hlače in tudi srajca, ki mu je visela na koščenih ramenih, je bila nekam povaljana. Nič tako, kakor je bilo na Jakobu včasih …
Jakob je bil doma le nekaj hiš naprej. Skupaj sva hodila v šolo, skupaj sva pasla v našem Bukovju in že od malega so naju imeli za par.
»Jakob in Irena sta zaljubljen par,
ona pastirica, on pa dimnikar …«
Tako so kričali že takrat otroci okoli naju in plesali v krogu po košati travi. Ko je Jakob tisto slišal, se je takoj pognal v prvega njemu nasproti. Zakotalila sta se po travi, jaz pa sem sedla na ograd in tam strigla z bosimi petami in vsa ponosna čakala, kako bo. Jakob je zmagal. Vedno je!
Skupaj sva po tistem začela hoditi na prve vaške veselice, šla sva tu in tam v kino in celo na prvo delo sva šla skupaj. K takratni Kmetijski zadrugi. Bila je zgodnja pomlad in rabili so delavce za sajenje krompirja. Prijavila sva se tja, ker sva bila oba še premlada za kam drugam. In ker bi rada kaj zaslužila.
Po tistem sajenju me je Jakob ponavadi spremljal domov. Enkrat sva dolgo stala pod našo češnjo in Jakob je rekel, da rad dela tam, da se rad vozi na razmajanih traktorjih po razorih sem in tja samo zato, ker sem jaz zraven. Rekel je, da sem mu všeč in še veliko lepega.
Mami ni bilo prav, da sva bila vsak dan skupaj. Godrnjala je, da sva še premlada in tako … Njegovi so bili bolj prizanesljivi. In bolj daljnovidni tudi. Rekli so le: “Prva ljubezen? Ta nikoli ni tudi zadnja! Minilo bo …” Vendar …
»Kako to, da potice ne kupiš?« se je spet oglasil Jakob. »Pri nas je nihče več ne peče. Vse se dobi! Le denar moraš imeti, da lahko kupiš,« je rekel med tiste moje misli.
»A tako da je pri vas!« sem rekla zelo glasno. Vedno, kadar se je napihoval takole pred mano, sem postala jezna. Denar! Kaj pa vse drugo? Kako je mogel Jakob kar pozabiti na dom in na domače navade! Pri nas! Pfej … Tisto tam, v nekem Bernu, tudi ne more biti zdaj kar ‘pri nas’ in vse zlato …
»Tudi pri nas se že vse dobi, Jakob! Ampak jaz še vedno rada pečem. Če ne za drugo, zato da pri diši. Praznik mora tudi dišati!« sem rekla in spet posula testo z moko. Roka se mi je tresla, veliko je šlo mimo.
Pokimal mi je in rekel: »Ti si vedno znala povedati stvari malo drugače. Bolj lepo … Včasih si tudi kaj napisala. Ali to še vedno počneš?«
»Še.«
»Še veš, kako sva šla eno leto, na veliki petek pred veliko nočjo v kino?« Jakob je vstal in prinesel obraz tik mojega.
»Ja, vem …« sem zamrmrala in stopila nazaj. Njegova topla sapa me je begala. »Vsega iz mladih let pa človek le ne pozabi kar tako …«
Takoj ko smo posadili tisti krompir pri Zadrugi, sva dobila denar. Pa sva šla. V kino. Res je bil veliki petek in mama je rekla, da se na tak dan, ko je strogi post, ne spodobi hoditi okrog. Še posebej na take brezbožne kraje, kakor je kino, ne! Rekla je, da bova oba obžalovala … Navsezadnje sva res! Jakob je kmalu odšel k bratu, ki je že delal v neki tovarni v Švici, in jaz sem po tistem vsak dan jokala.
Takrat, v kinu, me je Jakob držal za roko, do konca filma me je držal in jaz je nisem marala premakniti. Takrat nama je bilo toliko čisto zadosti. Bila sva tako mlada, za vsako malenkost srečna …
»Rad bi ti povedal, da sem moral stran. Moral! Ti pa tega nisi razumela! Premlada sva bila in …«
»No, vidiš! Dajva, pustiva to!«
»Vedno tako rečeš! Vedno, kadar to omenim, me nočeš poslušati do konca!« Prijel me za komolec in me obrnil k sebi. Obraz se mu je zresnil. »Jezna si name, kajne? Še danes si jezna!«
»Jakob!«
»Povej …«
»Vino si natoči! Saj bi ti ga sama, pa sem vsa od moke in testa.« Pokazala sem z obrazom na drugo stran kuhinje. Na kredenci je stal štefan z vinom in zraven njega kozarec. Jakob je umaknil oči, spustil je moj komolec in stopil h kredenci. Dvignil je štefan z zlato rumenim vinom in natočil. Nagnil je in na dušek izpil. Jaz pa sem spet prijela za valjar in ga pritisnila ob testo. Tako, da so se mi oči kar zasolzile. »Ne, ne tako na silo,« sem se spomnila maminih besed in popustila. Pritisnila sem še enkrat, bolj mehko, lepo, z dušo. Vzhajano testo se je voljno prepustilo mojim rokam in po kuhinji je spet zadišalo. Začela sem pripravljati nadev.
Jakob je še nekaj zamrmral, še enkrat nalil, spil, potem pa šel. Ko je zaprl za sabo, sem močno podrgnila z laktjo po obrazu in po očeh.
»Mislim, da ga bo dovolj. Saj si vsa solzna, kaj pa je?« je rekel mož, ko je stopil s košarico hrena v kuhinjo. Postavil ga je predme in me dolgo in radovedno gledal. »Malo počij,« je rekel. »Utrujena si! To je! Ves teden delo in pospravljanje. Ni čudno … Drugo leto bosta že dekleti pekli za praznike. Ne bo ti več treba!«
»Saj ni nič! Sama lahko, samo vroče je … Takoj bom, samo testo še potrosim, zavijem in ga dam v pekač.« Naredila sem tako in spet sedla. Pogledala sem po hrenu v košarici, po velikih belih, razbrazdanih in dolgih korenih.
»Hren … Trpljenje … Kristusovi žeblji …« sem šepnila. »Ali nas ne spremljajo vse življenje? Vse življenje se menjava grenko, pekoče in sladko …«
Požrla sem grenki in pekoči okus hrena in še nečesa, kar se mi je nabralo v ustih, in potisnila pekač s potico v pečico.
Ko je zadišalo po hiši, je bilo spet vse dobro.
Sladki vonj velike noči se je vrnil in počasi omamil tudi mene.

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 49.

Ko sem bila majhen otrok, sta me mama in oče, kadar sta morala kam na pot, večkrat pustila doma v varstvu starejših bratov in sester. Kamor koli sta šla, povsod je bilo treba veliko hoditi peš, saj ni bilo avtomobilov, kot jih imamo danes. Včasih pa sta me le vzela s seboj. Posebno rada sem šla z njima v očetovo rojstno vas. Skozi gozd nekaj časa v hrib, nato nekaj poti po vrhu hriba, zatem spust v dolino.
Od nekdaj sem imela rada gozd, čeprav mi je vedno deloval skrivnostno in sama ne bi šla skozi gozd za nobeno ceno. Morda sem preveč poslušala in pozneje brala strašljive pravljice, kdo ve? Če pa nas je bilo več, sem vedno uživala v hoji po listju, ki je tako prijetno šelestelo pod nogami.
Tisti dan je bilo po dežju, zemlja je izparevala. Zrak je bil težek z vonjem po preperelem lesu, listju in mahu, skratka – vonj po gozdu. Bili smo že globoko v gozdu, nekje na pol poti. Tam listje ni bilo mokro in je prijetno šumelo pod nogami. Tekala sem in brcala v kupe listja. Brezskrbno sem uživala v hoji v družbi mame in očeta.
Z gozdne steze smo stopili na kolovozno pot, ki nam jo je kmalu zaprla velika luža. Oče je rekel: »Ta luža je vedno tukaj, tudi ko je suša. Živali hodijo sem pit.« Obšli smo jo in se na drugi strani vrnili na pot. Na poti pa – čisto sveže, še mokre stopinje!
»Medved! Pravkar je bil tu. Morda se je prav nam umaknil, ko nas je slišal in zavohal,« je rekel oče in preletel s pogledom gozd okoli nas.
Nič več nisem tekala okrog. Stisnila sem se k očetu in ga močno držala za roko. V drugi roki je imel oče močno palico, z njo bi nas branil. Ob njem sem se počutila varno. Ni me skrbelo, če pride medved nazaj. Moj oče bo vse uredil tako, da bo prav. Imela sem res neomajno zaupanje v svojega očeta.
»Tudi če bi hodil v temni dolini,
ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj;
tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.«
Kako si želim, da bi vedno imela tako otroško srce, ki bi neomajno, brez vsakih vprašanj, dvomov in omahovanja zaupalo v nebeškega Očeta. Pa je srce včasih tako nemirno in negotovo. Podleže skušnjavcu, postane mlačno in začne v stiski dvomiti. Kako me je takrat strah življenja!
»Gospod je moj pastir, koga bi se bal?
Gospod je varuh mojega življenja,
pred kom bi trepetal?«
Nebeškemu Očetu izročim svoje prestrašeno srce, ga prosim za pomoč in varstvo. Ljubeče mi poda roko in mi pomaga, da grem pogumno naprej, kot sem šla pogumno z roko v roki z mojim zemeljskim očetom.
Moj nebeški Oče bo vse uredil tako, da bo prav.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 43.