Avtor: marko

Drugi mi pomagajo in jaz drugim

Napisal marko na 20. septembra 2026. Objavljeno v Kolumna, Novice.

Počitnice so okrepile naše moči za novo delovno in šolsko leto. Moj uspeh pa bo odvisen tudi od pomoči drugih, uspeh drugih pa od moje pomoči njim. Zato se splača preveriti in posodobiti stališče do svoje pomoči drugim in do prejemanja pomoči od drugih.

V medsebojni soodvisnosti potrebujemo enako dobro orientacijo, kaj je koristno in kako to narediti, kakor jo imamo pri skrbi za higieno, gibanje in prehrano.

To je obenem temeljno duhovno vprašanje: Kakšno vrednost ima ljubezen?

Odgovor iščemo ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari Slovenci potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje lepše staranje in sožitje. Eno od vprašanj je bilo: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je res veliko pripomoglo h kakovosti in razvoju vašega življenja? Vsak peti nanj ni odgovoril, drugi so povedali po eno ali več svojih pomembnih življenjskih izkušenj – skupaj 845. Kaj dobimo, ko jih sistematično razporedimo?

Največ se jih spominja pomoči pri svojem osebnostnem razvoju (254): da so jih starši vzgojili v poštenega in delovnega človeka, omogočili študij, tudi to, da so jim dali vero. Rekli so npr.: To, kar sta mi dala starša, ko sta mi pravila: dobro misli o vsakem! … Vzgojili so me v zrelo osebo, me naučili misliti in imeti sočutje … Ali pa: Prizadevnost zdravnika, sicer bi bila že mrtva.
Pomoč drugih za lepo sožitje je tik za prejšnjo (237): Moj mož mi je dal dosti lepega … Žena me ima rada … Tu so izkušnje z dobrim sodelovanjem, z oskrbo v onemoglosti.
Na tretjem mestu je materialna pomoč (127): da so dobili parcelo ali denar za gradnjo hiše, pomoč pri gradnji in opremljanju, pri delu na kmetiji …
Veliko (172) pa jih je odgovorilo, da jim ni nikoli nihče nič pomagal, nič dal, da so vse naredili in dosegli sami; pa tudi: Samo jaz dajem drugim! Nekaj malega (5) jih ima nasprotno skrajno stališče: Vse dobro in slabo mi je pomagalo.
Vsak deseti (84) je odgovoril neopredeljeno (ne vem, kaj bi rekel …) ali splošno (marsikaj, veliko, podpora drugih …).

Z vidika zdrave ljubezni, ki je srce duhovnosti, je pomembno tudi nasprotno vprašanje v raziskavi: Kaj od vsega tega, kar so vam v življenju dali ali storili drugi, vam je najbolj škodilo pri kakovosti in razvoju vašega življenja?

Te slabe izkušnje odstirajo škodljivo pomoč drugemu, pa naj je storjena hote ali nehote. Med odgovori je največ slabih izkušenj (198 od skupno 816) z nepravičnostjo drugih, z nevoščljivostjo, zavistjo, zaničevanjem, oviranjem, z lažjo, kritiko, hudobijo, zlobo, slabo vzgojo, napačnim usmerjanjem, nasiljem, zlorabo zaupanja, hinavščino, obrekovanjem in nehvaležnostjo. Sledijo slabi odnosi, v katerih – večinoma nehote – poškodujemo drug drugega v družinskem, delovnem, sosedskem ali prijateljskem sožitju; to izkušnjo navaja vsak deseti – to pomeni nad 70.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let. Nekateri pripovedujejo slabe izkušnje s širšo družbo in s političnim režimom. Vsak peti je navedel nesrečo, smrt in drugo tragiko zaradi višje sile. Skoraj polovica pa je poudarila, da jim ni nič škodilo, skoraj tretjina na to vprašanje ni odgovorila.

Zgodovina ima izkušnjo, da je sočutna ljubezen srce duhovnosti. Etično zlato pravilo pravi: Kar želiš, da bi ljudje tebi storili, delaj ti njim. Etičnost in duhovnost pa sta neločljivi družabnici. Sadeži dobrih dejanj rastejo iz cvetov človekovega dialoga v svoji vesti.

Ta naš duhovni organ govori, naj se z drugim veselim, ko je vesel, in jokam, ko joka. Ko drugega gledam z odprtimi očmi in ga pozorno poslušam, je moja vest v pogovoru z njim; tedaj začutim, kaj potrebuje, kaj čuti, kaj doživlja, kaj ga stiska, kaj lepega in dobrega zmore. V meni se budi moč, da mu prav pomagam z dejanjem, z vedenjem ali z besedo. Taka pomoč ga razvija. In prav tako mene: krepi mi pristno vživljanje v drugega, ki je pogoj za lepo sožitje in uspešno sodelovanje. Pomoč, ki ni odgovor duhovnega dialoga mojega srca s srcem drugega, je preračunljivo mešetarjenje ali vsiljivost, ki prej ali slej obema škodi.

V raziskavi je večina stresla iz rokava dobro izkušnjo, ko jim je pomoč drugega pomagala pri njihovem razvoju. Polovica tudi slabo izkušnjo. Ta slika ljubezni v vsakdanji praksi je živ smerokaz, katera pomoč koristi in katera škodi; kaj je ljubezen, ki duhovnost krepi, in kaj ni. Osnovna lekcija pri učenju pristne duhovnosti je, da sproti v sebi sprevidimo nevarnost samoprevare z nepristno ‘pomočjo’, ki obema škodi, in isto energijo usmerimo v pristno pomoč in ljubezen.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 9 (2020), 27.

Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke

Napisal marko na 20. septembra 2026. Objavljeno v Pisma, Novice.

Sem zvesta bralka mesečnika Ognjišče in se oglašam z vprašanjem. Redno vsak dan prebiram Hvalnice in večernice, ki so mi zrasle k srcu. Včasih mi ostanejo v spominu kakšni odlomki:

Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, / človeške roke so jih izdelale. / Usta imajo, pa ne govorijo, / oči imajo, pa ne vidijo. / Ušesa imajo, pa ne slišijo, / ni diha v njihovih ustih. / Nespametni so tisti, ki jih delajo, / nespametni vsi, ki vanje zaupajo.

Ali smo mi katoličani/kristjani kaj drugačni? Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke. Imajo ude, ki jih našteva psalm, s katerimi pa se ne odzovejo. Zgodovina gre dalje in se največkrat ponavlja. Mislim da ni nobene razlike med takratnimi našimi predniki in med nami, današnjimi kristjani.

Tončka

Vaše razmišljanje in sklepanje je zelo zanimivo, ob romanju kipa Fatimske Matere Božje po Sloveniji, ob katerem se zbirajo številni verniki, še posebej aktualno, po svoje pa tudi kar precej radikalno. Zato bo dobro delo, če stvari malo postavimo na svoje mesto in pogledamo, kako nas glede tega uči naša mati Cerkev.

Razveseljujoče je prebrati, da vsak dan molite hvalnice in večernice, saj se tako povezujete v molitev Cerkve tistega dne po vsem svetu. V psalmih in še drugod v besedilih stare zaveze res ne moremo spregledati zelo jasne prepovedi upodabljanja Jahveja, torej živega Boga Izraela. To določilo je treba razumeti iz danih takratnih okoliščin. Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike – in tudi sami so prej bili takšni ‘pogani’ –, je bilo razumljivo, da so se morali primerno zavarovati, da ne bi podlegli njihovim vplivom in se vrnili k ‘starim’ bogovom. Zato je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more. Je pa seveda res, da si je Bog sam izbiral načine, kako se je tudi posredno ‘vidno’ približal posameznikom in ljudstvu: ognjeni grm, palica, ognjeni in oblačni steber, oblak … Končno si je izbiral v ta namen tudi posamezne ljudi kot Abrahama, Mojzesa, preroke in druge.

Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike, je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more.

Ko iz vidika nove zaveze razmišljamo o tej starozavezni prepovedi, nam postane jasno, da ni bila dana samo zaradi poganskih bogov, ampak je Bog želel prihraniti svoj človeku vidni izraz le za edino pravo svojo podobo, ki je Jezus Kristus, učlovečeni Bog. On je edina resnična ‘ikona’ Boga. Od tod tudi ime Veronika za ženo, ki ji je Kristusu na križevem potu v potni prt vtisnil svojo podobo, saj pomeni ‘vera ikona’ (prava, resnična podoba). In po tej Božji podobi, Jezusu, smo vsi ustvarjeni, saj nam razodetje zagotavlja, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti. In od učlovečenja Boga v Jezusu, ni več nevarnosti, da bi edino podobo Boga pomešali z različnimi podobami bogov. In Cerkev je od takrat naprej nedvoumno razumela, da ni druge podobe Boga kot Jezus Kristus. Pavel je pomenljivo zabeležil to vero prve Cerkve, ko je pogumno zapisal, da v Kristusu prebiva “vsa polnost Božanstva telesno” (Kol 2,9). Ta ‘Podoba’ je umrla in vstala od mrtvih ter sedaj tudi v svoji telesni naravi, ki je ta podoba, biva ‘pri Očetu’; in zato so se od vsega začetka krščanstva pričele pojavljati simbolne podobe Jezusa, Odrešenika, ki jih verniki nikoli niso jemali kot nadomestilo za Jezusa, ampak le kot simbolni pripomoček človekovi naravi, da je lažje duhovno stopila v stik z Vstalim. Kot je Cerkev jasno spoznala in določila, da sta v Jezusu Kristusu bili Božja in človeška narava sicer neločljivo združeni, ne pa pomešani (kalcedonski koncil, 451), da torej Jezus v človeški naravi ni imel božjih sposobnosti in da njegove Božje narave ni ovirala človeška v njenem delovanju, tako je tudi razumela, da nobena upodobitev ne more zamenjati te čudovite Božje geste ljubezni do človeka, da je postal človek. Nas pa podobe lahko vedno znova na to spomnijo in nam pomagajo, da se v duhu združimo z nevidno navzočim Kristusom. Končno nam je pustil svojo stvarno in bistveno navzočnost tudi pod podobo kruha in vina. Kasneje so si kristjani kot ‘pripomoček’ v svojem verskem življenju pričeli upodabljati na različne načine najprej Marijo, nato še mučence in druge svete može in žene. Vse v jasni zavesti, da to niso maliki ali idoli, ampak samo pomoč na poti do živega osebnega stika s Sveto Trojico. In to imenujemo ‘češčenje podob’. Torej to češčenje ne pomeni zamenjavo oseb s podobami in tudi ne, da bi Jezusa Kristusa, Očeta ali Svetega Duha, nadomestili z Marijo ali drugimi svetniki. To je v pravem krščanstvu praktično nemogoče, saj so vsi svetniki, z Marijo na čelu, že v življenju nujno in izključno vodili h Kristusu in po njem k Očetu v Svetem Duhu, ne pa k sebi; in tako mora ostati tudi ob njihovih upodobitvah. Določene upodobitve so se pokazale bolj sposobne ljudi prebuditi za Božjo navzočnost in tam so nastali romarski kraji in tako so določene upodobitve posebej ‘zaslovele’. A ta ‘sloves’ ne gre podobi, marveč Bogu, ki po njej podeljuje čudovite darove svoje žive navzočnosti. Tudi čudežev ne delajo podobe ali svetniki, ampak Bog.

Vedno je treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe.

Res je pa tudi, da se lahko ta ‘uporaba’ zatemni in privede do napačnega pojmovanja ali celo zavajanja nekaterih vernikov. Lahko pridemo tudi do povsem ‘magične’ uporabe svetih podob ali predmetov (npr. rožni venec …), ko ljudje verjamejo, da bodo zaradi prisotnosti določene podobe rešeni tega ali onega. Takšno držo lahko začasno ‘zlorabi’ tudi hudi duh in navidezno ‘pomaga’, a dolgoročno bo gotovo škodoval. Zato so se večkrat v zgodovini krščanstva pojavile tudi pobude, da bi prepovedali češčenje podob. Najbolj znano imenujemo ‘ikonoklazem’ (boj proti ikonam, razbijanje ikon) iz 8. stol. Po več kot stoletje trajajočem ‘boju’ je Cerkev na to dilemo odgovorila z osmim vesoljnim cerkvenim zborom, imenovanim 2. nicejski koncil (787). Na njem so zavrnili to zmoto in razglasili: »Mi sprejemamo tudi češčenje svetih in častitljivih podob: mi to češčenje pozdravljamo in ga sprejemamo, v skladu s starodavnim izročilom svete katoliške Božje Cerkve. To učijo naši sveti očetje, ki so tudi sprejemali te reči in jih utrdili v najsvetejši Božji Cerkvi ter na vseh mestih svojega vplivanja. Te častitljive in častivredne podobe, kot smo že dejali, mi častimo in pozdravljamo ter spoštljivo slavimo. Pod tem razumevamo podobo učlovečenja našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa, podobo brezmadežne Device in presvete Matere Božje, od katere je izvolil sprejeti telo (meso), da bi nas rešil in zveličal od brezbožnega malikovanja. Častimo torej podobe svetih in netelesnih angelov, ki so se nam prikazovali v človeški podobi. Na podoben način častimo tudi kipe in upodobitve bogomilih in hvalevrednih apostolov, kakor tudi o Bogu govorečih prerokov, pa tudi bojujočih se mučencev in svetih mož. Po njihovi priprošnji in posredovanju bomo lahko tudi mi premišljevali in se spominjali njihovega zgleda ter postali deležni njihove svetosti.«

Kadar na tak način svete podobe služijo naši pravi pobožnosti, bi težko govorili, da smo danes katoličani, ko uporabljamo svete podobe in jih častimo, podobni svojim poganskim in malikovalskim ‘prednikom’. Priznam pa, da je vedno treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe. Naloga staršev in dušnih pastirjev je, da že otroke, pa tudi odrasle, vedno znova spominjamo na pravi namen podob in da jim pomagamo razviti pravilen duhovni odnos do njih.

Ker Stvarnik pozna človeka, saj ga je ustvaril, tudi ve, da človek potrebuje telesne izraze za duhovne resničnosti. Zato je tudi sam uporabil telesne resničnosti, vse do človeške narave v učlovečenem Sinu, da lahko razvija z nami odnos vere, upanja in ljubezni. Še lažje to dojamemo, če se spomnimo, da tudi v pristnih odnosih med ljudmi ne gre drugače kot po tem istem principu.

ajglobljih stvari, naklonjenosti, ljubezni, dobrote …, ljudje ne moremo izraziti drug drugemu ‘direktno’, ampak vedno posredno preko besed, dejanj, znamenj, simbolov … Starši in otroci si izražajo ljubezen z dotiki, objemi, poljubi, darili … In ko gre za resnične izraze, to tudi čutimo. Kakor tudi začutimo, če kdo s temi izrazi ‘laže’, ker si želi nekaj pridobiti zase, ne izraziti ljubezen drugemu. Lahko pa se kdo tako naveže na izraze, da pozabi na pravo vsebino – takrat počasi odnos prične slabiti in propada.

Torej, potrudimo se, da bo naše slavljenje svetih podob resnično v duhu Cerkve, takrat nam bodo odlična pomoč, da se bomo lahko odprli Bogu in njegovemu delovanju in prepričan sem, da ne bo nevarnosti, da bi postali malikovalci.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2016) 09, str. 48

Kje se zmagujejo bitke?

Napisal marko na 20. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Angleški general Arthur Wellesley Wellington, zmagovalec nad Napoleonom v bitki pri Waterlooju (1815), se je želel vrniti v Anglijo, da bi obiskal vojaško šolo, kjer se je pripravljal na vojaški poklic.

Ko je v veliki avli imel pred seboj gojence tiste šole, je dejal: »Glejte, tu je bila dobljena bitka pri Waterlooju.«

Vsi veliki ljudje so nekje začeli. Za veliko zmago je potrebno veliko priprav, daljnoročnih priprav.

Neki duhovnik je imel odlično pridigo. Po maši so ga vprašali, koliko časa se je nanjo pripravljal: »Več kot 40 let. Od takrat, ko sem začel hoditi v šolo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kaj potrebujete?

Napisal marko na 19. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

V stari Grčiji so krošnjarji hodili po mestih in vaseh, otovorjeni z blagom, ki so ga ponujali s klicem: “Kaj potrebujete?”

Tako so ljudi privabljali, da so prišli v njihovo bližino in vzbudili njihovo radovednost. Želeli so videti, kaj prodajajo. Morda kaj takega, kar res potrebujejo, ali pa kaj takega, kar si samo želijo.

V današnjem času glasnih reklam si velikokrat želimo marsikaj, česar sploh ne potrebujemo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 95.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 83.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Obred svetega obhajila ni nov

Napisal marko na 18. septembra 2026. Objavljeno v Kratki odgovori, Novice.

Moja stara mama pravi, da so v njenih mladih letih sveto obhajilo prejemali v velikim spoštovanjem. Potem ko se je obhajal duhovnik, so pristopili k obhajilni mizi, ki je ločila prezbiterij od cerkvene ladje, in kleče prejeli sveto hostijo na jezik. Zakaj so po koncilu obred svetega obhajila spremenili?

Jakob

Drugi vatikanski koncil se je pri spremembah v bogoslužju katoliške Cerkve ‘oziral’ v zgodovino, v prva krščanska stoletja. Kakšen je bil takrat obred svetega obhajila? V knjigi Liturgika (nauk o bogoslužju) Franca Ušeničnika (Ljubljana 1933) beremo, da so verniki sveto obhajilo redno prejemali samo med mašo. Ko je mašnik odmolil očenaš, je s pozivom ‘sveto svetim’ povabil navzoče vernike k sveti večerji. Prejeli so sveto obhajilo najprej kleriki, za njimi pa laiki, lepo v vrsti, spoštljivo in spodobno.

Mašnik jim je dal posvečenega kruha in rekel: “Telo Kristusovo”; in ta, ki je prejel, je odgovoril: “Amen” – tako je, to verujem. Prejemali so sveto hostijo v desno roko in si jo sami deli v usta. Diakon jim je dal piti iz keliha in rekel: “Kri Kristusova”, in kdor je pil, je odgovoril: “Amen.” Iz tega opisa vidimo, da pokoncilski obred svetega obhajila ni nov, temveč samo prenovljen na podlagi obreda prvotne Cerkve. (sč)

Otroci so dar in …

Napisal marko na 18. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Vroč poletni dan je bil. Pot me je vodila skozi park. Nimam navade, da bi sedela na klopci v parku, a tisti dan sem si privoščila krajši počitek pod mogočnimi drevesi, ki so nudila prijetno senco. S seboj sem imela tudi knjige, saj sem prihajala iz knjižnice. Pričela sem z branjem, a ne za dolgo, saj so ga prekinili živahni otroški glasovi.
»Ana, Matej, ne bodita tako glasna, saj nista sama v parku!« je mlada mama opozarjala svoja otroka. Deklica in fantek pa se nista pustila motiti, vsa vesela sta se še naprej lovila in tekala za golobi. Mamica ju je ponovno opozorila, a zaman. Tedaj pa se je zbudil še malček v vozičku in začel glasno jokati. Mamica je bila vsa iz sebe. Hitela se je opravičevat ljudem za ves ta otroški živžav.
Starejša gospa na bližnji klopci jo je prijazno potolažila: »Nikar si ne delajte skrbi, kajti kjer so otroci, morata biti tudi smeh in jok. Hvaležni bodite, da jih imate.«
»Tudi jaz mislim tako,« se je oglasil starejši gospod, ki je sedel nasproti mene. »Dokler bo slišati otroški živžav, se nam ni treba bati za prihodnost. Otroci so res naše največje bogastvo.«
Po teh besedah se je mamica oddahnila. Posvetila se je dojenčku in ga privila k sebi, da ga umiri. Deklica in fantek sta prišla k njej in se pričela igrati s posodicami, ki so jih prinesli s seboj.
»Ja, otroci so res velik dar,« je na glas razmišljala tista starejša gospa. »Hvala Bogu za vsako mamo in očeta, ki sprejmeta otroka. Danes je vse več takih, ki živijo skupaj, otrok pa ne marajo. Pravijo, da je starševstvo preveč naporno in da se je treba marsičemu odpovedati. Ne pomislijo pa, koliko sonca in sreče prinese v družino vsak otrok… Pet sem jih rodila in za vsakega od njih sva bila z možem Bogu hvaležna,« je dejala. »V službi so me nekateri čudno gledali in me spraševali, kako si upam v teh kriznih časih imeti toliko otrok. Še bolj pa so bili presenečeni, ko sem se odločila, da ostanem doma in se ‘žrtvujem’ za svoje otroke.«
Gospod nasproti mene je pozorno poslušal, potem pa pripomnil: »Jaz živim v bloku, v katerem celih sedem let ni bilo nobenega novorojenčka. Kako sem bil vesel, ko sem pred nedavnim spet zaslišal otroški jok.«
Tisti dan z mojim branjem v parku ni bilo nič. Pa nisem bila prav nič razočarana, saj me je bolj kot branje obogatil zanimivi pogovor.
Zvečer sem se pri molitvi spomnila najprej tiste mlade družine, ki sem jo srečala v parku, molila pa sem tudi za vse matere, ki so se in se bodo še odločile sprejeti novo življenje, ki je velik božji dar in obenem tudi naloga za starše.

JEMEC, Jana. (Zgodbe) Ognjišče (2007) 09, str. 60

Motijo me tri ‘pridige’ pri maši

Napisal marko na 18. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Pisma.

Zanima me, kaj menite o nekaterih poudarkih pri sv. maši, ki me občasno motijo in ne vem, če imam prav. Moti me, ko duhovnik pred očenašem naredi novo pridigo ali izreče namen za očenaš, saj so molitveni nameni bili že izrečeni po pridigi v prošnjah vernikov. Tudi daljši nagovor pred rokovanjem, pozdravom miru me moti, saj opažam, da pri papeževih mašah, ki jih občasno gledam na televiziji Exodus, pred očenašem ni nagovorov in ne namenov in ne nagovora pred pozdravom miru. Prav tako težko razumem, da v številnih cerkvah vnaprej posvetijo hostije za cel mesec ali še za dalj časa, če imajo dovolj veliko sveto posodo, menda se ji reče ciborij, za male hostije. Hvaležna bom, če mi lahko odgovorite na moja vprašanja, ki zanimajo tudi moje prijateljice.
Špela

Z veseljem vam odgovarjam na postavljena vprašanja, saj brez maše, kar velja predvsem za nedeljsko, kristjan ne more preživeti. Zato je prav, da občasno o njej ponovno razmišljamo, da bi jo obhajali še z večjo predanostjo in da bi Vstalemu Kristusu omogočili, da nas pri maši vgrajuje v živo občestvo, ki je Cerkev. Cerkev se je skozi vso zgodovino, enkrat bolj drugič manj, posrečeno trudila, bi dala maši osrednje mesto v kristjanovem življenju. Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru je Cerkev spoznala, da je prišel čas, ko mora deliti zakramente, tudi obhajati sveto mašo v domačem, ljudem razumljivem jeziku. Začetna krščanska teologija, nauk in vera Cerkve, je izhajala iz cerkvenega bogoslužja. Bogoslužna molitev in vera Cerkve (teologija) sta sestavni del drug drugega, kar je Avagrij Pontski strnil v trditvi: »Če si teolog, boš resnično molil, in če boš resnično molil, si teolog.« To lahko malce spremenjeno rečemo za vse kristjane, ki so pri maši: »Če si kristjan, boš resnično pri maši, in če boš resnično pri maši, si kristjan«. Zato je pomembno, da je maša za vsakega kristjana vir in vrhunec njegovega življenja, se o njej pogovarja in razmišlja.
Na vsako od vprašanj bom poskušal na kratko odgovoriti. Glede predolgega nagovora pred očenašem ali izrečenega namena bi vam rad – po spominu – obnovil, kar je Max Thurian že zdavnaj, še kot protestantski teolog, pozneje je postal katoliški duhovnik in papež sv. Janez Pavel II. ga je leta 1992 imenoval celo za člana osrednje Mednarodne katoliške teološke komisije, ves navdušen pisal o katoliški evharistiji in o njenih mašnih molitvah, posebno o novih pokoncilskih nespremenljivih delih maše (kanonih). Motilo ga je preveč ‘govorov’ med osrednjim delom mašnega bogoslužje in je duhovnikom svetoval napor predvsem v zavzetosti in oživitvi mašnih besedil. V članku o spontanosti in ustvarjalnosti med mašnim bogoslužjem je poudaril, da spada spontanost in ustvarjalnost duhovnika in tudi vernikov v tisti del maše, ki je spremenljiv, to je v del pred prošnjo nad darovi in hvalospevom, ki mu sledi petje “svet, svet, svet…” in v čas po obhajilu, ker bi drugače spreminjal teološko zelo domišljeno in nespremenljivo besedilo. Nagovori so v tem delu maše nekaj tujega in lahko razbijejo potek najsvetejšega mašnega besedila. Tudi pred očenašem je svetoval samo kratko povabilo k molitvi in prav tako za pozdrav miru, da si mir, ki nam ga Kristus podarja, s podajo rok izmenjamo. Taka je tudi navada pri vseh papeževih mašah, ki jih občasno gledate na televiziji Exodus, kar je najboljši vzorec za vse uvode v očenaš in povabila k izmenjavi miru. Zato pred očenašem v duhu bogoslužnih besedil ni nagovora, še tako domišljenega, ampak samo povabilo k molitvi očenaša, ki ga prebere ali izreče voditelj evharističnega bogoslužja. K temu povabilu ne spada namen molitve očenaša, saj so nameni bili izrečeni pri prošnjah vernikov po pridigi oziroma veroizpovedi. Pred izmenjavo miru prav tako ni nagovora, ampak diakon, če ga ni, pa duhovnik, povabi k podaritvi miru z najbližjimi v cerkvi, da bi se s podajo še bolj povezali in sočasno pred obhajilom ohranili zbranost.
Glede obhajila vernikov laikov s posvečenimi hostijami pri isti maši bi rad najprej omenil prošnjo zdaj že pokojnega Marjana Smolika. Kot profesor liturgike, vede o svetem bogoslužju, je bodoče duhovnike spodbujal, naj vsaj ministranta obhaja s koščkom od velike duhovnikove hostije, ki je bila med mašo posvečena, da bo tako vidnost s pravkar posvečeno hostijo bolj zaznavna. Kaj pa druge vernike? Maša je oblikovana tudi z znamenji, ki imajo svojo govorico in sporočilo, predvsem kruh in vino, zato je najbolj sporočilno in normalno, da se pri vsaki maši posvetijo hostije tudi za navzoče vernike. Ponekod zaradi tega vernik, ko pride v cerkev, ima možnost, da v primerno bogoslužno posodo za hostije (ciborij) položi neposvečeno hostijo iz druge posode, in s tem omogoči, da je približno toliko hostij v bogoslužni posodi na oltarju, kolikor bo obhajancev. To seveda predpostavlja pravočasni prihod v cerkev pred mašo in manjše število vernikov pri maši, kar je gotovo uresničljivo pri delavniških mašah in manjših skupinah. Tam, kjer to ni uresničljivo ali bi bilo težje izvedljivo, pa je kljub temu idealno in zaradi znamenja in simbolike najprimerneje, da duhovnik pri vsaki maši posveti tudi nekaj malih hostij, če opazi, da jih je posvetil premalo pa vzame posvečene hostije za druge obhajance iz tabernaklja. Posvečene hostije, ki ostanejo, pa shrani v tabernaklju za obhajilo bolnikov, obhajanje izven maše ali za obhajanje med naslednjo mašo, ko bi jih bilo premalo posvečenih. Glede posvečevanja hostij za obhajilo vernikov imamo prav tako dragocen vzorec pri papeških mašah, ko papež med mašo posveti male hostije za obhajance, ki so pri maši. Tudi pravoslavni bratje, ki zelo cenijo evharistijo, težko razumejo našo prakso obhajanje vernikov samo z hostijami, posvečenimi pri prejšnjih mašah. Zato smo lahko zadovoljni in veseli, da večina duhovnikov gornje razloge, ki so zgovorni, rada upošteva.
Katoliška Cerkev ima zelo dragoceno tisočletno tradicijo češčenja svetega Rešnjega telesa, ki tudi danes nagovarja vse več katoliških kristjanov, da zasebno ali občestveno častijo evharistijo. Prav sveto Rešnje telo je tisto največ (več od svetniških relikvij, ikon, drugih podob ali kipov), kjer je vstali Kristus stvarno in resnično navzoč pod podobo kruha, ki nas vabi, da bi se z njim pogovarjali in ga častili. Med češčenjem sv. Rešnjega telesa mnogim pomaga tihota k globoki izkušnji in dialoškemu doživetju Božje navzočnosti.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 62-63.

Popolnost pri delu

Napisal marko na 18. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Neki italijanski vojvoda je obiskal mojstra, ki je bil znan po svojem prizadevanju za popolnost. Mojstra je vprašal: »Čemu bo služila ta posoda, ki jo delaš?«

»Rože bodo posadili vanjo, gospod.«

Vojvoda z odgovorim ni bil zadovoljen, zato je nadaljeval: »Polna bo zemlje in umazanije. Čemu se toliko trudiš in jo toliko gladiš?«

»Rad imam popolne stvari,« je odgovoril mojster.

»Izguba časa. Škoda truda. Nihče ne bo opazil te popolnosti. Za cvetlični zaboj vendar ni potrebna taka dovršenost.«

»Za mojstra duha je potrebna,« je nadaljeval mojster. »Menite, da Tesar iz Nazareta ni delal stvari, kar se je dalo najbolje?«

Vojvoda se je razjezil: »Komu se primerjaš! Zaradi svoje predrznosti bi zaslužil udarce z bičem. Kako ti je ime?«

»Michelangelo, gospod.«

Božo Rustja, (Povejmo z zgodbo) v: Ognjišče (2017) 09, str. 33.

“Rada bi te blagoslovila”

Napisal marko na 17. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo …
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36

Kako se razlikujeta new age in krščanska vera

Napisal marko na 17. septembra 2026. Objavljeno v Pisma, Novice.

Za new age je težko povedati, kaj pravzaprav je: nima ustanovitelja, duhovnega karizmatičnega voditelja, je skupek resnic, ki se jih nekateri oklepajo in si jih priredijo iz različnih verstev tako, da jim ugajajo. Poudarek bi naj bil na znanstveni naravi, zanj je vesolje ‘ocean energije’ … Je tako verstvo, ki novodobskim (new age) vernikom zelo ustreza, saj večinoma govorijo: “V nekaj verujem” ali “Pa saj vsak v nekaj veruje …”. Bistvena razlika od krščanske vere pa je v tem, da novodobski verniki ne čutijo nobene odgovornosti, delajo tisto, kar jim je všeč, v glavnem se seveda vsi ljudje trudimo za dobro … Zanima me, kakšno je stališče Cerkve in kako naj se kristjani obnašamo do tega ‘verstva’, ki je do krščanstva zelo kritično in zanika bistvene krščanske resnice: transcendenco, Boga Stvarnika, dušo, vstajenje … Prosim vas, ali lahko o tem napišete kaj več?

Mitja

V vprašanju ste o new ageu (novi dobi) marsikaj že povedali in nakazali, predvsem, da je večplasten in ga je težko opredeliti. Tega se zavedata tudi Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, ki sta izdala skupen dokument o krščanskem premisleku o new ageu z naslovom »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« (CD 104, Ljubljana 2003), ki mu je dr. Drago Ocvirk v slovenskem prevodu napisal strokovno spremno študijo.

Temeljna razlika med new agem in krščanstvom je v pojmovanju Boga in človeka, med krščansko teologijo (naukom o Bogu) in krščansko antropologijo (naukom o človeku). K temu lahko tudi dodamo različno pojmovanje zgodovine. New age pojmuje zgodovino kot nekaj cikličnega, krožnega; svetopisemsko pojmovanje zgodovine pa je linearno, premočrtno. Ciklično pojmovanje zgodovine je usodno, tragično, žalostno, horoskopsko in reinkarnacijsko. Sveto pismo pojmuje zgodovino linearno, kar vključuje optimizem in pomeni, da se svet ne giblje v krogu, temveč gre ‘naprej’, naproti dokončni človeški uresničitvi v Bogu. Bog je stvarnik vesolja in človeka, ki ga je Kristus odrešil in mu na velikonočno jutro nakazal novo nebo in novo zemljo, kjer je že Vstali in je z njim občestvo svetih.

New age pojmuje Boga kot neko božansko energijo, neosebno, neljubeče in panteistično bitje, v katero se lahko človek po smrti zlije, toda s tem zlitjem človeška oseba kot nekaj enkratnega preneha bivati. Ena izmed novodobskih razlag se približuje teozofiji, iz katere veliko črpa, in pomeni zgolj človeško modrost o božanstvu. Novodobsko božanstvo ni Bog razodetja, marveč sad človeškega nebogljenega iskanja, napora in modrovanja. Krščanstvo pa je razvilo svoj nauk o troedinem Bogu na temelju starozaveznega in predvsem novozaveznega razodetja, ki Boga predstavlja kot občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha. Ljubeči odnos med božjimi osebami je v krščanskem pojmovanju Boga nekaj tako bistvenega, da apostol Janez Boga definira kot Ljubezen. Andreju Rubljovu, svetemu ruskemu ikonopiscu, je uspelo s triletnim postom, molitvijo in umetniškim darom s tremi podobami angelov, ki predstavljajo tri božje osebe, pričarati ljubečo komunikacijo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zaradi te sporočilne ikone živega troedinega Boga je ruska pravoslavna Cerkev ob tisočletnici pokristjanjenja Rusov leta 1988 Rubljova razglasila za svetnika. Bog, ki je ljubezen sam v sebi, človeka brezpogojno in zastonjsko ljubi in človek prav po ljubezni postaja Bogu podoben. Podoba Boga je nekaj tako temeljnega za človeka in za vse stvarstvo, da si je S. Kierkegaard, veliki danski krščanski eksistencialni mislec, upal trditi, da ni človekovo temeljno vprašanje, ali Bog biva ali ne, marveč kakšen je. In na svoje hipotetično vprašanje ves radosten odgovarja, da smo kristjani lahko presrečni, da se troedini Bog ni razodel samo kot pravičnost, ampak tudi kot ljubezen, sočutje, odpuščanje in dobrota.

Človek je po svetopisemskem razodetju ustvarjen po Božji podobi, kar posledično pomeni, da se uresniči samo takrat, ko se s svojim življenjem Bogu približuje. Kakor krščanski Bog ni samotar, temveč je občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se tudi človek najbolj počloveči in razvije svojo bogopodobnost, ko razvije čim globlji in čim bolj ljubeči, sočutni in spoštljivi odnos do svojih bližnjih in do Boga. V novodobski antropologiji pa se človek vrti okrog samega sebe in mu pogosto drug človek (tudi zakonski partner, starš ali otrok) ni pomemben. Krščanska antropologija govori o enkratnem in enem življenju na zemlji in je nato sodba, novodobska antropologija pa govori zaradi neuspešnega zemeljskega življenja o naslednjih številnih reinkarnacijah, dokler, če sploh, ne uspe in se ne zlije v neosebno božanstvo. Krščanstvo veruje v ljubezen, dejavno sočutje, dobroto in mu je zato tudi uspelo spremeniti človeštvo, tudi družbene strukture, kljub grešnosti; spremenilo je človeka in ga humaniziralo, čeprav militantni sovražniki Cerkve tega ne morejo ali pa nočejo priznati.

Pred leti je pisatelj Evald Flisar izjavil glede novodobske (new age) duhovnosti: »Osnovni problem sveta je pomanjkanje, pravzaprav tragična odsotnost ljubezni … Zagledanost človeka vase, v svojo edinstvenost, izpopolnjivost, skoraj – bi lahko rekel – enakovrednost Bogu, je postala prevzetna in svetoskrunska, skrunitvena tudi v svojih materialnih učinkih. Pri tem pa je najbolj žalostno, da je z narcizmom prežeto tudi ožilje gibanja, ki naj bi človeštvo preusmerilo s te pogubne poti – ožilje t. i. nove duhovnosti, ki se napaja iz virov vzhodnjaških filozofij. ‘Jaz se iščem’, ‘jaz se samouresničujem’, ‘jaz se ukvarjam z jogo … z oblikovanjem novega jaza …’ – kaj so takšne izjave drugega kot znamenja skrajnega narcizma? To je, kot je povedal tibetanski modrec Trungpa, duhovni materializem, samo še ena moda na potrošniškem trgu.« »Množice ljudi se danes hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj. Malce tako kot v starem Rimu« (Czesłav Miłosz, poljski nobelovec).

New age se torej vrti okrog človekovega sebičnega ega in želi spreminjati samo človekovo zavest, krščanstvo pa je naravnano k drugemu, k bližnjemu, saj je pravi kristjan tisti, ki je podoben Kristusu prav v tem, da je bil človek za druge. Zato je pristno krščanstvo tudi družbeno angažirano in dejavno. Posebnost new agea je tudi v tem, da pogosto obljublja instant srečo, srečo takoj, kar pa je iluzija. Pred leti sta o instant sreči dejala dva znana slovenska intelektualca, da sreče ni mogoče ujeti: čim hitreje tečeš za njo, da bi jo ujel, tem hitreje tudi ona teče pred tabo in ti se izmakne. In dodala: Sreča je podarjena tistemu človeku, ki se odloči za poštenost, spravo, brezpogojno ljubezen, dejavno sočutje, pomaganje drugemu in iskanje dobrega pri drugem.

Na koncu bi rad dejal, da je new age lahko izziv in nova priložnost za kristjane in Cerkev, da bi koreniteje hodila za Kristusom in da naj bi nenehno spreminjali sami sebe in sočasno odkrivali in spreminjali tudi družbene in cerkvene neprimerne in škodljive strukture.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 9 (2012), 55.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing