Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.(sv. Pij iz Pietrelcine)
Na god Žalostne Matere Božje (15. septembra) je po berilu dolga pesem slednica ›Mati žalostna je stala‹«. Včasih, zlasti v postnem času, to pesem tudi pojemo pri maši. Kdo je napisal to občuteno pesem? (Lea) Pesem o Marijinem sodoživljanju odrešilnega trpljenja Jezusa Kristusa, svojega Sina, se pri maši na omenjeni god bere kot pesem slednica (sekvenca), v bogoslužnih molitvah (brevirju) pa je himna, razdeljena na uro bogoslužnega branja, hvalnice in večernice. Kot pisca se omenjata Jacopone da Todi († 1306), brat laik iz reda sv. Frančiška, in sv. Bonaventura († 1274), vrhovni predstojnik reda sv. Frančiška. Prvotno je bila to ritmična molitev, sestavljena za zasebno pobožnost, v 14. stoletju pa so jo polagoma sprejeli v mašno in molitveno bogoslužje. Premišljevanje Jezusovega in Marijinega trpljenja spremlja prošnja, da bi s svojim sočutjem lajšali njune bolečine. Latinsko besedilo pesmi Stabat mater so uglasbili mnogi veliki skladatelji: Palestrina, Pergolesi, J. Haydn, G. Rossini, A. Dvoržak, G. Verdi. Slovensko besedilo je za petje harmoniziral Franc Kimovec. (sč)
Iz zgodovine je znano, da je dolga leta (od 1559 do 1948) katoliška Cerkev izdajala Index librorum prohibitorum (seznam prepovedanih knjig), ki jih verniki brez posebnega dovoljenja niso smeli brati. Katere so bile te knjige in kakšna je bila njihova vsebina? (Edvard)
Prvi tak seznam je izšel leta 1559 pod papežem Pavlom IV. Tam je bilo zapisano, da je pod cerkveno kaznijo izobčenja prepovedana dvoje vrst knjig: vsa dela odpadnikov in krivovercev, ki spodbujajo k odpadu in krivi veri, ter knjige, ki jih Sveti sedež poimensko prepoveduje. V zadnjem seznamu iz leta 1948 je navedenih nekaj več kot 4000 knjig, ki bi glede vere in morale utegnile kvarno vplivati na vernike. Med temi so bila tudi dela znanih pisateljev (npr. francoskih naturalistov). Že pred drugim vatikanskim koncilom je bil »indeks«, ki je omejeval svobodo duha, odpravljen. – Zelo hud »indeks« so imele pri nas po vojni komunistične oblasti: iz knjižnic so vrgli knjige mnogih slovenskih pisateljev, vnašanje »emigrantskih« del so kaznovale z zaporom. (sč)
Strehovčeva mama je pozvonila in čakala. V roki je držala pleten cekar. Odpret je prišla Leonova mama. »Nekaj malega sem prinesla,« je rekla Strehovčeva mama, da se vsaj malo oddolžimo.« Iz cekarja je vzela zavitek. »Mož je spet začel hoditi v službo. Zdaj bo malo lažje, zato se za naprej zahvaljujemo,« je izročila zvitek Leonovi mami. »To bo verjetno za našega fanta,« je dejala mama in poklicala Leona. Ko je prišel, je začudeno pogledal najprej Strehovčevo mamo, nato svojo. »Res sem hvaležna,« je Strehovčeva mama nagovorila Leona. Da se ji mudi, je dejala, ko jo je mama povabila v hišo, se še enkrat zahvalila in se poslovila. Ko so se zaprla vrata, je mama dala zavitek Leonu. »To je tebi namenjeno.« »Ali veš?« jo je začudeno pogledal Leon. »Že nekaj čas,« ga je ponovno presenetila. *** Že lansko leto so na šoli obljubljali, da bodo za učence uredili šolsko prehrano, pa je ostalo le pri obljubah. Z novim šolskim letom pa so res začeli z razdeljevanjem malic v majhnem prostoru pod stopniščem v pritličju, ki so ga poimenovali razdelilnica. Med glavnim odmorom se je potem čez celo hodnik vila vrsta čakajočih in lačnih učencev. Nad vsem dogajanjem je skrbno bedel hišnik, da se učenci niso preveč prerivali in prehitevali. Ko je Leon iz dneva v dan potrpežljivo čakal v vrsti, je nekajkrat opazil, da se Silvo pogosto zadržuje v bližini stopnišča. Bil je droban, skoraj za pol glave manjši od njega, vendar se ga je hitro opazilo zaradi njegovih zelo svetlih in košatih las. Odkar se je njegova družina preselila v napol zgrajeno hišo, sta stanovala pravzaprav zelo blizu. Ko ga je Leon mimogrede opazoval, se mu je zdelo, da je Silvu pogled pogosto uhajal k posodi z narezanim kruhom. »Zakaj pa nisi tudi ti naročen na malico?« ga je vprašal kakšen dan kasneje, ko je Silvo spet stal tam pod stopniščem, on pa je ravno prejel svoj obrok malice. Silvo je nekaj zamrmral, pogled pa mu je vedno znova uhajal k Leonovi roki, v kateri je držal makovko. »Si lačen?« ga je vprašal. »Niti ne,« je Silvo neprepričljivo odgovoril. »Bi malo odlomil,« mu je ponudil makovko tako, da bi Silvo lahko segel po njej. Brez besed je odlomil slabo polovico. Po majhnih koščkih sta žulila vsak svojo polovičko in se sem pa tja pogovarjala. Poznala sta se še iz podružnične osnovne šole, ki sta jo obiskovala štiri leta, nikoli pa nista bila v istem razredu. Ko je zabrnel zvonec, sta šla skupaj v razred. Čez nekaj dni je bil Silvo naslonjen na zid blizu stopnišča. Leon ga je takoj opazil in ko je dobil svoj obrok, je stopil k njemu. »Odlomi pol,« mu je ponudil pravkar dobljeni kos kruha, namazanega z margarino. Silvo je odlomil in pazil, da se ne bi preveč namastil. Ko sta končala, je presenetil Silva: »Prideš tudi jutri?« Kar nekaj časa ni odgovoril. »Ja, pridem,« je dejal in povesil pogled. Potem je čakal vsak dan. Najprej je gledal od daleč, bolj ko se je Leon približeval razdelilnici, bližje je prihajal. Počakal je, da je Leon zapustil razdelilni pult z malico v roki in se mu pridružil. Razdelila sta si obrok in po nekaj besedah odšla vsak na svoj konec in ga v miru pojedla. Le redkokdaj sta se zdržala v pogovoru. *** Leonova mama se je oglasila na šoli. Kako kaj gre fantu, je vprašala razrednika. »Miren je, nekaj težav ima pri angleščini, enkrat je zamudil pouk, menda zaradi avtobusa,« je našteval razrednik. »Skoraj bi pozabil,« se je domislil, »zaradi malice ste gotovo dogovorjeni?« »Kakšne malice?« se je začudila mama. »Ki jo deli s Silvom« »Katerim Silvom?« »Kaj ne veste?« se je začudil razrednik. »Ne, nič ne vem,« je rekla mama. »Hišnik me je opozoril, da ga Strehovčev Silvo vsak dan počaka in si razdelita malico.« »Prvič slišim.« »Ali poznate njihovo družino?« je vprašal razrednik. »Seveda jo poznam. Nedaleč od nas gradijo hišo. Z veliko težavo. Ne vem, ali je oče zdaj zaposlen ali ne.« »Ne, ni,« je vedel razrednik. »Naša delavka je skušala fantu prek občine priskrbeti kakšno socialno pomoč, pa so odgovorili, da jim ne pripada, ker so lastniki hiše.« »Napol dograjene hiše,« ga je popravila mama, »in brez rednih dohodkov.« »Verjamem, da jim je težko. Res smo mu želeli pomagati, pa mu ne moremo,« je zaključil razrednik. Silvo je prihajal vsak dan in čakal,kdaj bo lahko stopil k Leonu, da sta si razdelila malico in jo skupaj ali vsak zase pojedla. Vse do tistega zimskega dne, ko je k njim prišla Silvova mama z zavitkom kolin in ko jo Leon odkril, da to ni bila samo njuna skrivnost. Po končani osnovni šoli sta se zgubila vsak na svoj konec. Čez nekaj let je Silvo odšel v Avstralijo. Nikoli več se nista videla.
JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 28-29.
Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah: Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005. Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.
(ob obletnici) Božji služabnik Anton Mahnič je bil rojen v Kobdilju v župniji Štanjel in je bil leta 1896 imenovan za krškega škofa (do leta 1920). Odlikoval se je z obrambo glagolske pisave, bil je ustanovitelj Hrvaškega katoliškega gibanja, ustanovil je tiskarno v Krku in začel je izdajati več časopisov. Mahničevo najbolj pomembno delovanje pa je bilo zbiranje mladine in obramba katoliških moralnih načel v javnosti, ki je bila prežeta z liberalizmom in posvetnostjo. Po prvi svetovni vojniso ga italijanske oblasti pregnale v mesto Frascati blizu Rima. Tam je hudo zbolel in odšel v Zagreb, kjer je v sluhu svetosti umrl in bil pokopan. Njegovi nestrohnjeni zemeljski ostanki so bili leta 2002 iz Zagreba preneseni v krško katedralo.
8. oktobra 2012 je krški škof Valter Župan v zagrebški katedrali objavil začetek postopka za njegovo beatifikacijo. Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije. Ta je takrat dejal, da so na začetku dolge poti in dolge priprave, ki bo po njegovem mnenju gotovo uspešna, če bodo v škofu Mahniču tudi verniki našli svojega zagovornika. Mag. Ilijić vse spodbuja h goreči molitvi, da bi škofa Mahniča povzdignili na čast oltarja, saj meni, da je lik škofa Mahniča – tudi zaradi Hrvaškega katoliškega gibanja in zaradi različnih drugih reči, ki jih je zastavil, posebno pa zgled njegovega življenja – ljudem lahko v veliko ohrabritev v času, v katerem živimo, v svetu in v domovini.
Odkar njegovo nestrohnjeno telo leži v krški katedrali (2002), verniki vsako leto ob obletnici njegove smrti redno romajo na njegov grob. Še več: po objavi začetka postopka za beatifikacijo je vsakega 14. v mesecu “dan božjega služabnika Antona Mahniča”. Uradni proces za njegovo beatifikacijo želijo verniki spremljati z molitvijo na priprošnjo svetniškega škofa in spoznavanjem njegovega življenja, peljali še drug proces, ki je potreben za razglasitev za blaženega. Ker je škof Mahnič Slovenec, vabijo tudi nas, da sodelujemo v tej pobudi. Postulator Sašo Ilijić je dejal, da so se za 14. dan v mesecu odločili, ker je bil škof Anton Mahnič rojen 14. septembra 1850, in tudi v večnost je odšel na 14. dan meseca (14. decembra 1920 v Zagrebu). Vsi se zavedamo, da postopek ne more biti uspešen, če ljudje svetniškega kandidata nimajo za vzornika, se mu ne priporočajo. Če ni molitve, tudi čudeža ne moremo pričakovati.
Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi Slovenci, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega. Koprski škof Jurij Bizjak je vsem, ki so vključeni v delo pri pripravi ustreznega gradiva, zaželel obilo vztrajnosti in poguma. “Naj jih spremlja in navdihuje duh blagopokojnega pastirja Antona in priprošnja Device Marije Vnebovzete, zavetnice tako krške kot tudi koprske stolnice,” je dejal
»Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kot je Bog v nebesih.« »Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o ‘bolni’ književnosti in zahteve po ‘ločitvi duhov’, nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.
Molimo za njegovo beatifikacijo:
Jezus Kristus, dobri pastir!
Tvoj služabnik Anton Mahnič
je bil svet škof in vsestranski obnovitelj krške škofije;
voditelj in učitelj krščanskega življenja
vernikov vseh starosti in stanov,
posebej pa hrvaške in slovenske mladine.
Prizadeval si je za svetost duhovnikov in družin.
V svojem trpljenju in bolezni je bil zgled
za preizkušane v težavah in boleznih.
Pomagaj nam, da bomo sledili njegovemu zgledu
in nam podeli milost, za katero te prosimo …,
njega pa poveličaj s sijajem svetosti.
Ki živiš in kraljuješ na vekov veke.
Amen.
več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
»Tu je treba zaklicati: Fiat lux! Več luči! – Kje so načela? Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita. Usoda krščanskega načela je usoda Onega, iz katerega to načelo izhaja, Jezusa Kristusa. Načelo vodi po poti zatajevanja in trpljenja, po poti križa. Kristus ni iskal trenutnega uspeha, oznanjal je resnico, bodi všeč ali ne, grajal, bičal je napake, dasi je videl, da bo moral radi tega v smrt – a njegov evangelij je končno vendar prodrl in si pokoril svet.
Tako moramo tudi mi, bodi umestno ali neumestno, všeč ali nevšeč, predvsem izpovedati pravo krščansko načelo, z njim moramo zvesto vztrajati, tudi ko bi ne dosegli najmanjšega uspeha. A uspeh ne izostane; krščansko načelo je božje načelo, je božja moč, zato zmaga, počasi sicer, a gotovo, kakor je gotov Bog, njegov izvor. To je zmaga, ki premaga svet, vera naša – načelo naše.« S temi znamenitimi besedami je Anton Mahnič označil svojo neomajno zvestobo resnici pa tudi svojo zvesto hojo za Kristusom, ki mu je služil vse življenje. Tega velikega Slovenca predstavljamo kot Božjega služabnika, hrvaškega svetniškega kandidata, ob 170-letnici rojstva in stoletnici smrti.
“NEVIHTA S KRASA”
Tako je kritika svoje poezije označil Simon Gregorčič. Anton Mahnič je bil v svojem boju za resnico neomajen kot skala, silovit kot nevihta, ki je razpihala meglo na Slovenskem in povzročila ločitev duhov. Rodil se je 14. septembra 1850 v vasi Kobdilj, župnija Štanjel na Krasu kot prvi od devetih otrok očeta Antona in matere Jožefe roj. Jerič. Oče je umrl leta 1891, mati pa ga je, škofa, še spremljala na Krk, kjer je leta 1906 končala tek zemeljskega življenja. Sin Anton očeta Antona v svojem pisanju komaj omenja, večkrat pa se s hvaležnostjo spominja matere. »Tvoja slika, draga mati, mi je bila vedno pred očmi, ko sem hodil po svoji duhovniški poti, polni odgovornosti.« V svojih satiričnih spisih prikazuje sebe kot otroka brez smisla za praktične stvari. Po ljudski šoli v Štanjelu se je leta 1863 vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. Njegov gimnazijski sošolec je bil Anton Gregorčič, poznejši duhovnik in vodilni politik na Goriškem, vsa leta sta bila tekmeca. Po maturi leta 1871 je vstopil v goriško bogoslovje, v katerem je bilo takrat okoli 100 bogoslovcev iz vseh škofij goriške metropolije. 30. avgusta 1874 je bil posvečen v duhovnika, naslednje leto je končal bogoslovne študije in nadškof ga je imenoval za prefekta v dijaškem semenišču. Začelo se je njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno delo v semenišču, pisanje in uredniška opravila. Ob vsem tem je leta 1881 na dunajski univerzi dosegel doktorat iz teologije s tezo o peklu. Postal je profesor svetopisemskih ved v goriškem bogoslovju in v latinsko pisanem škofijskem listu Follium periodicum je izšel niz njegovih vzgojnih sestavkov. V tem času je posegel tudi v osrednji slovenski prostor s članki v časopisu Slovenec v obliki pogovorov (1884) in jih je leta 1887 objavil v Gorici v knjigi Dvanajst večerov. Leta 1888 je začel izhajati Rimski katolik, list, ki “naj služi razodeti resnici”. Mahnič je bil njegov urednik, lastnik in glavni sodelavec. Zaradi te vsestranske zaposlenosti je najbolj trpelo vzgojno delo v semenišču, zato se je odločil za odhod. »Skozi dvajset let sem imel priliko v neposredni bližini, občujoč vsak dan z dijaki, opazovati duha in smer novodobne liberalne vzgoje, okušati sad, ki ga poraja.« Za prvo nalogo si je postavil, da bi svojim gojencem pomagal do žive vere v Jezusa Kristusa in ljubezni do katoliške Cerkve ter tako do močne krščanske zavesti. Vse življenje v zavodu je spremljal nekako iz ozadja: za svoje fante bi dal vse, razen tistega, kar je pri vzgoji najpomembnejše: dati sebe mladim ljudem. Tega preprosto ni mogel, ker se je razdajal na vse strani. Bolj jih je vzgajal s tem, kar je bil. Gojenci so čutili in slutili, da se za trdo človeško skorjo skriva božji mož.
DVANAJST VEČEROV — LITERARNA KRITIKA
Anton Mahnič se je odločil za odhod iz semenišča, ko je začutil, da ga mladi ne poslušajo več tako zvesto, “slišali so namreč iz posvečenih duhovniških ust, da reči pretiravam, da sem pregoreč, da sem glede načel prenatančen … Različen evangelij od mojega so gojenci slišali glede slovenskih leposlovcev tudi v šoli – pri slovenskem pouku.” Svoj umetnostni pogled na svet je Mahnič izpovedal v nizu člankov Dvanajst večerov (Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem), ki jih je objavljal v Slovencu od 7. novembra do 31. decembra 1884, leta 1887 pa so izšli v knjigi. Filozof Ivo Kerže v knjigi Mahničeva estetika in literarna kritika (Mohorjeva družba, Gorica 2019) v poglavju Mahničeva literarna kritika piše: »Po Mahniču mora umetnina vsebinsko potrjevati: 1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Potem navaja prizore, v katerih bodo tipično kršeni navedeni minimalni vsebinski pogoji (str. 125). Mahnič je v teh pogovorih proti (umetnostnemu) skepticizmu razvil svoje estetične nazore: o metafizični trojici resničnega, dobrega in lepega; da ni nič dobro, kar ni resnično, in nič lepo, kar ni resnično in dobro; da je namen umetnosti “dvigati” in “kazati višje ideje v vzornih podobah”, vsekakor pa ničesar ne izražati, kar bi bilo “krščanstvu nasprotno, ker je krščanstvo resnica” (Aleš Ušeničnik).
»Najbolj znamenit in razvpit Mahničev kritiški poseg pa zadeva pesmi Simona Gregorčiča, katerih kritike objavlja v Dodatkih k Dvanajstim večerom,« piše Ivo Kerže. Mahnič je o Gregorčičevih pesmih zelo naklonjeno pisal v Šestem večeru, kjer je pohvalil njegovi pesmi Oljki in Soči. Zapisal je, da je Gregorčičevo poezijo kritiziral le zato, ker je v njej zaznal protikrščanske ideje – predvsem v pesmih Človeka nikar!, O nevihti in Ujetega ptiča tožba – in ker je videl, kako so take ideje zlasti mladini nevarne. »To mladino, Bog mi je priča, imel sem vedno pred očmi pri vsaki vrsti, ki sem jo pisal.« V prvem dodatku k Dvanajstim večerom doktor Junij (Mahnič) piše, da mu je “težko o tej reči spregovoriti odločno besedo … bojim se nemilo soditi in preveč reči, ter tako žaliti onega (tj. Gregorčiča), ki ga spoštujem in visoko cenim”. Njegova kritika je vendarle bila preostra in je z njo pesnika ranil. Kasneje, kot škof na Krku, ko je z leti postal blažji, je pesniku ponudil roko sprave, a jo je ta zavrnil.
RIMSKI KATOLIK V SLUŽBI RAZODETE RESNICE
Kot odgovor na sovražno pisanje liberalnega lista Slovenski narod proti Cerkvi in papežu je Anton Mahnič leta 1888 začel izdajati list Rimski katolik (RK). Posvetil ga je “razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica”. Napovedal je, da bo branil katoliško vero slovenskega ljudstva zoper krive nauke; ker je naravno spoznanje podlaga verskemu, bo obravnaval tudi znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ki so kakor koli z vero povezana. Tako je začrtal delo za vso dobro izhajanja – do konca leta 1896, do Mahničevega odhoda iz Slovenije. Pisal je RK večinoma sam, ni pa presojal samo slovstva, ampak vse kulturno življenje, tudi politiko, a vedno le načelno – pod vidikom krščanskih načel. RK je v slovenskem prostoru dvignil velike oblake prahu. Od vseh strani so deževali žolčni napadi, ki se niso ustavljali niti pred Mahničevim zasebnim življenjem. Nasprotniki so dosegli, da so šolske oblasti dijakom prepovedale prejemati in brati RK. Ko razpravlja o “metafizični trojici”: pravo, dobro, lepo, se spoprijema najprej s tako imenovanimi filozofi, zatem s politiki, ki bi se morali držati naravnega in krščanskega prava, in nazadnje z umetniki. »Kako majhen, ničev je človek, ako se ne klanja resnici! Zakaj resnica je Bog. Politiki in umetniki niso bogovi – ljudje so! Ko nam je torej soditi njih dejanja, vprašajmo, ali se zlagajo z zakoni večne resnice.« V uvodu v Mahničev zbornik Več luči (izbrani spisi iz RK, uredil dr. Aleš Ušeničnik, Ljubljana 1912) beremo: »Rimski katolik je po slovenskem svetu zaklical: Več luči! Ta klic je započel novo dobo v zgodovini slovenskega naroda: dobo načel in zato dobo smotrnega dela; dobo katoliških shodov; dobo politične in socialne organizacije; dobo krščanskega slovenskega ljudstva. Kdo ve, kje bi bili danes, ko bi ne bil tedaj vstal dr. Anton Mahnič ter napovedal s klicem “Več luči!” neizprosnega boja breznačelnemu liberalizmu, ki je dušil vsako krepko dejanje, ki je moril vsak razvoj in napredek slovenskega krščanskega ljudstva … Bila je doba našega preporoda, doba naše krščanske renesanse. In kaj je dalo to silno življenjsko moč tej mali dobi? Načelo. Doktor Mahnič je bil glasnik načel, v teh kratkih besedah je izražen njegov veliki pomen v zgodovini slovenskega naroda« (Aleš Ušeničnik). Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj priznava, da je Mahnič kot pogumen duh napravil konec slovenskemu miselnemu kaosu in povzročil v naši javnosti plodovito diferenciacijo in ločitev duhov. »Črednemu stanju med Slovenci je napravil dr. Mahnič konec. In v tem je sekularni pomen njegovega nastopa.«
Že v prvem letniku RK je Mahnič začel pisati o potrebnosti vseslovenskega katoliškega shoda, ki naj bi idejno in politično združil vse Slovence pod zastavo katoliških načel. Ko so ga nekateri somišljeniki prepričevali, da je potrebna previdnost in več časa, jih je navduševal in pomagal na vse strani. Prvi slovenski katoliški shod pod pokroviteljstvom škofa Jakoba Missie je zasedal v Ljubljani od 29. do 31.avgusta 1892. Anton Mahnič je že vnaprej določil njegov pomen in namen: »Poglavitna naloga slovenskega katoliškega shoda je, da slovesno proglasi katoliško načelo kot vodilno za javno življenje.« Svoje reformatorsko delo na Slovenskem je Anton Mahnič zaključil z ustanovnim občnim zborom Leonove družbe 19. novembra 1896, tri dni zatem je bil imenovan za škofa na Krku.
ŠKOF ZA GLAGOLJAŠE
Na splošno presenečenje ga je apostolski cesar Franc Jožef 22. novembra 1896 imenoval za krškega škofa, papež Leon XIII. je to imenovanje potrdil 3. decembra, 7. februarja 1897 je bil Anton Mahnič v goriški stolnici posvečen v škofa, 27. marca pa je bil ustoličen v stolnici na Krku. Ob njegovem nastopu je bilo v škofiji 85% Hrvatov in 15% Italijanov. Italijani so ga sprejeli z navdušenjem, saj je bila znana njegova vdanost papeškemu Rimu, Hrvatje pa so svojega novega škofa gledali z nezaupanjem. Prav v tistem času se je namreč na Krku in v otoških župnijah bila ogorčena borba za glagolsko bogoslužje. Slovenec Mahnič, s katerim je bila prekinjena vrsta škofov domačinov, naj bi “odpravil to razvado”. Krški duhovniki so mu ob škofovskem posvečenju podarili nov glagolski misal, ki je bil zgovorno darilo. Pol leta po prevzemu škofije je Mahniča obiskal vladni zastopnik iz Trsta in se pozanimal, kako je z glagolico. Škof mu je odgovoril: »Še vedno nisem uspel vsega preštudirati. Če bom ugotovil, da ima glagolica na Krku zakonito podlago, ne le, da je ne bom ukinil, temveč jo bom z vsemi močmi podprl.« Ko je nastopil kot škof na Krku, je glede glagolice veljalo, kar je določala konstitucija papeža Benedikta XIV. iz leta 1754. Staroslovansko (glagolsko) bogoslužje se dopušča tam, kjer je to običaj. Za mašo in brevir je dopuščena raba samo glagolskih knjig, tiskanih pri Kongregaciji za širjenje vere. Mahnič je natančno proučil stanje. Uvidel je, da so glagolico uvajali v bogoslužje v plemeniti želji, da bi verno ljudstvo razumelo Božjo besedo in dejavno sodelovalo pri bogoslužju, nasprotnike glagolanja pa je vodilo sovraštvo do vsega, kar je hrvaško in slovansko. Vprašanje glagolice je bilo rešeno na prvi škofijski sinodi 1901. Odloke te sinode je Sveta stolica potrdila leta 1905. Za preučevanje, negovanje in napredovanje staroslovanskega bogoslužja je leta 1902 ustanovil Staroslovansko akademijo. Istega leta je v škofijski hiši v Krku začela delovati tiskarna Kurytka (staro ime za otok Krk), ki je imela črke latinice, cirilice in glagolice. V njej so tiskali molitvenike, tiskovine za cerkve in pisarne, predvsem pa vrsto verskih in stanovskih listov. Že pred ustanovitvijo lastne tiskarne je začel leta 1899 izhajati Pučki prijatelj, list za gospodarsko in versko izobrazbo ljudstva; leta 1901 SS. Eucharistia, list za duhovnike, od leta 1912 Svečenička zajednica. Iz škofijske tiskarne je leta 1903 začela prihajati Hrvatska straža, namenjena krščanski prosveti, leta 1905 Luč, glasilo hrvatske katoliške mladine. Škof Anton Mahnič je imel veliko skrb za vzgojo mladih, tako tistih, ki bodo nekoč postali duhovniki, kakor bodočih kulturnih delavcev. Važnejše od pisanja mu je bilo ustanavljanje akademskih društev v univerzitetnih mestih, kjer so študirali mladi iz njegove škofije. Zelo si je želel, da bi Slovenci in Hrvati sodelovali na cerkvenem, kulturnem in političnem področju.
ČUTILI SO, DA IMAJO OČETA
Mahničevo delo je razdeljeno na dve razdobji, slovensko in hrvaško. Prvo je bilo v znamenju idejnega razčiščevanja, drugo pa bolj praktično usmerjeno. Po prihodu na Krk se je hitro vživel v novo okolje in se zbližal z ljudmi in oni so ga sprejeli za svojega. Čutili so, da imajo očeta, ki jih razume in jim želi dobro. Vsaka tri leta je obiskal vse svoje župnije. Vernike je poučeval s svojimi temeljitimi pastirskimi pismi; zaradi nekaterih župnij, kjer so bili Italijani v večini, so bila ta pisma dvojezična. Odločno se je boril za hrvaški jezik v šolah in pri verouku. Na škofiji se je uradovalo izključno v hrvaščini, tudi z dunajsko vlado in državnimi uradi se je dopisoval v hrvaščini. Nasprotniki so ga tožili na vse strani, vendar od svojih načel ni odstopil. Videl je tudi revščino ljudi, zato je sprožil akcijo za gospodarski in socialni dvig otokov in Istre. V vseh večjih krajih je po Krekovem zgledu ustanavljal posojilnice, kjer so ljudje dobili manjša posojila z nizkimi obrestmi. Moč je črpal iz dolgih adoracij v svoji kapeli. Škofijo je vodil bolj s svojega klečalnika kot od delovne mize. Ko se je začela prva svetovna vojna, je pokazal vso svojo človeško veličino. »Koga ne bi pretresli ti kruti dogodki?« je zapisal. »Kakor bi Bog držal duhovne vaje vsemu svetu.« Svoje prostore je dal na voljo beguncem, izdajateljsko dejavnost je skrčil na minimum in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Najbolj pereč problem je bila lakota. Čeprav je sam trpel pomanjkanje, je pomagal lačnim. Nikomur ni odrekel pomoči. V posebni poslanici je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svoji čredi in se žrtvujejo zanjo. Po italijanski zasedbi jadranskih otokov je 31. decembra 1918 poslal pariški mirovni konferenci spomenico, v kateri je protestiral proti nasilju in krivicam, ki jih morajo s strani zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki.
BOLEZEN, IZGNANSTVO IN SMRT
Novi oblastniki so se začeli vmešavati v povsem notranje cerkvene zadeve. Škof se je temu odločno uprl. Napori pa so izčrpavali. Bližal se je sedemdesetim, kazali pa so se tudi znaki bolezni. Italijanske oblasti mu dolgo niso hotele izdati potnega dovoljenja, da bi se šel zdravit v Zagreb. Nazadnje pa so mu celo ponudili torpedovko, ki naj bi ga prepeljala do Senja, od tam pa bi potoval proti Zagrebu. Škof jim ni zaupal, zato je prosil svojega zdravnika Stanjeka in prijatelja p. Ignacija Radića, svojega spovednika, naj ga spremljata. Ko so stopili na krov ladje, so zahtevali, naj se spremljevalca izkrcata, toda škof ni pristal na to. Ko je ladja izplula, je škof vprašal, kam, in potrdili so mu, da v Senj. Čez nekaj časa je prišel do škofa kapitan in sporočil, da je v tem trenutku dobil radijski ukaz viceadmirala, da morajo odpluti v Ancono. Škof je dejal, da protestira in umolknil. Naslednje jutro so ga iz Ancone z vlakom odpeljali v Rim, njegova spremljevalca pa sta se s torpedovko vrnila na Krk, kamor sta prinesla le oguljen škofov kovček. Škofa Antona Mahniča so odvedli v Frascati, kjer je živel v izgnanstvu od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Stanoval je v pravi revščini. V opuščenem samostanu je imel dve sobi brez kurjave, zato je veliko hodil po okolici, da se je ogrel. Ljudje, ki so ga srečevali, so ga poznali kot “škofa, ki neprestano moli”.
Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija je prišel v Zagreb, da bi poiskal zdravja v Varaždinskih Toplicah. Nekaj časa je še upal. 25. septembra je napisal oporoko slovenskemu in hrvaškemu dijaštvu. Hotel se je vrniti na Krk, a ga je zagrebški nadškof Antun Bauer sprejel v svoj dom, kjer se je 14. decembra 1920 njegova plemenita duša preselila v kraljestvo večne Resnice in Lepote. Skrb za njegovo poslednje slovo so prevzela zagrebška katoliška društva. Po slovesni maši zadušnici v zagrebški stolnici 18. decembra so krsto z njegovimi zemeljskimi ostanki položili v grob na zagrebškem pokopališču Mirogoj.
Frančiškani tretjeredniki, njegovi zvesti sodelavci, so se leta 1925 s Krka preselili v Zagreb. Samostanski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija so prizidali kapelo Brezmadežne in v njej pripravili grob za škofa Mahniča. Tja so njegovo krsto z Mirogoja prenesli 3. novembra 1929. Nad grobom je bil napis: Dr. Antun Mahnić, biskup krčki * 1850 + 1920. Veliko ljudi se je ustavljalo tam in se mu priporočalo v tihi molitvi. Ljudski glas o njegovem svetništvu je spodbudil krško škofijo, da so njegove zemeljske ostanke 23. decembra 2002 iz Zagreba prenesli v krško stolnico po slovesni maši v staroslovanščini. V tej stolnici je 14. decembra 2013 tedanji krški škof Valter Župan začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in od takrat mu gre naziv Božji služabnik. Krška škofija od 14. decembra 2019 do 14. decembra 2020 proslavlja 100-letnico njegovega rojstva za nebesa. Poročila o dogodkih in vsebinah v besedi in sliki prinaša bilten Mahnićevo slovo (Mahničeva beseda), ki ga ureja postulator Saša Ilijić.
ČUK, Silvester. Škof Anton Mahnič. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 48-55.
Tako zavzdihnem, ko v pečico ali peč porinem kruh. In je to navado k hiši prinesla žena. Kar pomeni, da sem to navado prevzel od tašče. In s taščami je pregovorno ‘križ’! No, z mojo ne, se kar razumeva. Kar seveda ne pomeni, da si kdaj pa kdaj nisva prišla navzkriž, saj sva oba trmasta in se naju človek zlepa ne odkriža, a zdaj že res dolgo ne. Tudi moja mama je, ob petih potomcih, petkrat tašča; in sem s križanjem obeh žlaht: očetove rahlo primorske in mamine krepko gorenjske, tudi po njej podedoval vsaj majhen del omenjenih trmastih genov, kolikor seveda ne izhaja vsa trma iz primorskega kota! In sem jo enkrat povprašal, kako ji je bilo sprejeti pet novih ljudi v družino … in to takih, da se človek kar pokriža, ko jih zagleda. Pa je prekrižala prste obeh dlani in rekla: »Vas je pet, njih je pet … pa sem molila!« Bog in sveti križ božji! In me boste seveda vprašali, kaj imajo zdaj tašče in žlahta opraviti s križem?! »Kdor se poroči, se v križe položi!« pravi slovenski pregovor. In se resnično zna zgoditi, da poleg vsega drugega, kar ti pregovorni križi pač pomenijo, dva, ki se ‘združita’, včasih povežeta na videz nezdružljive skrajnosti, ki jih dve rodbini lahko premoreta … Pa vendar: združita! Združujeta! In sta stičišče! Povezujoča točka! Srčika! Srce! In je post primeren čas, da med svojimi najbližjimi, znotraj ožje in širše družine, bližnjega in daljnega sorodstva preverimo, če križ še stoji? Če križ še drži? Ima naša družina še skupno točko? Srce? Da se zavemo, da človek, ko dvigne roke – ko obupa, ali ko objame – zavzame držo križa. Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima obliko križa … kadar razširim roke … kadar objamem … Ustvarjen sem za križ! Bog in sveti križ božji! Za naše odrešenje je moral umreti Božji Sin, a da je Božji Sin lahko umrl … da je bil križan … je najprej moralo umreti drevo … da je dalo les za križ! Bog ve katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa … o teksturi … Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas rešuje trpljenja? Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ko so kraj očistili, ko so kopali … so našli grob in križ … Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet! Naj bo “Bog in sveti križ božji” na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve. In rečem “Bog in sveti križ božji” … še prej pa v vzhajano testo zarišem križ … kot zarišem križ v pečen hlebec. Bog in sveti križ božji!
ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 122.
Blaženi škof Anton Martin Slomšek je 8. avgusta 1862, nekaj tednov pred svojo smrtjo, posvetil cerkev sv. Križa v Belih Vodah nad Šoštanjem. Bil je že ves bolan in namesto pridige je napisal znano pesem “Kraljevo znamnje križ stoji”, ki jo z občutjem pojemo v postnem času pa tudi ob pogrebih, saj nam križ “kaže pot k nebeški domovini”. Razpoznavno znamenje kristjana je križ, na katerem se je Jezus daroval za naše odrešenje. Pri pobožnosti križevega pota se mu zahvaljujemo z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.« Ganljiv del obredov velikega petka je češčenje križa. Križ je bil poveličan z Jezusovim vstajenjem. Cerkev proslavlja to orodje našega odrešenja s praznikom Povišanja sv. Križa 14. septembra v spomin na najdenje Kristusovega križa v Jeruzalemu in posvetitev bazilike Božjega groba 14. septembra 335. (sč)
Naši verni predniki so postavili številne cerkve in kapele, ki so posvečene Sv. Križu (59 cerkva – 8 žup., 51 podr. in 45 kapel), Povišanju sv. Križa (27 cerkva – 14 žup., 13 podr. in 4 kapele), in tudi Najdenju Sv. Križa (šest cerkva – 3 žup. in 3 podr.).
Poiščimo najprej cerkve posvečene sv. Križu.
V LJ nadškofiji je ž. c. Sv. Križa v Svibnem (1), imajo pa še 18 p. c.: Selšček (Begunje/Cerknici), Stiška vas (Cerklje na Gor.), Beričevo (Dol/LJ), Sv. Križ na Taboru (Gor. Logatec), Sp. Pirniče (Pirniče), Brezje (Poljane nad Šk. Loko), Vel Trebeljevo (Prežganje), Kališe (Selca), Križna Gora (Stara Loka), Križna Gora (Stari trg/Ložu), Križevska vas (Sv. Helena – Dolsko), Čebine (Sv. Planina), Prebačevo (Šenčur), Jablana (Šentlambert), Hribec nad Puštalom (Šk. Loka), Tlake (Šmarje – Sap), Klenik (Vače); ter 15 kapel.
V KP škofiji so tri ž. c. Sv. Križa: Bate (2)
Marezige (3) in Sedlo in 13 p. c.: Slope (Brezovica), Sv. Križ (Črni Vrh), Vrbovo (Ilir. Bistrica), Sv. Križ (Kojsko), Rakitovec (Predloka), Parecag (Sečovlje), Sv. Križ (Sedlo), Selce (Slavina), Gradin (Sočerga), Križ (Tomaj), Strane (Ubeljsko), Gradišče (Vipava) in Škofje (Vreme); imajo tudi pet kapel Sv. Križa. – V NM škofiji je ž. c. Sv. Križa v Podbočju (ovitek), v škofiji pa je še šest p. c.: Prevole (Hinje), Cirnik (Šentrupert), Gor. Dole (Škocjan/NM), Uršna Sela (Toplice), in Cirnik (Vel. Dolina).
V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Križa: Maribor – Sv. Križ (4) in
Poljčane (5), prav tako tudi šest p. c.: Sv. Križ, Dravograd (Črneče), Planica (Fram), Glivnik (Hoče), Sv. Lovrenc (Lovrenc na Pohorju), Grušova (Sv. Peter/MB), Zg. Porčič (Sv. Trojica v Slov. goricah) in pet kapel Sv. Križa.
V CE škofiji je Sv. Križu posvečena ž. c. v Rogaški Slatini (6) , v škofiji imajo še 10 p. c.: dve cerkvi v Belih Vodah (Sv. Križ) (18) ; Armeško (Brestanica), Dednja vas (Pišece), Imenska Gorca (Podčetrtek), Gora Oljka (17) (Polzela), Vinja Gora (Sv. Peter pod Sv. gorami), Šentvid/Lipica (Sv. Vid pri Planini), Sv. Križ (Svetina) in Retje (Trbovlje – Sv. Marija); imajo tudi tri kapele. – V MS škofiji ni nobene cerkve Sv. Križa, postavljenih pa je šest kapel.
Kje pa so cerkve posvečene Povišanju sv. Križa?
V LJ nadškofiji najdemo sedem ž. c.: Bevke, Dobrava, Dobrepolje – Videm (1) , Koprivnik v Bohinju, Križe,
Rakitna (2) in
Sv. Križ nad Jesenicami (3); v škofiji je še pet p. c.: Mala Ilova Gora (Dobrepolje – Videm), Iška vas (Ig), Jurjevica (Ribnica), Rašica (Šmartno pod Šmarno Goro), Brezje (Šmartno/Litiji); in tri kapele. Kapela Povišanja sv. Križa v Kliničnem centru je tudi sedež Bolniške župnije.
V KP škofiji je edina ž. c. Povišanja sv. Križa v Vipavskem Križu (4) ; p. c. pa so v Kastelcu (Klanec) in Vrhpoljah (stara cerkev).
V NM škofiji sta dve ž. c.: Boštanj (5) in Brusnice in šest p. c.: Lisec (Dobrnič), Slamna vas (Metlika), Beli Grič (Mokronog), Gor. Kamence (NM – Sv. Janez), Stehanja vas (Šentlovrenc) in Vrhovo (Žužemberk).
V MB nadškofiji sta dve ž. c.: Sv. Križ nad Mariborom (6) in
Trbonje (7) .
V MS škofiji sta tudi dve ž. c. Povišanja: v Črensovcih (8) in
Križevcih pri Ljutomeru (9), imajo tudi eno kapelo.
Na našem ozemlju imamo tudi šest cerkva, ki so posvečene Najdenju sv. Križa (nekdaj praznik 3. maja – zdaj združen s praznikom Povišanja sv. Križa – 14. 9.).
Tri ž. c. so v NM škofiji: Sv. Križ – Gabrovka, Trebelno in Vinica (1);
tam so tudi dve p. c.: Log (Boštanj) in
Dolga Njiva (Šentlovrenc).
Ena p. c. Najdenja sv. Križa pa je še v KP škofiji: Ivanji Grad (Komen). (mč).
Sv. Križ – Podbočje (foto: Matej ERJAVEC)
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 4, str. 123.
Prvi dan pouka je ravnatelj stopil k enemu od prvošolcev in ga vprašal: »Kaj boš postal, ko boš zrastel?«
»V vojsko bom šel,« je odgovoril otrok.
»Torej hočeš postati vojak?« je nadaljeval ravnatelj.
»Ne, gospod,« je odkimal prvošolček, »hočem postati general!«.
Misel
Zaupanje vase imamo takrat, ko se počutimo gotovi in verujemo v svoje sposobnosti.
Včasih je zelo dobro, da se človek zaveda, kaj zmore, in bodimo prepričani, da z vztrajnim prizadevanjem lahko marsikaj še dosežemo.
Ko smo ustrezno pripravljeni in se znamo pravilno spopasti z nastalim položajem, je naše zaupanje vase pravilno.
Moramo se potruditi, da to zaupanje z dejanji še okrepimo. To nam pomaga, da radi delamo za druge, hkrati pa tudi v svoje zadovoljstvo in v večjo Božjo slavo.
Molitev
Gospod Bog, pomagaj nam krepiti zaupanje vase. Naj nas samozavest ne vodi v ošabnost in v podcenjevanje drugih, saj bi to bilo napačno zaupanje, ki bi naredilo več škode kot koristi. Zaupanje, ki ga navdihuje napuh, je bolestno. Utrdi mi zaupanje vase, v moje sposobnosti in tvoje darove. Naj se vedno zavedam, da vse naše dobro prihaja od tebe. Vse je tvoj dar. Naj vse vedno sprejemamo s ponižnim srcem in v nas ne bo nikdar zavladal napuh. Zaupanje, ki ga polagamo vate naj ozdravi naše napačno zaupanje vase, da ohranimo zaupanje vase tudi sredi temin in nemoči, da nas ne premaga obup.
Iskrica
Naredil sem najboljšo violino, kar jih je mogoče. Nemogoče je narediti boljšo. (Besede, ki jih je Stradivari izrekel z zaupanjem v svoje izdelke, ne v svoje mojstrstvo)
Očenaš je najpopolnejša molitev, ker nas je sam Jezus v njej poučil, kako naj molimo, da bo Bogu v čast in nam v korist. Že od prvih krščanskih časov pa vse do današnjih dni so se vanjo poglabljali številni pisatelji. Kako razlagajo, zakaj molimo ‘Oče naš’ in ne ‘Oče moj’? (Simona)
Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij na to vprašanje odgovarja: »Molitev k ‘našemu’ Očetu je skupna molitev vseh krščenih. Zato kristjani čutijo nujni klic, da skupaj z Jezusom molijo za edinost njegovih učencev. Moliti ‘Oče naš’ pomeni moliti z vsemi in za vse ljudi, da bi spoznali edinega, pravega Boga in postali eno.« Eno najbolj tehtnih razlag Gospodove molitve je napisal sv. Ciprijan, škof v Kartagini (+ 258). V začetku poudarja moč skupne molitve in pravi: »Naša molitev je javna in skupna. In kadar molimo, ne molimo za enega, marveč za vse ljudstvo, kajti vse ljudstvo je samo eno.« Posrečena je razlaga dr. Janeza Janžekoviča ( + 1988), duhovnika in profesorja filozofije, ki piše: »Nikar ne mislimo samo nase! Saj nismo rekli ‘Oče moj’, ampak ‘Oče naš’. Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi … Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvarila za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« (sč)
Imam tri otroke. Imam jih rada in z možem sva jih z ljubeznijo pričakovala in sprejela. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri in bi tudi otroke rada tako vzgojila. In prav tu se začnejo težave. Otroci niso veliki, še prav v najstniških letih ne, ampak že imajo težave pri obiskovanju maše. Eden še posebej. Kaj vse mu moram obljubiti in kaj vse se moram izmisliti, da gre k maši. V družini imamo neki način točkovanja. Otroci dobijo točke, če so pridni, in te se jim zbrišejo, če ne ubogajo. Ko gredo k maši, dobijo nekaj točk … Torej so na neki način nagrajeni. Potem pa njihovo jamranje: Zakaj tam biti pri miru? Zakaj je tako dolgo? In res! Ali ne bi mogli duhovniki krajše pridigati. Morda tako, da bi jih razumeli tudi otroci, da bi bilo zanimivo tudi zanje? Nedelja se mi je namesto dneva veselja ob obisku maše spremenila v dan, natančneje jutro more, ko moram otroke pripraviti, da gredo k maši. Na neki način se je bojim. Mož me pri naporih podpira, čeprav je glavnina verske vzgoje na meni. Vesela bom vaših spodbudnih besed. Avgusta
Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.
Pred mašo Preden gremo k maši, poskrbimo, da otroci ne bodo lačni. Ker še ne hodijo k obhajilu, jim ni treba upoštevati evharističnega posta. Lakota jim zagotovo ne bo pomagala, da bodo pri maši bolj mirni. V cerkev pa ne nosimo prigrizkov, piškotov, bombonov in čokoladic. Izjema je le steklenička za majhnega otroka, ki kdaj pa kdaj pomaga, da v miru ujamemo kakšen del župnikove pridige. Svetujemo, da začnete vzgajati že zelo majhne otroke. Oblecite jih v posebno ‘mašno’ obleko, ki naj jo otrok obleče samo za mašo in za posebne slovesnosti. Ni potrebno, da je to draga obleka, lahko je povsem preprosta, njena posebnost pa je v tem, da jo imamo samo za mašo. Obujte mu tudi mašne čeveljčke. Obleka otroku pomaga, da razlikuje med mašo in čisto vsakdanjimi opravili. Preverite tudi svojo torbo. V njej morajo biti plenice, duda in vse potrebno za nepredvidene pripetljaje. Med ‘obvezno opremo’ spada tudi majhna igračka ali knjižica, s katero se otrok lahko igra samo ob nedeljah in samo pri maši. Med knjižicami lahko izberemo take z versko ali svetopisemsko vsebino. Pri Ognjišču takih knjig ne manjka. Igrača mora biti iz takega materiala, da ne bo ropotala in zato starši ne bodo ob vsakem padcu na tla deležni ostrih pogledov drugih vernikov. Preden geste od doma, naj gre otrok na stranišče, in če je potrebno, najmlajšemu menjajte plenico. Čas, ko se vozite k maši – ali še bolje, če greste peš – izkoristite, da preberete božjo besedo ali otrokom obnovite evangelij, ki bo pri maši. V avtu lahko božjo besedo prebere najstarejši otrok. Tako jo boste zagotovo vsaj enkrat slišali, kajti čisto mogoče je, da boste morali z najmlajšim otrokom nujno zapustiti cerkev med branjem božje besede. Preden greste v cerkev, otroke še enkrat spomnite, zakaj gremo k maši in kaj bomo tam delali. Povejte jim, kaj je njihova naloga pri maši: da so mirni in tiho in da pomagajo pri petju in skupnih molitvah. Njihova naloga je tudi, da ne motijo ljudi, ki so okoli njih in so prišli v cerkev, da bi zbrano molili.
V cerkvi Ko pridete v cerkev, sedite v prve klopi. Da, prav ste prebrali, v prve klopi. Za malčke je namreč pomembno, da od blizu spremljajo dogajanje pri maši. Sčasoma se bodo otroci naučili razlikovati pomembnejše dele maše. Mnogi starši otroke držijo v naročju, razen če so starejši od treh let. To pomaga na več načinov. Otroci imajo boljši razgled, laže jim kaj šepetaje povemo na uho in razložimo dogajanje pri maši. Imamo tudi večjo kontrolo nad njihovim obnašanjem. Če malček postane siten in se zvija, je pogosto dovolj, da zamenjamo tistega, ki ga drži in že s tem ga pomirimo. Lahko pa se gremo igrico, da mu s prstom kažemo in šepetamo: Glej, lučka; glej, oltar; glej, duhovnik; glej, križec; glej, Jezus na križu … Pri dveh letih otroku že pustimo, da stoji na tleh, vsaj kakšen del maše, tako ga pripravimo, da tiho in mirno sedi poleg nas v klopi, namesto v naročju. Ko pa dopolni tri leta, je zanj preizkusno dejanje in velika čast, če lahko stoji, sedi in kleči, kakor ‘veliki’ med evharistično molitvijo. Če otrok povzroča malo hrupa, se ne vznemirjajte preveč, saj vznemirja le ljudi v neposredni bližini, drugi tega ne bodo opazili. Če pa otrok joče ali postane (pre)glasen, potem je najbolje, da mirno zapustimo klop in ga peljemo iz cerkve, dokler se ne umiri in utihne. Pri tem je pomembno, da se vrnemo na svoje mesto takoj, ko se otrok umiri, sicer bo otrok začel izkoriščati jok in nemir, da bomo šli z njim iz cerkve. Izkušnja staršev govori, da ni toliko moteče, če gremo nekajkrat iz cerkve in se vrnemo nazaj, kakor če bi otroka pustili jokati v cerkvi in bi s tem motili druge ljudi, ki so pri maši. Vašega odhoda in prihoda morda ne bodo vsi razumeli, gotovo ga bodo razumeli tisti, ki so imeli majhne otroke.
Po maši Po maši pohvalite otroke, če so se pri maši lepo obnašali ali so se vsaj nekaj časa trudili. Če potrebujejo kakšen popravek, jim to na kratko povejte, da bo lahko prihodnjič še boljše. Povejte jim, da jim boste pri tem pomagali in da jih boste na to prihodnjič pred mašo tudi spomnili. Odgovorite tudi na njihova vprašanja o maši, pa tudi sami jih vprašajte, kaj so si zapomnili od maše in bodo prenesli v življenje. S starejšimi otroki si vzemite čas, da spregovorite o božji besedi in o pridigi. Otroke je treba vzgajati in učiti, kako so pravilno pri maši, dokler s svojo navzočnostjo več ne motijo ljudi okrog sebe. Čeprav nam to včasih ne popolnoma uspe, je trud staršev na koncu poplačan. Starši so ‘prvi duhovniki’ domače Cerkve, zato so odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Kot katoličani nimajo pomembnejše naloge kot je posredovanje vere in izkušnjo molitve, obiska maše. Zato je pomembno, da pomagajo otrokom sodelovati pri bogoslužju kakor in kolikor zmorejo starosti primerno. »Včasih sva kot starša od maše odnesla le telovadbo s sitnim otrokom v naročju. Toda zavedava se, da otroci ne ostanejo dolgo majhni in da odraščajo,« sta dejala starša, ki se trudita otroke vzgajati v veri ter nadaljevala. »Dovolj bo priložnosti za poglobljeno in zbrano molitev in sodelovanje, ko bodo otroci postali najstniki in ko bodo zapustili družinsko gnezdo.« Lepo je, če se potrudimo in gremo k nedeljski maši kot družina, toda včasih, ko so otroci majhni, je praktična rešitev, da gre eden od staršev k prvi, drugi pa k drugi maši. Otroka, ki je zelo majhen, pa varujemo doma, To je začasna rešitev. Bolje prej kot kasneje je potrebno otroka naučiti, kako se vedemo in kaj delamo pri maši. Morda še misel glede duhovniških pridig. Kolikor vem, imajo nekatere župnije, zlasti večje, kjer je to lahko, posebne ‘družinske maše’, kjer je poudarek na sodelovanji otrok in tudi duhovnik pridiga predvsem otrokom. Spominjam se besed mame, ki je z možem pripeljala vse svoje otroke k maši: »Ko je otroška pridiga, jo slišim tudi jaz, saj jo otroci poslušajo in so takrat mirni. Pa še doma se lahko pogovarjamo o njej.« Tisti, ki imajo raje pridigo za odrasle, ne bodo šli k družinski, ampak k drugi maši. Morda se na župnijskem svetu pogovorite, kako bi tudi v vaši župniji vsaj enkrat mesečno pripravili družinsko mašo. Zanimiva je moja izkušnja iz Anglije, kjer v nekaterih župnija nimajo družinske maše, ampak starši peljejo otroke pred mašo v veroučne prostore in jim tam katehet na njim primeren način razlaga božjo besedo. Otroci narišejo kakšen prizor evangelija ali izdelajo kakšno drugo stvar, ki jo potem pri darovanju prinesejo v cerkev. Zanimiv je začetek vašega pisma. Na vprašanje ste pravzaprav kar sami odgovorili z Jezusovimi besedami, da ne vemo ne ure ne dneva njegovega drugega prihoda. Kdo naj ve, kdo bo zadnji papež, če je čas Jezusovega drugega prihoda na svet neznan celo angelom v nebesih, kakor trdi Jezus (prim Mr 13,32)? Ljudem, ki širijo take novice in si morda celo mislijo, da so zato dobri kristjani, bi svetoval, naj bolj za to, kateri bo zadnji papež, skrbijo, kakšna bo njihova zadnja ura. RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče (2016) 09, str. 46
Na naši spletni strani uporabljamo piškotke in podobne tehnologije, da izboljšamo vašo uporabniško izkušnjo.
Pesem o Marijinem sodoživljanju odrešilnega trpljenja Jezusa Kristusa, svojega Sina, se pri maši na omenjeni god bere kot pesem slednica (sekvenca), v bogoslužnih molitvah (brevirju) pa je himna, razdeljena na uro bogoslužnega branja, hvalnice in večernice. Kot pisca se omenjata Jacopone da Todi († 1306), brat laik iz reda sv. Frančiška, in sv. Bonaventura († 1274), vrhovni predstojnik reda sv. Frančiška. Prvotno je bila to ritmična molitev, sestavljena za zasebno pobožnost, v 14. stoletju pa so jo polagoma sprejeli v mašno in molitveno bogoslužje. Premišljevanje Jezusovega in Marijinega trpljenja spremlja prošnja, da bi s svojim sočutjem lajšali njune bolečine. Latinsko besedilo pesmi Stabat mater so uglasbili mnogi veliki skladatelji: Palestrina, Pergolesi, J. Haydn, G. Rossini, A. Dvoržak, G. Verdi. Slovensko besedilo je za petje harmoniziral Franc Kimovec. (sč)
**
Tako zavzdihnem, ko v pečico ali peč porinem kruh. In je to navado k hiši prinesla žena. Kar pomeni, da sem to navado prevzel od tašče. In s taščami je pregovorno ‘križ’! No, z mojo ne, se kar razumeva. Kar seveda ne pomeni, da si kdaj pa kdaj nisva prišla navzkriž, saj sva oba trmasta in se naju človek zlepa ne odkriža, a zdaj že res dolgo ne.
Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet!
Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.