Avtor: Marko

Družina izseljencev
Bricco Marmorito, zaselek vasi Portacomaro Stazione, nekaj sto prebivalcev, deset kilometrov severno od Astija, središča Piemonta. V tem kraju ima družina papeža Frančiška svoje korenine po očetovi strani. Smo v južnem delu Monferrata, dežele znamenitih vin, ki pa v začetku 20. stoletja žal ni mogla nasititi vseh svojih otrok. »Izselil se bom, da bom jedel,« so bile besede nekega kmeta, ki jih je uporabil Edmondo De Amicis v knjigi iz leta 1889 z naslovom Sull’oceano, da bi učinkovito povzel dramatično resničnost italijanskega izseljevanja v Latinsko Ameriko.
Kot že tolikokrat je v januarju 1929 naporna plovba čez ocean privedla v buenosaireško pristanišče eno neštetih družin, ki so iskale dostojnejše življenje. Družina Bergoglio ni bila ravno revna; imeli so hišo in slaščičarno. Toda prigovarjanje sorodnikov, ki so že živeli v Argentini, je bilo zelo vabljivo in želja po ohranitvi družinske povezanosti je prevladala.
Ko so odhajali iz Italije, je bila trda zima, na drugem koncu sveta, na južni polobli, pa je bil višek poletja. Plašč s krznenim ovratnikom, ki ga je nosila stara mati Rosa Margherita Vasallo, je bil zagotovo videti skrajno nenavadno. Vendar ji še na misel ni prišlo, da bi ga odložila. Pod podlogo plašča je imela skrit ves denar, ki sta ga z možem Giovannijem Angelom zbrala, da bi se lažje spoprijela z neznanim svetom, ki je čakal v Argentini njiju in njunega štiriindvajsetletnega sina Maria Giuseppeja Francesca, očeta bodočega papeža.
Že leta 1922 so se trije bratje Giovannija Angela preselili v Buenos Aires in tam ustanovili podjetje za tlakovanje cest. Veliko hišo, v kateri so stanovali, so zgradili z lastnimi rokami. Štiri nadstropja, eno za vsakega brata, in prvo dvigalo v vsem mestu, zanimivost, ki je vzbujala radovednost mimoidočih. Toda ekonomska kriza v letih 1929–1932 je bila usodna tudi zanje in jih je prisilila, da so podjetje zaprli. Giovanni Angelo, ki je bil knjigovodja in se je ukvarjal z upravo podjetja, je kmalu zatem z enim od bratov odprl trgovino, nato pa se je zaposlil v nekem drugem podjetju.
Leta 1934 je Mario Giuseppe Francesco spoznal svojo bodočo ženo Regino Mario Savori, hčerko Argentinca in Piemontčanke. Oba sta hodila k maši v salezijansko cerkev sv. Antona v buenosaireški četrti Allmagro. Poročila sta se 12. decembra 1935 in 17. decembra 1936 se jima je rodil Jorge Mario, prvi od petih otrok: še dveh sinov, Alberta Horacia in Oscarja Adriána, ter hčera Marte Regine in Maríe Elene (edine še žive).
Med stenami stanovanja v četrti Flores v osrednjem zahodnem predelu Buenos Airesa so ohranjali navado, da so govorili piemontsko narečje, ki ga je mali Jorge Mario vsrkaval skupaj z mehko špansko govorico. V prvih letih življenja je bil največ v družbi stare matere Rose Margherite, ker so bili starši zaposleni, in zato še vedno govori o njej kot o osebi, ki jo najbolj živo ohranja v svojem srcu.
Med pesmimi, ki so se jih učili na pamet iz roda v rod, je bila tudi pesem torinskega pesnika Nina Coste z naslovom Rassa nostrana, ki jo papež Frančišek še vedno zna deklamirati. Pesem, ki se konča z mislijo, kako kruta je usoda izseljencev: »Ma el pi dle volte na stagiun perdua / o na frev o un malör de so mesté / a j’incioda ant na tumba patanüa / spersa ant un camp-sant foresté« (A največkrat ga zapravljena leta / ali mrzlica ali nesreča pri delu / zabijejo v golo krsto, / izgubljeno na nekem tujem pokopališču).

Spomin na korenine
Med krajšim bivanjem v Italiji zaradi konklava leta 2005 je uspel obiskati kraje, od koder izvira. In leta 2010 je povedal: »Počutil sem se kot doma in pogovarjal sem se v piemontščini. Spoznal sem brata svojega deda, svoje strice in tete, bratrance in sestrične. Najstarejša sestrična ima 78 let, in kadar jo obiščem, se mi zdi, kakor da sem vedno živel tam. Pomagam ji pri gospodinjskih opravilih, pripravljam mizo …«
Prav ta sestrična, Giuseppina Ravedone, je povedala, da je brat nadškofa Bergoglia rezerviral luksuzen hotel v središču Torina, toda Jorge Mario »nikakor ni bil zadovoljen, kar naprej je govoril, da v takšnem okolju ne bo mogel spati. To ni bil kraj zanj, čeprav bi račun poravnal brat. Sicer pa je bil od tistega obiska dalje vsakokrat, ko je prišel na obisk k mojemu možu in v zadnjih letih k meni in drugim sorodnikom, gost sestrične Carle, ki je imela prostorno stanovanje in mu je lahko ponudila sobo.«
Med otroškimi spomini so partije briškole z očetom, sobotni popoldnevi ob radijskem sprejemniku z mamo in operno glasbo, nedelje z vso družino na stadionu nogometnega kluba San Lorenzo, ki ga je leta 1908 ustanovil salezijanec Lorenzo Massa. V mladosti je Jorge Mario poleg nogometa igral tudi košarko.
»Ravno zato,« je razkril, »je ena od stvari, ki jih vedno vprašam, ko spovedujem mlade družinske očete, ali se igrajo s svojimi otroki.« In ko je prišel iz šole, je bila na vrsti pomoč v kuhinji. Po petem porodu so namreč njegovi materi ohromele noge. Tako je ona samo pripravila sestavine in jih zložila na mizo, otroci pa so jih po njenih navodilih sestavili in skuhali. Koristen pouk tudi za prihodnost, ko je bil Jorge Mario rektor in škof, da je lahko sam poskrbel zase.
Med letoma 1943 in 1948 je Jorge Mario obiskoval osnovno šolo Antonio Cervino, kjer še vedno hranijo dnevnike, ki dokazujejo njegov šolski uspeh. »Vedno je pokazal zadostno znanje pri raznih predmetih, predvidenih v šolskem načrtu: aritmetiki, geometriji, zgodovini, geografiji in risanju. V tistem času še ni bilo ocen, učenci so bili samo zadostni ali nezadostni,« je pojasnila sedanja ravnateljica Efe Roxana Dominguez.
Amalia Damonte, prijateljica iz prvih najstniških let, je prispevala prisrčno zgodbico. Nekega dne ji je Jorge Mario dal list papirja, na katerega je narisal belo hišico z rdečo streho, in ji rekel: »Takšno hišo bom kupil, ko se bova poročila.« Nato je dodal: »Če mi ne boš rekla da, bom postal duhovnik.« Ona pa mu ni odgovorila, in ko je risbica prišla v roke njeni mami, so ji starši celo prepovedali, da bi se še videvala.
Ko je končal osnovno šolo in začel obiskovati srednjo šolo, mu je nekje pri trinajstih letih oče predlagal, da bi poprijel za kakšno delo v tekstilni tovarni, v kateri je bil sam računovodja, in si tako sam kaj prislužil. Dve leti je dečko opravljal dela snažilca in nato še eno leto pomagal pri pisarniškem delu. Potem se je vpisal na tehnično šolo za živilsko kemijo in začel delati v laboratoriju od 7. do 13. ure, od 14. do 20. ure pa je sedel na predavanjih.
Medtem je Jorge Mario še vedno hodil v svojo župnijo San José de Flores in bil vsako nedeljo pri maši. Imel je tudi veliko skupino prijateljev in med njimi tudi svojo mladostno ljubezen. Skupaj so hodili plesat tango in milongo. »Zelo mi je všeč, je nekaj, kar prihaja iz moje notranjosti,« je priznal. Njegovi najljubši umetniki so Juan D’Arienzo, Julio Sosa, Astor Piazzolla in Amelita Baltar.

Odkritje poklica
Leta 1953 je imel skoraj 17 let in njegova vera je postala nekoliko bolj mlačna, kakor se pogosto dogaja odraščajočim mladim. Na god sv. Mateja in tradicionalni praznik dijakov 21. septembra se je odločil za skok v cerkev, kjer je naletel na patra Duarteja, duhovnika, ki ga še nikoli prej ni videl, začutil pa je v njem globoko duhovnost. Opravil je spoved pri njem in prav v tistih trenutkih v srcu zaznal klic, naj postane duhovnik. »Šlo je za osuplost ob srečanju z nekom, ki se ti posveti in se s teboj ukvarja,« je pozneje pripovedoval.
Prepričanost o poklicanosti za duhovništvo ni imela takojšnjih posledic. Po končanem šolanju za kemijskega tehnika je še nekaj let delal v laboratoriju za analizo živil. Pri dvajsetih letih je nenadoma zbolel za zelo hudo pljučnico. Visoka vročina, trije dnevi med življenjem in smrtjo, nemočni zdravniki, nato operacija, da so odstranili zgornji del desnega krila pljuč. Potrebne so bile boleče terapije, da se je stanje spet normaliziralo. V tem težavnem času, med tolikimi priložnostnimi besedami je bila redovnica, ki ga je pred leti pripravljala na prvo sveto obhajilo, edina, ki mu je pomagala razumeti smisel vsega tega trpljenja: »Podoben si Jezusu.« Kot nalašč je bilo redovnici ime Dolores Tortolo. In pozneje je napovedala sosestram: »Ta se bo vzpel še zelo visoko.«
Kmalu po bolezni je sledila odločitev, da vstopi v škofijsko semenišče Villa Devoto v Buenos Airesu. Še nekaj mesecev in 11. marca 1958 je prestopil v noviciat Družbe Jezusove. Družina je sprejela njegovo odločitev z različnimi občutki. Oče je bil zadovoljen, mama precej manj in je še dolgo pogrešala njegovo vsakdanjo bližino. Najbolj srečna je bila stara mati, ki je vzkliknila: »Lepo, če te Bog kliče, naj te blagoslavlja,« nato pa je z zdravo treznostjo dodala: »Vseeno pa ne pozabi, da so vrata naše hiše vedno odprta in da ti ne bo nihče ničesar očital, če si premisliš.«
Dopolnil je 21 let in v Družbi Jezusovi ga je čakala dolga pot, preden je bil lahko posvečen v duhovnika, in še nadaljnja pot, da je lahko izrekel slovesne zaobljube. Najprej so ga poslali v Čile, da bi si pridobil osnove humanističnega študija. Leta 1963 se je vrnil v Argentino, študiral filozofijo in diplomiral na filozofski fakulteti Colegio Máxima v San Miguelu, kjer je pozneje nadaljeval študij še na teološki fakulteti in diplomiral leta 1970. Medtem si je pridobil tudi nekaj izkušenj v poučevanju: med letoma 1964 in 1965 je bil profesor literature in psihologije v Colegio de la Immaculada v Santa Fe, leta 1966 pa je poučeval iste predmete v Colegio del Salvador v Buenos Airesu.
Malo preden je postal duhovnik, je doživel duhovno zelo močan trenutek, katerega sad je bila globoko doživeta molitev, ki jo je želel razkriti, ko je postal kardinal, in zatrdil, da jo je pripravljen znova podpisati: »Hočem verovati v Boga Očeta, ki me ljubi kot sina, in v Jezusa, Gospoda, ki je vlil svojega Duha v moje življenje, da bi me pripravil do smehljanja in me tako privedel do večnega kraljestva življenja. Verjamem v svojo življenjsko zgodbo, v katero je prodrl ljubeči pogled Boga, ki mi je na prvi pomladni dan [v Argentini, op. avtorja], 21. septembra, prišel naproti, da bi me povabil, naj hodim za njim. Verjamem v svojo bolečino, nerodovitno zaradi sebičnosti, v katero se zatekam. Verjamem v bedo svoje duše, ki skuša vsrkavati, ne da bi kaj dajala … ne da bi kaj dajala. Verjamem v redovno življenje. Verjamem, da bi rad zelo ljubil. Verjamem v vsakdanjo, bolečo smrt, pred katero bežim, ki pa se mi smehlja in me vabi, naj jo sprejmem. Verjamem v potrpežljivost Boga, prijetno, blagodejno kot poletna noč. Verjamem, da je očka v nebesih skupaj z Gospodom. Verjamem, da je tam tudi pater Duarte in posreduje za moje duhovništvo. Verjamem v Marijo, svojo mater, ki me ljubi in me ne bo nikoli pustila samega. In pričakujem vsakodnevno presenečenje, v katerem se bodo pokazale ljubezen, moč, nezvestoba in grešnost, ki me bodo spremljale vse do dokončnega srečanja s tem čudovitim obličjem, čeprav ne vem, kakšno je, pred katerim nenehno bežim, ki pa bi ga rad spoznal in ljubil. Amen.«
Trenutek duhovniškega posvečenja je prišel 13. decembra 1969. Nazadnje se je tudi mama dokončno prepričala, da je njegov poklic nekaj dobrega, in je po slovesnosti pokleknila pred njim, da bi prejela blagoslov in mu poljubila roko. »Sem Jorge Bergoglio, duhovnik. Rad sem duhovnik,« je odgovoril leta 2010 v knjigi pogovorov z njim z naslovom El jesuita (Jezuit), ko sta ga avtorja vprašala, kako bi se predstavil skupini neznanih ljudi.
Na dan duhovniškega posvečenja mu je stara mati izročila pismo in papež Frančišek ga še vedno hrani v svojem brevirju. V njem je zapisala voščilo, ki ga je namenila vsem svojim vnukom: »Želim vam dolgo in srečno življenje. Če pa vas bo kakšen dan bolečina, bolezen ali izguba ljubljene osebe navdala z obupom, ne pozabite, da bo z vzdihljajem pred tabernakljem, v katerem prebiva največji in najbolj vzvišeni mučenec, in pogledom na Marijo, ki stoji pri vznožju križa, lahko kanila kapljica balzama na najgloblje in najbolj boleče rane.«

V letih diktature
Leta 1971 so patra Jorgeja Maria poslali v Španijo, v Alcalá de Henares, kjer je opravil tako imenovano tretjo probacijo, zadnje obdobje jezuitske formacije. Nato je bil magister jezuitskih novincev v Villi Barilari, profesor na teološki fakulteti, provincijski svetovalec in rektor Colegio Máxima v San Miguelu. Pater José Maria Sang, Bergogliev študent in zdaj tudi sam zaposlen v istem kolegiju, ga je opisal kot “resnega in dobro podkovanega profesorja z močno duhovno usmeritvijo”. Poudaril je, da so “tisti, ki poskušajo novega papeža opredeliti s kategorijami, kot sta konservativen ali napreden, spregledali bistvo, ker so to politični izrazi in ne verski. Bolje je upoštevati tisto, kar je Bergoglio delal, odkar je postal škof: pozornost, ki jo je kazal do revnih in brezdomcev. To je način dela in ravnanja jezuitov.”
Slovesne zaobljube je opravil 22. aprila 1973 in bil 31. julija 1973 imenovan za provinciala Argentinske province Družbe Jezusove. Očitek, ki se občasno pojavlja, se nanaša prav na čas, ko je opravljal službo provinciala, v začetnem obdobju vojaške diktature v Argentini (ki je trajala od leta 1976 do 1983). Najhujša obtožba je bila, da je bil moralno vpleten v aretacijo dveh svojih sobratov in da je oviral delovanje najbolj naprednih članov Družbe Jezusove.
Na dan njegove izvolitve za papeža je moral nastopiti Nobelov nagrajenec za mir Alfonso Pérez Esquivel, nekdanji voditelj argentinske organizacije SERPAJ (Servicio paz y justicia), da je trditev zanikal: »So škofje, ki so sodelovali z diktaturo, Bergoglio pa ni,« je povedal na angleški televiziji BBC in nadaljeval: »Bergogliu se očita, da ni ustrezno ukrepal, da bi izpustili iz zapora dva jezuita. Vendar pa zanesljivo vem, da so mnogi škofje zaprosili vojaško hunto za izpustitev zapornikov in duhovnikov, pa hunta prošenj ni odobrila.«
Pater Ferenz Jalics, jezuit, ki so ga skupaj s patrom Orlandom Yoriom (umrl je leta 2000) ugrabili argentinski vojaki in ga držali v ujetništvu pet mesecev, je z javno izjavo podal svoje mnenje: »Takratni dogodki me več ne vznemirjajo in zame je ta zgodba končana. Ko so naju izpustili, sem zapustil Argentino. Šele leta pozneje sva imela možnost pogovoriti se o teh dogodkih s patrom Bergogliem, ki je bil medtem imenovan za buenosaireškega nadškofa. Po tem pogovoru smo skupaj javno maševali in se slovesno objeli.«
V nekem nedavnem intervjuju je kardinal Bergoglio sicer poudaril, da “so vojaški udar leta 1976 odobravali skoraj vsi, vključno z veliko večino političnih strank. Če se ne motim, mislim, da je bila edina, ki ga ni podprla, revolucionarna komunistična stranka, čeprav je tudi res, da si nihče, razen zelo redkih, ni predstavljal, kaj bo sledilo. Pri vsem tem moramo biti realisti, nihče si ne more umiti rok. Sam pričakujem, da bodo politične stranke in druge organizacije prosile odpuščanje, kakor je to storila Cerkev. Škofje smo leta 1996 izdali obrazec za izpraševanje vesti in v jubilejnem letu 2000 izrekli svoj mea culpa, priznali svojo krivdo.”
Natančneje povedano, argentinski škofje so ob tej priložnosti enoglasno priznali: »Ker smo bili v različnih trenutkih naše zgodovine popustljivi do totalitarnih stališč in smo kršili demokratične pravice, ki izhajajo iz človekovega dostojanstva. Ker smo z dejanji ali opustitvami zapostavljali mnoge svoje brate in sestre, ne da bi se dovolj zavzemali za obrambo njihovih pravic. Prosimo Boga, Gospodarja zgodovine, da sprejme naše kesanje in ozdravi rane našega naroda. Oče, naša dolžnost je, da se pred teboj spomnimo tistih tragičnih in okrutnih dejanj. Prosimo te odpuščanja za molk na vodilnih položajih in dejansko sodelovanje mnogih izmed tvojih otrok v tem političnem spopadu, nasilju proti svobodi, mučenju in ovaduštvu, političnem preganjanju, ideološkem fanatizmu, spopadih in vojnah, nesmiselnih smrtih, ki so našo deželo napojile s krvjo. Dobri in ljubezni polni Oče, odpusti nam in nam nakloni milost, da bomo ponovno vzpostavili socialne vezi in ozdravili še vedno odprte rane v tvoji skupnosti.«
Leta 1986 je šel pater Bergoglio v Nemčijo, da bi dokončal doktorsko tezo, osredotočeno na misel katoliškega filozofa Romana Guardinija, avtorja, ki ga je navajal Benedikt XVI., ko je 28. februarja zadnjikrat kot papež nagovoril kardinalski zbor in se poslovil: »Cerkev ni ustanova, ki bi bila domišljena in postavljena teoretično, temveč resničnost, ki živi. Živi v teku časa, postaja, kakor vsako živo bitje in se pri tem spreminja. In vendar po svoji naravi ostaja vedno ista: njeno srce je Kristus. […] Cerkev se prebuja v dušah.« Še ena izmed tolikih ostroumnih in skrivnostnih miselnih vezi, ki povezujejo zadnja papeža.

V njegovem grbu sta Jezus in Marija
Ko je bilo 20. maja 1992 objavljeno, da je Janez Pavel II. podpisal njegovo imenovanje za buenosaireškega pomožnega škofa, pater Bergoglio vsekakor ni bil osebnost, ki bi na cerkveni ravni posebej izstopala. Tedaj je imel nekaj več kot 55 let in je, potem ko je bil nekaj časa rektor Colegio del Salvador, dve leti opravljal naloge duhovnega spremljevalca in spovednika v župniji, zaupani jezuitom, v središču Cordobe, drugega največjega argentinskega mesta po številu prebivalcev. »Pustil je pečat preprostosti in skromnosti,« pravi pater Angel Rossi, sedanji predstojnik jezuitske skupnosti, »in vsi naši župljani so ga poznali kot moža izrazitega uboštva, velikega molivca, kulturno razgledanega in zelo inteligentnega.«
Tako kot vsi jezuiti, ki izrekajo slovesne zaobljube tako imenovanih profesov, je tudi Jorge Mario pri svojih zadnjih slovesnih zaobljubah izrekel skupaj z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine še četrto zaobljubo posebne pokorščine papežu in poleg tega med drugim obljubil, da se ne bo potegoval za nobeno častno službo ne v Družbi Jezusovi ne na splošno v Cerkvi ter da bo prisluhnil nasvetom vrhovnega predstojnika Družbe, če bi bil povzdignjen v škofovsko službo.
Toda tedanji buenosaireški nadškof, kardinal Antonio Quarracino, se ni uklonil tem predpisom, ki jih je postavil sam ustanovitelj reda sv. Ignacij Lojolski. Že prej je cenil odlike Jorgeja Maria in ga je hotel za vsako ceno imeti ob sebi poleg drugih dveh svojih pomočnikov, Héctorja Rubéna Aguerja in Rubéna Oscarja Frassia.
Pater Bergoglio je za imenovanje izvedel na res nenavaden način. Apostolski nuncij v Argentini, nadškof Ubaldo Calabresi, ga je prosil za srečanje, da bi pridobil mnenje o nekaterih duhovnikih, o katerih je pripravljal dokumentacijo za morebitno škofovsko imenovanje. Sestala sta se 13. maja v potniškem terminalu cordobskega letališča med postankom monsignorja Calabresija na poti iz Mendoze v Buenos Aires. Ob koncu pogovora o nekaterih občutljivih vprašanjih v zvezi s krajevno Cerkvijo je nuncij kakor po naključju navrgel: »Aja, še nekaj. Bili ste imenovani za buenosaireškega pomožnega škofa.«
Škofovsko posvečenje je bilo 27. junija 1992 v buenosaireški katedrali, polni prijateljev, ki si jih je pater Bergoglio pridobil po vsej Argentini zlasti med najrevnejšimi sloji prebivalstva. Posvečevalcu nadškofu Quarracinu sta se pridružila še nuncij Calabresi in škof skofije Mercedes – Luján Emilio Ogñénovich. Kot pomožnemu škofu mu je bil v skladu s tradicijo dodeljen naslovni sedež Auca v španski pokrajini Burgos.
V njegovem grbu je na modri podlagi simbol Družbe Jezusove: sonce, obdano z žarki, in v njem monogram IHS (Kristusov monogram, »grb« Bernardina Sienskega: Iesus Hominum Salavator – Jezus, Odrešenik človeštva) in trije žeblji, ki spominjajo na Kristusovo trpljenje. Spodaj sta še zvezda na levi, ki spominja na Marijo, in cvet narde na desni, ki simbolizira sv. Jožefa. Njegovo geslo je: »Miserando atque eligendo« (Usmilil se ga je in ga izbral). Teolog Inos Biffi je v časopisu L’Osservatore Romano 15. marca 2013 pojasnil izvor tega izraza: vzet je iz pridige angleškega meniha sv. Beda Častitljivega (672–735), v kateri razlaga deveto poglavje Matejevega evangelija, ko Jezus zagleda pobiralca davkov Mateja in ga pokliče, da bi postal njegov učenec.
Monsignor Biffi pravi: »Beda razlaga, kako je treba razumeti ta odlomek: “Ne hlepeti po zemeljskih stvareh, ne iskati kratkotrajnih koristi; bežite pred bednimi častmi; radi sprejmite ves prezir sveta zaradi nebeške slave; bodite v korist vsem; ljubite krivice in jih ne povzročajte nikomur; s potrpljenjem prenašajte krivice, ki vas doletijo; iščite vedno Stvarnikovo slavo in nikoli svoje. Delati vse to in še drugo, temu podobno, pomeni hoditi po Kristusovih stopinjah.” To je program sv. Frančiška Asiškega; ker je zapisan v grbu papeža Frančiška, si lahko mislimo, da bo to program njegove službe kot rimskega škofa in kot pastirja vesoljne Cerkve.«
Kardinal Quarracino je res dobro predvideval. Bergoglievo delo je tako cenil, da ga je že po enem letu določil za svojega generalnega vikarja za buenosaireško škofijo. Ker je v tem času začutil, da se mu zdravstveno stanje poslabšuje, je uvedel postopek za povišanje Bergoglia v škofa pomočnika s pravico nasledstva, tako da bi bilo v prihodnosti njegovo povišanje na čelo škofije avtomatično. Za škofa pomočnika je bil imenovan 3. junija 1997 in tudi o tem ga je monsignor Calabresi obvestil na povsem neuraden način: po delovnem kosilu z zdravico in kosom torte. Slabih devet mesecev pozneje, 28. februarja 1998, je Quarracino umrl zaradi infarkta in, kakor je bilo vnaprej določeno, je monsignor Bergoglio takoj prevzel njegovo mesto.

Kardinal med ljudmi
Preprostost in razpoložljivost sta bili že od vsega začetka značilnosti njegovega sloga opravljanja škofovske službe. Duhovniki v škofiji so imeli njegovo direktno telefonsko številko in so vedeli, da ga lahko pokličejo ob katerikoli uri podnevi in ponoči. Če je izvedel za kakšen njihov problem ali osebno težavo, se je zavzel, da bi zadevo rešil na najboljši možni način. Pripovedujejo, da je včasih vso noč prebedel pri kakšnem težko bolnem župniku in mu sam stregel. Stalno je obiskoval župnije v svoji škofiji, da je opogumljal duhovnike in jim dajal čutiti škofovo bližino.
Pri konzistoriju 21. februarja 2001 ga je Janez Pavel II. imenoval za kardinala in mu dodelil v naslov, tako kot vsakemu kardinalu, eno od rimskih cerkva, in sicer cerkev sv. Roberta Bellarmina. Ob tej priložnosti je zelo presenetila njegova prošnja, namenjena številnim Argentincem, ki so mu povedali, da nameravajo priti v Vatikan in mu izkazati spoštovanje. Bilo je ravno v času vrhunca težke ekonomske krize, ki je privedla Argentino do finančnega zloma, in Bergoglio jih je prosil, naj ne zapravljajo denarja za letalsko vozovnico do Rima, ampak naj ga raje dajo revnim.
Enako prošnjo je namenil sonarodnjakom pred slovesnostjo ob začetku pontifikata. Apostolski nuncij v Argentini Emil Paul Tscherrig je v sporočilu zapisal: »Sveti oče Frančišek me je prosil, naj sporočim vsem škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vsemu Božjemu ljudstvu njegovo iskreno hvaležnost za molitve in izraze naklonjenosti, prijateljstva in ljubezni, ki jih je prejel. Obenem želi, da, namesto da pridete v Rim na slovesnost ob začetku papeževanja prihodnjega 19. marca, ostanete v tej dragoceni duhovni bližini in ji pridružite še kakšno dejanje ljubezni za najbolj potrebne.«
Tudi kot kardinal ni popuščal posvetnim željam ali izkoriščal privilegijev, ki navadno spremljajo kardinalsko dostojanstvo. Namesto da bi se preselil v nadškofijsko rezidenco, je raje ostal v dvosobnem stanovanju, v katerem je za gretje uporabljal pečko in si sam pripravljal večerje. Namesto v reprezentančnem avtomobilu s šoferjem se je vozil z avtobusi in podzemno železnico, kjer ga je lahko vsak ogovoril. »Skoraj vedno se peljem s podzemno železnico, ker je to hitreje, ljubši pa mi je avtobus, ker rad opazujem ulice,« je povedal. Tudi obleka je ostala ista kot prej: običajna duhovniška obleka zglednega mestnega duhovnika. Za slovesnosti mu je sestra predelala kardinalsko oblačilo njegovega predhodnika.
Teroristični napad na newyorška dvojčka 11. septembra 2001 je spremenil tudi potek desetega zasedanja škofovske sinode v Vatikanu med 30. septembrom in 28. oktobrom tistega leta. Kardinal Edward Michael Egan, newyorški nadškof, bi moral podati sobratom glavno poročilo na temo ‘Škof kot služabnik Kristusovega evangelija za upanje v svetu’. Toda zaradi slovesnosti v počastitev spomina na žrtve tragedije, ki so jo v New Yorku pripravili mesec dni po tragičnem dogodku, se je moral vrniti v svojo škofijo.
Namesto njega je bil za nadomestnega poročevalca imenovan prav kardinal Bergoglio in v nekaj dneh je pripravil jedrnato in učinkovito besedilo, ki so ga sinodalni očetje ocenili zelo pozitivno. V nekem smislu je s tem govorom postal mednarodno znan, kar je potrdila tudi njegova enoglasna izvolitev za predstavnika ameriške celine v Posinodalnem svetu pri Generalnem tajništvu škofovske sinode, naloga, ki so jo potrdili tudi na enajstem zasedanju leta 2005. V Vatikanu so celo razmišljali, da bi mu zaupali vodstvo pomembne kongregacije. »Za božjo voljo, v kuriji bom umrl,« je bil njegov kratki odgovor.
V svojem govoru sinodalnim očetom je podal podobo škofa, ki ga Cerkev potrebuje za izpolnjevanje svojega poslanstva na začetku tretjega tisočletja: »Božji mož na poti s svojim ljudstvom, človek skupnosti in misijonarstva, človek upanja, služabnik evangelija za upanje sveta. Vemo, da ves svet hrepeni po upanju, ki se ne izjalovi (prim. Rim 5,5), zato škof ne more, da ne bi bil oznanjevalec upanja, ki izvira s Kristusovega križa.«

Pastoralno delo, pozorno do človeka
Po vrnitvi v Buenos Aires je moral v razgretih mesecih množičnih protestov proti ekonomski krizi večkrat povzdigniti glas v dialogu s civilnimi oblastmi, krajevnimi in državnimi. Z okna svojega stanovanja je 20. decembra 2001 celo spremljal spopade na osrednjem buenosaireškem trgu Plaza de Mayo in videl, kako je policija grobo ravnala z nemočnimi državljani, ki so protestirali, ker je država zaradi finančnega zloma blokirala njihove bančne vloge. Takoj je poklical po telefonu notranjega ministra in načelnika Državne varnosti ter protestiral proti ravnanju policistov, ker niso ločevali izgrednikov in teroristov od navadnih varčevalcev, ki so demonstrirali v strahu za svoje prihranke. Tako je dosegel, da so varnostne službe vsaj nehale napadati demonstrante vse povprek.
Takoj nato je s pomočjo škofijske Karitas organiziral ljudske kuhinje in sprejemne centre za brezdomce, delil vso pomoč, kolikor je mogel, in sam hodil vsepovsod, da bi prinašal tolažbo in bližino Cerkve. Obenem je na pastoralni ravni pokazal največjo možno zavzetost za vzgojo, katere pomanjkanje se je v Buenos Airesu jasno čutilo. Ustanovil je škofijski vikariat za vzgojo in pojasnil: »Tragedija današnjega časa je, da mladostnik živi v svetu, ki sam ob svojem času ni prerasel mladostne dobe. Mladi živijo v družbi, ki od njih ničesar ne zahteva, ne vzgaja jih za žrtvovanje, za delo, ne ve več, kaj je lepota in resničnost stvari. Zato mladostnik prezira preteklost in ga je strah prihodnosti. Naloga Cerkve je, da znova odpre poti upanja.«
Tako je prosil svoje župnike, naj zavihajo rokave in dajo prosto pot domišljiji. V intervjuju za mesečnik 30giorni je vzel za izhodišče kritično sociološko trditev, da je prostorski obseg vpliva, ki ga ima župnija, omejen na šeststo metrov. V stvarnem, z malce humorja obarvanem tonu je potem povedal: »V Buenos Airesu je razdalja med eno in drugo župnijo približno dva tisoč metrov. Zato sem rekel duhovnikom: “Če morete, najemite kakšno garažo, in če najdete kakšnega laika, ki je pripravljen kaj narediti, naj gre! Naj bo nekaj časa s temi ljudmi, naj jih malo katehizira in naj jim tudi deli obhajilo, če ga bodo prosili zanj.” Neki župnik mi je rekel: “Ampak, pater, če bomo tako delali, potem ljudje ne bodo več prihajali v cerkev.” “Zakaj ne?” sem ga vprašal, “a zdaj pridejo k maši?” “Ne,” je odgovoril. Torej …«
Včasih pa je moral tudi pograjati svoje duhovnike. Na primer, kakšnemu duhovniku, ki je odklanjal podelitev krsta otrokom neporočenih parov, je ugovarjal: »Otrok nima nobene odgovornosti za poročenost svojih staršev. Poleg tega pa krst otrok marsikdaj postane tudi za starše nov začetek. Ponavadi se pripravi kratka, približno enourna kateheza pred krstom in nato še kateheza med bogoslužjem. Pozneje duhovniki in laiki večkrat obiščejo take družine in nadaljujejo pastoralno delo, primerno za čas po krstu. Pogosto se zgodi, da starši, ki niso cerkveno poročeni, želijo stopiti pred oltar in prejeti zakrament zakona.«
Z mislijo na svojo davno željo, da bi postal misijonar in hodil po stopinjah prvih junaških jezuitov na Japonskem, je v neki pridigi poudaril: »Zakramenti so Gospodova dejanja. To niso dosežki ali ozemlja, ki bi jih osvojili duhovniki ali škofi. V naši, tako prostrani deželi je toliko manjših krajev ali vasic, do katerih je težko priti in jih duhovnik obišče le enkrat ali dvakrat na leto. Toda bogovdanost ljudi čuti, da morajo biti otroci čim prej krščeni, in zato je v teh krajih vedno kakšen laik ali laikinja, ki ju vsi poznajo kot bautizadores, in krščuje otroke, ko se rodijo. Ko pride duhovnik, prinesejo te otroke k njemu, da jih zaznamuje s svetim oljem in tako dopolni obred. Kadar pomislim na krščanske skupnosti na Japonskem, ki so ostale brez duhovnika več kot dvesto let, me njihova zgodovina vedno znova preseneti. Ko so se misijonarji vrnili, so našli v teh skupnostih vse ljudi krščene, vse za Cerkev veljavno poročene, vsi njihovi umrli pa so bili krščansko pokopani. Ti laiki so prejeli samo krst in v moči svojega krsta so živeli tudi svoje apostolsko poslanstvo.«
Njegovo vsem razumljivo učenje in vsakodnevno prizadevno pastoralno delo sta pripomogla, da je kot osebnost pridobival vedno večji ugled med argentinskimi škofi. Leta 2002 so mu prvič predlagali, da prevzame vodstvo Argentinske škofovske konference, vendar funkcije predsednika ni bil pripravljen sprejeti. Novembra 2005 so ga le izvolili za predsednika in nato še enkrat potrdili do novembra 2011.
Leta 2007, ob koncu petega zasedanja Sveta latinskoameriških škofovskih konferenc, ki je potekalo v Aparecidi (Brazilija) med 13. in 31. majem, je bil nadškof Bergoglio z veliko večino izvoljen tudi za predsednika komisije, ki naj bi pripravila sklepni dokument zasedanja. Na cerkvenem področju gre vedno za izredno odgovorno nalogo, ker mora biti nosilec obdarjen z bistroumnostjo, da izlušči ključne točke razprave, obenem pa še s potrpežljivostjo, da ublaži težave, ki se vedno pojavijo, in tudi s pogumnostjo, da se ne izpustijo najbolj problematična in provokativna vprašanja.
Ko je kardinal Bergoglio odgovarjal nekaterim, ki so oporekali temu besedilu, je odločno povedal: »Sklepni dokument, ki je akt latinskoameriškega cerkvenega učiteljstva, ni bil predmet nikakršne manipulacije. Ne z naše strani ne s strani Svetega sedeža. Bilo je nekaj manjših popravkov sloga, načina izražanja, in kakšne stvari, ki smo jih kje izločili, smo vnesli na drugem mestu; vsebina je torej ostala enaka in je nikakor nismo spremenili. In to zato, ker je bilo vzdušje, ki je privedlo do redakcije dokumenta, vzdušje pristnega in bratskega sodelovanja, medsebojnega spoštovanja, ki je zaznamovalo naše delo, in to je potekalo od spodaj navzgor in ne obratno.«

Z avtobusom v barakarska naselja
Sicer pa njegovo poseganje ni bilo omejeno le na versko področje, ki je bilo seveda vedno njegovo glavno področje delovanja, kakor dokazujejo številne pridige in verodostojni pastoralni dokumenti, ki so se vrstili v letih njegove škofovske službe. Tudi na socialnem področju nikoli ni skoparil z odločnimi besedami. Še posebej ne pri vsakoletnem zahvalnem bogoslužju (Te Deum) 25. maja, ob argentinskem državnem prazniku, ko se spominjajo revolucije leta 1810, ki je pomenila začetek boja za neodvisnost Argentine. Nadškof je tako postal glas argentinske skupnosti, tako cerkvene kot civilne, ki ga ni bilo mogoče preslišati. Njegove pridige ob prazniku, vsakoletno tradicionalno srečanje z njim so opazovalci imeli za neke vrste ‘javno tribuno’ za obrambo človeškega dostojanstva argentinskega naroda.
Prvi apel, leta 1999, je bil namenjen srcu in hkrati razumu: »Obujanje zgodovinskega spomina zahteva od nas, da ovrednotimo naše najgloblje dosežke, dosežke, ki jih ne opazimo, če pogledamo na hitro in površno. Vsekakor je dosežek, da smo se zadnje čase trudili utrditi demokratično ureditev in preseči politične delitve, ki so se zdele skoraj nepremostljiva družbena razdelitev. Danes si prizadevamo za upoštevanje pravil in sprejemamo dialog kot način družbenega sobivanja.«
Med mnogimi Argentinci še vedno odmevajo žalostne besede, namenjene leta 2000 tedanjemu predsedniku države Fernandu de la Rúi: »Moramo priznati, s ponižnostjo, da je na našo ureditev padla velika senčna lisa: senca nezaupanja.« Pa tudi bodrilne besede novemu predsedniku Néstorju Kirchnerju leta 2003, ko je spodbujal vse, naj nadaljujejo pot in “si naložijo domovino na rame”. Pri naslednji slovesnosti, 25. maja 2004, trde nadškofove besede predsedniku Kirchnerju niso bile všeč in od tedaj je skrbno pazil, da se je izogibal srečanju z nadškofom. Po predsednikovi smrti tudi njegovi ženi Cristini Fernandez, ki je prevzela njegovo mesto v predsedniški palači Casa Rosada, niso bile prihranjene nadškofove puščice, zlasti v letu 2010, in to v zvezi z zakonom, ki priznava pravno veljavo istospolnih zvez. Bergoglio ga je označil kot “poskus rušenja Božjih načrtov”.
Med 45.000 reveži v villas miserias, buenosaireških barakarskih naseljih, označenih zgolj s številkami od 21 do 24, je bil kardinal Bergoglio vedno doma. Vsaj v polovici teh zasilnih bivališč je na vidnem mestu fotografija njegovih stanovalcev skupaj z njim. Kardinal je prihajal tja z avtobusom številka 70, oblečen kot naveden duhovnik, da je tam maševal v improvizirani kapeli Naše Gospe iz Caacupéja (božjepotno svetišče v Paragvaju; op. prev.). Krščeval je, delil obhajilo in potem preživel nekaj ur v preprostosti, prisluhnil njihovim problemom in poskušal na kakšen način pomagati.
V začetku leta 2009, ko so enemu izmed duhovnikov, ki delujejo v teh naseljih, Joséju Maríi de Paolu, znanemu kot padre Pepe, zagrozili s smrtjo, je nadškof Bergoglio v pridigi spregovoril o ‘los mercaderes de las tinieblas’, trgovcih s temo. Kmalu potem je več kot štiristo buenosaireških duhovnikov podpisalo posebno izjavo v podporo sobratu in jo predstavilo na tiskovni konferenci. In da bi pokazal, kako grožnje samo še krepijo zavzetost, se je Bergoglio odločil in ustanovil škofijski vikariat za pastoralno delo v barakarskih naseljih argentinske prestolnice.
V nedavnem intervjuju za časopis La Stampa se je Bergoglio zelo jasno izrazil: »Vsa redna dejavnost Cerkve je zasnovana za poslanstvo širjenja vere. To vključuje zelo močno napetost med središčem in obrobjem, med župnijo in stanovanjsko četrtjo. Treba je iti iz sebe, iti na obrobje. Treba se je izogniti duhovni bolehnosti samozadostne Cerkve: kadar Cerkev postane samozadostna, zboli. Res je, če greš na cesto, se ti lahko zgodi nesreča, tako kot vsakomur. Toda če bo Cerkev ostala zaprta sama vase, samozadostna, se bo postarala. In med Cerkvama, tisto, ki gre na cesto in jo doletijo nezgode, in tisto, ki je zbolela za samozadostnostjo, mi je brez pomislekov ljubša prva.«
Kljub tolikim obveznostim kardinal Bergoglio nikoli ni pozabljal na pozornost do sveta umetnosti in kulture. Zanj je ugodno tudi to, da mu zadošča pet ur spanja ponoči in še kakšnih štirideset minut sieste, počitka po kosilu. »Vsako jutro vstanem ob štirih, ne da bi mi bilo treba nastaviti budilko,« je povedal.
Seznam stvari, ki so mu pri srcu, je dal avtorjema knjige intervjuja El jesuita (Jezuit): njegova najljubša slika je Belo križanje Marca Chagala (hrani jo Art Institute v Chicagu); v glasbi so mu najbolj všeč Uvertura Leonora št. 3 in simfonije Ludwiga van Beethovna (ampak v izvedbah pod vodstvom dirigenta Wilhelma Furtwänglerja, je dodal) ter Wagnerjeve opere. Med knjigami so na posebnem mestu pesmi Friedricha Hölderlina, roman Zaročenca Alessandra Manzonija, Božanska komedija Danteja Alighierija, dela Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in Argentinca Leopolda Marechala. V kino gre le redkokdaj, dobri pa so se mu zdeli filmi Babettina pojedina režiserja Gabriela Axela, Los Isleros Lucasa Demareja, Esperando la carroza Alejandra Doria, filmi italijanskega neorealizma, igra Anne Magnani, Alda Fabrizia in Argentinke Tite Merello.

13. marec 2013: beli dim
Med bogoslužjem na pepelnično sredo 2013 je bila buenosaireška katedrala nabito polna. Bil je 13. februar in Benedikt XVI. je dva dni pred tem sporočil, da se bo odpovedal svoji papeški službi. Ob koncu nadškofove homilije je navzoče vernike prešinila srhljiva slutnja. Kakor običajno so bile besede kardinala Bergoglia besede upanja, pa tudi kritične. Potem ko jim je zaželel “svet postni čas, spokoren in poglobljen”, je z nekoliko negotovim glasom izrekel še osebno prošnjo: »Prosim, molite zame.«
Povratno letalsko vozovnico do Rima je že kupil in kot datum vrnitve navedel soboto, 23. marca, tako da bi lahko na cvetno nedeljo maševal v domači škofiji. Toda, povedano z besedami, ki jih je pred konklavom leta 1958 zapisal Angelo Roncalli (bodoči papež Janez XXIII.), je tudi Bergoglio začutil “silno frfotanje metuljev okoli mene, reveža”.
V dnevniku nekega kardinala volivca beremo o Jorgeju Mariu Bergogliu: »Gledam ga, ko gre, da bi oddal glasovalni listek v skrinjico na oltarju Sikstinske kapele: pogled ima uprt v podobo Jezusa, ki sodi dušam ob koncu časov. Trpeč obraz, kakor da prosi: O Bog, ne stori mi tega.« Vendar te besede, kakor bi se lahko zdelo, niso bile zapisane v zadnjih dneh, pač pa pred osmimi leti, med konklavom aprila 2005.
Že tedaj je bil argentinski nadškof edina realna alternativa Josephu Ratzingerju. Štiri glasovanja so pokazala, da se je pozornost celotnega kardinalskega zbora vedno bolj osredotočala na ti dve osebnosti. Začetnemu razmerju 47 glasov za Ratzingerja in 10 za Bergoglia je pri drugem glasovanju sledilo 65 glasov za prvega in 35 za drugega. Pri tretjem glasovanju je 112 kardinalov od 115 glasovalo za enega od njiju (72 za Ratzingerja in 40 za Bergoglia). Med odmorom za kosilo je buenosaireški kardinal prosil vse, ki so ga podpirali, naj svoj glas namenijo prefektu Kongregacije za verski nauk. In zgodilo se je tako: s 84 glasovi je bil izvoljen Ratzinger, za Bergoglia pa je vseeno spet glasovalo 26 kardinalov.
Kardinali imajo dober spomin. Zbrani na novem konklavu, ko je predhodni papež še živ, se niso menili za številne novinarske hipoteze, ampak so upoštevali resničnost, ki jo je zgoščeno dobro podal dekan kardinalskega zbora Angelo Sodano v homiliji pri maši za izvolitev papeža (Pro eligendo Summo Pontifice). Njegova prošnja, da bi nam Gospod naklonil “pravega Dobrega pastirja”, obdarjenega z ljubeznijo, “ki spodbuja pastirje Cerkve, da opravljajo svoje poslanstvo služenja ljudem vsake dobe, od najbolj neposrednega karitativnega služenja do najbolj vzvišene oblike služenja, ko služijo, s tem da podarjajo ljudem luč evangelija in moč milosti”, je marsikaterega spodbudila, da je obrnil pogled proti kardinalu Bergogliu.
Štiri glasovanja brez pozitivnega izida. Nato pa je, 13. marca ob 19.06, puh belega dima iz dimnika na strehi Sikstinske kapele oznanil izvolitev novega papeža. Jorge Mario Bergoglio: prvi jezuit na Petrovem sedežu, prvi papež z ameriške celine, prvi Neevropejec po skoraj dvanajstih stoletjih (zadnji je bil Sirec Gregorij III. leta 731). »Sploh ne tesna, bila je velika večina, lahko rečem izredno velika,« je odgovoril kardinal Giovanni Battista Re nekemu poročevalcu, ko ga je spraševal o številu glasov, ki jih je dobil Bergoglio.
Zdi se, da ni bila dovolj opažena pomenljiva skupna značilnost zaporedja volitev leta 2005 in 2013 ter volitev avgusta in oktobra 1978. V enem in drugem zaporedju je pri drugem konklavu tisti, ki je vstopil kot papež, prišel ven kot kardinal, kakor pravi star izrek, ki se je po besedah uglednega zgodovinarja Ambrogia Piazzonia izkazal za resničnega v 90 odstotkih primerov. Leta 1978 so nasprotujoča si prizadevanja za izvolitev dveh italijanskih kandidatov Giuseppeja Sirija in Giovannija Benellija privedla do “presenečenja z imenom Wojtyla”, ki pa je dejansko vzbudil pozornost že na predhodnem zasedanju kot možen ‘outsider’. Leta 2013 sta morala zelo pogosto omenjena Angelo Scola in Marc Ouellet dati prednost tistemu, ki so ga v prejšnjem konklavu postavili skoraj ob bok izvoljenemu Ratzingerju.
Le nekaj minut pred belim dimom je imel kardinal Re nalogo vprašati novoizvoljenega, katero ime si je izbral, in slišal je odgovor: »Frančišek«. Če pustimo ob strani ime Janez Pavel I., že natanko 1100 let v zaporedju papežev ni bilo nobenega novega imena; vrniti se moramo do papeža Landona, ki je bil izvoljen leta 913. In v skoraj osemsto letih, ki so pretekla od smrti zavetnika Italije, doslej še nihče ni izbral njegovega imena, čeprav so bili kar štirje papeži iz frančiškanskih redov. Zanimivo je tudi, da je zadnji papež iz enega Frančiškovih redov, Klemen XIV., popustil pritiskom mogočnih evropskih vladarjev in leta 1773 razpustil Družbo Jezusovo (red, kateremu pripada papež Frančišek).
O nagibih za izbiro imena (»To utrjuje mojo duhovno povezanost s to deželo, kjer so korenine moje družine,« je zatrdil pred prvo molitvijo angelovega češčenja 17. marca 2013.) je spregovoril kar sam, ko se je 16. marca 2013 srečal z novinarji: »Nekateri so pomislili na Frančiška Ksaverja, Frančiška Saleškega, tudi na Frančiška Asiškega. Povedal vam bom to zgodbo. Pri volitvah je sedel poleg mene zaslužni sãopaulski nadškof in zaslužni prefekt Kongregacije za duhovnike, kardinal Claudio Hummes: velik prijatelj, zelo velik prijatelj! Ko je stvar začela postajati malce nevarna, mi je dajal pogum. In ko so glasovi dosegli dve tretjini, je sledil običajni aplavz, ker je bil papež izvoljen. On pa me je objel, me poljubil in mi rekel: “Ne pozabi na revne!”«
Papež Frančišek je nadaljeval: »In ta beseda je vstopila vame: revni, revni. Potem, takoj, sem v povezavi z revnimi pomislil na Frančiška Asiškega. Nato sem pomislil na vojne, štetje pa se je medtem nadaljevalo, dokler niso bili prešteti vsi glasovi. In Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime, v mojem srcu: Frančišek Asiški. Zame je on človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. V tem trenutku imamo tudi mi s stvarstvom odnos, ki ni ravno dober, kajne? Je človek, ki nam daje tega duha miru, ubog človek.«

Prvi koraki v papeški službi
Kardinalom, ki so ga tik pred tem izvolili, je smehljaje vzkliknil: »Bog naj vam odpusti to, kar ste naredili.« Nato si je oblekel belo oblačilo in spremenil nekatere navade: odklonil je rdeče ogrinjalo, ki mu ga je podal ceremoniar, ni hotel zamenjati svojega železnega škofovskega križa z zlatim in je stoje sprejemal poklon sobratov kardinalov. Bolj pomembno mu je bistvo kakor pa zunanjost. »Ni problem, ali nosiš talar ali ne, ampak ali si zavihaš rokave, da bi delal za druge,« je rekel enemu svojih novomašnikov.
Nato je ob 20.22 stopil v glavno ložo bazilike sv. Petra, da bi se prvič srečal z verniki, potem ko jim je kardinal protodiakon Jean-Louis Tauran ob 20.12 naznanil ime izvoljenega.
Kar nekaj gest je ganilo srca na tisoče ljudi, ki so medtem napolnili Trg sv. Petra, in milijone tistih, ki so spremljali dogajanje po televiziji. Za začetek čisto ‘navaden’ pozdrav: »Bratje in sestre, dober večer!« Podobno kot tisti »Lahko noč!«, s katerim se je Joseph Ratzinger poslovil od vernikov, preden se je umaknil iz javnosti.
Takoj zatem pa misel na predhodnika: »Veste, da je bila dolžnost konklava dati škofa Rimu. Zdi se, da so ga moji bratje kardinali šli iskat skoraj na konec sveta, ampak tukaj smo … Zahvaljujem se vam za sprejem. Škofijska skupnost v Rimu ima svojega škofa: hvala! In najprej bi rad molil za našega zaslužnega škofa, Benedikta XVI. Molimo vsi skupaj zanj , da bi ga Gospod blagoslavljal in da bi ga Marija varovala.« Odgovor s trga v en glas, znamenje hvaležnosti Božjega ljudstva, da se je lahko osem let zanašalo na varno učiteljsko vodstvo papeža Benedikta.
Sledila je močna spodbuda: »In zdaj, začnimo to pot: škof in ljudstvo. To pot Cerkve v Rimu, tiste, ki je v ljubezni na čelu vseh Cerkva. Pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami. Vedno molimo za nas vse: drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo. Želim vam, da bi bila ta pot Cerkve, ki jo danes začenjamo in na kateri mi bo pomagal moj kardinal vikar, navzoč tu ob meni, plodna za evangelizacijo tega tako lepega mesta!«
Pred podelitvijo slovesnega blagoslova mestu Rimu in svetu (Urbi et orbi) pa je papež Frančišek izrekel neobičajno prošnjo: »Prosim vas za uslugo: preden bo škof blagoslovil ljudstvo, vas prosim, da vi prosite Gospoda, naj me blagoslovi; molitev ljudstva, ki prosi blagoslova za svojega škofa. Zmolimo v tišini to molitev, vašo molitev zame.« Glasna množica je v trenutku utihnila in na trgu se je kar nekako čutilo, da sta ga preplavila občutek miru in gotovost Božje navzočnosti.
Prve poti zunaj Vatikana, da bi molil pred podobo Marije, rešiteljice rimskega ljudstva v cerkvi Marije Snežne, in obiskal kardinala Jorgeja Marío Mejía v bolnišnici, ter prvi govori v papeški službi za kardinale in novinarje zaznamujejo začetek obetavne poti za Cerkev.
Obrisi njegovega pastoralnega načrta, ki jih je nakazal že v teh nagovorih, se zdijo jasni: »Vedno hoditi v Gospodovi luči; graditi Cerkev; izpovedovati vero v Jezusa Kristusa«. To troje je svetoval kardinalom, takoj zatem pa uporabil močne besede: »Če človek ne izpoveduje vere v Jezusa Kristusa – na misel mi prihajajo besede Léona Bloyja: “Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču.” Če človek ne izpoveduje vere v Jezusa Kristusa, izpoveduje vero v posvetnost hudiča.« Novinarje pa je spomnil, da “Cerkev obstaja zato, da bi oznanjala sámo Resnico, Dobroto in Lepoto”.
Priznal pa je tudi, da si želi “revno Cerkev in Cerkev za revne”. Pred prvo opoldansko molitvijo angelovega češčenja je navzoče spodbudil, naj nikoli ne pozabijo, da je “obličje Boga obličje usmiljenega Očeta, ki je vedno potrpežljiv. Bog se nikdar ne naveliča odpuščati nam; težava je v tem, da se mi naveličamo prositi Boga odpuščanja. In od Njega se moramo tudi mi učiti, da bomo usmiljeni do vseh”.
Ko je pozdravil množico, ki se je zgrnila na Trg sv. Petra na večer 13. marca 2013, da bi neposredno slišala sporočilo o novem papežu, se je Frančišek pošalil in rekel, da so ga sobratje kardinali šli poiskat “skoraj na konec sveta”. Izraz nam je priklical v spomin besede Janeza Pavla II., ko je v podobnih okoliščinah 16. oktobra 1978 rekel, da so ga poklicali “iz oddaljene dežele”.
Pravzaprav gre za izpolnjevanje Jezusovega naročila apostolom, naj bodo njegove priče “do skrajnih mej sveta” (Apd 1,8). In zdaj se s teh meja vračajo v Rim, v srce krščanstva, ker je oškropljen s krvjo mučencev Petra in Pavla, da bi v srcu sveta ponovno vzcvetela ‘vesela novica’ evangelija.

besedilo je iz knjige Saveria Gaeta
Papež Frančišek Njegovo življenje in izzivi

 pripravil Marko Čuk