Avtor: Marko

Spomin srca

Napisal Marko na 12. oktobra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Misli o hvaležnosti
Hvaležnost je izraz srca, ki je pozorno in odprto. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost. Misli v tej knjigi naj bodo spodbuda, da bi v našem površnem svetu znali videti globlje in se zahvaljevati za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja..

* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine:

Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva. Čutimo hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša notranji mir in tiho srečo. Če gledamo na hvaležnost v luči vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu.
Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.
Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …

Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.)

Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
kar sem in kar upam,
kar vem in kar znam.
Zahvalim Te za svoje skrbi,
za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali. (Dragoceno darilo zgodb)

Marko Čuk

Igrati se mir

Napisal Marko na 11. oktobra 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki starejši mož je opazoval šest in sedemletne otroke pri igri. Vprašal jih je: »Kaj se igrate?«
»Vojno,« so mu rekli.
Bil je ogorčen: »Kako more biti kdo tako neumen, da se igra vojno? Saj menda vsi veste, da je vojna nekaj groznega. Zakaj se ne igrate raje mir?«
Otroci so se prenehali igrati. Stopili so skupaj in razpravljali. Spogledovali so se, nazadnje je eden od otrok vprašal: »Striček, kako pa se igra mir? Mi te igre ne poznamo.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Odkar imamo ministrantke dečki ne želijo več ministrirati

Napisal Marko na 9. oktobra 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Sem redna bralka vaše revije in ko počitnikujemo v Kopru, radi zavijemo v vašo trgovino. Hvala, da ste. Hvala tudi za to, da Vam lahko napišem nekaj o svoji bolečini, o kateri se mi zdi dobro, da bi jo morda dobro razdelati tudi v Ognjišču.
Torej, sem mama več otrok. Prvi trije fantje so od malih nog ministrirali v naši župniji, kjer je bila ob nedeljski sveti maši lepa skupina ministrantov, kakšnih deset. Oblečeni so bili še v klasične ministrantske obleke, lepo so poklekali, sodelovali, po obhajilu klečali pred oltarjem. Z njimi se je na mesečnih srečanjih ukvarjal predan mlad laik, ki je odrasel v salezijanski župniji in je imel bogate izkušnje s tem.
Po menjavi župnika je novi gospod laika odslovil, češ da se bo z ministranti ukvarjal sam. Dve leti je bilo še vse v redu, brez težav in maše so bile lepe, zbrane. Potem pa je župnik na župnijskem pastoralnem svetu naznanil namero, da bo uvedel ministrantke. Neki mož mu je omenil, da obstaja nevarnost, da s prihodom ministrantk fantov ne bo več, kot se je zgodilo marsikje drugje. Župnik ni verjel in je vztrajal. Prišlo je veliko število deklic, nekaj časa so dečki še prihajali, a kmalu se je res zgodilo to, da so dečki poniknili. Dobesedno. Sedaj redno ministrira 13-leten fant, za katerega mi je rekla njegova mama, ki je sicer katehistinja, da ima to pod obvezno, torej nekako pod prisilo. Potem še mlajši bratec ene ministrantke in občasno še en majhen deček. Raven ministriranja pa je: hihitanje, popravljanje las, oblek, šepetanje, skratka … Kot sem razumela od svojih sinov, je v trenutku prihoda deklet v zakristijo prihajalo do rivalstva, nemira, spletk. Skratka, zgodilo se je tisto, česar fantje nimajo radi. Ker jim je to presedalo, jih seveda ne siliva in tako sedaj družina s fanti sedi v klopi, medtem ko imamo prezbiterij z vedno redkejšimi ministrantkami, ki so sedaj oblečene le še v bele halje, kot si je to zamislila katehistinja.
No, da strnem. Zanima me vaše mnenje o tem, zakaj fantje nočejo ministrirati s puncami? Kako vi gledate na pojav ministrantk? Morda imate kaj vpogleda v to, kakšno je stanje v Sloveniji glede tega? Morda kakšno je mnenje škofov?
Mene ta tema zelo zaposluje, ker me neposredno zadeva, pa tudi v luči duhovnih poklicev. Letos imamo v Sloveniji štiri novomašnike, pa bomo še naprej širili pojav, ki, milo rečeno, ravno ne prispeva k razvoju duhovnih poklicev?
V upanju, da bom lahko brala vaše mnenje, vas lepo pozdravljam.
Iva

Zahvaljujem se vam za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da so vam všeč naše izdaje in jih radi kupujete. Sprašujete me, kakšne so moje izkušnje z ministranti. Sam sem doživel oboje: so župnije samo z ministranti in se odlično obnesejo. Sem pa opazil in doživel, da je zlasti v manjših župnijah, kjer je malo otrok, težava, da bi imeli samo ministrante. Zato so župniki uvedli tudi ministrantke. Po moji izkušnji te niso ‘pregnale’ dečkov. Je pa res, da je pri deklicah veliko več pozornosti na bogoslužni obleki, nameščanja in popravljanja pasov pri albi, spenjanja in razpenjanja las ter veliko več ogledovanja pred ogledalom v zakristiji. Osebno tega nisem jemal tragično. Saj tudi dečki niso idealni. Če se ustavimo pri oblekah, potem jim je veliko manj mar, kako urejeni pristopajo k oltarju. Tudi klepetanje ni samo domena deklic.
Vi, žal, opisujete drugačno izkušnjo, ko so se ob prihodu deklic ministranti umaknili. Morda je to posledica tudi tega, ker so običajno deklice bolj redne in vestne. Vendar menim, da se da tudi ta težava rešiti. Narediti je treba spored ministriranja, kjer se izmenjujejo dečki in deklice in tako nihče ne bo imel občutka, da je zapostavljen.
Opisujete, da je v vaši župniji mlad laik skrbel in delal z ministranti. To je zelo pohvalno. Tudi moja izkušnja s takimi zavzetimi laiki je pozitivna. Zlasti tam, kjer duhovnik upravlja več župnij, je tak sodelavec zelo dobrodošel. Ta lahko uvede ministrante v ministriranje pri maši in drugih obredih. Pomislimo samo na sveto velikonočno tridnevje! Na neki način razumem tudi župnika, da je sam prevzel delo z ministranti. So namreč duhovniki, ki imajo za to poseben dar. Morda ga ima tudi vaš župnik in se je želel zato sam ukvarjati z ministranti. Predvidevam, da nima nobene župnije v soupravi in se lahko temu posveča. Bistveno je, da se z ministranti nekdo ukvarja, jih uvaja v streženje pri oltarju, v različne obrede pa tudi, da jim približa pomen bogoslužja, bogoslužnih simbolov in drž ter pomen cerkvenega leta ter jih uči, uvaja ter vedno znova opozarja na primerno obnašanje pri oltarju.
Imate prav – v preteklosti je mnogo duhovnikov prihajala iz vrst ministrantov. Bližina oltarja in sodelovanje pri maši jim je, tako se zdi, pomagala pri odločanju za duhovni poklic. Vendar ni bilo odločilno samo to. Običajno so ministranti prihajali iz krščanskih družin, kjer so bili deležni verske vzgoje. Bili so blizu duhovniku, morda so z njim šli na počitnice, na izlete in na srečanja za ministrante na škofijski ali dekanijski ravni. Spremljali so ga k bolnikom … Od blizu so lahko videli, koliko lahko dobrega naredi duhovnik, kako se posveča ljudem. Lahko so videli, da je srečen. Vse to in še druge stvari so jim pomagale, da so lahko prepoznali božji klic in odgovorili nanj. Ne vodi pa samo ministriranje v duhovni polic. Srečal sem že tudi stare partijce in celo udbovce, ki so se hvalili, kako so ministrirali temu ali onemu duhovniku. Kljub temu, da so opustili versko življenje, so mnogi med njimi ohranili lepe spomine na duhovnika, ki so mu ministrirali in celo spoštovanje do duhovniškega poklica.
Iz vašega pisma razberem, da imate med svojimi otroki tudi več fantov, ki pa ne ministrirajo (več). Morda jih spodbudite, da bi šli ministrirat, zlasti če doslej niso bili ministranti. Spletkam in odrivanjem fantov se lahko izognete s tem, da naredite seznam ministrantov, zlasti da določite ‘glavna’ ministranta. Seznam mora biti sestavljen tako, da se pravično izmenjujejo vsi ministranti, ki so sposobni prav in lepo streči pri maši. Pri ministriranju in vsem pastoralnem delu ne moremo gledati na osebne zamere in preference. Ko sem še sam ministriral, smo imeli v zakristiji napisanih deset ministrantskih zapovedi. Prva se je glasila: Ministrant služi Kristusu, najvišjemu Gospodu. Takrat tiste zapovedi nisem razumel. Bolj sem razumel one, ne klepeta, se ne preriva … Danes jo razumem. Prepričan sem, da tudi vi želite, da bi vaši sinovi služili Kristusu, najvišjemu Gospodu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 6-7

sv. Andrej (30. november)

Napisal Marko na 5. oktobra 2017. Objavljeno v Svetniški domovi.

Apostola Andreja omenjajo evangeliji ob treh priložnostih: ko so učenci na Oljski gori Jezusa spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema (Mr 13,1); ko je Jezus nasitil pet tisoč mož, mu je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8–9); ko so pogani želeli videti Jezusa, mu je Andrej to željo sporočil (Jn 12,22). Doma je bil iz Betsajde, brat Simona Petra. V zbor svojih apostolov ga je Jezus poklical prej kot Petra. Po poklicu je bil ribič in družil se je z učenci Janeza Krstnika. Ta je nekega dne pokazal na mimoidočega Jezusa; “Glej, Božje Jagnje!” in Andrej je šel za njim (Jn 1,36.40). Ko so Jezusa prijeli, je strahopetno zbežal. Po prihodu Svetega Duha je deloval v Mali Aziji, nazadnje je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je umrl kot mučenec na križu v obliki črke X. Njegove posmrtne ostanke so leta 357 prenesli v Carigrad, ki se je oklical za ‘drugi Rim’, češ da je tam ustanovil Cerkev ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Postal je zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. (sč)
Na sliki: Križanje sv. Andreja, oltarna slika v ž. c. sv. Andreja na Vačah.

Pri nas je apostolu Andreju posvečenih 51 cerkva: 17 župnijskih, 34 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji so sv. Andreju posvečene ž. c. v Goričah (1), Mošnjah (4) in na Vačah, imajo pa še 15 ‘Andrejevih’ p. c.: Rečica (Bled), Ravno (Jezersko), Podkoren (Kr. Gora (11), Kašelj (LJ – Kašelj/Zalog), pri Krašcah (Moravče) (12), Gosteče (Sora), Zg. Poljane (Stari trg/Ložu), Gor. Otave (Sv. Vid nad Cerknico), Planina (Šentjošt nad Horjulom), Hrastov dol in Sobrače (Šentvid/Stični), nad Zmincem (Šk. Loka), Sr. Gameljne (Šmartno pod Šm. Goro), Brest (Tomišelj) in p. c. sv. Andreja v trgu (Tržič). – V KP škofiji ima sv. Andreja za zavetnika pet ž. c.: na Gočah (3), v Gorjanskem, v Opatjem selu, Prvačini(2) in v Ročinju (5); na Primorskem pa je zavetnik tudi osmim p. c.: Zakriž (Cerkno) (13), Svino (Kobarid), sv. Andrej (Koštabona), Gluho Vrhovlje (Kožbana), Slovenska vas (Pivka), pri Velikem Otoku (Postojna), Merče (Povir) in Popetre (Truške). – NM škofija ima dve ž. c., posvečeni apostolu Andreju: Belo Cerkev (9) in Poljane – Dol. Toplice, našteli pa smo še šest p. c. : Zajčje Polje, skupaj s sv. Valentinom (Kočevje), Suhi Potok (Mozelj) (14), Kleče (Stara Cerkev), Kalvarija (Stari trg ob Kolpi), Mali Orehek (Stopiče) (15) in Dalce (Sv. Duh – Veliki Trn), ter kapela v Kočevski Reki. – V MB nadškofiji je zavetniku posvečenih pet ž. c. Črneče (skupaj s sv. Jakobom), Makole (6), Sv. Andraž v Halozah (Zg. Leskovec) (7), Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci) (spodaj) in Svečina (8), imajo pa še eno p. c.: Brda (Šmartno/Slov. Gradcu. – V CE škofiji imajo dve ž. c. sv. Andreja: v Belih Vodah in Sv. Andražu nad Polzelo (10); v škofiji so tudi štiri p. c.: Skale – Dramlja (Bizeljsko), sv. Andrej (Olimje), Šalek (Velenje – Sv. Martin) (16 spodaj) in Bistrica (Zagorje/Pilštanju). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Andrejeve’ cerkve. (mč)

Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 11, str. 131.

Rožnovenska Mati Božja

Napisal Marko na 5. oktobra 2017. Objavljeno v Svetniški domovi.

Že več kot štiristo let obhajamo praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja so krščanski Evropi grozili Turki. Papež Pij V. je pozval evropske vladarje naj združijo pomorske sile in zaustavijo Turke, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu (Grčija), v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Papež je zmago pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na to zmago 7. oktobra obhaja praznik Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik Naše ljube Gospe rožnega venca. Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god Rožnovenske Matere Božje obhaja 7. oktobra. Trem pastirčkom v Fatimi se je Marija pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917 predstavila kot Kraljica rožnega venca. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2002 izdal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije in v njem uvedel pet skrivnosti svetlega dela rožnega, ki se v tej molitvi pridružijo dosedanjim trem delom: veselemu, žalostnemu in častitljivemu.
Na sliki: Devica Marija sv. Rožnega venca s sv. Dominikom in papežem Leonom XIII., oltarna slika v ž. c. v Tomišlju.
Popravek: V Ognjišču 10/2017 smo pomotoma namesto ž. c. Rožnovenske MB v Gornjem Logatcu, objavili njihovo p. c. sv. Janeza v Gorenji vasi – se opravičujemo in napako popravljamo z objavo prave cerkve (št. 1)

Rožnovenski Materi Božji (Devica Marija sv. Rožnega venca, Devica Marija Rožnovenska, sv. Marija Rožnovenska, Naša ljuba Gospa Rožnovenska, Marija Kraljica sv. Rožnega venca, Kraljica presvetega rožnega venca) je v Sloveniji posvečeno 10 cerkva: 4 župnijske, 6 podružničnih in 9 kapel. V LJ nadškofiji sta dve ž. c. Rožnovenske Matere Božje: v Gornjem Logatcu (1) in v Tomišlju (2), prav toliko (2) pa imajo tudi p. c.: Kranj (Rožnovenska Mati Božja) (4) in v Podgorici (Dobrepolje – Videm) (5), pa tudi tri (3) kapele: na Medijskem gradu (Izlake), v Jančah in v uršulinskem samostanu v Mekinjah. V KP škofiji je edina župnijska cerkev, ki ima za zavetnico Rožnovensko Mater Božjo v Portorožu (10 in 11), prav tako je Rožnovenski Materi Božji posvečena tudi p. c. cerkev v Novi vasi (Krkavče) (6). V NM škofiji nimajo župnijske cerkve, ki bi imela za zavetnico Devico Marijo Rožnovensko, imajo pa dve p. c.: Dobravice (Podzemelj) (7) in Stopno (Škocjan/NM) (8) ter štiri (4) kapele: Orehovec (Kostanjevica na Krki), Grduni (Preloka), Planina (Semič) in Devica Marija Kraljica sv. Rožnega venca na pokopališču. V MB škofiji ni nobene cerkve posvečene Rožnovenski Materi Božji. – Celjska škofija ima edino župnijsko cerkev Rožnovenske Matere Božje v Črešnjicah (3) in p. c. v Podgorju ob Sevnični (Zabukovje) (9). – V MS škofiji ni nobene župnijske in tudi ne podružnične cerkve, imajo pa dve kapeli posvečeni Rožnovenski Materi Božji: v Logarovcih (Križevci/Ljutomeru) in v Sitarovcih (Mala Nedelja). (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 10, str. 131.

Skrivnost uspeha

Napisal Marko na 4. oktobra 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Učenec je vprašal učitelja filozofije: »Gospod profesor, katera pot vodi do uspeha?«
Profesor je za trenutek pomislil, potem pa odgovoril: »Ne morem ti reči, katera pot vodi do uspeha, ker je ne poznam. Lahko pa ti povem, katera pot vodi v neuspeh!«
»Katera, gospod profesor?«
»V neuspeh vodi tista pot, na kateri želiš vsem ugajati.«

Biti všečen za vsako ceno je zgrešeno. Jezus pravi: »Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas« (Lk 6,26).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Molitveni obrazci me ne nagovorijo

Napisal Marko na 4. oktobra 2017. Objavljeno v Pisma.

Ne vem, kako naj natančno izoblikujem svojo misel. Toda številne molitve – mislim na obrazce, ki so nas jih naučili – mi ne povedo veliko. Včasih se mi upira, da bi molil na ta način. Zdijo se mi tako ‘oguljeni’. Ne vem, če ravnam prav? Kaj mi svetujete glede molitve?
Leon
Vaše vprašanje kaže na značilno težavo številnih današnjih vernikov – potrebo po pristni, iskreni molitvi, osvobojeni formalnosti. Ta želja je dobra, saj mora molitev prihajati iz srca. Toda naša molitev je pogosto uboga, čeprav želi biti iskrena. Zato lahko uporabljamo tudi ustaljene obrazce. Ti nam pomagajo, da se ‘znamo’ obračati na Boga. Pomagajo pa nam tudi v ‘duhovni suši’, ko ne najdemo svojih ustreznih besed. Cerkev nam priporoča nekatere molitvene obrazce, a ne zapoveduje, da moramo uporabljati samo to ustaljeno obliko molitve. “Molitev namreč ni le samodejni izliv notranjega vzgiba. Vključuje tudi premišljevanje, preučevanje in prodiranje v duhovne stvarnosti, katere izkustveno dojemamo,” pravi Kompendij katekizma katoliške Cerkve.
Da nismo prvi, ki imamo težave z molitvijo, nam priča prošnja apostolov: »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk, 11,1) in Jezus jih je naučil moliti očenaš. Gre torej za ‘obrazec’, za obliko molitve, ki nas jo je naučil sam Jezus. Zato ima ta molitev posebno mesto med krščanskimi molitvami in v kristjanovem življenju.
Ne vem točno, kaj ste mislili z molitvenimi obrazci. Morda tiste, ki jih znamo na pamet, oz. tiste, ki smo se jih naučili ‘za birmo’. Ne smemo pozabiti tudi na druge zapisane molitve. To so npr. psalmi ali drugi spevi, zlasti iz Svetega pisma Nove zaveze (Marijina hvalnica ali Moja duša; Zaharijev hvalospev ali Hvaljen Gospod, Bog naših očetov; spevi iz pisem apostola Pavla ali iz knjige Razodetja). Te nam polagajo v usta besede, ki jih je Bog sam navdihnil in s katerimi ‘vzgaja’ naše srce, da se obrača na Boga.
Dalje ne pozabimo na številne molitve sodobnih avtorjev. Vsako Ognjišče začenjamo z molitvijo kakšnega sodobnega avtorja. Naš urednik Silvester Čuk jih je zbral tudi v knjigo. Trenutno je na voljo knjiga Zakladnica molitve (uredil Marko Čuk). Prevajalec molitev je napisal, da te sodobne molitve “želijo biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom”. Niso pa edini vzorec. Omenil sem že molitve iz Svetega pisma, še prej molitve, ki so nastale v zgodovini Cerkve. Naj še dodam nekatere čudovite molitve svetnikov, na primer Hvalnica stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njegova drža hvaljenja je navdihnila številne druge molitve.
Vi si izberite tisto obliko molitve, ki vam bo najbolj pomagala v pogovoru z Bogom. Med vsemi naštetimi molitvami boste gotovo našli kaj zase, morda vam bodo bližje sodobne molitve, če vam niso ljubi ‘tradicionalni obrazci’. Lahko pa molite tudi s svojimi besedami, čeprav tudi na naše osebne, ‘izvirne’ molitve vplivajo ustaljeni molitveni obrazci.
Ustaljeni molitveni obrazci nam pridejo prav v trenutkih ‘duhovne suše’, ko ne moremo moliti s svojimi besedami. Takrat lahko preprosto molimo Gospodovo molitev. Morda nas bodo nagovorile kakšne besede iz nje (npr. zgodi se tvoja volja; odpusti nam naše dolge; reši nas hudega …). Bodimo prepričani, da nas bodo kakšne besede prej ali slej nagovorile, če bomo vztrajali. Če pa bomo prenehali moliti, nas ne bodo mogle nagovoriti in nam posledično pomagati iz ‘duhovne suše’.
Poleg tega ne bodimo preveč domišljavi. Tudi rodovi pred nami so znali moliti. Številni obrazci so se rodili iz rodov Bogu predanih src. Njihove besede lahko postanejo tudi naše besede, če jih bomo počasi premišljevalno molili in jih ponotranjili, ne pa samo avtomatično ‘drdrali’. Izkušnja Bogu predanih rodov vernih, zaobjeta v številnih molitvenih obrazcih, nam bo pomagala v naših iskanjih in hrepenenju po Bogu.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 10, str. 48

Docat – navodila za uporabo vere

Napisal Marko na 4. oktobra 2017. Objavljeno v MP Youcat.

Kaj je to družbeni nauk Cerkve? Spet eno novo cerkveno sporočilo? Kako naj se sploh znajdem v cerkvenih dokumentih? Raje kot da bi se poglabljal vanje, jih odmislim – saj ne vem, kaj naj z njimi sploh počnem …

Družbeni nauk Cerkve ni nič novega, nova pa je knjiga, ki družbeni nauk Cerkve predstavlja mladim. To je DOCAT, nekateri mu rečejo kar modri YOUCAT, ki oktobra prihaja na knjižne police Ognjišča. Prinaša navodila, kako živeti krščanstvo pri tebi doma, v šoli, pa tudi v naravi, na internetu, v politiki in gospodarstvu. Skratka povsod. To niso zatežena navodila, nasprotno, so zanimiva, opremljena z norimi citati in zabavnimi ilustracijami. Se še vedno sprašuješ, zakaj bi potreboval navodila za uporabo vere?
Kupil si nov strojček za pripravo sladoleda. Če slediš navodilom za uporabo, je precej verjetno, da boš kmalu lizal svoj sladoled. Če si ne vzamemo časa za branje navodil, že pri preprostih stvareh obstanemo na mestu. V verskem življenju, ki je zelo kompleksno (če že ne zakomplicirano), še toliko bolj potrebujemo (pozitivna!) navodila, da smo srečni kristjani. Pri verouku dobimo zelo malo prakse – zato je fino, da svoje krščanstvo gradimo na izkušnjah (= zapustimo svoj kavč in vero živimo).

NAREJENO ZA MLADE
Mladim je težko raziskovati stare stvari (kot so cerkveni dokumenti), brskati po nečem že ustaljenem … Navajeni smo novosti, vedno iščemo drugačno. Knjige iz zbirke YOUCAT odgovarjajo na potrebo mladega po nečem novem, drugačnem – po nečem, kar je del sodobnega sveta. Hkrati pa prinašajo staro, temeljno znanje, ki ga vsak kristjan nujno potrebuje, da lahko živi aktivno. To-do v angleščini pomeni narediti, storiti – od tu tudi ime za DOCAT. Rumeni YOUCAT – katekizem je osnova, modri DOCAT je akcija. »Je nekakšno navodilo za uporabo, ki nam pomaga s pomočjo evangelija spreminjati najprej sebe, nato svoje bližnje okolje in na koncu celoten svet. Kajti z močjo evangelija moremo zares spremeniti svet … Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu,« v DOCAT-u zapiše papež Frančišek, ki kristjane vedno znova vabi, da si aktivno prizadevajo za drugačen, pravičnejši svet: »Kristjan, ki v teh časih ni revolucionar, ni kristjan.«

DEJAVEN ČLOVEK SE VEDNO VPRAŠA: ZAKAJ?
Vero je nemogoče živeti brez hrepenenja po odgovorih. Ker pa je odgovore treba poiskati, prebirati cerkvene dokumente, razmišljati, povezovati … marsikdaj pristanemo na kavču, v svoji coni udobja. Če že sediš na kavču, potem vzemi v roke DOCAT, ki ti bo pomagal, da kavč kar se da hitro zapustiš in prevetriš svoje krščanstvo.
Tudi DOCAT deluje po sistemu vprašanje – odgovor (skupaj odgovori na kar 328 vprašanj). Najprej moramo razumeti, zakaj smo sploh tu, zakaj je Bog ustvaril svet in kaj ima ljubezen s tem. Zakaj potrebujemo civilizacijo ljubezni in kako lahko z ljubeznijo spremenimo svet.

Pravi kristjan ne morem biti, ne da bi bil socialen. Zakaj ne? Zakaj Cerkev ni sama sebi namen? Zakaj si Cerkev prizadeva, da bi vsi ljudje spet uresničevali pravičnost?
DOCAT postaja vedno bolj oprijemljiv, predvsem ko gre za enkratno in neskončno vredno, to je človek kot oseba. Zakaj človek nima vrednosti, ampak dostojanstvo? Zakaj imajo človekove pravice prav tako dober temelj v veri kot v razumu in zakaj lahko samo Bog ljudi obvaruje, da ne padejo drug drugemu v roke?
Načela socialnega nauka so skupno dobro, osebnost, solidarnost, subsidiarnost: kako jih etično utemeljiti in praktično udejanjati? In zakaj so še posebej uporabna za analiziranje in izboljšanje družbenih realnosti?

Kar se je sprva zdelo izgubljeno v megli, v praksi izgubi vso svojo neoprijemljivost na naslednjih področjih:

DRUŽINA
Zakaj je družina osnovna (zarodna) celica družbe, katere naloge opravlja družina za družbo, zakaj je družina izpostavljena posebnim ogroženostim (ne samo danes) in zakaj jo je treba posebej ščititi?

POKLIC IN POKLICANOST: ČLOVEKOVO DELO
Zakaj delo ni prekletstvo, ampak izraz človekove samouresničitve? Zakaj nas delo naredi za Božje sodelavce? Zakaj je delo za človeka in ne človek za delo?

BLAGINJA IN PRAVIČNOST ZA VSE: GOSPODARSTVO
Zakaj ima gospodarstvo svoje lastne zakone? Zakaj je gospodarsko ravnanje samo takrat človeško pravično, ko imajo vsi udeleženci nekaj od njega? Zakaj ima trg tudi meje in kako lahko reagiramo na globalizacijo?

OBLAST (MOČ) IN MORALA: POLITIČNA SKUPNOST
Zakaj politika potrebuje utemeljitve, legitimnost in etične okvirne pogoje, da bi bila človeku prijazna in koristna? Zakaj se kristjani morajo vpletati v politiko? Zakaj se kristjani zavzemajo za svobodo vseh in za pravičnost do vseh? In zakaj imajo pri tem velik interes biti dobri državljani?

EN SVET – ENO ČLOVEŠTVO: MEDNARODNA SKUPNOST
Zakaj morajo kristjani reagirati na radikalno spreminjajoč se svet z novimi sredstvi? Zakaj ima Cerkev posebno odločitev za uboge ter kako naj organizira solidarnost in globalno sodelovanje?

STVARSTVO VAROVATI: OKOLJE
Zakaj imajo kristjani poseben odnos do narave in okolja? Zakaj moramo zdaj nekaj narediti za ohranitev stvarstva in težiti k trajnostnemu ravnanju z zemeljskimi viri?

ŽIVLJENJE V SVOBODI IN NENASILJU: MIR
Zakaj potrebujemo Boga, da pridemo do trajnega in temeljnega miru? Zakaj mora biti Cerkev ustanoviteljica miru in kaj lahko doprinese k pomirjanju konfliktov? Zakaj radikalni pacifizem (mirovništvo) konfliktov ne rešuje in kdaj se sme odločiti za zadnje sredstvo vojne?

ZA KONEC PA ŠE TEMA OSEBNO IN DRUŽBENO ANGAŽIRANJE: LJUBITI
Zakaj se morajo kristjani angažirati in kje je njihovo angažiranje zaželeno: v Cerkvi, v družbi, v socialnih stiskah in družbenih sporih, v strankah in združenjih? Zakaj lahko kristjani svojim sodobnikom ponudijo stvari, ki jim jih nihče drug ne more dati?

K zgornjim temam so dodane še dopolnitve: Kaj je revščina? Globalne javne dobrine/Dobrine svetovne skupnosti. Novi mediji. Svoboda raziskovanja in njegova možna zloraba.
Vsako poglavje se zaključi z izborom pomembnih navedkov iz cerkvenih dokumentov, ki v očeh (mladega) človeka po predelanem celotnem poglavju zaokrožijo celoto. DOCAT-ov koncept vsakega poglavja gre torej iz prakse k dokumentom. Narobe svet? Sploh ne. Mladi danes namreč funkcioniramo točno tako – ogromno energije vložimo v to, kar vidimo, pomembno je doživetje: ali mi je všeč, je dovolj kul, da delim med prijatelje? Šele nato raziščemo ozadje.

KAKO JE NASTAL DRUŽBENI NAUK CERKVE?
Nihče ne more poslušati evangelija, ne da bi bil družbeno izzvan. Z družbenim naukom so mišljene tiste izjave o družbenih vprašanjih, ki jih cerkveno učiteljstvo izraža že od časa okrožnice Rerum novarum papeža Leona XIII. naprej. Z industrializacijo v 19. stoletju se je pojavilo povsem novo socialno vprašanje. Večina človeštva ni bila nikoli več zaposlena v poljedelstvu, marveč v industriji. Takrat ni bilo nobene zaščite pri delu, ne zdravstvenega zavarovanja, ne pravice do dopusta, pogosto pa je obstajalo tudi delo otrok. Nastali so sindikati, da so se zavzemali za pravice delavcev. Papežu Leonu XIII. je bilo jasno, da mora reagirati z izrednimi ukrepi. V svoji okrožnici Rerum novarum je zarisal obrise pravičnega družbenega reda. Od takrat so papeži vedno znova reagirali na znamenja časa in v tradiciji Rerum novarum odgovarjali na posebej pereča družbena vprašanja. Izjave, ki so v teku časa nastajale, imenujemo družbeni nauk. Poleg stališč vesoljne Cerkve, torej učenj papežev, koncilov ali rimske kurije, sodijo k družbenemu nauku Cerkve tudi področna stališča, npr. besede o družbenem nauku kakšne škofovske konference.

To, čemur se vedno znova čudim, je: na svetu je več kot 30 milijonov zakonov, izpeljanih iz desetih zapovedi. (Albert Schweitzer (1875–1965), misijonar zdravnik in Nobelov nagrajenec za mir)

M. Pezdir Kofol, Veroučne strani: Youcat, v: Ognjišče 12 (2017), 86-87.

Sv. Favstina Kowalska

Napisal Marko na 3. oktobra 2017. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Človek, še posebej v današnjem času, ko se sooča s tolikimi oblikami zla, potrebuje Božjo ljubezen in usmiljenje. Odkriti mora nedoumljivo skrivnost Božjega usmiljenja in v sebi spet vzbuditi vero v Tistega, ki nas ljubi. Bog se sklanja k ljudem – pravi Sveto pismo – prihaja, da jim razodene svoje ime in svojo skrivnost ter jih tako pripelje k polnosti življenja v ljubezni (prim. 2 Mz 3, 7—15). To dela v vseh časih človeške zgodovine. Življenje svete Favstine ter njena zrenja Božjega usmiljenja so zgovoren primer tega.

O življenju in duhovni poti sv. Favstine Kowalske obstaja že veliko literature. V tej knjižici je avtor predstavil le najpomembnejše postaje. Glavni vir, iz katerega je črpal podatke, je njen Dnevnik, ki odseva božje delovanje v njeni duši in v katerega je zapisovala svoja videnja Usmiljenega Jezusa.

»Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju …”

več o sv. Favstini Kowalski na naši spletni strani, v spletni knjigarni imamo tudi podobico z molitvijo sv. Favstine, podobico Usmiljeni Jezus in kip Usmiljenega Jezusa. –

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

iz vsebine

Rožni venec Božjega Usmiljenja
Molimo ga kot navaden rožni venec.

Na začetku
V imenu Očeta …, Oče naš …, Zdrava Marija …,
Verujem …

Pri velikih jagodah rožnega venca enkrat:
Večni Oče, darujem ti Telo in Kri, Dušo in Božanstvo tvojega preljubega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

Pri malih jagodah desetkrat:
Po njegovem prebridkem trpljenju usmili se nas in vsega sveta.

Na koncu rožnega venca trikrat:
Sveti Bog, Sveti Močni, Sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

Obljuba usmiljenega Jezusa: »Tiste, ki bodo molili ta rožni venec, bo objelo moje usmiljenje v življenju, zlasti pa ob smrtni uri« (Dnevnik, 754).

Življenska pot Favstine Kowalske
1905 – 15. avgust: Helena Kowalska se rodi v kraju Głogowiec na Poljskem (danes del občine Świnice Warckie); 27. avgusta je krščena v cerkvi sv. Kazimira v kraju Świnice Warckie.
1917 – začne obiskovati osnovno šolo v kraju Świnice.
1919 – začne delati kot gospodinja v Aleksandrówu, Łódz.
1925 – 1. avgusta je sprejeta kot postulantka v Kongregacijo sester Božje Matere usmiljenja v hiši v Varšavi.
1926 – 30. aprila v Krakovu začne noviciat, sprejme redovno obleko in redovniško ime: sestra Marija Favstina.
1928 – 30. aprila izpove začasne zaobljube. Opravlja kuhinjska dela v hišah v Krakovu in Varšavi.
1931 – 22. februarja v Płocku ima videnje Jezusa, ki ji naroči, naj da naslikati njegovo podobo.
1933 – 1. maja izpove večne zaobljube; 25. maja odpotuje v Vilno, kjer dela na samostanskem vrtu.
1934 – 2. januarja gre k slikarju E. Kazimirowskemu, ki je sprejel nalogo, da naslika podobo Usmiljenega Jezusa; 29. marca na Gospodovo prošnjo daruje svoje trpljenje za grešnike; 12. avgusta huje zboli;
26. oktobra ima videnje Jezusa nad kapelico hiše v Vilni.
1935 – 15. februarja odpotuje v Głogowiec, obiskat bolno mater.
1936 – 12. maja jo pošljejo v hišo v Krakovu, kjer opravlja delo na vrtu in v vratarnici.
1936 – 9. decembra jo pošljejo v zdravilišče Prądnik pri Krakovu.
1937 – 27. marca se vrne iz Prądnika, toda njeno zdravje se slabša.
1938 – 5. oktobra ob 22.45 s. Marija Favstina odide v Gospodovo hišo; 7. oktobra jo pokopljejo v skupnem grobu pokopališča njene Kongregacije v Krakovu, Łagiewniki.
1959 – 6. marca Sveti oficij objavi odlok, s katerim prepoveduje širjenje češčenja Božjega usmiljenja v oblikah, ki jih je predstavila s. Favstina Kowalska.
1965 – oktobra v Krakovu se začne postopek za njeno razglasitev za blaženo.
1993 – 18. aprila Janez Pavel II. razglasi sestro Favstino Kowalsko za blaženo.
2000 – 30. aprila Janez Pavel II. razglasi blaženo Favstino Kowalsko za sveto.
2002 – 17. avgusta Janez Pavel II. posveti svetišče Božjega usmiljenja v Krakovu – Łagiewniki in celotno človeštvo izroči v varstvo Božjemu usmiljenju.

Marko Čuk

Poiskati pravo smer

Napisal Marko na 3. oktobra 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Ko se ljudje znajdejo v veliki množici, se v gneči prepustijo splošnemu toku in izgubijo orientacijo, ne vedo, kje so. Kaj morajo storiti takrat? Izstopiti iz množice in stopiti na nekaj višjega, npr. stopnice, da se razgledajo naokrog ter se prepričajo, če gredo v pravo smer.
To načelo lahko uporabimo tudi v duhovnem življenju. Posnemamo Zaheja, ki se je povzpel nad množico na drevo. Če si za ta ‘umik’ vzamemo nekaj minut na dan – zlasti zjutraj, je to odličen način, da začrtamo smer svoje poti tako, kakor jo želi Bog.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 23.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing