Avtor: Marko

6000 dežnikov in 6000 mladih src, ki se veselijo in iščejo odgovore. 21 delavnic, ki te odgovore prinašajo in nudijo prostor za razpravo. Zakaj je Stična vedno top? Ker prinaša duhovnost in zabavo v enem. Kljub dežju so bili obrazi na 36. Stični mladih sproščeni, jasni in nasmejani. Kakšni še?

Prelistajte glavno temo Mladinske priloge – ki je objavljena v oktobrskem Ognjišču (10/2017)

PRISTNI OBRAZI
Si se že kdaj vprašal, kako pomemben je tvoj obraz? Na njem so lahko izrisani naši občutki, razpoloženje, naš notranji svet. Ko smo veseli, smeh drugim sporoča naše veselje. Žalosten, zaskrbljen pogled izraža, da nismo ok, da nas nekaj skrbi. Poznamo veliko različnih čustev in še več izrazov, s katerimi jih izražamo. Pa vendar, ali je tvoj izraz vedno takšen, kakršno je tvoje počutje? Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si si nadel prisilen nasmešek, da drugi ne bi opazili tvoje slabe volje? Si se pri tem zavedal, da takrat nisi bil resnično ti? Da si si le nadel masko, da bi drugi mislili, da si kul?
Smo torej mladi pristni ali fake? Smo resnični kristjani ali le kamuflaža? Na ta vprašanja smo poskušali odgovoriti tudi na delavnici revije Ognjišče. Sestavljena je bila iz treh delov. V prvem delu smo razmišljali: kaj so fake news, kje jih srečujemo in ali nas motijo. Mladi so po skupinah poskušali najti kriterije za iskanje lažnih oz. prirejenih novic. Sledilo je razpravljanje, ali smo sami pristni. Ali zares vemo, kdo smo? Kažemo to tudi pred drugimi? Smo v pisanje svoje zgodbe vključeni aktivno ali pasivno? Želeli smo opozoriti, da je potrebno to, kar smo, kazati tudi navzven. Da nas pred družbo ni sram priznati, da smo kristjani. Še več. Ponosni moramo biti na svojo vero in na svoje življenje po krščanskih vrednotah. Le tako smo lahko pristni mladi kristjani. Vse, kar je fake, je lažno in s tem grešno. Naj bodo to novice množičnih medijev, objave na Facebooku ali naš obraz, ko skrivamo resnična čustva. S pomočjo prispodobe smo pokazali, da laž ni obstojna. Laž je kot sladkor, ki se v vodi stopi. Sladek okus je prijeten, a ne zdrži. Resnica, ki izhaja iz evangelija, ga stopi. Zakaj ni dobro živeti sladke resnice? Ker nas na dolgi rok ne osreči. Osreči samo beseda edinega, ki ni nikoli fake – Boga. Pa čeprav je ta resnica za našo razvajeno kavčarsko dušo včasih ostra kot grobo kamenje. Naš cilj je bil prav to: pokazati, kako potrebno je življenje po evangeliju.
Nihče ni vedno 100 % super volje. Na svetu ni človeka, ki bi bil vedno nasmejan. Vsekakor pa je dosti bolj srečen tisti, ki ve, kdo je, ki se trudi živeti po evangeliju in v vsakem trenutku v svojem srcu nosi Boga. Tudi škof Peter Štumpf je mlade v Stični takole nagovoril: »Nikar se ne prepustite skušnjavi, da bi zavidali tistim, ki jim je lepo na kavču in se ne dajo premakniti z njega. Ne bodite jim nevoščljivi zaradi njihovega udobja. Čeprav se zdijo njihovi biseri zelo lepi, so umetni, niso trajni in nimajo vrednosti. Jezus vam ponuja resnične in trajne bisere iskrenosti in pristnosti. Ko molite zase, molite tudi za druge. Ko delate zase, delajte tudi za druge. V sebi boste poplavljeni od ljubezni in jo boste občutili kot veliko reč, ki vam jo je storil Mogočni.«

KAJ SPOROČAM SVETU?
Moj obraz je moje ogledalo in moja dejanja so tista, zaradi katerih si drugi ustvarjajo mnenje o meni. Obenem pa se lahko zgodi, da si drugi moje sporočilo razlaga na povsem subjektiven način in ne vidi tega, kar sem želel sporočiti. Poglejmo fotografije, objavljene na Facebooku. Si se kdaj vprašal, zakaj si objavil ravno to fotko in ne katere druge? Sem to naredil zato, da bi bila slika drugim všeč, da bi mi zavidali ali morda zato, da bi pobožal svoj ego z vsakim dobljenim lajkom? Tudi mladi iz naše delavnice so potrdili, da so se včasih zelo trudili, da so posneli najbolj hudo fotko, da bi dobili čim več pozornosti in oboževalcev. A kot ugotavljajo sami, človek z odraščanjem ugotovi, da to še zdaleč ni to, kar v življenju šteje.
Objavljanje fotografij na družbenih omrežjih ni nič slabega. Ravno nasprotno: tvoj izziv je, da jo objaviš in da se pri tem soočiš s svojimi občutki. Pomembno je, da so tvoje objave resnične. Če je tvoj nasmešek na fotografiji iskren, potem boš lahko z drugimi delil svoje veselje in jim sporočil nekaj lepega in pozitivnega. Druge zares navdušiš le, če si pristen, če si original. Tudi fantje na naši delavnici so povedali, da veliko raje všečkajo punce, ki imajo na slikah takšen nasmeh kot v resnici, in ne tistih, ki se nastavljajo in pretvarjajo.

AMPAK KDO SEM JAZ?
Mladost je vznemirljiv čas odraščanja, ko iščemo kar se da jasen stik s samim seboj. Na poti tega iskanja se večkrat izgubimo. Ko se že zdi, da smo se našli, se znajdemo na samem začetku. Pri vprašanju: »Kdo sem?« odgovora ni lahko najti. Iščemo ga na različne načine, največkrat preko svojih sovrstnikov. Z njimi se ne le družimo in pogovarjamo, temveč tudi primerjamo. Zaradi potrebe po tem, da bi bili sprejeti in zaželeni, smo se marsikdaj pripravljeni odpovedati samemu sebi. Spremenimo garderobo, začnemo poslušati drugačno muziko, počnemo stvari, ki so mojim frendom scenske. Ali so mi te spremembe dejansko všeč ali delam vse le za ceno slave? In kje je meja mojega prilagajanja?

SEM RESNIČEN ALI FAKE KRISTJAN?
Si ti je že zgodilo, da si kdaj zatajil Boga, ker se je tvoja družba norčevala iz vere? Te je bilo kdaj sram priznati, da si kristjan, ker si se bal, da bi te družba zaradi tega zasmehovala? Nosiš križec okrog vratu? Se pred šolsko malico prekrižaš?
Biti resničen kristjan pomeni, da si kristjan tukaj in zdaj, vsak trenutek tvojega življenja. Bog ne želi, da si za prijatelje izbiramo le popolne kristjane, temveč da kljub temu, da se družimo z drugače mislečimi in verujočimi, ne pozabimo nanj in da živimo tako, kot mu je všeč. Pravi kristjan ni tisti, ki po potrebi vero zanika, niti tisti, ki jo na veliko razglaša. Pristno je tisto, kar je resnično. Pristen si takrat, ko je tvoje srce čisto. In takšno je lahko le, če živiš po evangeliju. Na dolgi rok nas ne bodo uresničile in osrečile nore zabave, nove cunje in kup kolegov okrog nas. Vse zemeljsko je namreč minljivo. Zemeljske stvari nas ne potešijo, temveč nas naredijo še bolj lačne. Edina hrana, ki nas bo nasitila, je Beseda, ki jo je za nas na svet prinesla Resnica. Bog je namreč pot, po kateri hodimo, resnica, za katero se borimo, in življenje, ki ga kot kristjani živimo.

ZALJUBLJENI!
Je lahko obraz mladega kdaj bolj iskren kot takrat, ko je zaljubljen? Ljubezen nam nariše nasmeh na obraz, prižge iskrice v očeh in nam vrne otroško norost. Ko ljubimo, smo takšni, kakršni smo. Lahko bi celo rekli, da smo najbolj podobni Bogu takrat, ko se popolnoma predamo drug drugemu. To pa lahko storimo le, če ga povabimo v svojo sredo. Stična mladih je čudovita priložnost, kjer lahko fant in dekle skupaj doživita Božjo ljubezen. Udeležita se lahko delavnic, s pomočjo katerih bosta nadgradila svoj odnos. Povežeta se z drugimi mladimi pari in tako širita svoj krog prijateljev. Med mašo se povežeta v molitvi in se na zaključnem koncertu skupaj poveselita. Vsak takšen dogodek je duhovna bomba za mlade pare, zato se na koncu ne smemo pozabiti zahvaliti Bogu. Ljubezen je namreč največja izmed velikih stvari, ki nam jih je podaril Mogočni.
delavnica Ognjišča

RADOVEDNI?
Glede na to, koliko mladih se je udeležilo delavnic, ki so letos res navdušile, je težko reči, da je mladim vseeno. Čeprav se zanimanje za neko stvar večinoma začne z zabavo – gotovo pogosteje kot z reševanjem problema in navdušenjem za raziskavo – to še ne pomeni, da mladi ostajajo na površju. Želja po odriniti na globoko ostaja del vsakega človeka, vernega ali nevernega, le zgodba se začne na drugem koncu, kot so tega vajeni starejši. Začne se pri žuru, ko pa se naberejo lajki in ko zadevo delimo med prijatelje, radovednost, ki išče odgovore na bolj globoka vprašanja, sploh ni tako daleč!

SMO ZA AKCIJO?
Včasih je treba nekaj več motivacije (pa kakšen košček čokolade za podkupnino), potem pa naštevamo, kaj vse radi počnemo. Iskrice v očeh povedo, da to počnemo z veseljem in ponosom! Ob kljub dežju polni in glasni Stični pač mladim težko očitamo pasivnost, kajne? Treba je le nekaj izvirnosti (morda pristnosti?) pri motivaciji in kakšen majhen trik (+ molitev). Nad mladimi ne gre obupati, češ kakšni so. Kdor je namreč obupal nad mladimi, se je v resnici vdal sam.

ZNAMO IZRAŽATI SVOJA ČUSTVA?
Na delavnici Ognjišča smo imeli tudi debato za in proti na temo pristnosti. Mladi so debatirali o treh trditvah:

• Zato da bom v družbi sprejet, sem se pripravljen odpovedati vsemu svojemu in sprejeti tudi tisto, kar nisem jaz.
• Sem pristen. Ali sem tudi srečen?
• Brez veze je biti pristen v svetu, ki ni pristen.

Zanimivo je, da so mladi iskali argumente za in proti izključno v družbi, kulturi – v svojem okolju in znanju. Izhodišče za pogovor je bil vedno način razmišljanja oz. mnenje okolja. Pri nobenem od treh izzivov mladi niso izrazili svojih občutkov ali nagovarjali občutkov ostalih udeležencev. Argumentov, kaj je (ne)sprejemljivo, je bilo polno, nismo pa slišali izjave, ki bi vključevala občutke ali čustva. Recimo kaj takega: Zelo težko je biti pristen, če nihče okrog mene ni.
Nam je težko povedati, kaj čutimo, pa čeprav smo skoraj prepričani, da tudi drugi čuti enako? Zrcaliti svoja čustva skozi besede? Ali so argumenti, podprti s čustvi, morda neučinkoviti? Izražanje čustev (pa čeprav kot osnova za gradnjo argumenta) morda še vedno velja za znak šibkosti. Če povemo, da je nekaj težko, priznavamo tudi nemoč … Pa tudi šola nas navaja, da mora vse, kar delamo, prinašati rezultat in oceno – kaj pa prinašajo čustva? Teže merljive rezultate. Seveda pa drži, da je čustva težko vključiti in preoblikovati v trdno stališče. Zdijo se tako neoprijemljiva. A če neko čustveno zaznavo nadgradimo z dejstvi, smo v komunikaciji zelo uspešni.

ZMEDENI?
Ko prideš (prvič) v Stično, si malce zmeden, v gneči pač ni najbolj udobno. Z zmedenostjo ni nič narobe, dokler iz nje ne nastane panika. Ko smo nemirni, gremo v cerkev, saj nima smisla slediti množici, če je v srcu nevihta. Grem in se umirim pri Njem. V Stični je priložnosti za spoved vedno na pretek. Le čas si je treba vzeti in si nekoliko odpočiti. Bog nas vedno pripelje pod streho.

SOČUTNI?
Med obrazi v Stični je bila le peščica takšnih, ki jim rečemo drugačni, to so obrazi mladih z downovim sindromom, cerebralno paralizo, gibalno oviranih mladih … Ob njih je vedno še nekdo. Nekdo, ki išče streho, kamor bo zapeljal invalidski voziček. Nekdo, ki svojega brata drži za roko, da se ne izgubi med množico. Nekdo, ki mu kupi sendvič. Ta nekdo je mlad, sočuten. Pripravljen se je odpovedati svojemu udobju za Nekoga. Pomisli, morda bi drugo leto tudi ti v Stični postal ta Nekdo, ki se daruje. Da bo med mladimi tudi kakšen drugačen obraz več kot letos.

MLADINSKA PASTORALA
Stična vsako leto jasno nakaže tudi potrebo po dejavni mladinski pastorali. Kaj mlade premakne, da pridemo v Stično? Želja po skupnosti, po Bogu? Iskanje odgovorov? Zanimive delavnice, maša na prostem? Ali morda občutek izpolnjenosti? Mladi nesemo s sabo domov izkušnjo nečesa velikega. Se spomniš, ko si prvič stopil na prizorišče v Stični? Jaz se. Samo eno ostane: koliko ljudi, koliko Jezusovih mladih. Uau! In potem pri maši, ko se moli, ko se poje, ko se pleše, takrat srce eksplodira od občutka: del tega sem tudi jaz – in to hočem ostati! Tukaj se zgodi hvalnica: Velike reči mi je storil Mogočni! Mladinska pastorala ima pomembno nalogo – da ohrani navdušenje, ga prekvasi in oblikuje v nekaj trajnega, stanovitnega. Mladi kristjani se ne oblikujejo v Stični, oblikujejo se v domači župniji. Pošteno je, da se prav v vsaki župniji dogaja mala Stična na mladinskih skupinah, pri skavtih, študentskih srečanjih. Ker si mladi to zaslužijo!

FLISAR, Urška in KOFOL PEZDIR, Marjetka. 6000 obrazov. (Glavna tema – Mladinska priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str 72-76.