Skip to main content

Življenje v luči evangelija pomeni za človeka pravo spremenjenje, v katerem spontano vzklika: Dobro je, da sem tukaj!(Anton Trstenjak)

Avtor: Marko

pb 2017 09a

Sinaj

pb 2017 09aTo zanimivo knjigo o sveti gori Sinaj, pod katero je, kot vemo iz Svetega pisma, Bog sklenil zavezo z Izraelci po izhodu iz Egipta, sta napisala alpinistka Nives Meroi (Jutranja zarja na Sinaju) in biblicist Vito Mancuso (Gora Sinaj). Pravzaprav so avtorji trije, kajti sredi med njunim besedilom je osem strani barvnih fotografij (Ob zori na Sinaju) Romana Beneta, zamejskega Slovenca, moža Meroijeve. Alpinistka, ki se je v navezi s svojim možem povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov, pripoveduje, kako sta doživljala vzpon na ‘Mojzesovo goro’ (Gebel Musa, 2.285 m) in porajanje novega dne z njenega vrha. To je cilj številnih romarjev v svetopisemske kraje. V pripoved vpleta zapiske iz svojega dnevnika, s katerimi potrdi spoznanja, ki so dozorela v njej v spoštljivih srečanjih z najvišjimi gorami. »Midva nisva samo osvajalca gora, temveč predvsem strokovnjaka v umetnosti bega brez kančka sramu … Ko ti narava vrže v obraz svojo vzvišenost, je beg edino, na kar lahko računaš z enako gotovostjo, kot da boš dosegel vrh, kajti poraz je včasih enako vreden kot zmaga.« Sinaju sta posvetila pet dni februarja 2013.

    Vito Mancuso / Nives Meroi
    Sinaj
    Mohorjeva družba, Celje 2017, strani 151, cena broš. 18,50 €
    Naročila:

Bogoslovni profesor Vito Mancuso v svojem zapisu nariše privlačno sliko svetih gora v svetovnih verstvih, gora v Svetem pismu, posebej gore Sinaj, o kateri je veliko govora v štirih (od petih) Mojzesovih knjigah, kjer ima dve imeni: Sinaj in Horeb. Gora in njena okolica sta prizorišči številnih Božjih posegov v življenje izvoljenega ljudstva (goreči grm in poklicanje Mojzesa, desete zapovedi, zakonik zaveze). Na koncu navaja arheološka in zgodovinska dejstva ter zaključi z razmišljanjem, da je gora Sion “bolj kot zgodovinski in zemljepisni kraj, v resnici filozofski, teološki in duhovni prostor …” Knjigo je v slovenščino mojstrsko prelila pisateljica Mateja Gomboc.

Že od nekdaj pripisujejo goram, da jih odlikuje poseben privilegij srečanja z Božjim. Njihova višina daje človeškemu svetu novo razsežnost, do tja ne seže hrup iz doline, vsakdanje novice tam niso pomembne in ob pogledu na tako prostranost in moč narave se človeško bivanje neizogibno pokaže takšno, kot v resnici je: majhno, naključno in minljivo … Prav zato ima v vseh svetovnih religijah gora tako pomembno in odločilno mesto.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 9, str. 120

Gradisnik Janez1

Janez Gradišnik

* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

Gradisnik Janez1»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.Gradisnik Janez0

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest  let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

NiZ 09 2017b

Menopavza

NiZ 09 2017bMenopavza je naravno obdobje v življenju vsake ženske v določenem starostnem obdobju in dobesedno pomeni konec menstruacije.
Izraz menopavza naj bi prvi uporabili Francozi v 17.stoletju. Menopavze so se začeli zavedati šele pred nekaj 100 leti, saj je bila življenjska doba prej pri večini žensk v primerjavi z današnjimi precej krajša. Beseda ‘menopavza’ se navadno uporablja za opis življenjskega obdobja med 45. in 55. letom, ko se plodno obdobje in menstruacija končata. Večina žensk (80 %) doživi svojo zadnjo menstruacijo pred dopolnjenim 54. letom, če nastopi pred 40. letom govorimo o prezgodnji menopavzi. V izjemno redkih primerih pa lahko ženska preide v menopavzo že pri 30 letih. Navadno je vzrok za to zdravstvena težava, včasih pa jajčniki svojo primarno funkcijo izgubijo brez dobro poznanega vzroka.
Menopavza je povezana s številnimi telesnimi spremembami, ki so v veliki meri posledica manjše tvorbe hormona estrogena, kar vodi v hormonsko neravnovesje. Najpogostejše težave v tem obdobju so: motnje spanja, vročinski oblivi in potenje, krvavitve, glavoboli, suha koža, sluznice in lasje, čustveni izpadi, slabše počutje …
ZGODNJA MENOPAVZA
Med najbolj poznane vzroke za prezgodnjo menopavzo (v obdobju pred 40. letom) štejemo avtoimune bolezni, kot so hipotiroidizem (premalo delujoča ščitnica), Crohnova bolezen, eritematozni lupus in revmatoidni artritis. Na zgodnjo menopavzo lahko vplivajo tudi nekatera genetska stanja, med njimi galaktozemija ali dedno pomanjkanje encimov, ki pretvarjajo galaktozo v glukozo. Z zgodnjo menopavzo se lahko spopadejo tudi bolnice s Turnerjevim sindromom in rakavimi obolenji. Zgodnjo menopavzo spremljajo simptomi, kot so: neredne menstruacije, spremembe razpoloženja in nočno potenje. Ti znaki nakazujejo, da jajčniki proizvajajo manj estrogena. Med ostale težave sodijo uhajnje urina, suhe sluznice in koža, sprememba telesne teže, motnje srčnega ritma, vrtoglavice, sprememba prebave.. in nenazadnje, prezgodnje staranje.
SPOLNE ŽLEZE IN HORMONI
Ženska spolna hormona estrogen in progesteron nastajata v jajčnikih. Ciklus njunega ustvarjanja, izločanja in ravni v krvi ustvarja zaprt krog vzajemne odvisnosti, v katerem sodelujejo žleze v možganih to je hipotalamus s hipofizo in jajčniki. Popolna in urejena funkcija tega kroga se začne vzpostavljati med puberteto ter se nadaljuje s prvo menstruacijo in nato skozi rodno obdobje. Hormoni hipotalamusa (gonadoliberini) spodbudijo adenohipofizo k izločanju FSH (foliklestimulirajočega hormona) in LH (luteinizirajočega hormona), ki delujeta na jajčnik tako, da začne proizvajati estrogen in progesteron. Estrogen in progesteron imata pomembno vlogo v ženskem telesu, od uravnavanja mesečnih ciklusov do zanositve, pozneje za vzdrževanje nosečnosti, presnovnih učinkov, vpliva na srčno-žilni sistem …
Obdobje pred menopavzo in sama menopavza je fiziološki pojav počasnejšega delovanja in ‘usihanja’ delovanja jajčnikov ter posledično manjše količine hormona estrogena in progesterona. Posledica pomanjkanja teh hormonov je izostanek menstruacije. Ženska pride v obdobje ‘hormonskega primanjkljaja’, ki se različno odraža v kakovosti življenja. V tem obdobju manjša količina spolnih hormonov nastaja v drugih žlezah in tkivih; nadledvična žleza, maščobno tkivo in mišice. Uspešnost delovanja teh organov je odvisna od telesne in duševne kondicije ženske, genetske zasnove, prehrane …
TEŽAVE
Nekaj let pred nastopom zadnje menstruacije se lahko pojavijo motnje menstrualnega cikla. Menstruacijske krvavitve lahko postanejo močnejše ali šibkejše, daljše ali krajše. Pri nekaterih ženskah menopavza nastopi naenkrat. Hkrati z motnjami ciklusa ali pozneje se lahko pojavijo oblivi vročine, navali krvi, predvsem v glavo in vrat, z rdečico in občutkom vročice, ki se lahko pojavljajo tudi več kakor desetkrat na dan. Pojavi se tudi nočno znojenje in motnje spanja, vrtoglavica, glavobol, utrujenost, razbijanje srca, tiščanje pri srcu, bolečine v želodcu, motnje razpoloženja (potrtost, razdražljivost, zaskrbljenost …), motnje koncentracije. V istem obdobju ali pozneje se pojavljajo tudi težave, kot so suha koža, izpadanje las, bolečine v kosteh in sklepih, suhe sluznice.
Do menopavze imajo ženski spolni hormoni (predvsem estrogen) v organizmu zaščitno delovanje. Pri ženskah zato v tem obdobju skoraj ni srčnih infarktov. Po menopavzi pa naravne zaščite ni več. Pogosto se povišajo vrednosti holesterola in maščob v krvi, pospešeno se razvija ateroskleroza, zveča se verjetnost za nastanek koronarne srčne bolezni in možganske kapi. Nekaj let po menopavzi se število infarktov pri ženskah približa številu pri moških. Glavna presnovna simptoma pa sta zmanjšana kostna gostota in nastanek osteoporoze.
HORMONSKO ZDRAVLJENJE
Pri prezgodnji, zgodnji menopavzi in za lajšanje simptomov menopavze se lahko zdravi z dodajanjem manjkajočih spolnih hormonov. Pri tem zdravljenju je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, saj ni priporočljivo za ženske s srčno-žilnimi, jetrnimi in tromboembolitičnimi boleznimi, pri hormonskih tumorjih (npr. dojke) in sistemskih boleznih (revmatske bolezni).
V tem obdobju so priporočljivi redni pregledi in posveti pri ginekologu.NiZ 09 2017a
POSKRBITE ZASE
Spanje
Poskrbite, da boste dovolj spali predvsem ponoči, saj nočni počitek pripomore k obnovi telesa in delovanju nadledvične žleze, ki v tem obdobju uravnava hormonsko stanje.
Opustite slabe navade
Kajenje slabo vpliva na delovanje žlez, ki izločajo spolne hormone in pospešuje razgradnjo spolnih hormonov, previdni bodite pri uživanju alkohola in kofeina.
Uravnotežena prehrana
Uživajte polnovredna živila, zelenjavo in sadje, pomembno je da telo oskrbimo z vitamini in minerali. Priporočljiva so tudi živila, ki vsebujejo rastlinske estrogene (fitoestrogene): soja in sojini izdelki, lan, oreščki, ovseni kosmiči, …
Gibanje
Pomembno je redno gibanje ob upoštevanju priporočil svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za posamezno starostno obdobje. Po priporočilih SZO za doseganja večine koristi za zdravje pri odraslih zadošča izvajanje 150 minut vsaj zmerne telesne dejavnosti na teden ali 75 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden. To se lahko doseže z zmerno telesno dejavnostjo po 30 minut vsaj 5 dni v tednu ali pa visoko intenzivno telesno dejavnostjo po 25 minut vsaj 3 dni v tednu. Vsaj dvakrat na teden se vsem starostnim skupinam priporoča tudi izvajanje vaj za krepitev večjih mišičnih skupin. Starejšim od 65 let in tistim, ki so slabše gibljivi, se dodatno priporoča izvajanje vaj za ravnotežje in preprečevanje padcev vsaj 3 dni v tednu. Če posameznik ne more dosegati priporočil, naj bo telesno dejaven v skladu s svojimi zmožnostmi in zdravstvenim stanjem.
Vitamin D
Sončenje na zmernem soncu brez zaščite po 15–20 minut nekaj krat na teden.
Rastlinski hormoni
Rastlinska zdravila za lajšanje težav so pripravki s fitoestrogeni in pripravki, ki vsebujejo izvlečke grozdnate svetilke oziroma cimicifuge in so namenjeni lajšanju menopavznih težav, kot so navali vročine, znojenje, motnje spanja, razdražljivost in brezvoljnost. Ti pripravki so varni in učinkoviti.
Fitoestrogeni so naravne snovi, ki so po kemijski strukturi podobni ženskim spolnim hormonom, posnemajo ali uravnavajo delovanje endogenih estrogenov, navadno z vezavo na estrogenske receptorje in s tem pripomorejo k hormonskemu ravnovesju.
Prehranska dopolnila, ki vsebujejo fitoestrogene t. i. rastlinske estrogene, pripomorejo k ponovni vzpostavitvi hormonskega ravnovesja in tako k zmanjšanju težav.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 09, str. 108.

povejmo z zgodbo 09 2017b

Popolnost pri delu

povejmo z zgodbo 09 2017bNeki italijanski vojvoda je obiskal mojstra, ki je bil znan po svojem prizadevanju za popolnost. Mojstra je vprašal: »Čemu bo služila ta posoda, ki jo delaš?«
»Rože bodo posadili vanjo, gospod.«
Vojvoda z odgovorim ni bil zadovoljen, zato je nadaljeval: »Polna bo zemlje in umazanije. Čemu se toliko trudiš in jo toliko gladiš?«
»Rad imam popolne stvari,« je odgovoril mojster.
»Izguba časa. Škoda truda. Nihče ne bo opazil te popolnosti. Za cvetlični zaboj vendar ni potrebna taka dovršenost.«
»Za mojstra duha je potrebna,« je nadaljeval mojster. »Menite, da Tesar iz Nazareta ni delal stvari, kar se je dalo najbolje?«
Vojvoda se je razjezil: »Komu se primerjaš! Zaradi svoje predrznosti bi zaslužil udarce z bičem. Kako ti je ime?«
»Michelangelo, gospod.«

Božo Rustja, (Povejmo z zgodbo) v: Ognjišče (2017) 09, str. 33.

na kratko 09 2017b

Prinašanje darov pri maši

Pogosto spremljam nedeljsko sveto mašo na italijanski televiziji. Navadno jo daruje škof, verniki dejavno sodelujejo ne le z molitvijo in petjem. Zelo lepo se mi zdi, da darove, ki bodo postali Kristusovo telo in kri, prinesejo iz cerkve in jih izročijo v roke mašniku. Ob kakšnih posebnih slavjih prinesejo še druge darove (hleb kruha, vino, cvetje). (Stanislav)
na kratko 09 2017bTako prinašanje darov je obstajalo že v zgodnji krščanski dobi. Sv. Justin († ok. 165) poroča, da prinesejo kruh in vino po skupni molitvi. Razen kruha in vina so sprejemali tudi druge darove, ki jih je nato cerkvena skupnost razdelila potrebnim. V sedanjem mašnem obredu, preurejenem po koncilskih smernicah, je rečeno, da je “hvalevredno, če kruh in vino prinesejo verniki, mašnik ali diakon pa ju sprejme na primernem kraju, da bodo položeni na oltar. Čeprav verniki ne prinašajo več za bogoslužje namenjenega kruha in vina iz svojega, kakor nekoč, vendar ohranja obred prinašanja darov duhovno moč in pomen. Sprejemamo lahko tudi denar ali druge darove, ki jih verniki prinesejo ali po cerkvi zberejo, zato je te darove treba položiti na primeren prostor, vendar ne na evharistično mizo. Sprevod prinašanja spremlja petje, ki naj traja vsaj toliko časa, da so darovi položeni na oltar.“
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.48

povejmo z zgodbo 09 2017d

Kje biva Bog?

John Donne, angleški pesnik iz 17. stoletja, je napisal pripoved o človeku, ki je iskal Boga.
Bilo mu je rečeno, da Bog biva na vrhu visoke gore na koncu sveta. Po dolgem potovanju je človek dospel do vznožja tiste gore in se začel vzpenjati proti vrhu.
Prav tedaj je Bog razmišljal: »Kaj naj še storim, da bi ljudem pokazal, kako zelo jih ljubim?« Sklenil je, da se spusti z gore in zaživi med ljudmi kot eden izmed njih.
povejmo z zgodbo 09 2017dKo se je človek po eni strani vzpenjal na goro, je Bog po drugi strani sestopal. Zato drug drugega nista mogla videti. Ko je človek prišel na goro, je bil obupan, ker tam ni našel Boga. Pomislil je, da Bog morda sploh ne živi tam. Podvomil je, da Bog morda sploh ne obstaja, in se spraševal: “Kje bi pa potem lahko bil Bog, če ga ni tukaj?”
Pesnik odgovarja: »Bog ne živi na vrhu gora ali sredi puščave ali pa na koncu sveta. Bog biva med ljudmi. Bog biva v naših mestih in vaseh.«

***

Neki drugi mislec je na vprašanje, kje biva Bog, odgovoril:
»Bog biva tam, kamor mu pustimo vstopiti.«
Mu pustimo vstopiti v svoje življenje? V naše družine? Skupnosti?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 51.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

mihael00

nadangel Mihael (29. september)

mihael00V Svetem pismu so od angelov po imenu predstavljeni samo trije Božji poslanci s posebnimi nalogami: Mihael, Gabriel in Rafael, zato jim pravimo nadangeli. Nadangela Mihaela (“Kdo kakor Bog?”) najpogosteje upodabljajo kot bleščečega vojščaka, ki stoji na glavi zmaja-satana in ga peha v peklensko brezno. Prerok Daniel imenuje Mihaela ‘velikega kneza’, ki je zavetnik izraelskega ljudstva in se zanj bojuje; v Novi zavezi pa je prikazan kot angel Jezusovega občestva, njegove Cerkve kot dedinje starozaveznega izvoljenega ljudstva. V tej vlogi nastopa v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma, kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli doseže sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je navdihovalo tudi znano molitev k sv. Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Na nekaterih upodobitvah ima v rokah tehtnico, s katero po ljudski veri ‘vaga duše’. Po preureditvi svetniškega koledarja od leta 1969 skupaj z nadangelom Mihaelom 29. septembra častimo tudi nadangela Gabriela in Rafaela. (sč) (sč)

Na sliki: Sv. Mihael ‘vaga duše’, kip z oltarja v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov, Kranj – Drulovka/Breg.
 mihael01

Sv. nadangelu Mihaelu je pri nas posvečenih 66 cerkva: 27 ž., 39 p. in 5 kapel. V LJ nadškofiji naštejemo šest ž. c.: Bloke, Dovje, Grosuplje (3),  Ljubljana – Barje (2),  Mengeš (1) in Rovte, poleg teh pa še deset p. c.: Završje (Dobovec), Zg. Duplje (Duplje), Samotorica (Horjul), Iška vas (Ig), Kranj – Drulovka/Breg (sv. Mihael), Peške Kandrše (Peče), Jakovica (Planina/Rakeku, Moše (Smlednik), Dol (Sora) in Olševek (Šenčur) in kapelo v Sostrem (pokopališče). – V KP škofiji je devet ž. c. sv. Mihaela: Biljana, Gorenje Polje, Kamnje (5), Kobjeglava, Krkavče, Lokev, Skopo, Šmihel (4) in Tinjan, prav toliko (9) pa imajo tudi p. c.: Selo (Batuje), Erzelj (Goče), Šmihel (Hrenovice) (12),  Male Loče (Hrušica), Dol. Zemon (Ilirska Bistrica), Strmec (Log pod Mangartom), Šmihel (Šempas) (13), Lipa (Temnica) in Ljubinj (Tolmin); in dve kapeli: v Movražu in Izoli. – V NM škofiji so sv. Mihaelu posvečene tri ž. c.: Čatež – Zaplaz, Novo mesto – Šmihel (ovitek) in Šmihel pri Žužemberku (7), Mihaelovih pa je še 14 p. c.: Borovec (Banja Loka), Kompolje (Boštanj), Dol. Radulje (Bučka), Cerina (Čatež ob Savi), Nova Gora (Črmošnjice), Desinec (Črnomelj), Velika Goba (Dole/Litiji), Polom (Hinje), Papeži (Osilnica), Nova Gora (Poljane – Dol. Toplice), Vavpča vas (Semič), Dečja vas (Trebnje), Mali Gaber (V. Gaber) in Damelj (Vinica). – V MB nadškofiji so nadangelu Mihaelu posvečene tri ž. c.: Črešnjevec, Radlje ob Dravi (6) in Žetalah; p. c pa so v Framu (pokopališka) in Razvanjah (Hoče); imajo tudi dve kapeli: v Jarenini (kostnica) in v Libeličah. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Mihaela: na Pilštanju (9),  v Pišecah, Šmihelu nad Mozirjem (8) in na Vranskem (11);  p. c. pa so v Šmihelu (Laško) (14), Radmirju (Sv. Mihael), na Sladki Gori (Sv. Mihael) in v Stari vasi (Videm – Krško). – v MS škofiji je sv. Mihaelu posvečena ž. c. v Veržeju (10).  (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 9, str. 131.

Soncnih zarkov polna dlan 3D

Sončnih žarkov polna dlan

V darilni knjižici (24 strani) so zbrane dobre želje za rojstni dan v jeziku srca: besede veselja nad življenjem, besede modrosti, hvaležnosti in upanja.
Izbrane misli mojstra duhovne besede Phila Bosmansa spremljajo občutene fotografije Sonje Kamplet Rotar.
Primerno darilo za rojstni dan.

    Phil Bosmans
    SONČNIH ŽARKOV POLNA DLAN
    Dobre želje za vsak dan
    24 strani, 16,5 cm x 19,0 cm, 12 barvnih fotografij, trda vezava
    cena: 7,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Soncnih zarkov polna dlan 3D

iz vsebine

DANES JE DAN, KO MORAŠ BITI SREČEN
Vsak dan ti je življenje
znova položeno v roke.
Noben drug dan ti ni dan
razen tega danes, da bi živel
in da bi bil srečen.
Včeraj: je že mimo.
Jutri: šele prihaja.
Danes: edini dan,
ki ga imaš v rokah.
Danes moraš živeti.
Danes moraš biti srečen.
Imamo kaj praznovati:
majhen košček življenja,
ki ga dobimo v dar.
Današnji dan.

pripravlja Marko Čuk

6000 obrazov Stične 2017

6000 dežnikov in 6000 mladih src, ki se veselijo in iščejo odgovore. 21 delavnic, ki te odgovore prinašajo in nudijo prostor za razpravo. Zakaj je Stična vedno top? Ker prinaša duhovnost in zabavo v enem. Kljub dežju so bili obrazi na 36. Stični mladih sproščeni, jasni in nasmejani. Kakšni še?

Prelistajte glavno temo Mladinske priloge – ki je objavljena v oktobrskem Ognjišču (10/2017)

Sticna 2017aPRISTNI OBRAZI
Si se že kdaj vprašal, kako pomemben je tvoj obraz? Na njem so lahko izrisani naši občutki, razpoloženje, naš notranji svet. Ko smo veseli, smeh drugim sporoča naše veselje. Žalosten, zaskrbljen pogled izraža, da nismo ok, da nas nekaj skrbi. Poznamo veliko različnih čustev in še več izrazov, s katerimi jih izražamo. Pa vendar, ali je tvoj izraz vedno takšen, kakršno je tvoje počutje? Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si si nadel prisilen nasmešek, da drugi ne bi opazili tvoje slabe volje? Si se pri tem zavedal, da takrat nisi bil resnično ti? Da si si le nadel masko, da bi drugi mislili, da si kul?
Smo torej mladi pristni ali fake? Smo resnični kristjani ali le kamuflaža? Na ta vprašanja smo poskušali odgovoriti tudi na delavnici revije Ognjišče. Sestavljena je bila iz treh delov. V prvem delu smo razmišljali: kaj so fake news, kje jih srečujemo in ali nas motijo. Mladi so po skupinah poskušali najti kriterije za iskanje lažnih oz. prirejenih novic. Sledilo je razpravljanje, ali smo sami pristni. Ali zares vemo, kdo smo? Kažemo to tudi pred drugimi? Smo v pisanje svoje zgodbe vključeni aktivno ali pasivno? Želeli smo opozoriti, da je potrebno to, kar smo, kazati tudi navzven. Da nas pred družbo ni sram priznati, da smo kristjani. Še več. Ponosni moramo biti na svojo vero in na svoje življenje po krščanskih vrednotah. Le tako smo lahko pristni mladi kristjani. Vse, kar je fake, je lažno in s tem grešno. Naj bodo to novice množičnih medijev, objave na Facebooku ali naš obraz, ko skrivamo resnična čustva. S pomočjo prispodobe smo pokazali, da laž ni obstojna. Laž je kot sladkor, ki se v vodi stopi. Sladek okus je prijeten, a ne zdrži. Resnica, ki izhaja iz evangelija, ga stopi. Zakaj ni dobro živeti sladke resnice? Ker nas na dolgi rok ne osreči. Osreči samo beseda edinega, ki ni nikoli fake – Boga. Pa čeprav je ta resnica za našo razvajeno kavčarsko dušo včasih ostra kot grobo kamenje. Naš cilj je bil prav to: pokazati, kako potrebno je življenje po evangeliju.
Nihče ni vedno 100 % super volje. Na svetu ni človeka, ki bi bil vedno nasmejan. Vsekakor pa je dosti bolj srečen tisti, ki ve, kdo je, ki se trudi živeti po evangeliju in v vsakem trenutku v svojem srcu nosi Boga. Tudi škof Peter Štumpf je mlade v Stični takole nagovoril: »Nikar se ne prepustite skušnjavi, da bi zavidali tistim, ki jim je lepo na kavču in se ne dajo premakniti z njega. Ne bodite jim nevoščljivi zaradi njihovega udobja. Čeprav se zdijo njihovi biseri zelo lepi, so umetni, niso trajni in nimajo vrednosti. Jezus vam ponuja resnične in trajne bisere iskrenosti in pristnosti. Ko molite zase, molite tudi za druge. Ko delate zase, delajte tudi za druge. V sebi boste poplavljeni od ljubezni in jo boste občutili kot veliko reč, ki vam jo je storil Mogočni.«

KAJ SPOROČAM SVETU?
Moj obraz je moje ogledalo in moja dejanja so tista, zaradi katerih si drugi ustvarjajo mnenje o meni. Obenem pa se lahko zgodi, da si drugi moje sporočilo razlaga na povsem subjektiven način in ne vidi tega, kar sem želel sporočiti. Poglejmo fotografije, objavljene na Facebooku. Si se kdaj vprašal, zakaj si objavil ravno to fotko in ne katere druge? Sem to naredil zato, da bi bila slika drugim všeč, da bi mi zavidali ali morda zato, da bi pobožal svoj ego z vsakim dobljenim lajkom? Tudi mladi iz naše delavnice so potrdili, da so se včasih zelo trudili, da so posneli najbolj hudo fotko, da bi dobili čim več pozornosti in oboževalcev. A kot ugotavljajo sami, človek z odraščanjem ugotovi, da to še zdaleč ni to, kar v življenju šteje.
Objavljanje fotografij na družbenih omrežjih ni nič slabega. Ravno nasprotno: tvoj izziv je, da jo objaviš in da se pri tem soočiš s svojimi občutki. Pomembno je, da so tvoje objave resnične. Če je tvoj nasmešek na fotografiji iskren, potem boš lahko z drugimi delil svoje veselje in jim sporočil nekaj lepega in pozitivnega. Druge zares navdušiš le, če si pristen, če si original. Tudi fantje na naši delavnici so povedali, da veliko raje všečkajo punce, ki imajo na slikah takšen nasmeh kot v resnici, in ne tistih, ki se nastavljajo in pretvarjajo.

AMPAK KDO SEM JAZ?
Mladost je vznemirljiv čas odraščanja, ko iščemo kar se da jasen stik s samim seboj. Na poti tega iskanja se večkrat izgubimo. Ko se že zdi, da smo se našli, se znajdemo na samem začetku. Pri vprašanju: »Kdo sem?« odgovora ni lahko najti. Iščemo ga na različne načine, največkrat preko svojih sovrstnikov. Z njimi se ne le družimo in pogovarjamo, temveč tudi primerjamo. Zaradi potrebe po tem, da bi bili sprejeti in zaželeni, smo se marsikdaj pripravljeni odpovedati samemu sebi. Spremenimo garderobo, začnemo poslušati drugačno muziko, počnemo stvari, ki so mojim frendom scenske. Ali so mi te spremembe dejansko všeč ali delam vse le za ceno slave? In kje je meja mojega prilagajanja?

Sticna 2017cSEM RESNIČEN ALI FAKE KRISTJAN?
Si ti je že zgodilo, da si kdaj zatajil Boga, ker se je tvoja družba norčevala iz vere? Te je bilo kdaj sram priznati, da si kristjan, ker si se bal, da bi te družba zaradi tega zasmehovala? Nosiš križec okrog vratu? Se pred šolsko malico prekrižaš?
Biti resničen kristjan pomeni, da si kristjan tukaj in zdaj, vsak trenutek tvojega življenja. Bog ne želi, da si za prijatelje izbiramo le popolne kristjane, temveč da kljub temu, da se družimo z drugače mislečimi in verujočimi, ne pozabimo nanj in da živimo tako, kot mu je všeč. Pravi kristjan ni tisti, ki po potrebi vero zanika, niti tisti, ki jo na veliko razglaša. Pristno je tisto, kar je resnično. Pristen si takrat, ko je tvoje srce čisto. In takšno je lahko le, če živiš po evangeliju. Na dolgi rok nas ne bodo uresničile in osrečile nore zabave, nove cunje in kup kolegov okrog nas. Vse zemeljsko je namreč minljivo. Zemeljske stvari nas ne potešijo, temveč nas naredijo še bolj lačne. Edina hrana, ki nas bo nasitila, je Beseda, ki jo je za nas na svet prinesla Resnica. Bog je namreč pot, po kateri hodimo, resnica, za katero se borimo, in življenje, ki ga kot kristjani živimo.

ZALJUBLJENI!
Je lahko obraz mladega kdaj bolj iskren kot takrat, ko je zaljubljen? Ljubezen nam nariše nasmeh na obraz, prižge iskrice v očeh in nam vrne otroško norost. Ko ljubimo, smo takšni, kakršni smo. Lahko bi celo rekli, da smo najbolj podobni Bogu takrat, ko se popolnoma predamo drug drugemu. To pa lahko storimo le, če ga povabimo v svojo sredo. Stična mladih je čudovita priložnost, kjer lahko fant in dekle skupaj doživita Božjo ljubezen. Udeležita se lahko delavnic, s pomočjo katerih bosta nadgradila svoj odnos. Povežeta se z drugimi mladimi pari in tako širita svoj krog prijateljev. Med mašo se povežeta v molitvi in se na zaključnem koncertu skupaj poveselita. Vsak takšen dogodek je duhovna bomba za mlade pare, zato se na koncu ne smemo pozabiti zahvaliti Bogu. Ljubezen je namreč največja izmed velikih stvari, ki nam jih je podaril Mogočni.
Sticna 2017bdelavnica Ognjišča

RADOVEDNI?
Glede na to, koliko mladih se je udeležilo delavnic, ki so letos res navdušile, je težko reči, da je mladim vseeno. Čeprav se zanimanje za neko stvar večinoma začne z zabavo – gotovo pogosteje kot z reševanjem problema in navdušenjem za raziskavo – to še ne pomeni, da mladi ostajajo na površju. Želja po odriniti na globoko ostaja del vsakega človeka, vernega ali nevernega, le zgodba se začne na drugem koncu, kot so tega vajeni starejši. Začne se pri žuru, ko pa se naberejo lajki in ko zadevo delimo med prijatelje, radovednost, ki išče odgovore na bolj globoka vprašanja, sploh ni tako daleč!

SMO ZA AKCIJO?
Včasih je treba nekaj več motivacije (pa kakšen košček čokolade za podkupnino), potem pa naštevamo, kaj vse radi počnemo. Iskrice v očeh povedo, da to počnemo z veseljem in ponosom! Ob kljub dežju polni in glasni Stični pač mladim težko očitamo pasivnost, kajne? Treba je le nekaj izvirnosti (morda pristnosti?) pri motivaciji in kakšen majhen trik (+ molitev). Nad mladimi ne gre obupati, češ kakšni so. Kdor je namreč obupal nad mladimi, se je v resnici vdal sam.

ZNAMO IZRAŽATI SVOJA ČUSTVA?
Na delavnici Ognjišča smo imeli tudi debato za in proti na temo pristnosti. Mladi so debatirali o treh trditvah:

  • Zato da bom v družbi sprejet, sem se pripravljen odpovedati vsemu svojemu in sprejeti tudi tisto, kar nisem jaz.
  • Sem pristen. Ali sem tudi srečen?
  • Brez veze je biti pristen v svetu, ki ni pristen.

Zanimivo je, da so mladi iskali argumente za in proti izključno v družbi, kulturi – v svojem okolju in znanju. Izhodišče za pogovor je bil vedno način razmišljanja oz. mnenje okolja. Pri nobenem od treh izzivov mladi niso izrazili svojih občutkov ali nagovarjali občutkov ostalih udeležencev. Argumentov, kaj je (ne)sprejemljivo, je bilo polno, nismo pa slišali izjave, ki bi vključevala občutke ali čustva. Recimo kaj takega: Zelo težko je biti pristen, če nihče okrog mene ni.
Nam je težko povedati, kaj čutimo, pa čeprav smo skoraj prepričani, da tudi drugi čuti enako? Zrcaliti svoja čustva skozi besede? Ali so argumenti, podprti s čustvi, morda neučinkoviti? Izražanje čustev (pa čeprav kot osnova za gradnjo argumenta) morda še vedno velja za znak šibkosti. Če povemo, da je nekaj težko, priznavamo tudi nemoč … Pa tudi šola nas navaja, da mora vse, kar delamo, prinašati rezultat in oceno – kaj pa prinašajo čustva? Teže merljive rezultate. Seveda pa drži, da je čustva težko vključiti in preoblikovati v trdno stališče. Zdijo se tako neoprijemljiva. A če neko čustveno zaznavo nadgradimo z dejstvi, smo v komunikaciji zelo uspešni.Sticna 2017d

ZMEDENI?
Ko prideš (prvič) v Stično, si malce zmeden, v gneči pač ni najbolj udobno. Z zmedenostjo ni nič narobe, dokler iz nje ne nastane panika. Ko smo nemirni, gremo v cerkev, saj nima smisla slediti množici, če je v srcu nevihta. Grem in se umirim pri Njem. V Stični je priložnosti za spoved vedno na pretek. Le čas si je treba vzeti in si nekoliko odpočiti. Bog nas vedno pripelje pod streho.

SOČUTNI?
Med obrazi v Stični je bila le peščica takšnih, ki jim rečemo drugačni, to so obrazi mladih z downovim sindromom, cerebralno paralizo, gibalno oviranih mladih … Ob njih je vedno še nekdo. Nekdo, ki išče streho, kamor bo zapeljal invalidski voziček. Nekdo, ki svojega brata drži za roko, da se ne izgubi med množico. Nekdo, ki mu kupi sendvič. Ta nekdo je mlad, sočuten. Pripravljen se je odpovedati svojemu udobju za Nekoga. Pomisli, morda bi drugo leto tudi ti v Stični postal ta Nekdo, ki se daruje. Da bo med mladimi tudi kakšen drugačen obraz več kot letos.

MLADINSKA PASTORALA
Stična vsako leto jasno nakaže tudi potrebo po dejavni mladinski pastorali. Kaj mlade premakne, da pridemo v Stično? Želja po skupnosti, po Bogu? Iskanje odgovorov? Zanimive delavnice, maša na prostem? Ali morda občutek izpolnjenosti? Mladi nesemo s sabo domov izkušnjo nečesa velikega. Se spomniš, ko si prvič stopil na prizorišče v Stični? Jaz se. Samo eno ostane: koliko ljudi, koliko Jezusovih mladih. Uau! In potem pri maši, ko se moli, ko se poje, ko se pleše, takrat srce eksplodira od občutka: del tega sem tudi jaz – in to hočem ostati! Tukaj se zgodi hvalnica: Velike reči mi je storil Mogočni! Mladinska pastorala ima pomembno nalogo – da ohrani navdušenje, ga prekvasi in oblikuje v nekaj trajnega, stanovitnega. Mladi kristjani se ne oblikujejo v Stični, oblikujejo se v domači župniji. Pošteno je, da se prav v vsaki župniji dogaja mala Stična na mladinskih skupinah, pri skavtih, študentskih srečanjih. Ker si mladi to zaslužijo!

FLISAR, Urška in KOFOL PEZDIR, Marjetka. 6000 obrazov. (Glavna tema – Mladinska priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str 72-76.

zgodba5 09 2005

Tebe mi je poslalo nebo

Tako je od sreče zavzdihnila gospa Monika, ko je ujčkala malega Petrčka. Nikoli ne bo pozabila tistega poletnega popoldneva, ko je pri vratih pozvonila Hana. Bila je vsa objokana, bleda, shujšana in na njenem obrazu se je odražal obup. Bila je študentka, ena od mnogih prijateljic njenega sina Roberta.
Kar pri vratih je postavila na tla veliko potovalko in rekla: “To izročite vašemu sinu. Njegovo je!” ter naglo odšla.
Monika je segla po potovalki in jo odnesla v stanovanje. Potovalka je bila že nekoliko odprta, zdaj pa jo je povsem odprla.
“Moj Bog!” je zaklicala, saj je v potovalki spalo malo dete, tako srčkano in čisto v belem, kakor angelček. Poleg njega pa še polna steklenička in duda.
“Kaj to pomeni?” se je za njenim hrbtom oglasil njen mož. Oba sta jih štela že krepko čez petdeset. Med tem se je dete zbudilo in začelo glasno jokati. “Treba ga bo nahraniti in previti,” je rekla Monika. “Ničesar ne boš storila, takoj moramo javiti policiji ali pa poklicati socialno skrbstvo,” je ves razburjen trdil mož.
“Počakajmo, da pride Robert domov. Ali ne vidiš, kako mu je otrok podoben?” je vsa zmedena rekla Monika. V potovalki so bile skrbno zložene pleničke in srajčke, na vrhu pa je bil zložen krstni list. “Peter S.” je pisalo na njem, po datumu rojstva je bil sta pet mesecev. Torej je fantek! Takoj ga je previla in nahranila. Ko je podrl kupček, se je Moniki nasmehnil. Tako jo je ganilo, da je zajokala.
Kakor nalašč je tistega dne Robert prišel domov prej kot navadno. Letos bo končal študije – postal bo arhitekt. Imel je zdaj resno zvezo in se je nameraval poročiti.
zgodba5 09 2005Do kraja presenečen je bil, ko je prišel domov in zagledal v maminem naročju dojenčka. “Kaj to pomeni?” je vprašal. “Fantka je prinesla Hana in rekla, da je to tvoj sin,” je nič kaj prijazno odgovoril oče. Robert je prebledel in sprva ni vedel, kaj naj reče. “Na, vzemi ga v roke in ugotovil boš, da je res tvoj sin. Poglej: tvoje temne oči ima in enake lase kakor ti,” je vsa solzna rekla mati. Robert je obstal kakor okamenel.
V dnevni sobi je postalo tako tiho, da bi lahko slišali miško. “Oprostita mi,” je dejal Robert. “Hana je bila nekaj časa res moje dekle, toda potem sva se razšla. Kakor vesta, se imam namen poročiti s Klaro… Zdaj pa tole! Zakaj mi ni nič povedala? Res pa je, da je že dolgo časa nisem videl. Poiskal jo bom in se z njo pogovoril. Res je moj sin, če štejem po datumu rojstva. Ne morem pa razumeti, zakaj mi tega sploh ni omenila. Ona nima staršev. Vzgajala jo je teta, ki pa je zaposlena, da lahko živita. Hana ima še polovico študija. Po svoje razumem, da ne more skrbeti za sinka… Prosim vaju, odpustita mi to in sprejmita mojega sina. Lepo bom skrbel zanj. Kljub temu, da se bom oženil.”
Že naslednji dan jo je šel poiskat. Hane ni bilo doma. Njena teta mu je rekla, da je šđla študirat v drugo mesto. Povedala mu je tudi, da je bila Hana do kraja obupana. “Ni videla drugega izhoda, kakor da sinka izroči tvoji materi. Prepričana je, da bo ona še najbolje skrbela za Petrčka. Robert, da bi jo videl, koliko je revica prejokala…”
“Le zakaj mi ni povedala? Mogoče…” Naprej ni mogel, nenadoma so tudi njemu stopile solze v oči.
“Prosim, ne prihajaj več,” je rekla teta. “Upam, da te bo prebolela in končala študij.”
Domov je prišel ves zamišljen. “Nisem je našel,” samo to je rekel. “Prepozno.”
Toda brž je postal boljše volje, ko je videl, s kakšno ljubeznijo in veseljem streže mati njegovemu sinku. “Zdaj sem dobila še enega sina in obenem vnuka in najino življenje v jeseni bo smiselno in lepo,” je rekla možu.
“Hvala ti, mama!” Zdaj je Petrčka vzel k sebi tudi Robert in ga ljubkoval. “Moja bodoča žena ga ne bo vzela, hoče imeti svoje otroke, zato naj ostane pri vaju, čeprav je moj sin,” je Petrčka še tesneje stisnil k sebi.
“Robert, ali ne vidiš, da nam ga je poslal sam Bog?” reče Monika.
Čez štiri dni je klicala Hana. Jok jo je dušil, ko je vprašala za Petra,”Bodi mirna, nič mu ne bo manjkalo!”
Ana Uršej, zgodbe, v: Ognjišče (2005) 09, str. 61.