Avtor: marko

Pazi na plamen

Napisal marko na 7. januarja 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Vitez se je po zmagovitem križarskem pohodu v Sveto deželo zaobljubil, da bo svečo, prižgano ob svetem ognju na Kristusovem grobu, prinesel prižgano v svoje rodno mesto.
Ta zaobljuba je naredila iz njega povsem novega človeka. Prepirljivi vitez je postal miroljuben človek. Ni se branil, ko so ga na poti napadli razbojniki. Niti se ni hotel. Dejal jim je, da jim prostovoljno prepustil vse, kar zahtevajo, da mu le ne ugasnejo luči. Vzeli so njegovo opremo in konja, orožje in denar, našel je ubogo kljuse, na katerem je jahal proti domu. Po mnogih nevarnostih je končno prijezdil v rodno mesto. Jahal je obrnjen s hrbtom naprej, da bi s svojim telesom varoval plamen pred vetrom. Ko so ga zagledali otroci, so so se norčevali iz njega in mu nagajali, da bi ugasnili luč. Prav čudežno mu je uspelo ohraniti plamen in z njim je lahko prižgal sveče na oltarju domače cerkve.

Ko ga je nekoč nekdo, ki je nosil svečo, vprašal, kaj naj stori, da mu sveča ne ugasne, mu je odgovoril:
»Če hočeš ohraniti ta mali plamen, potem ne smeš misliti na nič drugega, samo nanj. Tudi ko ti ga uspe rešiti “živega” iz številnih res velikih nevarnosti, še ne moreš biti miren. Vsak trenutek moraš biti pazljiv, saj se lahko na tvoji poti zgodi nekaj, česar nisi predvidel in … plamen ti bo ugasnil.«

knjiga: B. Rustja, Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 76.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodbe za pogovor

Napisal marko na 7. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Aprila leta 2002 je izšla četrta “knjiga zgodb”, ki ji je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja takrat podelil tudi “družinsko” ime “zbirka Zgodbe za dušo“.
“V knjigi Zgodbe za pogovor, ki se uvršča v zbirko uspešnic iz zbirke Zgodbe za dušo, so zbrane zgodbe, ki bodo sodobnemu bralcu pomagale v nekaterih ključnih pa tudi težavnih trenutkih osebnega življenja, življenja z drugim(i), v družini ter v družbi. Vsaki zgodbi so dodana vprašanja, točke za pogovor ter misli, ki bodo lahko usmerila razmišljanje ter poglobile sporočilo zgodbe. Knjigo, ki jo bodo številni bralci prepoznali po nekaterih zgodbah, ki so bile objavljene v Ognjišču, bogatijo izvirne barvne ilustracije Petra Škerla,” je zapisal Božo v prvi predstavitvi maja 2002.

,84 €

5,26 €

Prelistajte

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogovor? – Zgodbe za pogovor bralca najprej usmerijo, da se “pogovori” sam s seboj – pomagajo mu spoznavati, da se sreča in bogastvo pravzaprav skrivata v notranjosti vsakega človeka, … da mora posameznik prepoznati svoje sposobnosti, … odkrivati svoj značaj, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ter si odgovoriti na vprašanje: kaj prinaša resnično srečo. Zelo pomemben je pogled v notranjost, … človek naj se ne ozira samo naokoli, ozre naj se vase in odkrije, kaj je tisto, kar mu pomaga, da je mladosten, živahen … v svojem doživljanuju, ravnanju … končno bo našel tudi odgovor, koliko je pristen, ali ni morda preveč narejen človek … suženj svojih navad. – V drugem delu pa potem zgodbe bralca peljejo k bližnjemu … sprašujejo, kako, kako zna pristopiti k človeku … pomagajo najti drugačno, novo pot, kako stopiti do človeka, ki je v težavah, ki ga prosi, kako naj se obnaša v kočljivih življenjskih situacijah, ko je treba požreti kakšno užaljenost, zamero … in se ne prepirati … Svarijo ga, naj ne sodi prehitro ljudi in razmer, dogodkov, raje se nekoliko ustaviti in res premisliti … preden koga sodim … Zelo važno je tudi, kakšen želim biti pred drugimi, ali se morajo drugi meni uklanjati, ravnati po moji meri … Ali se zavedam, da so potrebna tudi čustva in nisem samo razumsko bitje? … Zgodbe v tretjem delu spominjajo na notranjo rast osebnosti: sprašujejo, kaj v življenju resnično osrečuje, kdo je srečen človek, kaj je pravzaprav sreča … kako sprejemati težave življenja in se soočati z nesmislom bivanja … tudi o delomaniji je govora … pa o navezanosti na stvari … koliko sem ujetnik udobja, ali sem pripravljen kaj tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja? – V četrtem delu nas zgodbe usmerjijo v družino in vzgojo: Kaj je tisto, kar družino osrečuje? … ali starše ubogam, učitelje poslušam, spoštujem? … Temelji zaupanja vase so postavljeni prav v družini in otroku ne smemeo vse prinesti na krožniku: soočiti se mora z izzivi in težavami življenja in nanje odgovoriti. Kaj pa zakonska zveza? Kaj je potrebno za razumevanje v zakonu? kako se rodijo zakonske težave. …Tu so še odnosi v družbi? Tudi o tem nam pripovedujejo zgodbe in nam postavljajo nekaj važnih vprašanj: Kako pravično vladati, kakšne so pravice delavcev in njihovo dostojanstvo, koliko podlegamo čredniški miselnosti, kakoo se soočamo z nepravilnostmi v družbi, ali se zavedamo, da dobrine pripadajo vsem in ne samo vladajoči eliti … kako odgovorno ravnamo z naravo … (Marko Čuk v Ognjišču)

že objavljene zgodbe:

pripravlja: Marko Čuk

Zgodbe za pogum

Napisal marko na 7. januarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Aprila leta 2008 je izšla osma “knjiga zgodb”, ki jih zbira, prevaja in ureja Božo Rustja (“zbirka Zgodbe za dušo“).
Božo je v uvodu zapisal: “To, kar vam želim povedati, vam bom povedal z zgodbami. Najvažnejše pa je, da boste v vsaki zgodbi odkrili nekaj, kar vam bo vlilo poguma za življenje, bogato življenje, tàko, ki se bo darovalo za druge.”

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce in že maja leta 2009 je bil potreben ponatis …

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogum? – V prvem so zgodbe, katerih sporočilo bogatijo izreki iz Svetega pisma, v drugem pa so zbrane kratke zgodbe, uglašene na posamezne teme: Jaz in drugi, Kaj lahko naredim iz svojega življenja, Molitev, Nepopolna bitja smo, žalost in rane, Sreča se začne v družini, Če bi imeli vero. Na začetku smo potolaženi z mislimi, ki nas navdajajo s pogumom: tudi če se nam zgodi karkoli, nikoli ne bomo izgubili vrednosti v Božjih očeh; ni nas strah, saj je Bog naš oče … tudi v težkih trenutkih bomo s to mislijo ohranili veselje in vedrino … zakonca se bosta odpirala drug drugemu, iškala in želela odkriti Božje vodstvo v njunem zakonu, družini … le z Božjo pomočjo se bomo lahko izvili iz ujetništva sebičnosti … pri tem pa moramo še vztrajno in zaupno moliti … nenehno prositi Boga, naj napolni naše življenje s Svetim Duhom … da bomo znamenje Božje ljubezni za ljudi okrog nas …tako bomo spoznali, da je največ, kar lahko storimo v svojem življenju to, da odsevamo svetlobo v temine tega sveta … . (Marko Čuk v Ognjišču)

,84 €

5,26 €

Prelistajte

Naročite knjigo

iz vsebine

ODPRI SVETO PISMO, …
Veliko ljudi se ustraši debele knjige Svetega pisma in je zato tudi rajši ne vzame v roke, je ne bere in ne zajema iz nje. Da bi premagali ta strah, vzemimo Sveto pismo v roke ob različnih priložnostih, ki so spodaj naštete. Skratka, odpri
Sveto pismo, …
• ko iščeš mir: Ps 1; 4; 34; 46; 85; 131; Lk 10, 38-42; Jn 14; Ef 2,13-22; Rim 5, 1-2;
• ko ti gre dobro: Ps 33, 1 Tim 6, Jak 2,1-17;
• ko si hvaležen: 1 Tes 5,18; Heb 13,15;
• ko se moraš lotiti neke nove naloge: Ps 1, Prg 16;
• ko moraš na potovanje: Ps 107, 23-31; 121;
• ko imaš težave z najbližjimi: Ps 121, Iz 40;
• ko potrebuješ spodbudo in pogum: Joz 1; Ps 125; 139; 144; 146; Jer 1,5-10;
• ko te obtožujejo: 2 Tim 3, Heb 13;
• ko te krivično obtožujejo: Ps 3; 26; 55; Iz 53,3-12;
• ko nas zapuščajo prijatelji: Mt 5; 1 Kor 13;
• ko pridejo skušnjave: Ps 15; 19; 139; Mt 4, Jak 1;
• ko si v težavah: Ps 34; 71; Jn 14,1-4; Heb 7,25;
• ko ne moreš zaspati: Ps 4; 56; 130;
• ko bi rad kritiziral: 1 Kor 13;
• ko je nevarnost prepira: Mt 18; Ef 4; Jak 4;
• ko si utrujen: Ps 75, 1-7; Mt 11, 28-30;
• ko si žalosten: Ps 25; 34; 40; 42; 43; 46; 52; 123; Mt 5,4; Jn 14; 2 Kor 1,3-4; 1 Tes 4,13-18;
• ko si obupan: Ps 23; 42; 43; Mt 5,11-12; 2 Kor 4, 8-18; Flp 4,4-7;
• ko si zaskrbljen: Mt 6,19-34; 1 Pt 5,6-7;
• ko te je strah ali si negotov: Ps 31, 86; 91; 107; 121; 125; Lk 8, 22-25; Mt 10,28; 2 Tim 1,7; Heb 13, 5-6;
• ko si preizkušan: Mt 26,41; 1 Kor 10,12-14; Flp 4,8; Jak 4,7; 2 Pet 2,9; 2 Pet 3,17;
• ko se prijatelji izneverijo: Lk 17,3-4; Rim 12, 14:17:19:21;
• ko si v nevarnosti: Ps 20; 70; 91; Lk 8,22-25;
• ko si bolan ali trpiš: Ps 6; 32; 38; 39; 41; 67; 102; Iz 26; 38,10-20; Mt 26,39; Rim 5,3-5; 2 Kor 12,9-10; Heb 12, 1-11; Tit 2,11; 1 Pt 4,12: 13: 19;
• ko si obremenjen: Mt 11,28-30; 1 Kor 15,58; Gal 6,9-10;
• ko iščeš odpuščanja: Lk 15;
• ko ti peša vera: Ps 126; 146; Heb 11;
• ko se ti zdi, da je Bog daleč: Ps 25; 60; 125; 138; Mt 6,25-34; Lk 10;
• ko si osamljen in negotov: Ps 27; 91; Lk 8; Heb 13, 5-6;
• ko ti nekdo umre: Mt 5,4; 2 Kor 1,3-4;
• ko se bojiš smrti: Jn 11; 17; 20; 2 Kor 5;

KER TE LJUBIM
Opazoval sem te, ko si se zjutraj prebudil. Upal sem, da mi boš namenil vsaj besedo, me vprašal za svet ali pa se mi zahvalil za kakšno dobro stvar, ki si jo doživel včeraj. Toda videl sem, da si bil zaposlen s premišljevanjem, kaj si boš oblekel za v službo. Še naprej sem čakal, ko si ti hitel po stanovanju, se oblačil in se odpravljal, da greš ven. Vedel sem, da imaš toliko časa, da bi mi lahko rekel: »Živio!«, a si bil preveč zaposlen. Zate sem razsvetlil nebo, ga ozaljšal z barvami in petjem ptic, da bi videl, če boš vsaj na ta način zaslutil mojo bližino, a ti tega nisi niti opazil.
Opazoval sem te, ko si se odpravljal v službo in potrpežljivo sem te čakal ves dan. Najbrž si bil zaradi številnih obveznosti tako zaseden, da mi ves dan nisi mogel reči niti besedice.
Ko si se vrnil domov, sem na tvojem obrazu zaznal utrujenost. Pomislil sem, da te osvežim z blagim dežjem, ki ti bo pregnal utrujensot. To je bilo moje darilo, a ti si se razjezil in žalil moje ime.
Zelo sem si želel, da bi govoril z menoj. Mislil sem si, da je za to še veliko časa. Potem si prižgal televizor. Povečerjal si in se potopil v svoj svet in se spet pozabil pogovarjati z menoj.
Videl sem, da si utrujen in razumel sem, da si želiš tišine. Zato sem spustil sonce in na njegovo mesto razsejal nebo, polno zvezd. Kako čudovitprizor je to bil! A ti nisi ničesar, prav ničesar
opazil.
Preden si šel spat, si zaželel lahko noč svojidružini. Ko si legel, si brž zaspal. Tvoj sen semspremljal z glasbo in blagimi mislimi in moji angeliso bedeli nad teboj. A to sploh ni važno, sajtako ne bi opazil, da sem vedno s teboj.
S teboj potrpim bolj kot si misliš, in bilo bi mizelo lepo, če bi te naučil vsaj to, da bi tudi ti potrpelz drugimi.
Tako te ljubim, da vsak dan pričakujem tvojomolitev. Darove, ki sem ti jih danes dal, so sadmoje ljubezni do tebe.
Dobro, spet si se zbudil in še enkrat sem tu ter te čakam s svojo ljubeznijo do tebe v upanju, da mi boš morda danes posvetil vsaj delček svojega časa.
Dober in lep dan ti želim!
Bog, tvoj Oče.

pripravlja: Marko Čuk

Veveričja družina

Napisal marko na 5. januarja 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Kaj osrečuje družino?

V drevesni votlini je živela veveričja družina. Njihova hrana je bila preprosta, njihovo gnezdo revno, vendar so se razumeli med seboj in bili srečni.
Oče in mama sta ljubila otroke. Nekega dne je oče veveričjak rekel ženi: “Draga, ne veš kako slabo se počutim, ko gledam tebe in otroke, kako težko živite. V primerjavi z drugimi prebivalci gozda, ki imajo razkošna in udobna bivališča in hranijo svoje mladiče s sladkarijami, se čutim krivega, da sem slab mož in premalo skrben oče. Moram nekaj storiti.”
Od tega dne je oče veveričjak začel zelo trdo delati. Pred zoro je šel v gozd nabirat razne sadeže, jedrca in zrna. Domov se je vračal pozno zvečer. Stalno si je ponavljal: “Moram to delati. Moram biti tako marljiv kot čebele. Moje gnezdo mora biti boljše kot orlovo.”
Tako je nabiral in nabiral sadeže, jedrca in zrna. Svoji družini je želel nuditi najboljše.
Tudi njegovo življenje se je spremenilo. Uvrstil se je med najbogatejše prebivalce gozda. Oblačil se je kot kralj, a v globini svojega srca ni bil zadovoljen. Želel je imeti še več.
V njegovem razkošnem gnezdu so žena in otroci živeli v razkošju. Nikoli se niso imeli tako imenitno dobro. Njihovo prebivališče je bilo največje in najlepše daleč naokrog. Kljub temu so se mlade veverice počutile zelo osamljene. Nikoli niso mogle videti svojega očeta slišati njegovega glasu in ne čutiti topline njegovega dotika. Stalno je bil zunaj, da bi zbral še več dobrin.
Nekega dne je najmlajša veverička vprašala mamo: “Mama, kje je oči? Nikoli ga ni doma! Tako sami smo! Zakaj ne skrbi za nas?”
Veverica je obrnila svoj obraz stran in s solzami v očeh dejala: “Ne, ne! Oče nas ima zelo rad! Izredno težko dela, da bi nam priskrbel vedno boljšo hrano, vedno več imetja in boljše igrače. Želi nam samo vse najboljše.”
“Toda, mama”, so odgovorili vsi otroci, “mi želimo imeti očka. Njega želimo videti, slišati in se z njim igrati. Brez njega se počutimo sami, pogrešamo ga.”
Ko je tistega večera prišel veveričjak domov, si veverica ni mogla kaj, da mu ne bi rekla: “Dragi, počutim se osamljena. Tudi otroci se počutijo same. Ne čutimo, da nas imaš rad in da skrbiš za nas. Potrebujemo tebe. Želimo tvoje ljubezni, zlasti otroci si je želijo. Ne potrebujemo več imetja ali več udobja, ampak tebe!”
Očetu besede niso ugajale. Jezen je začel vpiti: “Kaj? Kaj pa govoriš? Da te ne ljubim? Do onemoglosti delam za vas. Želim vam priskrbeti najboljšo hišo, najboljšo hrano najboljša oblačila. Vse najboljše in sedaj si upaš reči, da vas ne ljubim! Za koga pa vse to delam? Kako ste nehvaležni!” Veverica mu je mirno odgovorila: “Pa saj otroci ne potrebujejo velike hiše, ampak srečen dom! Saj nam ni za imetje, hrano, udobje. Jaz si želim moža, otroci pa očeta. Ali moreš reči, da naša srca niso lačna?”
Zbegan in jezen je oče odgovoril: “Pa kaj ženske res ničesar ne razumete? Vedno želite le ljubezen in vedno več ljubezni, pozornost in vedno več pozornosti. Kaj mislite, da v današnjem svetu lahko živimo samo od ljubezni in pozornosti? Rad bi vam priskrbel lepo prihodnost, varnost in brezskrbno življenje.”
Prepir med možem in ženo je prebudil otroke. Tokrat je najmlajši lahko prvič videl očeta.
Največji mu je zašepetal: “Vidiš, ta človek trdo dela in nam je kupil vse, kar imamo.”
In najmlajši mu je nedolžno zašepetal: “Daj, reci mu, naj nam kupi očka!”.

ZA POGOVOR

Sta bili v veveričji družini na začetku zgodbe sreča in veselje? Je bila družina srečna na koncu zgodbe? Zakaj ta razlika? Zakaj se je veveričji oče tako spremenil? Zakaj je začel tako trdo delati? Kakšne so bile posledice njegovega ravnanja? Razloži, kaj je po tvoje srečen dom? Naštej njegove značilnosti. Kako naredimo naš dom srečen? Katere stvari za srečen dom niso tako pomembne? Katere stvari nas ovirajo pri ustvarjanju srečnega doma? Naštej jih! Kako nas ovirajo? Ali so naši sodobni domovi srečni? Je sreča v njih pravilo ali naključje? Ali lahko iz zgodbe o veveričji družini potegneš še druge zaključke? S katerimi mislimi je tebe obogatila?

Nekaj misli za razmišljanje

Dom – hiša
– Hiša je zgrajena iz stvari, dom pa ustvarijo ljudje.
– Hiša je lahko velika in razkošna, a hladna in negostoljubna.
– Ne potrebujemo bogatih ljudi, da bi ustvarili dom.
– Srečo ustvarijo lepe lastnosti in ne velikost hiše.

Kaj potrebujemo za srečen dom?
– Otroci potrebujejo ljubezen in sprejetost, ne pa samo udobje.
– Zakonci potrebujejo urejene odnose, ne pa razkošnih spalnic.
– Samo denar ne zadostuje. Z denarjem lahko napolnimo denarnico, ne pa srca.
– Za srečen dom je potreben čas, ki ga preživimo skupaj. Poiščimo čas drug za drugega.
– Navzočnost – ne pa odsotnost – staršev prinaša v dom srečo.

Nevarnosti in pasti
– Glejmo na visok standard življenja in ne na visok standard bivanja.
– Naj bo naša družina enkratna. Ne podlegajmo kalupom, povprečnosti ali splošni miselnosti.
– Ne dajmo se premamiti mitu velikega jutri. Naredimo naš danes lep in srečen.
– Vrednote potrošniške družbe so največji sovražniki srečnega doma. Naj nas ne zavede, da bi imeli vedno več (kot mati, oče, sin, hči), ampak bodimo vedno bolj(ši) (kot mati, oče, sin, hči…).

Kaj storiti in česa se obvarovati
– Ljubi, spoštuj in prisluhni otrokom in sozakoncu.
– Daj jim ljubezen, ne razkošja.
– Ustvari ozračje, da se bodo počutili varne. Ne uniči njihove današnje “čustvene varnosti” z brezobzirnim bojem za izgradnjo jutrišnje “gospodarske varnosti”.
– Vzgajaj jih za svobodo in kritičnost do vrednot današnjega potrošniškega sveta.

RUSTJA, Božo. Veveričja družina. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 71-75.

sv. Trije kralji (6. januar)

Napisal marko na 5. januarja 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

»Glejte, trije kralji v lepi zlati halji na kamelah jezdijo.« Na drugi sveti večer, 5. januarja, pred praznikom Gospodovega razglašenja ali svetih Treh kraljev, se na naših jaslicah pojavijo nove figure: trije imenitno oblečeni možje s krono na glavi in z darili v rokah. To so sveti trije kralji. Matej, ki edini od evangelistov poroča o njihovem obisku, pravi samo, da so “prišli modri z Vzhoda” (2,1), ne govori o tem, koliko jih je bilo, niti jih ne imenuje kralje. Njihovo število in naziv je določilo pobožno izročilo, ki se je opiralo na besedila Svetega pisma. Število tri je povezano s tremi darovi, ki so jih modri prinesli Jezusu. »Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire« (Mt 2,11). V teh darovih so že stari cerkveni pisatelji videli bogato simboliko: zlato so mu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro (dišavo) kot umrljivemu človeku. Počastili so ga kot zastopniki poganskih narodov. Apokrifni spis Evangelij otroštva navaja njihova imena: Gašper, Miha (Melhior), Boltežar. Na jaslicah je eden starec, drugi mož, tretji črnec. (sč)
Na sliki: Neznani avtor, Poklon modrih, usnjen antependij,1. pol. 17. stol., Zanigrad (v Slov. Istri), p. c. sv. Štefana.

Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene sv. Trem kraljem: 2 župnijski in 10 podružničnih. V LJ nadškofiji imajo tri cerkve sv. Treh kraljev: župnijsko na Vrhu Sv. Treh Kraljev (Rovte),(spodaj) in dve podružnični: v Brišah (Polhov Gradec) (3) in na Brunku (Radeče).(4) V KP škofiji sta sv. Trem kraljem posvečeni dve podružnični cerkvi: Obloke (Podbrdo) (5) in Sužid (Kobarid) (6). Prav tako dve p. c. imajo v novomeški škofiji: Kostel (Fara pri Kočevju) (7) in Črni potok (Kočevje) (8). V MB nadškofiji je največ cerkva sv. Treh kraljev (5): župnijska je v Studenicah, (1) imajo pa štiri p. c.: Ješovec (Črešnjevec (9)), Radelj (Radlje ob Dravi) (10), Sv. Benedikt v Slov Goricah (sv. Trije kralji) (2) in Sv. Trije kralji na Pohorju (Tinje) (11). V celjski in murskosoboški škofiji ni nobene cerkve posvečene sv. Trem kraljem. (mč)

Sv. Trije kralji – Vrh Sv. Treh Kraljev

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 01, str. 115.

sv. Anton Puščavnik (17. januar)

Napisal marko na 5. januarja 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sveti Anton Puščavnik spada med najbolj češčene svetnike v krščanskem svetu in tudi pri nas. Velja za očeta menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je prodal vse, kar je imel, in se umaknil v samoto. Obiskoval je pobožne puščavnike, pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in zato je postal učitelj in vodnik številnih bogoljubnih duš.
Proti koncu življenja se je s svojimi učenci naselil na visoki gorski polici, kjer je dozorel za nebesa, ko je dopolnil 106 let. Pogosto ga upodabljajo s prašičkom, simbolom hudičevih skušnjav, in zaradi prašička je postal varuh domačih živali. Za mlade ljudi je priprošnjik pri izbiri zakonskega druga.

Na sliki: sv. Anton z glavnega oltarja ž. c. na Brezovici/LJ

Pri nas je sv. Antonu Puščavniku posvečenih 35 cerkva, 12 župnijskih in 23 podružničnih (največ v KP škofiji – 13). – V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve (ž. c.): Brezovica pri LJ (1), Špitalič v Tuhinjski dolini (3) in Železniki (0 in spodaj)); šest je podružničnih cerkva (p. c.): Otoče (župnija Dobrava), Goreljek (Koprivnik v Bohinju), Glince (LJ-Podutik), Jelenov Žleb (Ribnica), Babna Polica (Stari trg/Ložu), Rdeči Kal (Šentvid/Stični) in Verd (Vrhnika). – V KP škofiji je sv. Antonu Puščavniku posvečenih sedem ž. c.: Bilje, Divača, Hrpelje-Kozina, Korte, Lokve, Sv. Anton/KP (2) in Škrbina, ter šest p. c.: Čezsoča (Bovec), Kanalski Vrh (Kanal), Koritnice (Knežak), Neverke (Košana), Mahniči (Štjak) in Šepulje (Tomaj). NM škofija nima nobene ž. c., ima pa pet podružnic: Dol. Selce (Dobrnič), Golek (Dragatuš) (7) , Štalcerji (Kočevska Reka), Krasinec (Podzemelj) in Kleč (Semič). V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. Antona Puščavnika: Stoperce in Sv. Anton v Slov Goricah (4) ; dve sta tudi p. c.: Ravne na Kor. (6) in Župečja vas (Sv. Lovrenc na Dr. polju). V CE škofiji ni ž. c. posvečenih sv. Antonu Puščavniku, imajo pa tri p. c.: Gor. Leskovec (Brestanica), Podvolovljek (Luče/Savinji) (5) in Skorno (Šoštanj). V MS škofiji ni nobene cerkve posvečene sv. Antonu Puščavniku. (mč)

Železniki, žup. cerkev sv. Antona Puščavnika

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 01, str. 131.

Res ni prav, da je sama

Napisal marko na 4. januarja 2018. Objavljeno v zgodbe.

»Klara, ali ne boš pogledala pod smrekico, kaj ti je letos prinesel Božiček?« je vprašala Jasna svojo petletno hčerko, ki se je sklanjala nad zibelko in ljubeče božala svojega malega bratca, ki jo je ves zamaknjen gledal in krilil z ročicami.
»Čisto sem pozabila,« se deklica ni niti ozrla in božala dete dalje, ne meneč se za darila pod drevescem. Ko je Jasna to videla, je majaje z glavo odšla v kuhinjo. Danes je pričakovala obiske in je imela polne roke dela. Vsako leto so se na božič pri njih zbrali njeni in moževi starši ter njegovih pet bratov in sester. Letos bo z njimi eden več – mali Simon, s katerim se je igrala Klara.
Spomin ji je šel nazaj na lanski božični večer. Po polnočnici, katero je prespala, se je Klara zbudila in jokajoč vprašala, zakaj ji Božiček ni prinesel dojenčka, saj mu je vendar pisala. Daril se ni niti dotaknila. »Ne maram igrač, na kupe jih že imam, hočem bratca ali sestrico, da se bom imela s kom igrati. V vrtcu jih imajo vsi, le jaz sem sama,« ni odnehala.
»Saj res ni prav, da je sama,« je rekla možu, ko je Klara zaspala.
Pričakovala je, da bo spet vzrojil, kot vedno, ko je načela pogovor o še vsaj enem otroku, a jo je zamišljeno pogledal in dejal: »Imaš prav, morda bi se pa le morala odločiti še za enega otroka. Ampak ne razumi me napak,« je pohitel, da mu ne bi vpadla v besedo, »otroke imam rad, zelo rad, samo želel sem, da bi Klari lahko nudila vse.«
»Ja, saj vem, ampak ona ima že davno vse, nima pa tistega, kar najbolj pogreša, brata ali sestro. To sva ji dolžna dati, zdaj je še čas, da ne bo sama, kot sem bila jaz,« je rekla potiho in v očeh so se ji nabrale solze. Saj ga je po svoje razumela: odraščal je v številni družini, zaslužil je samo oče in z veliko težavo so se prebijali iz meseca v mesec. V skromnem stanovanju si jih je vseh šest delilo eno sobo, starša pa sta se stiskala v eni majhni. Vsem sta hotela omogočiti šolanje, zato so ob študiju vsi tudi delali. Čeprav je bilo pri hiši vsega zelo malo, je bilo pri njih veliko ljubezni, smeha in petja. Spominja se, kako so po večerji posedali v kuhinji za veliko mizo, in najprej skupaj molili, po molitvi pa so ponavadi zapeli. Oba starša sta bila cerkvena pevca in sta ljubezen do petja prenašala na otroke. Kadar je bil oče posebej dobre volje, je vzel v roke staro harmoniko in zraven zaigral. Teh večerov se je najraje spominjal in govoril je, da jih nikoli ne bo pozabil. Toda tudi na pomanjkanje in stisko ni pozabil. Bolj ko se je službi vzpenjal, bolj je vse lepe spomine potiskal v ozadje in se pehal za zaslužkom. Zgradil je lepo, prostorno hišo, da se ne bodo stiskali v kakšnih vlažnih prostorih, in da bo njegova edinka imela vse, česar on ni imel. Jasna ga včasih kar ni več prepoznala in se z žalostjo spraševala, kako to, da se je njen nekdaj nasmejani mož spremenil v zaprtega, vase pogreznjenega človeka.
Medtem ko je on odraščal v številni družini, je bila ona edinka, hči zelo premožne družine. Starši so imeli gostilno. Kmalu po njenem rojstvu je mati zbolela in ni mogla imeti več otrok, zato je ostala sama. Kako zelo je pogrešala brata ali se sestro, da bi se imela s kom igrati ali se pogovoriti. Sama je spala v veliki sobi z lepimi zavesami na oknih in umetniškimi slikami na stenah. V veliki hiši s številnimi sobami se je dolgem hodniku kar izgubljal njen glas, kadar je klicala mater, ki se je mudila spodaj v gostilni ali v kuhinji. Imela je vse, razen pozornosti in ljubezni. Ob vseh opravilih v gostilni mati in oče nista imela časa zanjo. Zelo redki so bili trenutki, ko so vsi trije skupaj sedli za mizo. Pa še takrat je beseda tekla o poslih, malokdaj jo je mati, ko je bila še majhna, stisnila k sebi ali jo je oče posadil na kolena. V teh trenutkih so ji tekle solze sreče in prosila je Boga, da bi ti trenutki trajali čim dlje. Ničesar ni potrebovala, vsega je imela preveč, premalo pa ljubezni in te je bila lačna.
Pogrešala je skupno pot v cerkev in molitev pri mizi, kot je to doživljala v družini svojega moža. V njihov skromni dom je pogosto zahajala, ker je bila Matejeva sestra njena sošolka. Tako prijetno in toplo se je počutila med njimi in vzljubila je Mateja, takrat tako nasmejanega fanta …
In kot da bi bral njene misli, jo je mož ljubeče pogledal in jo stisnil k sebi: »Janja, zdaj si tudi jaz resnično želim, da dobimo še enega otroka, da Klara ne do tako sama, kot si bila ti,« je rekel mehko in po dolgem času je spet videla tiste njegove tople in prijazne oči in njegov sproščeni nasmeh, ki ga je bilo zadnje čase tako malo.
In prve dni oktobra je njihov dom napolnil otroški jok. Rodila je Simona, ki se veselo smeje, ker se sestrica Klara ljubeče pogovarja z njim. Ko pride iz šole, najprej pohiti k njemu. On je njena sreča in veselje.
Janja potiho odpre vrata v dnevno sobo in vidi, da se deklica še vedno poigrava z njegovimi prstki in mali se ji smeje. Daril pod drevescem se še vedno ni dotaknila, saj je pred njo najlepše in najbolj zaželeno darilo, njen mali bratec.
»Hvala, dragi Božiček, za ta dragoceni dar,« je zašepetala, tiho zaprla vrata in vsa srečna vrnila v kuhinjo.
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 45.

Predstavitev: Čarli Čeplin / Zgodbe za dušo – 11. jan. 2018

Napisal marko na 3. januarja 2018. Objavljeno v Naročnina Ognjisca.

“Če lahko zaupaš vsaj enemu človeku na tem svetu ter imaš vero v Boga in v duhovnem življenju izkušaš, kako se On kot Sveti (tisti, ki svetli) sklanja v temine tvojega življenja, potem si zmagal in se zmoreš kljub vsemu po vseh predelanih doživljajih zopet nasmejati,” pravi Karel. “Duhovitost brez duhovnosti je hroma, duhovnost brez duhovitosti pa je slepa,” zapiše v moto knjige Čarli Čeplin (kaplan Karli). Več o knjigi na naši spletni strani: http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/322-knjizne-novosti-zalozbe-ognjisce/14982-jaz-carli-ceplin

Zgodba lahko nagovori vsakega človeka in čeprav preprosta, ima lahko globoko sporočilo,” pripoveduje Božo Rustja, ki zgodbe zbira, prevaja, ureja. 42 izdaj (ponatisov in prenovljenih izdaj) zgodb v dvajsetih letih…. zgodba … pa še ni končana … zgodbe še niso rekle “zadnjega nauka” … …. trinajsta knjiga iz zbirke (Zgodbe kažejo novo pot), bo izšla v začetku leta 2018. Več o zbirki na naši spletni strani: http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/572-aktualnosti/zalozba-ognjisce/15412-zgodbe-za-duso-prvic-pred-dvajsetimi-leti

vabilo predstavitve knjigi 11 01 2018

vabilo predstavitve 11 01 2018

20 let zgodb za duso3

Najmodrejši od vseh

Napisal marko na 3. januarja 2018. Objavljeno v Razmišljajmo ob zgodbi.

Gašper, Miha, Boltežar in Artaban so zajahali kamele in se odpravili na pot. Njihova smer je neznana, njihova vodnica svetlikajoča se zvezda, ki se je pojavila na vzhodu, njihov cilj – pokloniti se novorojenemu Kralju kraljev.
Modri so prodali vse svoje imetje, da bi kupili darilo, vredno kralja. Gašper, Miha in Boltežar so kupili zlato, kadilo in miro. Artaban pa je izbral tri dragocene bisere – rubin, smaragd in diamant.
Med potovanjem je Artaban strmel v dragocene bisere na dlani roke in si rekel: »Kako hrepenim po dnevu, ko bom srečal kralja in mu podaril te darove. To bo največji dan v mojem življenju.«
Te sanje sredi dneva je zmotilo sočutno ječanje in stokanje. Nekoga je moralo zelo boleti. Hitro je spustil bisere v denarnico, razjahal in šel iskat trpečega. V jarku je našel moža napol golega, krvavečega in izmučenega. Roparji so ga napadli in ga tam pustili, da bi umrl.
Artabanu se je mož zasmilil. Previdno ga je posadil na kamelo in ga odpeljal v bližnjo gostilno. Tako se je zavzel zanj, da je pozabil na zvezdo, na dotedanje potovanje in na novorojenega kralja. Ko je bil prepričan, da je ranjeni okreval in ne potrebuje več pomoči, je naredil načrt za nadaljnje potovanje. Gostilničar ga je ustavil na vratih in zahteval plačilo za vzdrževanje ranjenca. Dragoceni kamni so bili edina stvar, ki jo je Artaban premogel. Brez obotavljanja je segel v mošnjo po rubin in ga dal gostilničarju. Hitro je šel iskat popotne prijatelje, in si govoril:
»Kaj bi za en rubin! Kralj mi ne bo štel za slabo, da sem ga dal zato, da bi rešil človeško življenje.«
Iskal je in iskal, toda izgubil je sled za drugimi modrimi, pa tudi zvezda je izginila z neba. Nazadnje se je ves izčrpan usedel na skalo in molil:
» Moj Gospod, Kralj kraljev, zapustil sem dom, družino in domovino, da bi te našel. Sedaj sem sam in izgubljen v divjini brez sledi. Vodi moje stopinje, Gospod, da te bom mogel najti in ti darovati dragocene darove.«
Vstal je, zajahal kamelo ter krenil na pot. Dan za dnem je brez prijateljske družbe in brez zvezde vodnice potoval mimo hrupnih mest in zaspanih vasi ter po obrobjih palmovih oaz, odločen, da najde kralja. Globoko v srcu je čutil, da ga bo nekega dne, nekje na neki način našel.
Utrujen in žejen se je nekoč ustavil ob vodnjaku, da bi se odpočil. V daljavi je zagledal bližajočo se karavano. Mogoče bodo potniki imeli novice o kralju, ki ga je iskal. Toda ko so prišli bliže, je videl, da je to sprevod smrti – trgovci s sužnji so gnali po puščavi človeški tovor. Zanj ne bodo imeli novic.
Tudi oni so se ustavili v oazi, da bi počivali, in Artaban je izčrpane in prestrašene sužnje gledal z velikim sočutjem in ljubeznijo, saj je vedel, da so obsojeni na dosmrtno suženjstvo. Ko so sužnji videli, kako usmiljen in blag je, so se zgrnili okoli njega in iz srca so jim privreli vzkliki: »Prosimo, gospod, kupite nas,vse nas kupite in nas osvobodite iz rok teh surovih ljudi. ^e nas osvobodite, vam bomo do smrti služili!« Omehčali so Artabanavo srce. Iz mošnjička je vzel smaragd in diamant. Kraljevo ceno mora plačati za njihovo svobodo. Kot da bi ga prisilila neka moč nad njim, je vstal in se približal trgovcem. »Kupim jih, vse jih kupim,« je dejal.
Presenečen trgovec s sužnji je vprašal: »Kaj nam daš zanje?«
Artaban je odprl dlan in bisera sta se zalesketala v puščavskem soncu. »To je cena,« je dejal. »Cena, ki je vredna kralja.«
Trgovci so vzeli odkupnino in rekli: »Sužnji so tvoji, vsi sužnji.«
Artaban se je obrnil k sužnjem in jim vesel rekel: »Svobodni ste. Samim sebi pripadate, ne pa meni. Pojdite domov in živite v miru.«
Ko so vsi odšli, je Artaban ostal sam in zbegan ob vodnjaku. »Ali sem prav storil?« se je spraševal. »Srce mi pravi, da prav, toda ničesar nisem pustil za svojega kralja.«
Sonce je zašlo in tema je pokrila puščavo. Artaban je povzdignil solzni obraz in strmel v zvezdnato nebo, ki se je bočilo nad njim. Zatem je presenečen zaklical:
»Tu je! Ali je mogoče? Seveda, to je zvezda novorojenega kralja! Moram za njo. Oh, nič, saj je že prepozno. Nič nimam, kar bi mu podaril. Pozno je, zame je prepozno, da bi srečal kralja.« Sklonil je glavo in strtega srca zajokal. Nato mu je v temi spregovoril skrivnosten glas:
»Ni prepozno, Artaban. Pravočasno si prišel. Želim, da veš, da so bili tvoji darovi prvi, ki sem jih prejel za rojstni dan. Od štirih modrih, ki so odšli iskat, si ti prvi, ki me je našel, prvi, ki si mi izkazal čast, in prvi, ki si mi poklonil darove.«

Prirejeno po zgodbi Četrti modrec Henryja Van Dyka

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Ali je Artaban srečal Kristusa? Kje? Zakaj Artabana lahko imenujemo najmodrejšega od vseh? Kaj predstavljajo dragi biseri v zgodbi? Ali se spomniš kakšne zgodbe iz evangelija s podobnim sporočilom, kot je zgodba o Artabanu? Razloži njen pomen! Kako želi Jezus, da mu služimo?

ZA RAZMIŠLJANJE

Jezus je rekel: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«
Z ljubeznijo služiti potrebnim je naš najdragocenejši dar Bogu.

RUSTJA, Božo. Najmodrejši od vseh. (Razmišljajmo z zgodbo). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 12, str. 16-17. (ilustracija Mladen Mrčela)

Kako Bog uslišuje

Napisal marko na 3. januarja 2018. Objavljeno v Iskrica.

Modro in pravilno je začeti novo leto z molitvijo. Če se potem izkaže, da je bilo tisto leto boljše kot prejšnje, ne bi smeli pozabiti, da bi se ob koncu leta Bogu zahvalili, da je našo molitev uslišal.
Ne smemo biti takšni, kot tisti mož, ki se je izgubil v gozdu. Kasneje je prijateljem pripovedoval, kako je bil v skrbeh in je celo na kolenih prosil Boga za pomoč. »Pa te je Bog uslišal?« so ga vprašali. »Kaj še,« je dejal, »še preden je imel priložnost, da bi me uslišal, je prišel neki domačin in mi pokazal pot!«

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 67..

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing