Knjigarna Ognjišča v Kopru
(ob obletnici) V torek, 14. novembra 2017 je koprski škof Jurij Bizjak blagoslovil preseljeno in prenovljeno knjigarno Ognjišča v Kopru, ki se je iz starih prostorov uredništva preselila bliže ljudem – na Trgu Brolo 10. Upali in želeli smo, da jo bo tako opazilo in obiskalo več ljudi, in po dobrem tednu delovanja že lahko rečemo, da je res tako. Še vedno pa jih je veliko, ki ne vedo zanjo, zato vabimo najprej vse domačine in tiste, ki med tednom živite v Kopru, okoliške prebivalce in vse, ki prihajate na Obalo, da se oglasite pri nas na glavnem koprskem Trgu Brolo, le nekaj korakov levo od vhoda na škofijsko dvorišče. Prosimo vse, ki ste pri nas že bili, da “poveste naprej”, da bi se tako razvedelo (kot klic glasnika v puščavi), da je tudi na Obali knjigarna, kjer se lahko dobi kaj verskega …
Začenjamo čas pričakovanja, čas razgledovanja, čas hrepenenja, … da bi noč minila in bi se zdanilo, da bi videli, kam vodi pot, da bi smisel našega življenja znova zažarel. V tej napetosti med lučjo in temo, med čakanjem in prihodom, med jutrom in nočjo moramo živeti. Sami moramo postati nočni stražar, varovati sebe, svojo družino, svojo skupnost in deželo … pred tistim praznim in minljivim bliščem, s katerim se srečujemo po razsvetljenih mestih in ga ponuja svet … ne sme zasesti prostor v naši “notranji hiši” in dušiti naše pričakovanje Tistega, ki prihaja in je že tu, da tudi mi dospemo do sebe, to je blagoslovljen čas, ki naj nas vedno znova poveže s hrepenenjem po odrešenju. V adventu se srečujemo z Miklavžem, ki nas s svojimi očetovskimi potezami navdihuje, da tudi v sebi odkrijemo tistega, ki druge hrabri, na katerega se lahko naš bližnji nasloni,… da izžarevamo njegovo dobroto sv. Miklavža, da se ljudje čutijo obdarjene že samo z našo navzočnostjo, … Advent je tudi čas, ko lahko svoje zasvojenosti ponovno spremenimo v hrepenenja, ko jim v tišini naredimo prostor …
Želimo vam, da bi hrepenenje časa, ki je pred nami, ustvarjalo toplino, širino, da se ne bi ukvarjali samo s tem, kako dobro živeti, biti uspešni, se uveljaviti … saj vendar ne moremo živeti tako, da bodo naša edina skrb nakupovalna središča, bančni račun, ponarejeno življenje, ki ga predpisuje svet zabave …mora obstajati višji cilj za kar je vredno žrtvovati vse in se prepustiti temu z vsem srcem. Obstajati mora nekaj, kar se nas dotakne v globini, kar izpolnjuje naše najgloblje hrepenenje.
Tudi zato si pri založbi Ognjiišče že petdeset let prizadevamo, kako vzgajati človeka za prepoznavanje svoje notranjosti, duhovnega, globljega, doživetega … kako sprožiti hrepenenje in nemir duha, “Če hočeš zgraditi ladjo, vzbudi v ljudeh hrepenenje po globokem, neskončnem morju,” pravi avtor Malega princa. Tudi zato vas vabimo k nam, med naše knjige, … izdaje za otroke, … igrače … jaslice … voščilnice … glasbo … in še veliko lepega iz darilnega programa založbe Ognjišče … skodelice … okrašene sveče … kadilnice … kadilo … angelčki — šali, rokavice ….
Sprejmite z naklonjenostjo to “ponudbo”, da bi čas pričakovanja in praznike doživeli duhovno bogati 
Da bi uresničili svoje hrepenenje po izpolnjenem življenju, po Božji luči, po stiku z Božjim otrokom v sebi … po srečanju z izvirno in nepotvorjeno podobo, ki jo je Bog ustvaril v vsakem od nas … osvobojeni. Pri tem doživljenju nam je lahko v veliko pomoč beseda … s razmišljanjem besede dopustimo, da se nas dotakne in postane tisti angel, ki nas sreča in nam želi spregovoriti o nečem, kar spreminja naše življenje… Podobe iz knjig se želijo naseliti v nas, doživetja ob jaslicah, duhovna glasba, voščila, vonj kadila, blagoslovi … naj obrodijo sad v naših srcih.
pripravlja Marko Čuk
Letošnjemu decembrskemu Ognjišču (12/2019) je priložena Knjižna ponudba Ognjišča – katalog novosti. Ta se nekoliko razlikuje od 
Na sejmu pa je tudi založba Ognjišče, ki se je kot založba prvič predstavila že na 7. knjižnem sejmu leta 1985. Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno. Aprila 2017 smo se spominjali 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Takrat je namreč pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim … in tudi Slovenski knjižni sejem je taka priložnost, da se več ljudi seznani s knjigami z versko vsebino, s knjigami Ognjišča, z našimi knjigami, jih vzame v roke, prelista – …
Letošnja država v središču je Madžarska, s katero se bomo srečevali vseh osem dni sejma. Sejem gosti Postojno v Vilharjevem letu in odhaja v goste v Radovljico. Na šestih odrih se bo v petih dneh in pol zvrstilo skoraj tristo dogodkov. Zelo pomemben je življenjski jubilej (70 let) pisatelja, dramatika in esejista Draga Jančarja, najbolj prevajanega in nagrajevanega slovenskega avtorja.
Letošnjemu decembrskemu Ognjišču je priložena Knjižna ponudba Ognjišča – katalog novosti. Ta se nekoliko razlikuje od 
Pred osmimi leti se mi je smrtno ponesrečil mož in tako živim sedaj sama. Imam odrasle otroke, ki pa imajo svoje družine in so zelo zaposleni, tako da imajo bolj malo časa zame. Moja mladost je že davno minila, stara sem namreč 75 let. Človek tudi v teh letih še potrebuje stikov s svojimi vrstniki, ki jih je doletela enaka usoda in si želijo poštene krščanske družbe.
Neki kmet se je s svojim sinom odpravil na sejem v bližnjo vas. Pot ju je vodila čez most, ki je bil precej majav in se je pel čez reko. Otrok se je prestrašil. »Oče, a misliš, da bo most zdržal?« ga je vprašal.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
