Avtor: marko

Vesolje že dolga tisočletja vzbuja radovednost in buri človeško domišljijo. Zvezde se na prvi pogled zdijo zelo oddaljene, a danes lahko s pomočjo sodobne tehnologije o njih izvemo marsikaj zanimivega. Kljub temu številna vprašanja še vedno ostajajo neodgovorjena. Z mojim tokratnim sogovornikom, astrofizikom dr. Juretom Japljem, ki je poleti nekaj tednov preživel v Sloveniji, sicer pa raziskuje v Amsterdamu, sva odkrivala skrivnosti vesolja, dotaknila pa sva se tudi njegovih izkušenj z življenjem v tujini.

Dr. Jure Japelj je študiral fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in leta 2014 doktoriral iz astrofizike. »Fizika se mi je vedno zdela zanimiva, ker s pomočjo razmišljanja poskušamo razumeti svet okoli sebe. Astrofizika pa me je prepričala zato, ker se mi je zdelo noro, da lahko kaj povemo o zvezdah, o vesolju,« mi opiše svojo strast in v isti sapi nadaljuje. »Dokler se s tem ne ukvarjaš, se ti vesolje zdi zelo daleč stran, težko verjameš, da lahko o njem kaj poveš, čeprav lahko v resnici poveš ogromno.« Ko sva se lansko leto prvič dogovarjala za intervju, se je podoktorsko izobraževal v Trstu, zdaj pa na Univerzi v Amsterdamu raziskuje majhne galaksije in izbruhe sevanja gama. A preden ga zasujem z vprašanji o vesolju, bi si rada razjasnila besedo, ki jo je že nekajkrat omenil: kaj pomeni astrofizika?
KAJ JE ASTROFIZIKA?
»Astrofiziki poskušamo pojasniti, kaj so zvezde, kako nastanejo, kako živijo in kako umrejo,« z veseljem pojasni Jure. Ali ste vedeli, da je tudi naše Sonce v resnici zvezda? »Naslednja stopnja so galaksije. Če pogledamo v nebo, vidimo ogromno zvezd. Večina teh zvezd je bolj ali manj podobnih Soncu. Na stotine milijard zvezd sestavlja galaksije. Nas zanima, kako je to nastalo in kako se je skozi čas razvijalo.«
SONČNA SVETLOBA POTREBUJE 8 MINUT, DA DOSEŽE ZEMLJO
Če ste v osnovni šoli pri pouku fizike pozorno poslušali, potem se boste spomnili, da svetloba po vesolju potuje s končno hitrostjo. To je 300 000 km/s. Ali ste vedeli, da potrebuje svetloba 8 min, da pride od Sonca do Zemlje? Jure Japelj mi pojasni, da je naslednja zvezda od Zemlje oddaljena toliko, da svetloba potrebuje 4 leta, da pride do nas. Zvezde, ki jih občudujemo na nočnem nebu, so lahko tako že zdavnaj ugasnile. Neverjetno, kajne? Toda to še ni vse: številke so lahko še bolj presenetljive in moj sogovornik mi brž postreže z nekaj podatki. »Naša galaksija ima premer 100 000 svetlobnih let, prva večja galaksija – galaksija Andromeda – pa je od nas oddaljena več kot dva milijona svetlobnih let. Vesolje je ogromno!« V astronomiji govorijo o svetlobnih letih – to je enota za razdaljo.
KAKO ZVEZDA NASTANE IN … KAKO UMRE
»V vesolju je med elementi največ vodika. Zaradi vpliva gravitacije se začnejo elementi postopoma združevati v oblake. Tak oblak plina se vedno bolj stiska, zato postaja notranjost vedno bolj vroča. Na določeni točki tako nastane zvezda,« mi razloži astrofizik, mene pa že zanima, koliko časa je sploh potrebno, da nastane zvezda, ki je podobna Soncu. »Približno 10 milijonov let ali več,« se glasi odgovor. In potem zvezda živi. In potem umre.
»Življenjska doba zvezde je odvisna od tega, kako masivna je. Bolj kot je zvezda masivna, hitreje živi in hitreje tudi umre.« Med nadaljevanjem zgodbe o zvezdah mi Jure zaupa tudi, da je večina zvezd pravzaprav manj masivnih kot Sonce. Po drugi strani pa obstajajo zvezde, ki so več kot 10-krat tako masivne, kot je naša zvezda!
Še preden ga vprašam, kako pride do tega, da zvezda umre, mi Jure že začne razlagati. »V jedru zvezde je zelo vroče. Posamezna jedra vodika se namreč lahko zlijejo v helij, pri tem pa nastane energija. Bolj masivne zvezde so bolj vroče in ves proces poteka hitreje. Ko zvezda v svojem središču porabi ves vodik, se začnejo dogajati zanimive stvari …« Zaskrbljeno ga vprašam, koliko časa sploh še ima naše Sonce, a Jure se zasmeji in brž odpravi mojo skrb. »Sonce bo še nekaj časa tako, kot je. Ocenjujemo, da še 4 do 5 milijard let.« In potem?
»Preden bo naše Sonce umrlo, se bo zelo razširilo, postalo rdeča orjakinja in pojedlo notranje planete, vključno z Zemljo in Marsom. Pri zunanjih planetih pa se bodo zaradi dviga temperature spremenile razmere na njih. Na koncu bo Sonce postalo bela pritlikavka. To je zvezda, v kateri reakcije ne potekajo več in se samo še ohlaja.«
KAJ OSTANE, KO PROPADE SUPERMASIVNA ZVEZDA? ČRNA LUKNJA!
Zelo masivne zvezde – ne, naše Sonce ni med njimi – se na koncu lahko spremenijo v črne luknje. »Črne luknje po definiciji ne moremo videti, lahko pa vidimo njen vpliv,« mi pove Jure. »Poleg zvezdnih črnih lukenj poznamo tudi takšne, ki so naravnost pošastne: vemo, da se v večini galaksij v središču nahajajo črne luknje.« Ali veste, da je tudi v središču naše galaksije črna luknja? Ta ima maso za več milijonov mas Sonca!

Kakšen pomen ima za znanstvenika, da gre na začetku kariere v tujino?
Mislim, da je to zelo pomembno. Seveda je odvisno od tega, koliko že prej delaš s tujino. Na različnih delih sveta delajo različno in na različen način ter imajo različna znanja. Če hodiš okrog, si ta znanja pridobiš, hkrati pa spoznavaš nove ljudi, s katerimi lahko kasneje sodeluješ in na ta način narediš več, kot bi sam. Če se potem vrneš v domovino, vse te povezave s tujino seveda ostanejo.
Zdaj živite na Nizozemskem. Kako se življenje v Amsterdamu razlikuje od življenja v Sloveniji? Verjetno je kolo glavno prevozno sredstvo?
Amsterdam je precej specifičen kraj – ogromno se dogaja, veliko je tujcev in vsi ljudje govorijo angleško. Seveda se vozim s kolesom, to je tu skoraj obvezno: tako vožnja do delovnega mesta kot druženje s prijatelji. To je tu preprosto način življenja.
Ali imate kakšne ne-fizikalne hobije?
Zelo me zanima glasba. Igram klasično kitaro. Ko sem živel v Sloveniji, sem bil bolj aktiven. Bil sem del ansambla, s katerim smo igrali klasično glasbo. Zdaj večinoma igram le zase.
Ali se kdaj pri svojem delu srečate z vprašanjem o končnosti-neskončnosti? Ali bomo kdaj uspeli odgovoriti na vsa vprašanja, raziskati celo vesolje?
To je zadnjih 100 let standardno vprašanje: ali lahko s fiziko pojasnimo vse vesolje. Predvsem z odkritjem kvantne mehanike se je izkazalo, da stvari niso tako enostavne. Ne vem, mogoče se to da in bomo čez nekaj časa lahko vesolje popolnoma razumeli, mogoče pa ne. Lahko bi rekel: važna je pot tega odkrivanja. Lahko si zadamo cilj, da bomo razumeli vse, a ta cilj ni realen.

KAKO POTEKA PREUČEVANJE VESOLJA?
»Svetloba je za astronome glavni vir informacij. Ker pa oči niso najboljši detektor svetlobe, uporabljamo teleskope,« razloži Jure Japelj. Večji kot je teleskop, več svetlobe lahko zbere, kar omogoči lažje opazovanje galaksij. »Svetlobo posnamemo in jo potem analiziramo. Ponavadi snemamo del neba, kar traja od nekaj minut do 1 ure. Če želimo opazovati zelo temne objekte, pa čas ustrezno podaljšamo. Seveda svetloba ni le optična (tj. tista, v kateri gledamo), ampak dobimo pomembne podatke tudi iz drugih delov spektra svetlobe, kot so rentgenski žarki ali UV-svetloba.« Ali ste vedeli, da imajo trenutno največji teleskopi na svetu premer zrcala 10 metrov? Jure pa mi pove, da bodo kmalu zgradili še večji teleskop, s katerim bodo lahko še laže preučevali vesolje. Ta naj bi imel premer zrcala kar 40 metrov, stavba, v kateri bo teleskop, pa bo velika kot nogometno igrišče!

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 104-105.

Medtem ko čakam na Kliniki za male živali v Ljubljani, opazujem ogromnega bernardinca. Nekaj minut kasneje se mu pridruži bokser, ki se nemirno prestopa za svojim lastnikom. Pod klopjo je tudi siva mačka, ki oba psa pritajeno opazuje iz svojega boksa. Še nikoli nisem imela psa. Moja tokratna sogovornica ga ima. In tudi dve mački!

Izredna prof. dr. Aleksandra Do­manjko Petrič je bila že od malega zaljubljena v živali, zato je bil študij veterine na Veterinarski fakulteti v Ljubljani njena prva in edina izbira. Poleg psa in mačk, ki jo spremljajo od otroštva, se je ukvarjala tudi s konji in kar 15 let tekmovala v preskakovanju ovir. Po končani diplomi je nekaj časa delala kot inšpektorica za varstvo prehrane živalskega izvora, bila nato tudi terenska veterinarka v Laškem, a ker jo je od otroštva bolj zanimalo zdravljenje malih živali, se je spet vrnila v Ljubljano. »Dobila sem štipendijo za mlade raziskovalce in tako naredila magisterij s področja ultrasonografije,« pripoveduje veterinarka, ki je na tem področju orala ledino v Sloveniji. Pojasni mi, da je ultrasonografija diagnostična metoda, s katero pri živalih z ultrazvočnim aparatom pregledajo tkiva v trebušni votlini. »Po končanem magisteriju sem se za tri mesece odpravila v ZDA na znano univerzo Davis v Kaliforniji, kjer sem se seznanila z metodo ehokardiologije. To je metoda za pregled živalskega srca z ultrazvokom.« Potem je v Sloveniji vpisala doktorski študij in kot prva raziskovalka s področja veterine pridobila Fulbrightovo štipendijo. Ta ji je omogočila ponovno vrnitev v ZDA, kjer je na isti univerzi preživela celo leto in pridobila bogate izkušnje. »Domov sem se vrnila, ker se mi je zdelo potrebno, da se s tem tudi v Sloveniji nekdo ukvarja.«
Aleksandra je danes izredna profesorica na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer dela na področju interne medicine psov in mačk, ukvarja se predvsem s kardiologijo. Poleg pedagoškega dela in dela na Kliniki za male živali ima polne roke dela tudi z raziskavami. »Že nekaj let se ukvarjamo z oksidativnim stresom. Iz krvi psov in mačk z dovoljenjem lastnikov analiziramo markerje za oksidativni stres,« mi pojasni. »Zaenkrat je še vse v raziskovalni fazi, a bomo to znanje v prihodnje lahko uporabili za zgodnje ugotavljanje razvoja bolezni, kakršno je na primer srčno popuščanje.«

NE BARVA DLAKE, POMEMBEN JE ZNAČAJ PSA
Vse več ljudi se odloči za nakup psa in svojo sogovornico sem vprašala, na kaj moramo paziti pri izbiri novega družinskega člana. »Čeprav si ljudje ponavadi izbirajo psa po izgledu, je ključen njegov značaj. Izgled na koncu sploh ni najpomembnejši,« poudari Aleksandra, ki ima doma 15-letno labradorko. »Vsaka pasma ima svoj karakter. Lastnik, ki bi rad s psom vsak dan tekel, si ne more kupiti kužka s kratkimi nogami in obratno.« Preden kupimo psa, pa moramo nujno razmisliti tudi, če imamo zanj sploh primerne pogoje: dovolj časa in prostora.

KAKO IZBRATI PRAVEGA MLADIČKA?
Dobro smo premislili o nakupu psa in izbrali pravo pasmo, zdaj pa je končno prišel čas, da obiščemo leglo z mladički. Ali veste, da lahko iz njihovega vedenja sklepamo, kakšen bo značaj odraslega psa? Sogovornica mi pojasni, da rejec, ki dlje časa preživi z mladički, najbolje ve, kakšen je njihov značaj. Priporočljivo pa je tudi, da si leglo večkrat ogledamo. »Bolj živahni in hitri mladiči bodo potrebovali bolj aktivnega lastnika. Za lastnika, ki ni tako aktiven, pa je bolje, da vzame bolj stoičnega in mirnega mladiča.« Veterinarka me opozori na še eno pomembno lastnost: dominantnost. Razloži mi, kako lahko preverimo dominantni značaj pri mladičih. »Če mladiča, ki je dominanten, prevalimo na hrbet in lahno držimo, se bo takoj obrnil. Dominantni mladič bo tudi gospodoval nad ostalimi, hitro bo na primer vzel igračo.« Aleksandra svetuje, da ljudje, ki nimajo izkušenj s psi, raje vzamejo bolj mirnega mladiča. »Dominanten mladič, še posebej če je samec, je teže obvladljiv, zato je bolje, da ga vzame lastnik, ki že ima izkušnje s psi.«

ALI JE MOJ KUŽA ZDRAV?
»Kužek mora biti živahen, ješč in igriv. Če je pes potrt, če leži, je zagotovo nekaj narobe,« mi pove sogovornica in poudari, da moramo v takem primeru psa takoj peljati k veterinarju. »Pomembno je, da ne čakamo tri ali štiri dni, ker je lahko takrat za psa že prepozno. Psi namreč ne pokažejo in ne povejo kot človek, kar pomeni, da je lahko bolezen že v poznejši fazi, ko sploh prepoznamo, da je nekaj narobe.« Pogoste težave so tudi zastrupitve, saj je za psa nekatera človeška hrana lahko smrtna. »Pes ne sme jesti rozin, čokolade, čebule, grozdja in tablet za ljudi (npr. protibolečinskih), enako pa velja tudi za mačke,« me posvari veterinarka, ki je pred nekaj leti o tem napisala tudi knjigo z naslovom Prva pomoč za psa in nekatere nalezljive bolezni pri psih.

– Omenili ste, da ste bili v tujini. Kaj za znanstvenika pomeni, če gre na začetku kariere v tujino?
To je bistvenega pomena, ker si tako razširiš pogled in kriterije. Prav bi bilo, da bi vsak šel v tujino, še posebej če potem delaš na fakulteti. Več kot vidiš sveta, bolje je. Sama sem bila veliko v tujini: od Nairobija do Indije in na veliko klinikah po Evropi. Tako dobiš ideje, kaj lahko izboljšaš doma, kaj se lahko še naredi. Vsakemu polagam na srce, naj gre, dokler še nima družine, ker je potem vedno teže.
-Ponavadi svojega sogovornika vprašam, če ima še kakšne neznanstvene hobije, a se mi zdi, da se pri vas vse skupaj kar prepleta.
Ja, pri meni se vse prepleta (smeh). Moj hobi je družinska fotografija ter seveda moj pes in dve mački, poleg tega se učim igrati kitaro, saj mislim, da moramo razvijati tudi svojo drugo plat možganov.
– Kako vidite končnost-neskončnost v znanosti; se s tem kdaj srečate pri svojem delu? Ali mislite, da bomo kdaj uspeli odgovoriti na vsa vprašanja?
Zagotovo ne! Dokler bodo ljudje, bodo vprašanja. Človek je takšen, da si ves čas postavlja vprašanja, kar je super, saj se tako razvoj nikoli ne konča. Jaz ne vidim konca. Vedno bodo vprašanja, takšna, ki rabijo odgovor. Bi bilo pa fino, da bi svet šel v smer, kjer bi delovali bolj simbiotično. Človek je le del ekosistema in bi moral v skladu s tem tudi delovati, ne pa da deluje egoistično. Zdaj smo na žalost prišli že tako daleč, da sami sebi škodujemo.

ŠOLANJE REŠEVALNIH PSOV
»Reševalni psi so lahko katere koli pasme. Prednost pa imajo lovske pasme, ker imajo zelo dober nos,« razloži Aleksandra Domanjko Petrič, ki se je od leta 1988 ukvarjala s šolanjem reševalnih psov. Z mladičkom lahko začnemo šolanje že zelo zgodaj, pri 3 mesecih, a je pri tem pomembno, da vse poteka preko igre in je psu pri tem prijetno. »Šolanje najprej poteka na snegu,« mi pojasni lastnica labradorke, s katero sta bili dolga leta v enoti reševalnih psov. »Najprej se lastnik skrije pod snegom tako, da ga pes vidi. Pes potem priteče, začne kopati in ko najde lastnika, ga ta pohvali in mu da nagrado. Posledično pes to zelo rad ponavlja. Sčasoma poskušamo psa navaditi, da poišče tujega človeka. Potem vse skupaj otežimo tako, da pes ne vidi, kam se je skrila določena oseba. Ko mu lastnik reče »Išči!«, začne z vohom iskati to osebo.« Kasneje se preselijo na poligon ali ruševine. Po približno 2 ali 3 letih je pes primeren za reševanje pogrešanih oseb.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 102-103.